sežigalnica ljudi v solkanu
http://primorski-panterji.info/wp/?p=2950
Auschwitz nad Solkanom- Titovi poboji
#2000639 – 21.04.2014 21:36
Uredi sporočilo Uredi Odgovori na to sporočilo Odgovori Odgovori na to sporočilo S citatom Hitri odgovor Hitri odgovor
http://primorski-panterji.info/wp/?p=2950
Solkanska apnenica, morišče (krematorij) večinoma slovenskih ljudi začasa Titove velesrbske Jugovine.
Objavljamo del tragične zamolčane slovenske zgodovine, katero nam skrbno tajijo že celih 66 let in ki v povojnem svetu glede na težo grozot in nečloveških okupatorskih represalij v svetu nima primere. Uradno zgodovinopisje nam popolnoma molči glede obdobja po drugi svet. vojni na območju Goriške in celotne Primorske, kar zadeva glede načrtnega genocida nad slovenskim narodom s strani velesrbskega jugoslovanskega režima. Poleg vseh množičnih morišč, brezen, rudniških jaškov in ostalega, je na slovenskih tleh vse od konca druge svet. vojne do leta 1991, deloval tudi krematorji za ljudi. Gre za solkansko apnenico na Goriškem, ki se je leta 1947 preimenovala v “Solkanska industrija apna, “RDEČA ZVEZDA”, Solkan.
Začelo se je s političnimi zaporniki, Slovenci iz Goriške. Bili so to slovenski domoljubi, ki se niso tako ali drugače strinjali z Jugo-komunističnim režimom in etnocidnim terorjem. Nadalje so tja vozili slovenske ljudi, ki so se želeli izseliti iz komunistične Jugovine in so jih srbski graničarji zajeli na meji z Italijo, pa tudi trupla tistih, ki so jih pri tem postrelili.
Zamolčani_and_02 Zamolčani_and_03
Udbovski zapori v Solkanu v vili Lenassi. Vsa leta po drugi vojni so ljudje neznano kam izginjali. Zdaj vemo, kje so vsi ti ljudje končali .
Agenturno mrežo v Udbovskih zaporih je vodil upravnik, kontrolo nad delovanjem mreže pa je izvajal preiskovalni odsek. Posebej so skrbeli za tajnost v primerih pripornikov, ki jih je KOS in Udba (SDV) tajno aretirala ter so jih evidentirali le pod številko. Zapori so bili v izredno slabem stanju in niso odgovarjali osnovnim zahtevam higienskega minimuma.
Nevzdržne življenske razmere v FLRJ
Slovenijo je samo v prvih desetih letih velesrbskega komunističnega režima zapustilo več kot 100.000 Slovencev. V to so jih prisilile nove, katastrofalne življenske razmere, v katere jih je potisnila nova okupatorska tvorba, komunistična Jugoslavija. Naše ljudi so izropali in sledilo je vsesplošno pomanjkanje. Ljudem je primanjkovalo hrane, oblačil, življenskih potrebščin, poleg tega, da so bili na podeželju še dodatno izropani. Vsled tega so se masovno odločali za prebeg na zahod, kjer jih je čakalo človeka vredno življenje. Nekaterim se je prebeg čez mejo tudi posrečil, vendar je večina prebežnikov (cca. 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}) obležala pod streli obmejnih stražarjev graničarjev (granica po srbsko pomeni meja). Ti so na vse, kar se je civilnega gibalo v bližini meje streljali, čeprav je zakon veleval povsem nasprotno.
Kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo ni poznal ne zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih iz leta 1852, ki je veljal do leta 1930, ne kazenski zakon iz leta 1930. Prebeg čez mejo je postal kazniv šele v Titovi masonski tvorbi imenovana Jugoslavija leta 1947, z Zakonom o gibanju na meji (Uradni list FLRJ št. 10), ki je določal za prekršek kazen tri mesece zapora ali poboljševalnega dela ter možnost pregona iz obmejnega pasu, ter leta 1951, ko so določili kazenski zakon in sicer v 23. poglavju.303. člen. Določal je o prepovedi prehoda čez državno mejo: Kdor brez dovoljenja prestopi mejo FLRJ, se kaznuje z zaporom do dveh let.
Tudi pravilo o za opravljanje graničarske službe (1976) je določalo, da sme vojak uporabiti strelno orožje na državni meji samo v štirih primerih:
– ob napadu na Jugoslavijo,
– ob napadu na mejno stražnico (karavlo),
– samoobrambi,
– zoper osebe, ki so oborožene ali s silo hotele priti čez državno mejo.
To pomeni, da sploh ni bilo nobenih pogojev za takojšnjo uporabo strelnega orožja. Streljali so povsem nezakonito in predvsem neligitimno.
Vojaki so sicer imeli nekakšno neuradno navodilo, da smejo uporabiti orožje po tretjem, zadnjem opozorilu »Stoj, streljam!« – potem ko so izrekli že prvi dve opozorili: »Stoj!« in »Stoj, streljal bom!«. Vendar je bilo to navodilo povsem izven pisanih zakonov.
Ko so nam leta 1947 srbski gospodarji zakoličili železno mejo z Italijo, so na meje poslali poleg srbskih graničarjev tudi vojake KNOJ-a(Korpus Narodne Odbrane Jugoslavije). Ti so se kot bivši pripadniki VOS-a v vojnem času izkazali kot izjemno poslušni pri izvajanju likvidacij predvsem nedolžnih slovenskih ljudi. Po letu 1953 pa so mejo varovali samo še srbski graničarji (Komanda graničarskih jedinica Jugoslavije), ki so vse do leta 1991 streljali na vsakogar, ki je poskušal prebežati mejo. Kot smo že omenili so to počeli povsem neligitimno in nezakonito.
Iz poročila Tretjega korpusa prostovoljcev (bivši fašisti) z dne 20. 10. 1945 piše, da “so Srbe na Titov ukaz premestili iz območja vzhodno od Soče, iz Cerknega, iz Tolmina in Baške grape v Srbijo. Tudi iz gornjega Posočja so srbske enote premestili v notranjost države, da bi ohranili mir, vsa poveljstva pa ostajajo še naprej v rokah srbskih oficirjev”.
Tudi iz tega je razvidno obnašanje primitivnih Titovih prišlekov iz Srbije, ki so bili dejanski okupatorji ter likvidatorji slovenske partizanske vojske in destabilizatorji ideje o slovenski samostojni – svobodni državni ureditvi. (več: http://primorski-panterji.info/wp/?p=1989)
Zamolčani_and_04 Zamolčani_and_05
Obmejni stražarji (srbski graničarji) so bili dejansko množični likvidatorji.
Leta 1949 so belgrajski naduteži zbrani okrog prostozidarja Tita posegli v organiziranost obmejnih enot KNOJ-a in sicer tako, da so le-te neposredno podredili poveljstvu korpusa v Belgradu in niso bile več pod poveljstvi posameznih divizij. To je pomenilo, da so se obmejne naloge korpusa vezale direktno na Belgrad, oziroma na srbsko prostozidarsko vrhuško.
Nezakonito in neligitimno je bilo večkrat tudi ravnanje drugih stražarjev naše meje, pripadnikov Udbe in miličnikov (KOS LM), ki so venomer sodelovali z takoimenovanimi graničarji. Ti so uporabljali strelno orožje tudi, da so preprečevali zgolj prekrške te vrste.
Komentator in urednik Dela Boris Jež je zapisal: »To so bili za graničarje posebni časi, saj je svet pod njimi brbotal, politična indoktrinacija pa je bila še iz časov vojne krajine in informbiroja. Če si v to mineštro vmešal še kako pastirsko pamet s Šarplanine (srb), si dobil imenitnega, vdanega in predanega izvrševalca ukazov. Tudi če je bilo rečeno, da se strelja brez opozorila.«
Na območju Krasa, Goriških Brd, Benečije, Matajurja, Mije in Breginjskega kota so prebežnike, ki so jih srbski graničarji postrelili, zakopali na licu mesta ali odvrgli v tamkajšnja brezna in veljajo danes za zamolčana množična grobišča, ki še niso obelodanjena. O njihovi smrti niso nikdar obvestili svojcev. Okupatorski režim jih je obravnaval kot izginule osebe. Vse tiste ljudi, ki so skušali prestopiti mejo na širšem območju Goriške, pa so odvažali v solkansko apnenico (Solkanska industrija apna), kjer so trupla sežigali. Italijanske državljane, ki so jih srbski graničarji zajeli na meji, niso streljali kot Slovence in ostale, temveč samo aretirali, odvedli v karavle, zaslišali in jih po nekaj dneh izpustili.
Zamolčani_and_06
Ena izmed šestih peči, kjer so sežigali trupla pomorjenih.
Nadalje so v tej apnenici sežigali politične nasprotnike in ljudi, ki se jih je jugo-komunistični režim iz takšnih ali drugačnih razlogov želel znebiti in to je trajalo vse do leta 1991, ko so tam sežgali zadnje truplo. Pepel, ki je nastal od trupel so pomešali med apno in cement in tega so uporabljali pri gradnji Nove Gorice. Za to nalogo je bil meddrugim zadolžen Ivan Maček – Matija, ki je bil neposredno povezan in podrejen prostozidarju srbske lože Aleksandru Rankoviću – Leka v Belgradu; ta je bil tudi glavni za slovensko partijo in oblast. S pepelom omenjenih žrtev so gradili stanovanjske bloke v Novi Gorici.
Trupla so iz kamionov metali v navpični smeri skozi predgrevalo, žgalno in hladilno cono v peči. Pepel trupel so skupaj z apnom odvzemali na spodnji strani peči in so ga s tračnimi transporterji transportirali v silose apna. Proces upepelitve trupel je potekal pri temperaturi od 1100 do 1200°C.
Na silo izseljene prebivalce iz obmejnega pasu naj bi uradno naselili na Kočevskem, vendar zdaj vemo, da so te žrtve končale v solkanski apnenici.
Zamolčani_and_07
Prebivalci Goriške niti slutili niso za grozodejstva, ki jih je počel velesrbski režim v solkanski apnenici.
Potem, ko je Tito, oziroma Belgrad prodal Gorico Italiji, so njegovi banditi zgradili Novo Gorico na Goriškem pokopališču in pokopališču iz prve svetovne vojne. Ustvarili so torej mesto na pokopališču in ga sezidali iz pepela mučeniško pomorjenih ljudi. V to, na novo zgrajeno komunistično mesto so dolgo priseljevali samo preverjene lizune Titovega okupatorskega režima. Zlasti pa so sem masovno priseljevali Srbe, ki so pri zaposlitvah in iskanju stanovanj imeli prednost pred Slovenci, pa tudi druge privilegije. Posledice teh okoliščin se pogosto kažejo v pohabljeni mentaliteti in degeneriranem duhu Novogoričanov, kar nek tujec, ki obišče Novo Gorico, takoj opazi, poleg utesnjenosti in negativne energije.
Kako je mogoče omenjeni genocid, ki resnično nima primere v svetu in ki je trajal celih 44 let, še do danes popolnoma zamolčan? Zdaj vemo! Kljub temu, da so vse zadeve povezane z državno mejo in tujci spadale v pristojnost zveznega seketariata za notranje zadeve v Belgradu, je v vodstvu notranjega resorja v Sloveniji neprekinjeno delovala posebna tajna organizacijska enota, ki je sproti poročala v Belgrad, od tam sprejete ukaze in napotke pa posredovala podrejenim enotam.
Ta posebna enota je bila strogo tajna in se je imenovala CC linija (Kontra-kontra-obveščevalna služba). Vodena je bila direktno iz Belgrada in je delovala nekje med oblastjo in partijo. Njej podrejena je bila KOS JLA, ki je imela pri omenjenem genocidu veliko svobode, pa tudi KOS LM (Kontra-obveščevalna služba Ljudske malice), ki je vse informativne podatke posredovala upravi Ljudske milice (LM). Radijske zveze z Belgradom so bile z obojestranskim dežurstvom in na dogovorjen čas. Visokofrekvenčna zveza z Belgradom je bila vzpostavljena 27. 10. 1976.
Zamolčani_and_08 Zamolčani_and_09
Leta 1948 je namreč KOS začela pospeševati organizacijo množične informativne mreže v obmejnem pasu z Italijo. Uvedli so glavne in pomožne rezidente, tako da je glavni rezident s svojimi pomožnimi rezidenti vzdrževal zvezo s 25 do 30 informatorji. Do konca leta 1948 so na ta način vzpostavili množično mrežo na naši strani meje in s tem ustvarili pogoje za delo tudi na italijanski strani. Načelno je bilo določeno, da je treba mejo operativno obdelati z obeh strani v globini 15 km. KOS je bila namreč povezana s CIC (Counter Inteligence Corps – ameriška vojaška kontraobveščevalna služba), ki je delovala na Tržaškem s svojimi ilegalnimi centri in tudi s SIM (Servizio Informazioni Militare – italijanska vojaška obveščevalna služba), kasneje tudi z ilegalno paravojaško organizacijo Gladio, ki so jo sestavljali bivši fašistični krvniki. Po tem vidimo kako izredno močna je bila njihova mreža – agentura pri izvajanju načrtovanih genocidnih dejanj.
Kot zanimivost naj omenimo, da omenjena zločinska organizacija Gladio obstaja še danes in deluje na Videmskem okraju (Beneška Slovenija) predvsem za izkoreninjanje slovenstva v Benečiji. Med drugim so pripadniki Gladia patruljirali ob slovensko italijanski meji od leta 1993 do 1995. Iz leta v leto se je število omenjenih informatorjev večalo, tako je leta 1948 informativna mreža štela 1130 sodelavcev, leta 1949 pa že 2946 sodelavcev. Zajeli so približno 90 odstotkov ilegalnih prebežnikov. KOS je sodelovala tudi s CS – Contra Spionaggio – italijanska kontraobveščevalna služba, organizirana pri karabinjerskih enotah.
Zamolčani_and_10
Nekatere umorjene ljudi na meji so odpeljali najprej v mrtvašnice, večji del pomorjenih so pokopali kar na njivah, travnikih ali jih metali v brezna in vratače, največ pa so jih ponoči vozili s kamioni v solkansko apnenico – krematorij.
S prihodom obmejnih stražarjev iz Srbije (srbski graničarji) se je nadaljeval genocid predvsem nad Slovenci in je trajal vse do osamosvojitve, ko se je Slovenija odcepila od Velike Srbije, znane pod imenom Jugoslavija.
V solkanski apnenici so bili zaposleni poleg srbskih tudi slovenski delavci, a strogo preverjen kader. Njihovi šefi so bili srbske narodnosti, agenti srbske KOS in UDBE. Koliko ljudi so sežgali v solkanski apnenici v 44 letih uradno ni znano. Danes je ta slovenski Auschwitz še po 66 letih popolnoma zamolčan. Uradno zgodovinopisje in mediji nam kljub oklicani “samostojni Sloveniji” neumorno napihujejo nemški holokavst nad Judi med drugo vojno. O tem, da so v nevojnem času srbski okupatorji s pomočjo domačih izdajalcev pod jugo-komunističnim režimom, ki ga danes nekateri razglašajo celo za pošten in demokratični režim, na popolnoma enak način pobijali in sežigali nedolžne slovenske ljudi in otroke na svoji lastni zemlji, pa ne sme noben niti črhniti. Še več, holokavst nad Slovenci se je začel že davno pred holokavstom nad Judi in še kar traja, danes v obliki vsesplošnega etnocida in balkanizacije (srbizacije) slovenske identitete, poleg pošastnega ekonomskega izropavanja. Do kdaj še?
Zamolčani_and_11
Pepel trupel so skupaj z apnom odvzemali na spodnji strani peči in so ga s tračnimi transporterji transportirali v silose apna. Proces upepelitve trupel je potekal pri temperaturi od 1100 do 1200°C.
Ljudje so dobro vedeli, da na meji streljajo na vsakogar, ki poskuša pribežati čez mejo, s tem so bili vsa leta dodobra seznanjeni tudi slovenski politični veljaki. Ob prizadevanju Slovenije, da bi se odcepila od hegemonističnega srbskega oklepa in obenem demokratizirala in uvrstila med normalne države, je bilo v javnosti slišati vse več kritik na račun ravnanja srbskih graničarjev, ki so na meji nelegalno streljali na vsakega ko je poskušal preko Slovenije zbežati na zahod.
Vodstvo slovenskega notranjega ministrstva je dvakrat predlagalo spremembe določila o uporabi strelnega orožja za vojake obmejnih enot JLA, zapisane v njihovih pravilih za opravljanje službe. To je bilo leta 1957 in leta 1972, vendar Belgrad, oziroma njihova prostozidarska čaršija predloga ni upoštevala in stvar je ostala pozabljena.
Zaman bomo skušali iskati dokazna gradiva o omenjenih grozodejstvih, tako v glavnem arhivu v Lublani, kot v pokrajinskih arhivih. Večino gradiva so sproti uničevali, kar je ostalo, pa je romalo v centralne arhive v Belgrad in so še danes nedostopni za javnost. Tudi za pokrajinski arhiv v Novi Gorici smo dobili informacije, kako so sodelavci Zvezne Udbe večkrat prišli v omenjeni arhiv in zaplenili po cele depoje arhivskega gradiva. Iz opisanih dejstev lahko sklepamo, da je šlo meddrugim za obremenilne dokaze zoper delovanja lokalne Udbe in KOS-a na širšem Primorskem.
Pri omenjenih grozodejstvih, ki so jih izvajali v solkanski apnenici je bila aktivna posebna linija v katero je bil vpet prav poseben kader. Linija je potekala od srbskih graničarjev do zaposlenih v solkanski apnenici (Župančič – vodja obrata peči, Trepić – pečar, Rendulić – pečar,Radovanović, Cvijanović, itn.) Na glavnih poveljniških mestih je bil venomer postavljeni srbski KOS-ovski kader, tako je tudi referat za italijansko mejo v 3. Odseku oddelka Udbe za Slovenijo vodil KOS-ovec srbskega porekla Miro Dobrilović.
Zamolčani_and_12
Kaj se skriva za betonskim zidom, morda nov Barbarin rov. Nahaja v neposredni bližini solkanske apnenice tik ob cesti Solkan-Grgar vsem na očem.
Pričevanja
Alojz Podbersič (roj. 1938) iz Vrtojbe, se še dobro spominja krvi: “Naša družina ima njivo tik ob današnji slovensko-italijanski meji, to je med nekdanjim jugoslovanskim stražnim stolpom in mejno črto. Živo se spominjam besed jugoslovanskega graničarja, ki mi je leta 1953 povedal, kako so vojaki tam ustrelili neznanega begunca in ga nato pokopali v gozdu Panovec. Sicer smo večkrat, zlasti ob poletnih večerih, ko so bila domača hišna okna odprta, slišali rafale zahodno od Vrtojbe, v smeri proti državni meji.”
Pobitih se spominja tudi Slavko Silič (roj. 1919) iz Orehovelj, ki pravi, da so v prvih letih po drugi svetovni vojni pobite ob meji, zlasti na Rojah med Mirnom in Vrtojbo, pokopavali ob zidu na odmaknjenem delu pokopališča v Biljah, kjer danes ni več sledov o mestu pokopa. Prevoz je potekal navsezgodaj zjutraj, ob budnem spremljanju miličnikov in udbovcev, z vozov je velikokrat še kapljala kri pobitih.”
Vrtojbenka Anica Ferletič, ki je umrla pred dvema letoma, pa je pričala, da je večkrat delala na njivi ob meji in opazila krvave sledi: “Posebej se spominjam nekega jesenskega dneva okrog leta 1950, ko smo prišli na njivo, da bi obirali koruzo. Sredi polja se nam je razkril grozljiv prizor, vse je bilo v krvi in razrito, a brez človeških trupel. Pozneje so nam jugoslovanski graničarji – nekateri so bili včasih prav prijazni – povedali, da so ponoči tam pokosili celotno družino z otroki vred, ki je hotela ilegalno prečkati mejo. Po pripovedovanju graničarjev so jih takoj odpeljali in pokopali na neznani lokaciji v gozdu Panovec.”
Zamolčani_and_13 Zamolčani_and_14
Ubežnike, ki jih je vojska ulovila, pa je brutalno aretirala in jih dala za rešetke. V prvih letih so se zaporne kazni odmerjale v letih, nato v mesecih. Streljanje pa je trajalo vse do leta 1991. Na Krasu so po trditvah nekaterih prič streljali prav do konca. Mrtve naj bi vojaki JLA metali kar v neko kraško jamo pri Sežani.
Ti zločini, nad Slovenskim narodom so zelo grozni, kar je pa še bolj grozno je pa odnos Slovencev do tega početja. Nekako, “jebe mi se, ja živim”.
Vam povem, enih 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bi danes podpisalo, da jim spet postavijo nad glavo “graničare da nas štite”
Osebno, bi lahko več povedal o zgodovini, kako so komunisti prišli na oblast, vendar mi potem takšne teme brišejo. Če pa koga zanima naj vsadi nos v Sovjetsko zgodovino. Bo jasno, kdo so bili partizani in zakaj je Stalin izvajal poskuse atentata nad Hitlerjem.
Zdej pa pejmo spat. Jutri pride 60’000 novih delovnih mest in mamo zato vsi službo ob osmih.
Ja res je zelo pomembno kaj je bilo, sedaj se imamo vsi super, vsi imajo delo, lačnih ni ja res je, še več se bi morali ubadati z medvojnimi in povojnimi dogodki. Referendum o arhivih je nujen!!! To je prioriteta države, stane samo tri milijone, po referendumu bo več delovnih mest, manj lačnih…..skratka fokus mora biti na času izpred 70 let, sedanjost sploh ni pomembna.
Če nič ne veš, se potemtakem to ni dogajalo??
Koliko takšnih dejstev nam je bilo zamolčanih in šele sedaj po toliko letih odkrivamo resnico.
Je pa tvoj odziv milo rečeno bolan, ker s tako nejeverno skepso zavračaš, da bi se kaj takšnega lahko dogajalo. Ali preko 700 množičnih grobišč po Sloveniji ni dovolj vsaj za dopustiti možnost nečesa takšnega. Potem pa še preko drugih virov preveriti dejstva, če je že nek ‘panter’ zate neverodostojen.
Pa pustimo povojni čas ob strani. Kaj pa likvidacije prebežnikov na meji, ko so jih graničarji streljali brez pardona? In to še v 70. in 80. letih (takorekoč do zadnjega dne obstoja Jugoslavije)??
Tudi to so bili umori in vsi ti so bili žrtve totalitarnega režima za katerim nekateri tako jokate.
Trupla v Barbara rovu, kraških breznih, tankovskem jarku, …. so čisto nakladanje.
Evo, pravkar sem spoznala eno psihopatko !!!
PS: Ravno pred nedavnim sem po naključju izvedela za en tak zamolčan primer izginule osebe v našem sorodstvu. Skoraj bi ostala zamolčana, če ne bi splet naklučij to razkril …
za jajca…
ste pač že nekoč bili oprani v glavi in ste očitno še vedno. pa slepi ste tudi, mozga pa itak nimate, da bi sešteli ena plus ena….je bil močan pralni prašek, verjetno kar kaka varikina.
res ne razumem, kako lahko eni tako prosto in svobodno izjavljajo, pa to je bilo 70 let nazaj, pustimo to, glejmo naprej, v prihodnost, kje bomo delali, kaj bomo jedli…
s temi besedami na ustih pa letijo na prvo partizansko veselico na čevape, s titovko na glavi, jugo zastavo v roki in pet pesmi brigada rossa, tito mi ti se kunemo itd…. kako prozorno in dvolično.
takrat jih pa ne briga sedanjost in prihodnost, saj imajo čevapčič v ustih.
poleg tega bi lahko vedeli, da nas je točno ta vaš ljubljeni režim pripeljal v stanje v katerem smo. ja, saj nimajo možganov, ko pa jim jih perejo že več kot 70 let.
Saj RKC je tud z mečem rezala glave slovenskim poganom, ki niso hoteli prestopiti v krščansko vero. Pa danes ovce veselo nosijo denar in duše v te ”svete hrame”. Aja, saj res, to je drugače, ker od takrat je preteklo že ogromno časa.
Jaz pa čakam, da bodo tudi ti poboji padli v kategorijo – od takrat je preteklo že toliko časa. Ker mene to sploh ne zanima, še manj pa moje otroke. Od tega ne bodo ne lačni ne siti.
Zame je bolj pomembna prihodnost. In vedno več ljudi tako razmišlja.
Če nič ne veš, se potemtakem to ni dogajalo??
Koliko takšnih dejstev nam je bilo zamolčanih in šele sedaj po toliko letih odkrivamo resnico.
Je pa tvoj odziv milo rečeno bolan, ker s tako nejeverno skepso zavračaš, da bi se kaj takšnega lahko dogajalo. Ali preko 700 množičnih grobišč po Sloveniji ni dovolj vsaj za dopustiti možnost nečesa takšnega. Potem pa še preko drugih virov preveriti dejstva, če je že nek ‘panter’ zate neverodostojen.
Pa pustimo povojni čas ob strani. Kaj pa likvidacije prebežnikov na meji, ko so jih graničarji streljali brez pardona? In to še v 70. in 80. letih (takorekoč do zadnjega dne obstoja Jugoslavije)??
Tudi to so bili umori in vsi ti so bili žrtve totalitarnega režima za katerim nekateri tako jokate.[/quote]
Ne zavračam nič. Vem samo, da o sežigu trupel v apnenici nič ne vem Tudi domačini nič ne vedo. Pa požrite se.
okoli Tolmina je tudi veliko lokacij, recimo bližina Nemške kostnice, Kozlov rob[/quote]
mavro, a ni en spomenik tam pod dijaškim domom v Tolminu, kjer lahko prideš do Soče…. je nekakšna pohodna pot skoz gozdiček in če se ne motm je tam ena grobnica, spomenik?
mislim da bi moralo biti tam nekaj takega
sam verjamem, da se je to dogajalo, saj politikom ni za verejeti, pa, če ma zvezdo al križ na glavi. Samo te buče, da so to vse Srbi delali, ne morem, da se ne nasmehnem. Potemtakem je bil Tito Srb, zanimivo, zanimivo kaj je vse so bedaki zmožni napisat, pa ta fora, da so v 80 letih streljali na meji, ko je vsak s pasušom čez prišel brez vsakih ovir.Je pa možno, da osebki, ki so to pisali res živijo življenje ene 60 let nazaj in se ne zavedajo da smo leta 2014.
Verjamemo dejstvom, ne pa risankam o popajih, ki imajo zvezde in križe na glavi. Če pa že, lahko verjamemo slovenskim politikom (v Državnem zboru Republike Slovenije so to predstavniki Slovenske demokratske stranke, ki zastopajo demokratično, pravno in svobodno Slovenijo), ki imajo in so imeli na glavi slovensko tribarvnico, ki je jugozvedaši niso imeli, kot si zdaj ti jugoslovanski (murglskosrbski) politiki v Sloveniji na pasjih procesijah lepijo rusko zastavo poleg zvezde. Politikov s križem pa takorekoč ni, tisti pošteni duhovniki, ki pa delujejo državotvorno za pravno in svobodno Slovenijo, pa po obeh kriterijih, torej tako po slovenski kot po krščanski navadi oziroma zahtevi govorijo resnico. Še enkrat, ni pomembno, kdo govori, ampak kaj kdo govori, če je tisto, kar govori, skladno z resnico. Od leta 1918 od SRBIJE okupirana Slovenija se ne deli na popajske politike z zvezdami in križi na kapah, ampak na srbskega komunističnega okupatorja, ki za potrebe novega svetovnega reda Kominterne tukaj izvaja komunistično revolucijo in z njo genocid in etnocid nad Slovenstvom in na okupirane Slovence. Ljudje, ki niso bili in niso srbski komunistični bedaki in opranoglavi bedaki tipa popaj, kot se bedak sam povsem korektno označi, niso vsi in kadarkoli dobili potnih listov, da bi lahko zapustili raj na zemlji za srbskega okupatorja, zato so morali zapustiti svoj dom (!) čez zeleno mejo, kjer so jih “graničarji” jugoslovanske (srbske) armade streljali, kot govori prispevek. Da pa so lahko popaji hodili v Avstrijo in Trst po sekret papir in prašek, je pa druga zgodba. Tovariš Masleša, nepismen sinček nepismenega srbskega oficirja jugoslovanske armade je bil leta 1988 dokumentirano prisoten pri ogledu uboja na meji. Tovariš Masleša je bil seveda navdušen nad natančno odmerjenim strelom v hrbet, spet drugič je bil taisti sodnik oglednik navdušen nad natančnim strelom “usred čela” …
Sestava SDV (Službe državne varnosti), bolj znane v izvirniku UDBA – Uprava državne bezbednosti Jugoslavije:
Srbov 79{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Črnogorcev 12{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Makedoncev 4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Hrvatov 2{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Slovencev 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Albancev 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Ostali 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Tito Broz Josif je bil kominternistični agent Josifa Stalina, kot so to bili vsi vodilni kadri CK-ja, vse ostale najvišje range pa so si srbski klavci prislužili s klanjem slovenskih otrok.
Poznavanje resnične zgodovine ne pomeni živeti 60 let nazaj, ampak pomeni živeti tukaj in zdaj, torej v resničnem svetu. Nepoznavanje zgodovinskih dejstev in onaniranje po spletu s popajevskimi srbskokomunističnimi floskulami izpred 60 in nasmihanje zločinom priti človeštvu, pa res pomeni živeti v času jugokomunistične “resnice” izpred 60 let.
Ko na spletu naletite na nepismene srbske popaje, ki se nasmihajo zaklanim in na svojih domačijah ali v solkanski sežigalnici skurjenim ljudem , ste lahko prepričani, da ste naleteli na tretjerazrednega murglskosrbskega udbovca ali njegov zarod, ki se za tekovine jugokomunistične revolucije bori s tipkami tastature, namesto da bi si kruh služil s poštenim delom, torej z vihtenjem lopate ali metle.
Še kraj in letnico naj zapišemo, da dokažemo, kako se zavedamo prostora in časa: Slovenija, 2016.
Torej, dragi moji lubi butasti Slovenke inu Slovenci, zaključek je sledeč:
BERLINSKI ZID S SVOJIMI DOGODKI JE ŠPAS TERATER NAPRAM SLOVENSKO-ITALIJANSKI MEJI.
Namesto berlinskega zidu so pred mejo bili strelci SFRJ, neuvrščene in samoupravne izmišljotine Broza Tita in Kardelja na temeljih sporazuma na Jalti med Rooseweltom-Stalinom-Churchillom, ki so 24 ur na dan streljali ljudi. Smrti pa je potrjeval, med ostalimi, Kučanov krivosodnik Masleša.