Jah..kje naj začnem. To ni ravno tema za kolege.

Spoznal sem.res enkratno žensko, istih let, oba 37. Samo pogledava se in se smejiva. Metuljcke sem cutil prvic v mojmu lajfu. Prijetna, prijazna, ne komplicira. Ne zapravlja. Rada ima hribe, kot jaz. Rada supa, kot jaz. Tako je kot, da bi jo narocil. Zdaj ima mal vec kil, ampak me to ne moti. Nikoli me ni. No njena in moja zgodba je fucked up. Imela je ze vse,hišo na stajerskem, psa, prikolo na morju. Ampak sta imela z bivsim mozem hudi obdobje nasilja. Maltretiranja. Boga je bila. Cez noc je odsla s sinom v Ljubljano v najem, za kar je sparala leta. Nic noce od bivsega. Zivi sama s plačo. On je ze drugic porocen privatnik..bla bla…no moja zgodba je se mnogo hujsa. Bil sem doma v grozni familiji. Tudi veckrat spolno zlorabljen s strani maminega ljubimca. Oce zapit. Mama nasilna. Moje otrostvo je bilo bezanje pred starsi. Spanje na dvoriscu. Veckrat lacen kot sit. Ampak so me rejniki lepo vzgojili pa spravili na tir. Danes pri 37 imam stanovanje v Lj. Avto. Lizing, kredit, sluzbo, …kar rabim imam. Mir imam. Pomiril sem se z preteklostjo. Imam kolege. Punce so prisle in sle. Zaklel sem se, da ne bom imel otrok, ker ne vem.kaj bom z njimi. Vsi grozni dnevi se bodo vrnili. Spomini, ki sem.jih potlacil. Nocem vec tega. Bezim od otrok ze celo odraslo dobo, zakaj? Zato, ker ko vidim njih  pomislim kako lepo bi lahko bilo meni. Zakaj jaz? Nisem kompatibilen z njimi.

Zdaj pa nastopi tezava. Ona ima sina, star je 10 let. Na zacetku, je bil plašen, sva bila na distanci. Imava pa vsaj to skupno. Nasilnega oceta. Lastni oce, placuje sicer prezivnino. Ampak ga ne mara. Tamal je zato zelo prizadet. Oce noce imeti nic z njim. Prej so imeli vse. Zdaj pa ima dvojcka z novo. Ga razumem. Najprej me ni maral. Zdaj, ko je dojel, da drugega kot mene v tej vlogi nima. Je postal pa cisto drug. Ampak jaz tega nisem vajen. Rad bi se stinil, rad bi bil na kavcu lezal naprimer zraven mene, rad bi, da mu pomagam pri nalogah, da hodim na tekme ga gledat. Nogomet. Zadnjic na eno tekmo nisem prisel, je bil uzaljen. Malo smo pri meni doma, malo pri njej. Moja je ze izrazila zeljo, da bi se priselila k meni, da ne placuje tudi vec najemnine. Ja ok. Samo potem bom moral moj zlati kabinet spremeniti v njegovo sobo. Pa tudi, ce bi ga mogoce posvojil. Po tok casa. No tle je pa zdaj malo dileme. Ne recem, je simpaticen, vzgojen, zgovoren fantek. V soli mu gre. Samo jaz si tega res nisem zelel. Potem bi ze imel svoje. Pustile so me fajn punce ravno zato, ker sem pojasnil da zaradi mene ne bodo nosece in so sle. Vse bi rade familijo. Jaz pa bi rad uzival. Ok..ce tamalega res posvojim in se porocim. Je opcija. Ampak kolegi mi pravijo vsi, da je z mano zaradi denarja, stanovanja, da naj bezim. Ampak jaz nocem bejzat od nje. Obozujem.jo. Ma dam ji ta moj flat. Ni tezava za to. Tudi ce tamal za mano kaj podeduje. Po eni strani ce oba zapustim, se mi smilita. Kot da sem ju izdal. Pa ze tako imata vsega boga za sabo. Res smo vsi trije z fucked up lajfom. Pasemo skupaj. Potem pa zadnjic tamal mi kar ljubcka da na lice…ko me.je objel, ker sem ga peljal v woop. Sem bil celo uro skakanja sokiran, ker nisem.tega vajen. Otrok sploh mazastih. Po eni strani bezim od njega., ker ga ne upam niti prijeti. Kaj sele objeti. Vsak dotik otroka je zame kot da pocnem nekaj kar ne bi smel. Po drugi ze gledam kateri tecaj bordanja mu bom placal. Ma kam naj grem?

V zadnjem odstavku si si sam odgovoril na dilemo. Pusti času čas. Otrok te je sprejel, huje je ko te ne in ne vidijo v tebi avtoritete. Drugo, kaj drugi o njej govorijo pozabi, ker vsi, ki imajo nekaj več so ti fauš. Če si moj partner te takoj poročim, otrok je pa njena skrb.

Premisli preden delaš neumnosti, ni lepšega kot objem otroka. Saj sam veš kaj si pogrešal v otroštvu. In pri 10 letnem otroku imaš veno več svobode, ker je vedno večji in daj njemu to kar si sam potreboval pa nisi bil deležen.

Pojdi k psihoterapevtu, še prej pa si poišči navodila, kako si najdeš pravega. Resno. Ker zveniš kot OK človek s problemom, ki bo ležal na tebi, dokler ga ne razrešiš. IN pri tem razreševanji strokovno vodenje pomaga, da bo šlo nekaj hitreje in da boš potem veliko bolje živel – ker ti ne bo več viselo nad glavo.

A računaj na par let in vmes bo nekaj časa hudo, ker se boš moral spomniti marsičesa. Pri tem pa ne pozabi – kot odrasli tudi marsikaj realno prenesemo in ko spomine osvetliš, se zaveš, da zdaj niso več tako hudi in jih lahko realno vidiš. Pa sebe in druge tudi.

Otroka, ki ima oba starša, ki skrbita zanj (pa čeprav samo s plačevanjem.prezivnine) ne moreš posvojiti.

Iskreno dvomim in niti ne verjamem, da se zdaj še da, da bi se njegov oče očetovstvu uradno odrekel.

Lahko si mi očim, oče pa prek posvojitve ne.

Ni treba komplicirat s posvojevanjem. Tudi poroka ni nujna in če se poročaš poskrbi za predporočno pogodbo, da ne bo čez par let jok in stok, v primeru da se kaj zalomi.

SEveda se da. Po zakonu se otrok ne sme odpovedati starsem. Lahko pa se starsi odpovedo otroku z podpisom. Poznam primer, ko se je odpovedal, da ni rabil placevati prezivnin.

Joj bogi

Ne upas pobozat otroka. Ker so te zlorabljal in ta dotik inacis z neki grdega.

Zanimivo kako sta ti prisla ta dva na tvojo pot,da bos lahko resil svojo tezavo.

Nisem prej dodal. Clovek drzi se ju, prisla sta z namenom v tvoje zivljenje. Verjemi

Evo od locenke, nad 40 in zdaj v vlogi mačehe a skup ne živimo :

Nič posvojit

Nič še poročit, morda čez 5 let

Nič delat preko sebe

Terapijo zase

Selitev, možna, morda v večje, da ne bo drame in ohraniš svojo sobo.

Jaz imam tud probleme s pastorkom. Ne poznava se še. Rabiva čas. Otrok te ima rad, taki so, se navežejo. Sprejmi ljubezen.

Povej mu da sam nikoli nisi inel želje po otroku, da pa se razumeš z njim in si tega vesel otrovi razumejo ogromno

Ne pozabi da otrok ko bo star 15 bo samo okoli laufal. Vedno manj rabijo. Za tisti fuzbal si pa vzami čas, ko ti bo. Otrici hitro grejo a veš… Ostaneta pa vidva

Pri 40 je tako težko najdi kompatibilno dušo. Vlozi trud in čas in boš poplačan.

Prijatelji ne morejo poznat vajine situacije.

Naj se priseli k tebi, a recimo po letu dni, po tem pa si delita stroške. Vse doreči pred selitvijo. Če je flat tvoj, naj podpiše da je tvoj. Uredi pred poročno pogodbo. Napiši oporoko če se ti kaj zgodi, pustiš njej in ji to povej. A veš daj dam. Malce varnosti za oba.

Skromnost mi ne gre skup z koristolovstvom….

Vse dobro fant!!!

Mislim, da ne gre.

Lahko v štartu ne prizna očetovstva in mora mama tožit, če želi, ne more pa se po par letih odpovedati.

Bogi otrok. Oba z partnerko potrebujeta psihologa (terapije), ker ona z takšno zgodovino in ti z takšnimi strahovi se bosta slej kot prej našla pred problemom, katerega ne bosta zmogla sama rešiti.

Če nisi sposoben jima dati sebe celga, ju raje pusti.. sta že dost hudega doživa.

Res sta z namenom prišla k tebi, vse se namreč zgodi z razlogom, vendar razlogi so lahko različni.. a če veš, da ne moreš živet z otrokom, ju spusti.. ker najbolj bo trpel ta otrok, ki že v drugo išče očeta.  Sicer bi pa tudi mati morala reči ne, če ve, kako je pri tebi.. ampak poti življenja so zato, da se učimo.. cel lajf.

Otroci ponavadi potegnejo iz nas ven tisto kar smo potlacili.

Vzami otroka kot priloznost poslana iz vesolja da “pozdravis” svojo duso/srce/bit.

Poisci si dobrega terapevta in pusti si cutit.

Cez kako leto dve pa mogoce selitev skupaj, ko bos predelal svoja bremena.

Vse dobro.

Žalosten a zelo lep zapis. Hvala za delitev.

Najprej se odloči z njegovo mamo ali bosta skupaj ali ne. Tudi, če še nekaj časa ne živite skupaj ni nič hudega, samo vedeti morata ali sta par ali ne. Uradno. Pusti poroko in posvojitev za kasnejši čas.

Da te ima nekdo rad, ti to pove in pokaže, je nekaj najlepšega na svetu. Ti si našel niju, onadva tebe. Če se odločiš ostati, vzemi to kot novo upanje, nov začetek nečesa zelo lepega, kar si nikoli nisi mislil, da boš imel.

Otrokovi dotiki pa…razumem kaj te moti iz tvoje preteklosti, a podzavestno daješ otroku možnost za naprej. Sprejmi kot dar in čisto ljubezen od otroka, ki te je vzel za svojega in te želi v svoji družbi. Če lahko, mu počasi povej in pokaži, da ti je njegova družba všeč in da ceniš, da se obrača nate in te je vzel za svojega.

Pot za nikogar ne bo lahka, a z medsebojno komunikacijo, sodelovanjem, podporo in ljubeznijo, boste daleč prišli. Mogoče pa dobiš kar si si vedno nevede želel 😉

Držim pesti za vse vas! Srečno!

Pa kaj blodite z avtorjem vred o posvojitvi. V primeru, kot ga avtor opisuje, posvojitev ni mogoča.

Ti še zdaleč nisi popucal s svojo preteklostjo. Nujno si dobi enega psihoterapevta, ki ti bo pomagal pri soočenju s preteklostjo. Zakaj bi še danes trpel, če ni treba. In ni treba.

Tej svoji ženski pa le povej, kje si bil ranjen in kako to danes vpliva nate, zakaj nesigurnost, zakaj zadržanost, zakaj se ne moreš (še) predati popolnoma. Zakaj se umikaš, zakaj se bojiš vzeti na ramena vsa ta občutja, odnose, interakcije. Le z iskrenostjo bosta obstala. Z malim pa se druži kolikor ti je ok. Ko ti ni, mu povej, da ga imaš rad, ampak, da rabiš tudi čas zase.

V selitev ne hiti. Ker nisi pripravljen. Najprej popucaj pri sebi, nato sprejmi k sebi. Bolje biti še kako leto v zvezi v dveh stanovanjih, kot se zadušiti in raziti.

Ja, no, saj še sam ne ve,kaj bo naredil.

Pusti ga na miru zaradi posvojitve, za pogovor o tem je še čas.

Avtor, veš, ko se ti zdi,da so vsa vrata zaprta, se ti odprejo nova.

Ti si imel hudo otroštvo, šel si preko tega, žal si to hudo dolgo zadrževal v sebi.

Kot pravijo sogovorniki, morda res poišči kakega dobrega,priznanega psihoterapevta, ampak res se daj informirati, kateri je dober, da ti bo lahko tudi pomagal.

Če misliš, da boš lahko sam predelal vse težke stvari? Morda, z ljubeznijo tvojih  novih domačih ljudi, ki sta te tam nekje čakala, ko niste še vedeli drug za drugega. In ti si čakal njiju. Pa sta prišla.

Dva prava človeka, ki te imata rada, glej, tudi otrok te ima rad, daj,sprejmi to, dobro je zate in zanj. Mamico morda že poznaš tako dobro, da veš,kaj misli.

Pusti vse te kolege, verjetno ti je tudi marsikateri fovš, ker nima sreče ,da bi spoznal te, ki si jih ti. Nekateri so tudi sebični in jim ni všeč, da se ne družiš več toliko z njimi. Pusti jih, naj se žrejo sami, ti takšnih ne potrebuješ, saj ti ne privoščijo sreče.

Delaj na sebi, preženi hudobne duhove iz svoje duše, sprejmi ,kar se je dogajalo, a ne pozabi, da se ne dogaja več in zaživi novo življenje.

Zaslužiš ga. Srečno. Vsem trem.

Aww, kar milo se mi je storilo.

Ah saj ne boš nikogar zapustil, saj se ja čuti, da te je ta otrok in vse okoli njega tako ganilo, da si ves vznemirjen in malce prestrašen.

In to je dober znak. Očitno si zelo odgovorna oseba in si jaz osebno ne delam niti najmanjših skrbi, kako boš poskrbel za tega otroka. Pa če ga posvojis ali ne, sploh ni važno.  Saj ga ne rabiš.

Vedi pa, da je vsak trenutek, v katerem daješ samega sebe nebogljenemu bitju in mu tako tlakujes pot, ker ga varujes  – da je vsak tak trenutek kot ure in ure in leta in leta plačane psihoanalize, ki bi jo ti nedvomno potreboval, hlede na travme, ki si jih kot otrok-zrtev doživel. Z ljubeznijo do drugih se ozdravimo najbolj naravno in najbolj poceni in najbolj učinkovito.

Podpis.

Ej drugace res lep zapis. Si mi dal misliti. En redkih na Mon. Bi se kar bral. Knjiga. Jaz priporocam, da jima poves kaj razmisljas, tvoje strahove, fantek je dovolj star da bo razumel. Pojdite pocasi. Ampak res ne pobegnit. Kar cutim vas. Vidi se da si iskren, realen, dober clovek. Rabis pa malo terapije ja. Casa. Iz tega zna biti zelo lepa zgodba. Vsi trije ste dobili drugo sanso. Zagrabi jo. Srecno.

Avtor, poglej iz druge plati. Jaz sem 10 let cakal, da je moj otrok postal toliko star. Pa ne ves kaj dobis. Zdaj lahko res uzivata. Tecaji, bordanje kot si napisal. Woop..lahko ga povsod vzames seboj, pokazes, vse razume. Se res druzita v interesih. Takoj bi imel se enega toliko starega. Med 10 in 15 so kar se tice ocetovskih zadev najbolj zanimivi.

Če ne želiš otrok in se jih izogibaš na vso moč, potem sploh ne vem, kaj si šel dejtat mamico z malim otrokom?

Sama ne želim dejtat moških, ki imajo male otroke, ker si enostavno ne vem kaj početi z njimi in ne da se mi ukvarjat z vsemi tistimi problemi, ker mi niso blizu in jih ne poznam. Zato vsakič, ko pri kakšnem novem moškem izvem, da ima malega otroka, pade ta v sekundi v friendzone in je to to. Nobenega dejtanja, nobenega poglabljanja odnosa na intimni ravni.

Zakaj si ljudje tako radi komplicirate življenja?

Saj ves, kaj pravijo – clovek obraca, bog obrne. Ali zivljenje se zgodi, ko ga planiramo.
Ti si se nekaj odlocil izkljucno zaradi lastne preteklosti. Zdaj je prislo mimo zivljenje in ti tvoje odlocitve predstavljajo problem. Srce proti razumu. Bi, ampak ne bi, ker si se za nekaj odlocil. Pa si preprican, da je ta odlocitev edina prava in mozna? Poti v zivljenju je vec. Ti izberes eno. Ta pa ni nujno po nasih predstavah ali planu.

Kot so ti ze predlagali – ne prehitevaj, vsaj v mislih. Ostani v razmerju z zensko, ce ti je do tega. Odpri se otroku, ker to te vabi in on te vabi. Ne bosi zadrzan zaradi nekih principiv. Najdi terapevta, s katerim bos kaj predelal – in ja, to ni kratka pot. S selitvijo lahko pocakata, o kaksni posvojitvi pa zdaj sploh ne razmisljaj, ker ne samo, da najbrz ne bo slo, temvec je to v tem trenutku tudi nepomembno in ce je moznost, dalec v prihodnosti. Ti si lahko ocim otroku ne glede na vase pravno stanje.

Pocakaj, prepusti se in potem premisli. Ne oklepaj se nekih stalisc, ki si jih sprejel v drugacnih okoliscinah. Pusti zivljenju, da ti pokaze moznosti, in se nato odloci. Morda bolj po srcu kot po razumu, a vseeno pocasi in premisljeno.
Srecno!

Veš kaj, če ste vsi res imeli tako fuck up life in ste se našli ter kot si rekel metuljčki delajo (metuljčki so znak, da si naletel na osebo, ki te v nečem spominja na družinsko situacijo, to je kemijska reakcija), in se niste zdravili mentalno, boste prej kot slej trčili v čeri. Čeri, ki bodo pokazale, da bo v vajinem odnosu potrebno marsikaj razrešiti in da vse ne bo tako popolno kot se ti zdi na prve vtise.
Glede na to, kar opisuješ, je prav, da otroka sprejmeš, ker pa ti to ni enostavno in globoko v sebi tega ne želiš, ti priporočam, da ostaneta tako kot sta – vsak na svojem, vsaj dokler otrok ne konča srednje šole. Večina ločenih, odgovornih ločenih, počaka s skupnim življenjem, do otrokove polnoletnosti ali nekaj takšnega, sploh če ne nameravajo imeti več skupnih otrok.

Pa o kakšni posvojitvi tukaj sanjate? Tega otroka sploh ne more posvojiti, tudi če bi hotel.