sicer malo depreasivna…..
…………..za to jutro, pa vseeno:
Delam preko študentskega servisa. Da, vem, pri teh letih bi lahko že končala študij, mogoče bila poročena, imela dva otroka in živela tako kot se pričakuje; v bloku, z napol zgrajeno in nikoli končano hišo in krediti, ki bi že od slabe plače pustili mogoče kakšen tolar, ki bi ga seveda potrošila na otroke. In jaz bi se počasi starala, leta bi drvela, število obrokov za kredite bi se počasi zmanjšalo, otroki bi odrasli, mož bi dobil lep okrogel pivski trebušček in na prevem mestu pri njem bi bil kavč, piva v levi roki, čik v desni – ne vedno, izmenično bi ujčkal čik in daljinec in velik tv ekran pred njim. Jaz bi pa srečna, saj so se mi izpolnile želje vsakega dekleta saj bi imela moža, otroke in hišo, pa mogoče kak model renoja letnik 1991. In nato bi vzeli kredit za nov avto, saj poleg nove hiše, no ja ko bi bili odplačani krediti že stare, spada nov avtomobil. Pa kaj potem, če bi še par let životarila, saj bi imela novo močno zavidanja vredno mašino pred garažnimi vrati. Seveda kasko bi bil zaradi finančnih težav vprašljiv. No, pa bi se obnašala letom primerno, jedla antidepresive, kadila škatlo dnevno, in jamrala koliko dela imam.
Pri obiskih bi se vedno pokazala, kot skrbna gospodinja. Čisto po resnici povedano bi verjetno pol ure pred obiski letala gor in dol po bajti in metala cunje in ostalo kramo v omare ter skrbno zaprla vsa vrata sob, na katere pogled ne bi bil najbolj lep. In potem bi za mizo sedeli: moj možek na čelu mize, ob njemu jaz in najina dva otroka. Vsi bi bili do konca poštrikani in do osladnosti vljudni z vsemi tistimi ha, ha, ha-ji in hi, hi hi-ji. Češ naj bodo gosti kar ljubosumni na našo sijočo in dobro razumevajočo družinico.
V službo bi hodila z muko in redno pisala v rubriko nedeljskega denvnika-paragrafi; Rojena sem tega in tega, delam od tega in tega dne imam dva otroka, malo sem že invalidna (me malo špika v hrbtu, pa vsake toliko me boli glava). Kdaj bom šla v pokoj? In potem bi spet štela delovne dni in čakala na moj zaslužen pokoj.
danes ni moj dan ????????????????????????????????????
jutri bom boljše volje, obljubim
Uf, joj…
Kaj pa tista verzija… Slucajno bi zadela na lotu ali dedovala po neznani teti iz Amerike, si zgradila hisko brez kreditov. Moz bi bil skrben, lubec, pomil bi posodo, posesal, vmes se polozil ploscice okoli hise in prebarval vezo. Ti bi med tem risala z otroci, skupaj bi kaj spekli, si pogledali kaksno risanko, pol pa v posteljo. Zvecer lepo v toplo bano z mozekom, ki mu ni mar za druge zenske (no, pogleda jih ze, saj je konec koncev pravi dec), ne kadi in ne pije. Potem se v posteljo pocartat…
Zjutraj pa v sluzbo… Delo je tocno to, kar si si zelela, placa ni velika, je pa dovolj za lepo zivljenje (ne prevec skromno). Sef ima na case svoje izpade, ampak izpade imamo na case vsi. Se da lepo prezivet dan… Doma pa potem hitro skupaj pripravite kosilo itd. itd.
No, tisto z obiski pa je pri vsaki bajti enako, pa naj se imajo sicer fajn ali ne 😉 :))))).
Drugace pa… Vcasih pa le ni tako hudo, kot bi nam radi eni dokazali….
A ni zadnjic nekdo razpravljal (mislim, da je bilo po tv), da smo Slovenci oz. mislim da nasploh narodi novih clanic EU, posebno nagnjeni k jamranju in pesimizmu? Ce ne jamras, da imas dosti dela, premalo denarja, da ni variante za svetlo prihodnost, da te moz in otroci doma samo jezijo, da te boli kriz in glava in kost v levem gleznju, da so avtobusi prepolni, politiki vsi barabe, soki v gostilnah predragi… te tako nihce resno ne jemlje in so ljudje celo jezni, da jim ne pomagas pri jamranju :))) Jap – slovenska zavist 😉 :))))).
http://med.over.net/phorum/read.php?f=117&i=34681&t=34681
Zelo zelo znano … Še ne dolgo nazaj objavljeno na forumu Nosečnost … :))))