Sin ima interese, ki naju sploh ne zanimajo
gzghlkjlh, 24.11.2023 ob 12:55
Najin sin ima rad stvari, do katerih ne jaz, ne moj mož, ne čutiva nobenega veselja. Želi trenirati nogomet, vendar pa bi ga morala na tekme voziti. Meni do tega, da bi sedela ob igrišču in čakala, da se tekma konča, ni. Poleg tega imava oba z možem že z vožnjo v službo in domov dovolj vožnje, pa še ponoči oba zelo nerada voziva. Možu je nogomet naravnost odvraten. Sploh noče slišati o njem. Trenutno sin hodi na tečaj nemščine, ki ga ima takoj po pouku v šoli in gre potem z avtobusom domov. Nogometa pa kot krožek v šoli ne more trenirati, šola ne organizira, organizira pa druge športe, ki pa sina ne zanimajo. Za sina bi naredila vse, ampak žal so tudi meje. Ogromno mu omogočiva, a ne moreva vsega.
“ZA sina bi naredila vse” ja pa ja de…
ne, pa ne, 25.11.2023 ob 08:15
Ne seri!
Ne bi naredila vse za sina!
Noces ga vozit na treninge nogometa! Resno?!
In to samo zato, ker se ti ne da! Ker sta oba z mozem rada na komot in se vama ne da ubadat s sinom, ce ni v okvirih vajinega udobja!
Vpisi otroka v ta jebeni nogomet, vozi ga na treninge in na tekme, sedi ob igriscu in se vsaj delaj, da ga obcudujes in te zanima tekma!
Ja, res tako naredi mati, ne bo ti žal!!
Vidva sta preprosto lena in nezaiteresirana za sinove želje.Da se vama ne da njega voziti ,ker pač..sami izgovori.Mi je zelo žal za njega ,da ima takšne egoistične starše.Ni ti jasno zakaj imaš otroka.Po zapisu sodeč ne premoreš ljubezni do lastnega otroka.Zakaj si ga pa sploh imela ,če ti je taka stvar težka,da ne razmišljam še o vseh drugih življenjskih potrebah ki so pač nuja ,da je otrok srečen.Egoistična,nezainteresirana mati si.
Jaz sem bil vaš sin. Od malega sem želel igrati nogomet, naravnost prepovedano mi je bilo. Baje je to za neumne ljudi. Ko sem bil 14 sem sam začel s biciklom se skrivaj vozit 12km kjer je bil najbližji klub z mojimi vrstniki. Ampak sem se zelo težko ujel z ostalimi. Vseeno sem zelo dobro napredoval, v par mesecih postal ključen del veze. Spomnim se kako sem skrival kopačke in bidon, ki sem jih kupil od soigralca.
En dan me je oče dobil na poti do igrišča, in pogruntal za kaj se gre. Vse ponovno prepovedano. Klub je prisilil da mi vrne denar za članarino, ki sem jo vplačal naprej, in me izpisal.
Pri 20ih sem ponovno začel igrati nogomet, tokrat mi je bilo še dosti težje se ujet z ostalimi. Obupal sem po 3 mesecih.
Zamerim staršem, vedno sem želel to in verjamem da mi je šlo boljše kakor marsikomu, ker sem res užival. Morda bi danes bil dober v kakšnem boljšem klubu, kdo ve. Včasih igramo na vasi s nekaterimi, vsi pravijo da res dobro vidim, žoga mi je pa tudi čisti občutek.
Razen tega mi je bilo pa odtujenih veliko ljudi zaradi starševskih stigm in imam zgolj 1 prijatelja ter samevam že vso življenjs. Spoznavanje ljudi mi je neverjetno težko. Deloma tudi zato, ker sem bil prisiljen v vode, ki me nikoli niso zanimale, moja zanimanja pa potlačena.
Če želite ustvarit depresivnega, samskega in osamljenega, ampak finančno uspešnega in izobraženega moškega potem je ta vaša pot prava.
A do sedaj pa sta delila vse njegove interese?
Ne vem no, jaz imam 4,5-letnico in njeni interesi se precej razlikujejo od najinih z možem. Igranje črnega petra v nedogled recimo ni ravno na vrhu mojih zanimanj… mečkanje kepice plastelina tudi ne… berem sicer rada, ampak Muca Copatarica, Sovica Okica, Mavrična ribica in podobno ni na seznamu literature, ki bi jo brala zase. Tudi lego kocke, avtosteza in pihanje mehurčkov ni med mojih 10 najljubših… Potem pridemo do tv-ja, kjer rada občasno kaj pogledam, ampak ne Pujso Pepo…
Ko si starš pač počneš tudi stvari, ki so ljube otroku ane… njegovi interesi se pa normalno razlikujejo od naših. Delno, ker gre za otroke in delno, ker gre za drugačne osebnosti, ki imajo druga zanimanja.
Oprosti, ampak tvoji izgovori proti nogometu so precej slabi. Stopi korak nazaj in malo razmisli… otrok ne more na nogomet, ker se tebi ne da gledat tekem? Ker ne voziš rada ponoči? Daj no daj…
Ma daj no.. nogomet je problem? Kakršenkoli šport je, je dober! Danes je že tako pol mularije predebele, vse visi na telefonih, pogovarjat se ne znajo. Šole organizirajo šole v naravi kjer se učijo socialnih veščin in pogovora. Problem je pa nogomet. Grozna mati si res.
Sem na tako opljuvani periferiji. Imamo možnost vpisa na nogomet, rokomet, judo, košarka, strelstvo, gimnastika, downhill kolesarjenje itd. Pa sem ga tudi vozila nekaj časa, sedaj gre sam. Vozim samo na tekme pa še to se zmenimo z ostalimi starši in je enkrat en drugič drugi.
Pa še nekaj.. imam specifični hobi in dva otroka. En je ves navdušen nad istim hobijem, drugi daleč od tega. Je izredno spreten z rokami in umetniško nadarjen kar ni noben ne jaz in ne mož. Pa zato ne delam galame in mu prepovedujem, da dela stvari, ki jih rad počne. Če ga veseli in zna, zakaj ne? Mogoče mu bo to enkrat prineslo zadovoljstvo in denar.
Fuzbaler26, 29.11.2023 ob 08:50
Jaz sem bil vaš sin. Od malega sem želel igrati nogomet, naravnost prepovedano mi je bilo. Baje je to za neumne ljudi. Ko sem bil 14 sem sam začel s biciklom se skrivaj vozit 12km kjer je bil najbližji klub z mojimi vrstniki. Ampak sem se zelo težko ujel z ostalimi. Vseeno sem zelo dobro napredoval, v par mesecih postal ključen del veze. Spomnim se kako sem skrival kopačke in bidon, ki sem jih kupil od soigralca.
En dan me je oče dobil na poti do igrišča, in pogruntal za kaj se gre. Vse ponovno prepovedano. Klub je prisilil da mi vrne denar za članarino, ki sem jo vplačal naprej, in me izpisal.
Pri 20ih sem ponovno začel igrati nogomet, tokrat mi je bilo še dosti težje se ujet z ostalimi. Obupal sem po 3 mesecih.
Zamerim staršem, vedno sem želel to in verjamem da mi je šlo boljše kakor marsikomu, ker sem res užival. Morda bi danes bil dober v kakšnem boljšem klubu, kdo ve. Včasih igramo na vasi s nekaterimi, vsi pravijo da res dobro vidim, žoga mi je pa tudi čisti občutek.
Razen tega mi je bilo pa odtujenih veliko ljudi zaradi starševskih stigm in imam zgolj 1 prijatelja ter samevam že vso življenjs. Spoznavanje ljudi mi je neverjetno težko. Deloma tudi zato, ker sem bil prisiljen v vode, ki me nikoli niso zanimale, moja zanimanja pa potlačena.
Če želite ustvarit depresivnega, samskega in osamljenega, ampak finančno uspešnega in izobraženega moškega potem je ta vaša pot prava.
Žal mi je, da si imel tako kratkovidne starše. Sigurno sta ti želela dobro, ampak sta bila polna butastih predsodkov. Če sta ti omogočila po drugi strani dobro izobrazbo, je tudi to nekaj. Da si samostojen, da ti dobro gre. Imaš enega prijatelja. Saj to je dovolj. Bolje enega dobrega, kot deset površinskih. Mnogi tudi tega nimajo. A si še mlad? Imaš še veliko možnosti spoznati dobro družbo, punco, imeti družino.
Zdaj smo pa tam. Nekoč boš imel otroka. Mogoče sina. Logično je, da boš z njim na igrišču in še preden bo dobro shodil, se bo spoznal z nogometno žogo. Od srca ti želim, da bosta skupaj uživala v tvojem najljubšem športu in morda bo on nekoč nadaljeval tvoje sanje.
Kaj pa če se zgodi drug scenarij? Recimo, da tvoj sinek nad žogo ne bo preveč navdušen. Morda bo rad pel, plesal. Bo hotel obiskovati balet, kot njegova najljubša sošolka. Ga boš podprl? Ali bodo privreli na plan naučeni vzorci tvojega očeta in srdito nasprotovanje, češ da je balet za mehkužneže? Upam, da se ti ne bo zgodilo kaj podobnega. Če pa se bo, pa glej na to kot na priložnost, da presekaš te negativne vzorce. To te bo odrešilo tvoje žalosti in razočaranja, ker ti starša nista dovolila, da bi živel svoje sanje. Ti pa boš to lahko omogočil tvojemu otroku.
Debilen komentar, očitno debilnih staršev. Pa kaj misliš, da bo otrok delal in mu bo všeč isto kot vama al kaj?! Otrok je svoja osebnost in edino pravilno je, da ima svoje želje in potrebe. Bolj zaskrbljujoče bi bilo, da bi delal vse kot vama paše. Hvala bogu, da želi nogomet in ne igric ali barabinskih stvari. Starša vzamita se v roke in to takoj!
Še moj komentar. Vsi v moji rodbini nazaj 100 let, pa ni nobenega, ki bi mu padel nogomet na pamet. V svoji osnovi je nogomet za revne v denarnici in na duši. Kako lahko normalen človek gleda nogometno tekmo, ne more.
Glede vožnje. Saj nisem kreten, da bom 24/7 igral taksista svojemu otroku. Saj imam svojo službo in zadolžitve in nimam časa niti volje igrati šoferskega idiota. Moji otroci gredo izključno na rekreacijo, kamor gredo lahko sami peš/kolo/avtobus. Druge variante ni.
Bogi otrok. Že po vašem razmišljanju vidim da za lastnega otroka ne bi “naredila vse”. Če bi to bilo res bi iskali rešitve, ne bi se pritoževali. Je pa normalno da ima otrok svoje želje oz drugačne interese 🤷🏼♀️. Bolj je problem v vas kot v otroku. Prej se boste poprijeli s tem bo vsem vam lažje. V drugem primeru vam bo otrok ko bo odrasel zameril.
Tukaj postavljata mejo, resno? Hčerko prvošolko vsak dan vozim v šolo in domov ter na treninge, pa imam še 3 mesečnega dojenčka, ki gre pač zraven, ko ni moža doma. To ni postavljanje mej, samo izgovor ker se vama ne da nekaj dodatno storiti za otroka. Starši tudi hodimo na otroške nastope čeprav je cel zbor brez posluha, zakaj? Zaradi njihovega veselja, ko nas vidijo tam. Sin si bo to zapomnil, verjemita mi.
Preden sem se preselil v tujino smo imeli dogovor: v soli kolikorces dejavnosti, zunaj tega 1x tedensko max, pa po zmerni ceni. Ce je moznost avtobusa, gres z busom.
Cajta jih nima furat nobeden – jaz sem vecinoa casa sedaj v svici, zene med 5to in 17to. Cetudi bi bila doma, pa oba komaj cakava, da se boma lahko okol furala ja cel teden. Jok brate, odpade. Prvic se mi ne ljubi, drugic te dejavnosti pozrejo prevec casa in v vishi starosti motijo potek izobrazevanja. Namesto placevanja za 10dejavnosti se polaga denar na racun za kasneje.
Zvarek, 01.12.2023 ob 06:03
Preden sem se preselil v tujino smo imeli dogovor: v soli kolikorces dejavnosti, zunaj tega 1x tedensko max, pa po zmerni ceni. Ce je moznost avtobusa, gres z busom.
Cajta jih nima furat nobeden – jaz sem vecinoa casa sedaj v svici, zene med 5to in 17to. Cetudi bi bila doma, pa oba komaj cakava, da se boma lahko okol furala ja cel teden. Jok brate, odpade. Prvic se mi ne ljubi, drugic te dejavnosti pozrejo prevec casa in v vishi starosti motijo potek izobrazevanja. Namesto placevanja za 10dejavnosti se polaga denar na racun za kasneje.
Točno tako, ampak saj vidiš odgovore. Oni bi vseeeee naredili za svojega otroka, špilali taksista vsak dan cele popoldneve, potem pa jamrajo, kako časa zmanjkuje in kako nimajo energije. Mulci si želijo fuzbal igrat, ker jih ogromno v razredu igra fuzbal, ne zato ker bi bili taki talenti. Ker talenti vedno najdejo pot. Pripravljeni se bodo z busom vozit, prestopat na vlaku, iti peš 2 km, se sami zmenit s sošolci… samo da pridejo do treninga. Ogromni večini pa starši v rit tlačijo vse njihove popoldanske aktivnosti, ni se jim treba nič trudit za to, ja seveda, sine, ni problema sine, tudi če te moram vsak dan vozit gor dol, samo da si srečen, sine. Itak ni nič iz vseh teh fuzbalerjev potem, propadla investicija. Ampak ja, staršem daje občutek, kako vseeee naredijo za svojega mulca in kako ga na tak način spravijo stran od telefona.
Če imaš tri otroke, od katerih vsak obiskuje nekaj drugega, si dejansko vse popoldneve taksist kar nekaj let. Ampak to moraš narediti za svoje otroke, saj drugače boš dobil občutek, da si slab starš. To so novodobni starši. Našim staršem na pamet ni padlo, da nas bodo vozakali okoli. Ali bus ali pa se igraj pred bajto. In čudno ne, da so tudi takrat obstajali športniki v velikem merilu. Najboljši fuzbalerji so bili tisti, ki so postali virtuozi v svojem športu na igrišču svoje soseske. In šele potem začeli hoditi v kakšen klub. Ampak ne, naša mularija mora imeti čisto vse od 4. leta starosti naprej. Vse organizirano, vsi dopoldnevi in popoldnevi zasedeni, vse animirano in vodeno. In starši, ki se tega ne gredo, so po novih standardih postali slabi starši. Resno?