Sem nova na forumu in opazila sem, da se veliko tem vrti okoli kilogramov, celulitisa…. Še pred letom dni sem imela 78 kilogramov, danes jih imam 62, pa še hujšam (počasi). Nisem hujšala z dieto, kakšnim posebnim programom, nisem kupovala posebnih priprav in maž za topljenje maščobe. Take stvari sem delala prej in nikoli mi ni uspelo zdržati več kot en mesec. Nato pa, ko sem imela že vsega dovolj.. Začela sem paziti, da jem zelo majhne obroke in da nikoli nisem lačna. Prej sem zjutraj spustila zajtrk, ker “nisem mogla nič spravit vase”, čez dan sem vase vrgla kakšen sendvič in karkoli mi je prišlo pod roke, pozno popoldne pa ogromen obrok, ker sem bila vedno sestradana kot volk.
Jem čisto normalno, s pico, čokolado vred, ničemur se ne odpovedujem,(sem pa napol vegeterijanka, ker od mesa jem le ribe, ampak to po moje nima veze) pazim le na količino, koliko pojem. Nikoli več nisem tako sita, da bi počila,. Pri kosilu jem z majhnega krožnika, da se ne počutim prikrajšane… Jem vsaj petkrat na dan (vmes pa nič:):). Odkar jem na ta način, grejo kile same dol, s športom se ukvarjam kot prej (enkrat na teden v gore, čez teden vsakodneven hiter sprehod s psom) in kar čutim, kako postajam tista prava jaz, saj se ne obremenjujem več s težo in hrano, dietami, vse to se mi zdi drugotnega pomena. (prej sem bila dietna obsedenka). Šlo je res z lahkoto, težave sem imela le na začetku, prvih nekaj tednov.
Zakaj sem to napisala – saj nisem odkrila novega sveta. Rada bi le pomagala kakšni podobni osebi kot sem bila jaz, ki je obsedena z dietami. Nobena dolgoročno ne pomaga. Pomaga le, da se spremeniš v glavi in ti hrana ne pomeni več toliko. In to gre res lahko, če nisi nikoli lačen, ampak tudi ne sit kot boben.

Bravo! Čestitam!

Povej še koliko si stara.Odkar sem čez 40, me kg nočejo zapustiti !

Stara sem skoraj trideset. Tudi jaz sem imela obdobja, ko nisem čisto nič shujšala. Prvih sedem kil je šlo čisto lahko, nato se je pa ustavilo in nekaj časa nisem mogla pod sedemdeset. Nato pa je spet steklo in sem kilograme izgubljala enakomerno. Nisem se pa vsak dan tehtala, ampak le enkrat na dva tedna ali še manj. Na koncu je šlo približno eno kilo na mesec, zdaj pa le še po pol kile (nihanja gor-dol za kilo seveda so, ampak osnovna teža gre še vedno dol).
Mogoče bi se poskusila tehtati na daljši rok, vmes pa se posvečati le zdravi prehrani in malo športa, potem bi pa čez par tednov videla ali si šla kaj dol ali ne. Vsak kilogram pomeni zmago, ker ga ne dobiš nazaj, če se ne najedaš preveč. Pa še tole: popolnoma sem prenehala z majhnimi prigrizki čez dan, ko jem, jem obrok in ga štejem kot obrok. Prej se mi je veliko kalorij nabralo pri majhnih stvareh, ki jih nisem niti štela za hrano (sladka kavica, par pesti čipsa, bonbonček…). Res ti želim, da bi ti uspelo, ker vem, da je težko!
Jaz sem imela največ problemov s tem, da sem nehala razmišljati kot debeluška!

Kaj pa, če si bila med obroki lačna, ali si morda jedla vsaj sadje. Namreč tudi jaz imam težave, oziroma navado, da popoldan, po kosilu in proti večeru kar naprej nekaj iščem in dajem v usta, ves čas mi nekaj manjka. Do 16. ure nimam težav, ker sem v službi, potem pa…
Lep pozdrav,
Vesna

Ne, nisem lačna, ker jem po petkrat npr. ob sedmih, ob desetih, ob dvanajstih, ob štirih kosilo, nato pa še zvečer, ko kosilo “popusti”, kakšen nizkokaloričen jogurt, tuno v lastnem soku, en majhen sendvič s svežo zelenjavo in sirom, juhico, ki je ostala od kosila ….. . Tistega pravila, da po šesti in peti nikoli ne jej se nisem držala, ker mi ni šlo, bila sem ful živčna in sem potem nekaj zobala, na koncu pa končala globoko v hladilniku!

Čestitam, Nina!
Moram reči, da sem vesela, da nekdo napiše nekaj takega, kot si ti. Stara sem 34 let in sem se zelo na hitro zredila in se zdaj že mesece otepam z dietami – brez kakršnega koli rezultata. Ker sem bila prej vedno suha, sem postala strašno zakompleksana in se mi zdi, kot da tista oseba v ogledalu nisem jaz. Tudi sama sem dobesedno obsedena z razmišljanjem o tem koliko bi hotela shujšati in tako kot ti praviš, razmišljam kot debeluška.

Pred 10 dnevi sem ravno na tem forumu prebrala, da je najslabše celodnevno stradanje in en močen obrok. Tako sem začela s petimi obroki, in res! v 10 dneh sem shujšala 3 kg, pa nikoli nisem lačna. Jem veliko sadja in zelenjave, kakšen jogurt, hrenovke, od kruha pa kakšno rezino polnozrnatega ali prepečenec. Pred prvim obrokom (pol ure prej) izpijem dve jedilni žlici domačega jabolčnega kisa, žlico medu in 2 dcl vode. Zadeva je ogabna, vendar se mi zdi, da deluje. Poleg tega, da hujšam, imam tudi tako čudovito polt, kot je še pri dvajsetih nisem imela.

Zdaj, ko sem prebrala tvoje pismo, vidim, da sem na pravi poti. Skratka, hvala za tvoje pisanje, ker si mi pokazala, da nisem edina, ki se tako obremenjujem s tem, in mi dala voljo, da nadaljujem. Upam, da bodo tudi druge, ki bodo brale tvojo pošto, uspele.

Mojca

Stara sem 33 let in glede na kg, ki sem jih imela še po prvem porodu (ko sem veliko teleovadila in prišla na 61 kg), jih imam danes 12 več, kar me spravlja v slabo voljo. Že zadnja 3 leta se neprestano borim s težo, ki niha po dietah pri 67-68 kg in par tednov kasneje zopet okoli 72-73. Imam prijateljice, ki imajo ravno tako majhne otroke, so enako stare in imajo iste probleme. Vsaki posebej ne gre – samo obljubimo si, da se bomo poboljšale, pa ostane pri obljubah. Zato smo se v ponedeljek sestale, pripravile razpredelnice, se “napumpale” in začele s skupinskim hujšanjem, ki ima pravilo le to, da je potrebno vsak teden nekoliko znižati težo, pa čeprav le simbolično. Torej – cilj smo postavile dolgoročno in od ponedeljka dalje smo vse 4 pridne. Med seboj se kličemo, se spodbujamo in celo hodimo na telovadbo. Pa tudi ponedeljkov večerni klepae nam pride prav.

Morda bo tudi pri vas “funkcioniralo”. Poskusite. Kakšni bodo rezultati, pa povem konec meseca. Pa lep dan!
>
>

najboljša dieta za hujšanje je francoska MANJŽRI in TE-LO-VA-DBA……

Nina, občudujem te.
Toda, kaj pa ko pridejo prazniki, rojstni dnevi, pikniki, ali se lahko vedno držiž svojih načel?
Kaj pa kadar pride ura npr. 10, 12, ko naj bi ti jedla, pa zaradi obveznosti npr. če si v službi na nekem sestanku, se zgodi, da mine kar nekaj ur, ko ne moreš jesti. No vsaj jaz imam take težave, pa še vedno ne najdem izhoda, saj me potem pogosto boli glava, lačna sem in namesto, da bi si pripravila kaj “pametnega” za jesti vzamem kar nekaj iz hladilnika, kar je takoj pri roki, vmes pa kuham kosilo za družino in seveda, če je že kuhano ne morem le sedet za mizo z ostalimi in seveda spet nekaj jem.
Vem, da je tako ravnanje napačno, toda … Saj tudi jaz zdržim kakšen teden, tudi mesec, teža se ustavi, zgubim voljo in vse po starem.
Lepo pozdravljena.

Glede praznovanj.. Jem vedno preden grem tja, da nisem sestradana kot volk. Nato pa se poskušam zavestno ne ubadati s hrano, ampak z ljudmi. Torto – tudi najredilnejšo čokoladno- pojem (a prosim za čisto majhen kos in z nasmehom “saj veste, shujševalna” , preslišim vse tiste “kam pa hočeš shujšati” pripombe). Za Veliko noč, sem jedla normalen zajtrk: eno jajce, en kruh… (šunke ne jem), ena potička. Potem pa velikonočni izlet na Veliko planino.
Kar ti lahko sploh še rečem, je le to, da so prigrizki in poskušanje hrane med kosilom nekaj, čemur sem se najtežje odpovedala, a zdaj mi ni več težko. Spusti jih in jej samo normalno porcijo kosila. Sicer pa… ravno včeraj sem imela krizni dan, ko mi je na smrt zapasala čokolada.. sem šla v trgovino in za uspeh vzela to, da si nisem kupila ta velke milke, ampak le ta majhen twix.

Ravnokar sem prebrala vaše mnenje,Mojca. Verjetno ste ista oz. tista oseba,ki se je prijela za glavo, ko je prebrala moj odgovor. (169,5 cm – 61kg)
Vendar ne razumem zakaj ste se zgražali nad mojimi nasveti,če ste vi delali povsem enako.Obsedeni in zakompleksani ste bili zaradi svoje teže,ampak sedaj pravite da je drugače. Jaz bom stara komaj 18 let in vse imam še pred sabo, zato bom verjetno tudi jaz čez čas zopet začela jesti normalno oz. se ne bom tako obremenjevala kot sedaj. Če sem prav razumela, se je z vami dogajalo enako.

Tole bi rada popravila (na podlagi lastnih izkušenj) –
ni nabolj pomembno “manjžri”, bolj pomembno se mi zdi PRAVŽRI!

Draga Nika, res sem ista oseba, vendar sem ti s svojim odgovorom hotela povedati samo to, kar sem povedala tudi tukaj, in sicer, da obsedenost s hujšanjem ni dobra. Še posebno ne, če imaš že čisto OK postavo, kar sama menim o tebi, oziroma o cifrah, ki si jih navedla.

Mogoče te res ne morem čisto dobro razumeti, ker sem skoraj enkrat starejša od tebe, mogoče pa tudi zato, ker sem bila vse življenje suhcena, in ne glede na to koliko in kaj sem pojedla, se nisem zredila. Visoka sem 165 in sem vedno imela okrog 50 kg – kilo gor ali dol. Vsi so mi govorili kako suha sem in bi me najrajši ves čas krmili, da bi malo “prišla k sebi”. Prijateljice mi pravijo, da sem imela najboljšo postavo pred dobrim letom, ko sem imela enih 55 kil. Lahko rečem, da sem se tudi sama dobro počutila, pa je to približno takšno razmerje višine in teže kot pri tebi.
Sedaj, ko se je tudi meni zgodilo, da sem se zredila, sem to zelo težko sprejela, še posebno, ker sem se zredila na hitro v nekaj mesecih (in naj govorijo kar hočejo, jaz za to krivim kontracepcijske tablete, ker se prav nič več ne redim odkar sem jih nehala jemati).
Priznam, da sem bila zaradi tega zelo nesrečna, počela sem vse mogoče, da bi shujšala in s tem morila vse okrog sebe, najbolj pa seveda sebe. Priznam tudi, da se mi vse to kar na lepem tudi ne zdi več tako pomembno, ker vidim, da grem s težo že več kot mesec samo dol in se pri tem ne trudim kaj posebno.

S tem, ko sem ti odgovorila na način kakršnega sem uporabila, sem upala, da se boš vendarle pogledala v ogledalo in ugotovila, da nisi tako debela, da bi ti bilo treba hujšati. In da boš tudi pogledala vase in videla, da si ne glede na svojo postavo taka in taka, in da je to in to pri tebi dobro.

Res, upam, da te nisem z odgovorom prizadela, enako velja za druge punce, ki razmišljajo podobno kot ti. Verjamem, da je v tvoji starosti videz zelo pomemben, vendar še vedno menim, da ti prav nič ni potrebno hujšati. Seveda boš sama naredila tako kot meniš, da je prav in jasno je, da se ne jaz ne kdo drug ne more vtikati v tvoje odločitve. Jaz sem ti hotela le povedati svoje mnenje, ker mislim, da bi lahko govorila, da si debela, če bi imela – kaj vem – 80 kil. Moda se spreminja in ve punce ste pač žrtve te mode zobotrebcev, če ji seveda hočete slediti.

Ne glede na to, kako sedaj razmišljaš, ti lahko zanesljivo zatrdim, da boš sčasoma ugotovila, da videz ni ravno najbolj pomemben pri odločitvah koga imeti rad in koga ne. Tudi fantje niso tako trapasti, da bi ocenjevali punce samo po videzu in gotovo si tudi sama že ugotovila, da se za marsikatero bleščečo fasado skriva puhla notranjost in obratno. Je pa takšno razmišljanje del odraščanja, oblikovanja osebnosti in prav gotovo smo šli vsi čez to.

Želim ti, da bila zadovoljna sama s seboj – vendar je to odvisno samo od tebe.

Pozdrav!

mojca