Z našim je bilo enako in ja, to je hudo gledat. Ko ti otrok prijoče domov in reče, da nima prijateljev in ga nihče ne mara. Vsi po skupinicah, on pa sam.
Pa ne krivite drugih otrok. Pri nas je bil problem v tem, da so bili vsi fantje ful športni, divji, razigrani. Kakršni so pač fantje. Naš je bil bolj miren, raje se je igral družabne igre, se pogovarjal, kot pa divjal. In jasno, da niso prišli skupaj. Pa ni bil nihče kriv, tako je pač bilo.
Vse se je rešilo leto pozneje, ko je v razred prišel nov fant, ki je bil po karakterju bolj podoben našemu in sta postala najboljša prijatelja. Začeli smo se tudi družiti z drugimi starši izven šole in zdaj so prava klapa. Razred, kot ga lahko samo iščeš.
Nauk: Včasih je treba stisnit zobe in stvari se uredijo same od sebe. Tudi jaz v OŠ nisem bila zmeraj najbolj srečna, pa so prišli boljši časi. Tudi s tem se otrok mora spopadat.

Nehajte že enačit sošolstvo (vem je spakedranka) s prijateljstvom. Ko boste to nehali bo vsem lažje. Zato ga vpišite na dejavnosti, krožke, karkoli, kjer bo z otroci podobnih interesov. Moj se 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bolj razume s fanti iz paralelke. Je pa vedno obiskoval razne krožke, dejavnosti in tam našel več sorodnih duš. S pomočjo tehnike, so pa vsi na vezi, čeprav niso napr. na isti šoli.

Kako pa naj se spopade s temi stvarmi?[/quote]

Najpomembnejše je da to ne vpliva na njegovo samozavest in ne sme poskušat ugajat. Z njim ni nič narobe, preprosto prihaja iz urejene družine in pač razmišlja drugače. Problematični otroci imajo v večini primerov ogromno težav doma in to potem kažejo na ven. Očetu reči da naj mu kaj novega pokaže, naj ga v kakšno stvar uvede. To je idealen čas za razvijanje odnosa med očetom in sinom. Midva sva to počela in potem so kar naenkrat vsi hodili k njemu. Sem ga naučil kaj naj počne v naravi, kako se izdela ptičja hišica, uporaba kakšnega orodja itd. In danes pri 14 se mali zamoti z vsako stvarjo in sem ponosen nanj. Ne poskušat izsiljevati nečesa.

Nas je bilo v oš okrog 23-25 v razredu pa se za mene tudi nihče ni zmenil. Zakaj? Ker sem bila že v začetku oš največja v razredu (večja tudi od fantov), ker starši niso bili pomembni občani, ker starši niso bili med bogatejšimi ampak med najrevnejšimi občani, ker…sem komaj čakala da se oš konča ter sš začne. Ja tako pač je. Bo že prebolel. Boljše to kot pa da je prijatelj z vsemi sošolci (kot je bil moj v oš) pa se to prijateljstvo nadaljuje še tja proti 30 letom in ti “prijatelji” prijateljstvo iz oš na polno izkoriščajo. Izkoriščali so ga takrat, ga še vedno in vedno ga bodo. Je sam rekel, da je ugotovil da je imel toliko prijateljev samo zato, ker so bili njegovi starši takrat zeloooo premožni, danes pa ker so vsi totalno nesposobni in njega izkoriščajo da jim pri vsem mogočim pomaga. Jaz sem raje brez kolegov kot pa da imam za kolege pijavke, njemu pa samo da jih ima pa če so še taki bedaki.

Včasih bi bilo dobro, če bi 10x premislil, preden nekaj napišeš in se na koncu odločil, da ne boš napisal.

Kje pa je potem po tvoje feler?[/quote]
Ne šteka se z glavnim fantom v razredu ki je k sebi potegnil ostale 3 fante. Problem je v premajhnem razredu. Če bi jih bilo 25, bi se hitro našel nekdo s katerim bi se štekal. Tukaj mu ne morem nič pomagati, mi je pa pač težko, ker se počuti zapostavljenega in nočem da bi imel na to obdobje slabe spomine.
Kje pa ti vidiš problem?[/quote]

V tvoji provokaciji! Lažeš!!

Avtorica je lepo napisala v prvem prispevku, zato ne vem, kako lahko sprašuješ, kje je problem. Otrok nima prijateljev v razredu in če bi se znala vživeti v otroško dušo, bi vedela, da to JE problem. Tudi odrasli jamrajo, da nimajo prijateljev, za otroke je to še težje. Sploh, če je v razredu izoliran, izločen. Potem se ne počuti dobro, pa še dolgčas mu je. .[/quote]

Preberi večkrat, če nisi razumela prvič.

Ne šteka se z glavnim fantom v razredu ki je k sebi potegnil ostale 3 fante. Problem je v premajhnem razredu. Če bi jih bilo 25, bi se hitro našel nekdo s katerim bi se štekal. Tukaj mu ne morem nič pomagati, mi je pa pač težko, ker se počuti zapostavljenega in nočem da bi imel na to obdobje slabe spomine.
Kje pa ti vidiš problem?[/quote]

V tvoji provokaciji! Lažeš!![/quote]
???

Tako stvar občasno doživijo vsi otroci oš, začne se v 1. razredu, umiri se do 7. 8. razreda in je čisto normalno, ni noben feler. Je težko, kot vsaka zavrnitev in boli. A povejte mi, ali je tisti frajer, ki določa družbo, ultimate….res dobra družba? Ali njegovi podaniki sploh znajo razmišljati s svojo glavo?
Gre za socializacijo, predstavo, ki jo odigravamo vse življenje. Povsod je nekdo, ki rabi največ publike in zato naredi vse. Seveda imajo sprva največji krog oboževalcev, a ko ti pogruntajo maltenje prazne slame, gredo stran. Tako se bodo otroci v razredu tvojega sina kmalu drugače razporedili. Sin rabi vedefi, da je v redu, da z njim ni nič narobe. Pač ni ustrezal tisti družbi, ne vemo zakaj. Morda se ni uklonil. Rabi zaupanje, da je čisto ok, če tam v razredu sedi sam. Ko se bo s seboj dobro počutil, bodo drugi pristopili. Mislim, da rabi mirno, čutečo družbo, kar pa tisti “ta glavni” zdaj še ne zmorejo. Vedno in povsod najdemo prijatelje. Včasih je potreben le čas. A ne zato, ker je nekaj narobe, ampak, ker se iščejo. Ti otroci le trenirajo, kako sprejeti, kako zavrniti, kako oprostiti, kako zahtevati, kako obdržati svojo voljo…. Ti, kot mati, rabiš le zdražat njegovo bolečino, ko ti toži, kako mu je. Ne rabiš pa urgirati v šoli, dokler ni zlorab. Ne da se prisiliti, kdo se bo s kom družil. To bi bilo tudi ponižujoče do marsikoga. Saj je tvoj sin, veš da je dober. To mu daj vedeti in bo kmalu bolje. No, morda je bilo že danes;);)

Tako stvar občasno doživijo vsi otroci oš, začne se v 1. razredu, umiri se do 7. 8. razreda in je čisto normalno, ni noben feler. Je težko, kot vsaka zavrnitev in boli. A povejte mi, ali je tisti frajer, ki določa družbo, ultimate….res dobra družba? Ali njegovi podaniki sploh znajo razmišljati s svojo glavo?
Gre za socializacijo, predstavo, ki jo odigravamo vse življenje. Povsod je nekdo, ki rabi največ publike in zato naredi vse. Seveda imajo sprva največji krog oboževalcev, a ko ti pogruntajo maltenje prazne slame, gredo stran. Tako se bodo otroci v razredu tvojega sina kmalu drugače razporedili. Sin rabi vedefi, da je v redu, da z njim ni nič narobe. Pač ni ustrezal tisti družbi, ne vemo zakaj. Morda se ni uklonil. Rabi zaupanje, da je čisto ok, če tam v razredu sedi sam. Ko se bo s seboj dobro počutil, bodo drugi pristopili. Mislim, da rabi mirno, čutečo družbo, kar pa tisti “ta glavni” zdaj še ne zmorejo. Vedno in povsod najdemo prijatelje. Včasih je potreben le čas. A ne zato, ker je nekaj narobe, ampak, ker se iščejo. Ti otroci le trenirajo, kako sprejeti, kako zavrniti, kako oprostiti, kako zahtevati, kako obdržati svojo voljo…. Ti, kot mati, rabiš le zdražat njegovo bolečino, ko ti toži, kako mu je. Ne rabiš pa urgirati v šoli, dokler ni zlorab. Ne da se prisiliti, kdo se bo s kom družil. To bi bilo tudi ponižujoče do marsikoga. Saj je tvoj sin, veš da je dober. To mu daj vedeti in bo kmalu bolje. No, morda je bilo že danes;);)[/quote]
Zelo dobro in lepo si napisala. Tako smo mu tudi razložili in je kar razumel 🙂

Me veseli in hvala. Ja, otroci vedo. Morda včasih le rabijo potrditev od nas, da niso tako sami v svojem razmišljanju. To jim da ta pravo moč. In tako zavrnitve niso doživete tako tragično in dokončno. Pogumno in sočutno naprej, kot znamo mame;)