Najin sin ima rad stvari, do katerih ne jaz, ne moj mož, ne čutiva nobenega veselja. Želi trenirati nogomet, vendar pa bi ga morala na tekme voziti. Meni do tega, da bi sedela ob igrišču in čakala, da se tekma konča, ni. Poleg tega imava oba z možem že z vožnjo v službo in domov dovolj vožnje, pa še ponoči oba zelo nerada voziva. Možu je nogomet naravnost odvraten. Sploh noče slišati o njem. Trenutno sin hodi na tečaj nemščine, ki ga ima takoj po pouku v šoli in gre potem z avtobusom domov. Nogometa pa kot krožek v šoli ne more trenirati, šola ne organizira, organizira pa druge športe, ki pa sina ne zanimajo. Za sina bi naredila vse, ampak žal so tudi meje. Ogromno mu omogočiva, a ne moreva vsega.

Glej, pol mu pač ne rinite vsega v naročje, kje je problem?

Sin vama bo lahko nekoč zelo zameril, da mu nista omogočila vsaj poskusiti, kar ga veseli. Če je drugače priden v šoli in poslušen, ne vidim razloga, zakaj mu ne bi šla malo nasproti. Če vaša OŠ ne omogoča treningov nogometa, potem jih omogoča katera druga, ki je vaši najbližja. Pa bi se lahko dogovorila in ga vozila tja. Ko pa bo že malo večji, pa se lahko vozi sam, z avtobusom, ali s kolesom. Najin sin je recimo od 4 razreda do konca SŠ obiskoval treninge tenisa v sosednje naselje. Sprva sem ga vozila jaz in sem med treningom opravila nakupe v bližnjih trgovinah, ga pobrala in šla z njim še na kako tortico, pico… To so bili tudi prijetni trenutki samo za naju. Včasih sem si ogledala tudi trening in me ni bilo konec. Sem pa tudi prebrala med čakanjem kakšno knjigo, ali se preprosto malo spočila.

Kmalu je začel hoditi sam s kolesom in s tem nismo imeli več nobenih skrbi. Razen, da smo ga peljali na kako večjo tekmo, kjer smo seveda navijali in ga fotografirali z medaljico, ali diplomo v roki 🙂 Ko je sčasoma sam uvidel, da ni nek material za teniško super zvezdo, je sam rekel, da bi treniral samo še rekreativno enkrat na teden. Sedaj pa je tudi to opustil in se začel posvečati drugim hobijem. Ampak te izkušnje mu ni žal, niti nam ne. Tenis mu je dal disciplino, odločnost in osredotočenost na cilj. Razmislita, kaj bi lahko dal nogomet vajinemu sinu. Morda timski duh, fizično moč, zdržljivost?

Različni smo si, različne stvari nas veselijo in če se le da, razumita sina, da so njegove srčne želje morda povsem drugačne od vajinih.

No, vsaj veš, kako se sin počuti, ko mu vidva vsiljujeta stvari, ki mu niso všeč. Ti je mar? Ne verjamem. Po tvojem opisu mi z možem delujeta kot dve zelo leni osebi. Resnično ne razumem, zakaj bi morala sedeti ob igrišču in zehati. Ga pustiš na treningu, tekmi…..in greš ta čas po svojih opravkih ali hobijih. Aja, se ti ne da, ker si lena. Tudi moji otroci imajo hobije, ki mene sploh ne zanimajo, a gledati otroka, kako z veseljem se nečesa loti, kako navdušen pride domov, koliko mu pomenijo že najmanjši dosežki, to je nekaj neprecenljivega. Tako da čeprav meni ni do teh dejavnosti, imamo vsi nekaj od tega. Otrok se ukvarja z nečem, kar ga veseli, jaz pa vidim svojega otroka srečnega. Sama veš, v kakšnem norem in stresnem svetu živimo in koliko lahko človeku pomeni, če ima nekaj, kar ga veseli, sprosti, kar ga napolni z energijo. Kako lahko to odrečeš svojemu otroku?

Ja to piše v naslovu… “ima”

Ni treba nogometa, naj bo raje odličen v šoli, če ima preveč energije naj se nauči še kakšen tuj jezik..pomembna je le izobrazba. Tvoj sin najbrž ne bo Ronaldo.

Vidim, da imate res logistične probleme, tisti iz vukojebin. V Lj imamo vse v krogu tristo metrov.  Za najstnike mora biti res zoprno,  bit doma v ruralnem okolju. Tam greš lahko le k maši ali h gasilcem.

Sem sama z 2 fantoma.

Šport jima pomeni veliko. Res veliko.

Imata čist drugo samozavest zarad tega. Tudi starejši ki je bolj tih in introvertiran.

Edini moj pogoj je bil da lahko gresta peš sama. Na srečo smo v mestu.

Najbolj sem vesela da gresta rada. Pa meni tud en šport kuj neki, drugi pa mi je bližji pa kaj pol

Omogočata mu vajine interese, le sinovih ne. Pa še študirati naj gre potem, kar vidva želita, ne on. Ko se vama bo uprl, bo pa grozno razočaranje, kot nekatere rade poveste.

Nogomet se lahko nauči tudi takrat, ko bo dovolj star, da ne bo rabil nekoga za prevoze. Glede na podporo doma, ni možnosti, da bi se v njem skrival nek svetovni talent in bi ga s tem, ko ga ne razvažate, življenjsko onemogočili.

Vsako šolsko igrišče ima nogometno igrišče, tam lahko ljubiteljsko igra vsak prosti trenutek s prijatelji.

Brez sekiranja, torej!

kkšna mati pa si?

Šport zanima njega ne vaju, česa nisi zastopla?

Boš že dvignila svojo debelo rit in ga peljala.

Najprej otrok, potem ti ali morda pri vas ni tako?

Za nekaj let se bosta pač spremenila v taksista in sina vozila na treninge športa, ki si ga je izbral. To je naložba za prihodnost. Od Zdravega duha v zdravem telesu, do volje, tekmovalnosti in timskega dela.

Pač imata otroka in se bosta malo prilagodila tudi njemu. Otroke imamo v življenju praktično samo slabih 18let, potlej pa gredo po svoje. Teh 18let bosta pa že zmogla. Organizirajta se tako, da ga en pelje, drugi pojde iskat. Ali pa se zmenite še s kakimi starši, da en teden vidva vozita oba otroka, drug teden oni.

Ko bo sposoben delati izpit za motor in avto, mu pa takoj to omogočita, da bo čimprej samostojen. In si še teh 18 let skrajšajta.

V času treningov pa ti ni treba sedeti na tribuni in gledati zdolgočaseno ali buliti v telefon. Obuj superge in naredi vadbo zase. Opravi tedenski nakup, zmeni se s prijateljico na kavo, obišči starše, pojdi sama na kavo in uživaj v miru in tišini, pelji psa na sprehod. Marsikaj se da narediti v času treninga.

Vse se da, če se pametno organiziraš.

Starša sta. Pokažita sinu, da se s spoštovanjem in dogovorom lahko marsikaj doseže.

Moja hči se je ukvarjala z vsem mogočim, ni bilo.lepšega kot videti jo, kako uživa v teh dejavnostih.

Bolnica si, ne mati. Sram naj te bo.

Jaz vozim sina 3 x na plavanje in 3 x na klavir. Ni mi težko, med tem časom opravim nakupe in ostalo.

mamica zakompleksanka. ati luzer. ne kr ne gledata fuzbala. jaz ga tudi ne. ja pelji ga na judo.  naj trenira judo.  če bo pridno redno treniral judo,  mu obljubi da bo lahko šel 2x na tede na fuzbal. zelo enostavno.  vidva njemu omogoičita veliko tega kaj vidva ocenjujeta da je prav. kaj vama paše.  ko pa mali želi na nogometo pa si mamica feminsitka in prasica.  najdi si šiht druje, blizje. naj si ati najde šiht bizje. če gre že sma na bus je to priden fant. KAJ PRI PIZDI BI  ŠE TI MAMICA SMRDLJIVKA RADA??   PELI GA NA FUZBAL. pa loči se od tega pezdeta pa si najdi prevega deca. ne takega ki gleda fuzbal, takega ki te bo spravil v red.  ker si feminsitična prasica.  sram te je lahko.  tebi ni za sedet??  kaj tej e strah, da ti bo kakšen trenr všeč i nse boš zgonila, ker veš da si kurva?!   mamica ti si navadna smrdljivka.  posesivna psiho luzerka. isto kot tovj kuži mali ubogljiv. tvoj možiček z  klitorim. ker tiča in jajc nima. pezde atekovo.

Igor13?

A veste kaj pa jaz mislim gospa?

da stvar ki je moji mami zelo žal je to da ni mojega brata vozila na nogomet, ker namesto da bi se s sošolci tam družil je pristal da ne povem kje vse.

enkrat vam bo morda žal, ker to je le nek hobi, boljše kot da se zateče k drogam, nasilju in takšnim hobijem.

nekaj morejo met če ne jim bo dolgčas in delati začnejo tumarije.

Tudi jaz sem po službi vozila oba, ja, dva poba, na nogomet. Hec je bil, ker nista bila v isti starostni skupini, da sta imela različne ure, isti dan…na križnem sem samo sebe srečevala, pa smo ravno tako zvozili.

Potem je starejši zamenjal šport, čez leto mu je sledil mlajši. Tu pa je vskočil mož, predvsem pri tekmah, vsak vikend, tudi tujina.

Je pač treba malo žrtvovat, saj ko se odločiš za otroka, veš da te tudi neprijetnosti/sladkosti čakajo.

Zato: ne bodi sebična!

Ne seri!

Ne bi naredila vse za sina!

Noces ga vozit na treninge nogometa! Resno?!

In to samo zato, ker se ti ne da! Ker sta oba z mozem rada na komot in se vama ne da ubadat s sinom, ce ni v okvirih vajinega udobja!

Vpisi otroka v ta jebeni nogomet, vozi ga na treninge in na tekme, sedi ob igriscu in se vsaj delaj, da ga obcudujes in te zanima tekma!

Tudi jaz sem imel taka starša nista me hotela voziti na Rokomet pa sta mi privezala kost okoki vratu, da se je sosedov Fifi igral z mano.

Lažeš sama sebi, za otroka niti pod razno ne bi naredila vse, saj ga niti do prvega igrišča nisi sposobna peljat. Zakaj? Ker se ti ne da? Ker misliš da je sin kopija tebe in mora delat samo tisto kar ti je ok? Ker ti je otrok odveč?

Nerada vozita v temi? Kako pa v zimskih mesecih prideta v službo in iz nje?

Nista se sposobna organizirat drugače da me treningom gresta po svoje?

Ubogi vajin otrok.

Seveda, najprej ga vozita lepo po vajinih službah na nogomet, potem pa še na astronomijo, ko se bo spomnil, da ga to zanima, najbolje kar v Lj.

Sin mora sam  prit do zaključka, da lahko hodi na realne hobije. Tudi včasih nismo mogli na kar vse po vrsti hoditi in smo preživeli.
A na vasi pa ni neke družbe, da bi žogo brcali na igrišču? A se ne more z nikomer dogovorit za druženje?

Zakaj profesionalno treniranje?

Res vas ne razumem. Vi niste taksist.

Ne razumem naredita vse pa ne želita ga voziti na treninge??? WTF 😒 sej potem tam se starši spoznate in enkrat en drugič drug. Nebo rečeno da boš vedno ti mogla voziti. Da ti nebo danes jutri očital kaj bi lahko pa ni ker se tebi ni dalo. Pa za njega vse narediš a ne,?

Vpišita ga.

Če ne bo zanj, bo kmalu odnehal.

Če bo zanj, bosta našla način za prevoze (kombiniranje s sosedi, drugimi s treninga, …)

Vama bo pa lahko zameril, ker ni imel možnosti se preizkusiti.

No ja ne pretiravaj

Hči trenira v Lj tako da poznam kar nekaj ljudi iz Lj in veliko jih svoje otroke vozi na trening. Kaj misliš kako pride iz Viča v Črnuče na trening? Pa potem domov ob 22h tudi če je vse v Lj ni tako enostavno.  Na tekmo pa jih tudi pridejo spodbujat.

drugace pa avtorica on kaj mu vidva omogočata? Vidva plačati nemščino on bi pa nogomet. Zakaj ne nogomet? Ker ga vidva ne igrata, ker zahteva tudi vajin trud, vožnjo na tekmo?