SIN SPET RAZBIJA
Žal imam zelo podobno izkušnjo… Ni dolgo nazaj, ko sem prekinil odnos z materjo ki ni tudi z mojo pomočjo znala (bila sposobna) postavljati mej lastnim otrokom. Kjub temu, da so bili njeni otroci v približevalni fazi nori name.Tudi z mojimi otroci so se konkretno zaštekali… Ampak če je starš nesposoben živeti svojo starševsko službo, ter v prvi vrsti svoje živčjenje, je vse zastonj… žal…
Se strinjam da je človek v svoji prvobitnosti žival. Ampak žival si vzame samo toliko kot rabi… Ženska- mati v naši družbi pa veliko PREveč….
Jaz sodelujočih v tej temi osebno ne poznam, vsaj da bi vedel ne… Tako da z moje strani je vse iskreno.
Je že res da je moja (naša) zgodba gnusna. Sam očitno zarad mene ne, ker prvi najini otroci že prihajajo k meni, vmes sem se pa veliko od vaših naučil…
Tako da dejte ženske mene pustit ob strani…Zakaj hudiča se raje ukvarjate z menoj, kakor pa z sržjo teme? Je lažje kaj? Si je res tako težko priznati, kar vam preko mene očitajo vaši lastni otroci? Nikar, nekoč boste vse plačale… Kakor avtorica…[/quote]
Se mi je zdelo od kod izvira tvoje sovraštvo. Ampak da se tako primitivno izražaš, je pa višek. Ja poznam take, ki so upali, kako bodo otroci prišli k njemu, pa ni bilo nič iz tega. Predvidevam da s tako prostaškimi izrazi zmerjaš tudi svojo bivšo torej mamo svojih otrok. In tak otrok bi te naj potem imel rad? Sanjaj![/quote]
Spet posesivnost !!! Ni vas sram, da razkrojite otrokovo ljubezen do očeta! Ni vas sram, da otroku vzamete polovico ljubezni in mislite, da jo bo nadomestila vaša. Še naslajate se, če se otrok odvrne od očeta in vseh, ki bi morali nekaj pomeniti v njegovem življenju. Da ga čustveno izolirate od vseh in privežete samo in edino nase ??! Otrok zraste, vas prečita in je velik ranjen, opeharjen invalid !
Predsodki tudi niso nastali kar sami od sebe, vzdržijo kar precej resnice. Na relacij vzrok – posledica je tudi nov partner ne/posredno vidni akter v “razdoru” družine, tako, da se ne morem strinjati s tem, da je to izključno v domeni “zakoncev”; na primarni stopnji seveda ja. Otrok vsekakor gleda na novega partnerja kot na en tujek, sploh če ni dobro sprejet v družini.
Posesivna mati? Verjetno. Zakaj? To pa najbolj sama ve, čeprav, po svoje jo ni težko razumeti, kakor seveda tudi očeta.
Mislim, da ti otroka ne sprejemaš ravno najbolje, vsaj na čustveni ravni, otrok pa tudi ni ena “mona”, zavit v celofan, ki nič ne doživlja, opazi, čuti. Če ga nimaš iskreno vsaj malce rada, kar menim, da ga nimaš (vsaj po besedilu sodeč), jah, potem ni čudnega, če se obnaša otopelo. Ljuba narava, 11 let, ločitev, psihiater, čustvena mati, oddaljen oče, lol … jaz se bi tudi zaprla v drug svet in to videoigre v osnovi omogočajo.
Pa tudi otrok si ne more izbrati staršev, posledično bi morali ti delovati toliko bolj odgovorno; no, morda v kakšnem filmu si lahko izbere mačeho.
Ja saj osebno ti čisto verjamem, tudi razumem tvoj pogled in četudi kot ženska se s strinjam z zapisanim; dejstvo je, da se ženske, ker nismo tako fizično dominante kot moški, posledično poslužujemo drugih trikov in to so seveda primarno čustva, rade manipuliramo in se kot po mačje smukamo okoli hrane. Pač nismo neke nedolžne ovčice, moški pa volkovi.
Ja, ženska – mati, ima še vedno en tak ponižni ustrežljiv cankarjevski kompleks, si vzame preveč; hm, morda zaradi tega, ker moški to dovoljujejo. Mah, človek mora imeti srečo, da naleti na skuliranega parnerja, ki ima razšiščene stvari pod streho.
Predsodki tudi niso nastali kar sami od sebe, vzdržijo kar precej resnice. Na relacij vzrok – posledica je tudi nov partner ne/posredno vidni akter v “razdoru” družine, tako, da se ne morem strinjati s tem, da je to izključno v domeni “zakoncev”; na primarni stopnji seveda ja. Otrok vsekakor gleda na novega partnerja kot na en tujek, sploh če ni dobro sprejet v družini.
Posesivna mati? Verjetno. Zakaj? To pa najbolj sama ve, čeprav, po svoje jo ni težko razumeti, kakor seveda tudi očeta.
Mislim, da ti otroka ne sprejemaš ravno najbolje, vsaj na čustveni ravni, otrok pa tudi ni ena “mona”, zavit v celofan, ki nič ne doživlja, opazi, čuti. Če ga nimaš iskreno vsaj malce rada, kar menim, da ga nimaš (vsaj po besedilu sodeč), jah, potem ni čudnega, če se obnaša otopelo. Ljuba narava, 11 let, ločitev, psihiater, čustvena mati, oddaljen oče, lol … jaz se bi tudi zaprla v drug svet in to videoigre v osnovi omogočajo.
Pa tudi otrok si ne more izbrati staršev, posledično bi morali ti delovati toliko bolj odgovorno; no, morda v kakšnem filmu si lahko izbere mačeho.
[/quote]
Tole kar pisariš je klasična pop psihologija, ki z realnostjo nima nobene veze ima pa s predsodki in psevdo znanostjo.
Če bi za predsodke rws veljalo kar pišeš, bi tudi za žide, črnce, izbrisane … veljal tvoj argument “da predsodki niso nastali sami od sebe” oziroma, da imajo realno podlago.
Otroci treje osebe doživljajo v prvi vrsti tako, kot jih doživljajo tisti, ki so jim čustveno najbližje. Slednje ne pomeni nujno zmeraj, da realno. Drugega partnerja kot tujek doživljajo predvsem tisti otroci, ki jim je drug partner kot tujek predstavljen. Po tvoji logiki tujka, je potem tudi vsak sorojenec, teta, stric, babica dedek … tujek.
Kako sama osebno sprejemam otroka. Osebno štejem, da nisem otrokova mati in da mi ni treba tujega otroka (katerega koli, ne velja samo za moževega otroka iz prejšnjega zakona) imeti iskreno rada. Materinska ljubezen je rezervirana za lastne otroke že po svoji naravi. Ta otrok pa si od mene zasluži fair play in to je tudi dobil. Dokler je bil do mene iskren in korekten sem mu to vračala, ko so se začele igrice odvisnika, je pri meni skasiral mejo.
Zhateva po iskreni ljubezni od kaj jaz vem koga vse (čeprav roko na srce, posesivna ljubezen mater tudi ni iskrena ljubezen) je še ena pojavna oblika slovenskega cankarjanstva.
Jaz kaj takega nikoli nisem dovoljeval. To sem tudi povedal lastnemu sinu, da bo vedel kdo sem. In zgleda da bo kar pri meni ostal…
Tudi tazadnji sem jasno in nedvoumno povedal: Ja, ti bom pomagal odgojiti otroke, ni blema, rade volje! Deloma bi mi še prav prišlo, saj bi vsaj kanček viška očetovstva lahko kompenziral.(ni treba zdej v luft skočit, ker sem se znal bremzat kar je tudi ocena matere)
V parterstvo sm šel iz lastnih vzgibov ker se čutim družinski človek, otroci pa so le potrditev ter nadaljevanje tega…
No da bo mera polna, me je glihkar klical fant iz prejšnjega poizkusa, s čigar materjo sva se kmalu razžla, midva pa sva ohranila zelo lep odnos…
Lejte, ni moj namen žaljenje, ali izlivanje frustracij…. Res nimam nikakršne potrebe…
Rad bi povedal le, da je skrajni čas, da se greste bolne matere zdravit.
Hvala za en velik ad hominem.
Na vse ostalo si si pa že spet sama sebi odgovorila.[/quote]
argumentacija ad hominem je način debate, kjer se argumenti nizajo na podlagi vrednostne sodbe same osebnosti nasprotnika v debati
sama o tebi kot osebi nisem podala nobene vrednostne ocene
ni pa adhominem tista argumentacija, kjer na podlagi odgovora na same argumente iz debate izhaja implicitna sodba o osebnosti nasprotnika
p.s. iskreno ti želim, da boš odkrila, kaj iskrena (ali bolje rečeno neposesivna) ljubezen pomeni
Hvala za en velik ad hominem.
Na vse ostalo si si pa že spet sama sebi odgovorila.[/quote]
argumentacija ad hominem je način debate, kjer se argumenti nizajo na podlagi vrednostne sodbe same osebnosti nasprotnika v debati
sama o tebi kot osebi nisem podala nobene vrednostne ocene
ni pa adhominem tista argumentacija, kjer na podlagi odgovora na same argumente iz debate izhaja implicitna sodba o osebnosti nasprotnika
p.s. iskreno ti želim, da boš odkrila, kaj iskrena (ali bolje rečeno neposesivna) ljubezen pomeni[/quote]
Saj si jo naredila s prvim stavkom, ko si me označila, da sem pristaš psevdoznanosti in ne vem še česa Mimogrede copy-paste to ni to, včasih je potrebno kakšno stvar tudi razumeti.
In ja preberi si še enkrat kar si napisala od fanta. Jaz srčno upam, da bo ta trenutni 11-letni fant kdaj doživel iskreno ljubezen, ne pa neke psihološke konstrukte “da je odvisnež”.
argumentacija ad hominem je način debate, kjer se argumenti nizajo na podlagi vrednostne sodbe same osebnosti nasprotnika v debati
sama o tebi kot osebi nisem podala nobene vrednostne ocene
ni pa adhominem tista argumentacija, kjer na podlagi odgovora na same argumente iz debate izhaja implicitna sodba o osebnosti nasprotnika
p.s. iskreno ti želim, da boš odkrila, kaj iskrena (ali bolje rečeno neposesivna) ljubezen pomeni[/quote]
Saj si jo naredila s prvim stavkom, ko si me označila, da sem pristaš psevdoznanosti in ne vem še česa Mimogrede copy-paste to ni to, včasih je potrebno kakšno stvar tudi razumeti.
In ja preberi si še enkrat kar si napisala od fanta. Jaz srčno upam, da bo ta trenutni 11-letni fant kdaj doživel iskreno ljubezen, ne pa neke psihološke konstrukte “da je odvisnež”.[/quote]
Zapisala sem ti, da so tvoji ragumenti iz področja pop psihologije, kar ni vrednostna ocena tebe kot osebe. Sem pa profesionalno iz vod, ki je močno povezana s psihoterapijo in prav vsak psihoterapevt, ti bo povedal to, da je dober (katerikoli) odnos stvar oseb V odnosu in ne nekoga tretjega, pa če bi si ta tretji še tako želel in prizadeval uničiti odnos.
psihološki konstrukt “odvisnež” pa ni moj temveč od psihiatra, ki ga je za zdravnika svojemu 11 letnemu sinu izbrala kar mama sama, brez pomoči, nasveta, sugestije mene ali mojega moža
NE!
Ajd da vidmo kera je pametnejša?[/quote]
Ona, ki se ne vmesava!
Brklc, ti bi moral avatar za petelina zamenjat. Ker delas red v kurniku! :)[/quote]
Sej sem že razmišljal… Sam ne bom jest to tko brezplačno… Zdej, al mi bo Primož plačal za klike, al pa naj preprosto SČ preimenuje KURNIŠKI SPOPADI. Na mobiča bi pa lahko stave pobiral….
Saj si jo naredila s prvim stavkom, ko si me označila, da sem pristaš psevdoznanosti in ne vem še česa Mimogrede copy-paste to ni to, včasih je potrebno kakšno stvar tudi razumeti.
In ja preberi si še enkrat kar si napisala od fanta. Jaz srčno upam, da bo ta trenutni 11-letni fant kdaj doživel iskreno ljubezen, ne pa neke psihološke konstrukte “da je odvisnež”.[/quote]
Zapisala sem ti, da so tvoji ragumenti iz področja pop psihologije, kar ni vrednostna ocena tebe kot osebe. Sem pa profesionalno iz vod, ki je močno povezana s psihoterapijo in prav vsak psihoterapevt, ti bo povedal to, da je dober (katerikoli) odnos stvar oseb V odnosu in ne nekoga tretjega, pa če bi si ta tretji še tako želel in prizadeval uničiti odnos.
psihološki konstrukt “odvisnež” pa ni moj temveč od psihiatra, ki ga je za zdravnika svojemu 11 letnemu sinu izbrala kar mama sama, brez pomoči, nasveta, sugestije mene ali mojega moža[/quote]
Sem že poprej posumila, da si iz dotičnih ved.
Čakaj a ne pravijo ravno za psihoterapijo, da je na meji s psevdozanostjo? (npr Karel Poper) Jaz osebno izhajam iz narovoslovnih vod, tako, da kar koli zapišem je seveda popolnoma laično, morda ponekod tudi zmotno in neargumenirano iz stališča psiholoških znanosti. Ne bom se delala pametna, mariskater koncept mi je tuj in ga ne poznam dovolj dobro. Pa vendar, toliko pa že znam prebrati, da iz tebe seva neka hladnost do otroka, kar si pa tudi sama zapisala oziroma potrdila. Otrok pa to čuti.
Še vedno pa dvomim v tako enosmeren odnos med dvema akterjema, torej da 3. akterja zanemarljiv in da ne more posegati vmes. Vsaj v praksi mi to ne vzdrži. Na primer (ni moj osebni primer): dva brata lepo po sporazumenem dogovoru določita, da bo družinsko premoženje dedovanje delovalo na 1/2. To drži 5 let, potem pa si eden izmed bratov ustvari družino, kjer žena kot nov faktor vztraja, da bi morali spremeniti dedovanje na podlagi vnosa. To tudi storijo, poskušajo, vendar zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov pristanejo na vzmeti sodnih mlinov.
Celokupno gledano je pač 11 letnik ujet v igro odraslih akterjev.
Zapisala sem ti, da so tvoji ragumenti iz področja pop psihologije, kar ni vrednostna ocena tebe kot osebe. Sem pa profesionalno iz vod, ki je močno povezana s psihoterapijo in prav vsak psihoterapevt, ti bo povedal to, da je dober (katerikoli) odnos stvar oseb V odnosu in ne nekoga tretjega, pa če bi si ta tretji še tako želel in prizadeval uničiti odnos.
psihološki konstrukt “odvisnež” pa ni moj temveč od psihiatra, ki ga je za zdravnika svojemu 11 letnemu sinu izbrala kar mama sama, brez pomoči, nasveta, sugestije mene ali mojega moža[/quote]
Sem že poprej posumila, da si iz dotičnih ved.
Čakaj a ne pravijo ravno za psihoterapijo, da je na meji s psevdozanostjo? (npr Karel Poper) Jaz osebno izhajam iz narovoslovnih vod, tako, da kar koli zapišem je seveda popolnoma laično, morda ponekod tudi zmotno in neargumenirano iz stališča psiholoških znanosti. Ne bom se delala pametna, mariskater koncept mi je tuj in ga ne poznam dovolj dobro. Pa vendar, toliko pa že znam prebrati, da iz tebe seva neka hladnost do otroka, kar si pa tudi sama zapisala oziroma potrdila. Otrok pa to čuti.
Še vedno pa dvomim v tako enosmeren odnos med dvema akterjema, torej da 3. akterja zanemarljiv in da ne more posegati vmes. Vsaj v praksi mi to ne vzdrži. Na primer (ni moj osebni primer): dva brata lepo po sporazumenem dogovoru določita, da bo družinsko premoženje dedovanje delovalo na 1/2. To drži 5 let, potem pa si eden izmed bratov ustvari družino, kjer žena kot nov faktor vztraja, da bi morali spremeniti dedovanje na podlagi vnosa. To tudi storijo, poskušajo, vendar zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov pristanejo na vzmeti sodnih mlinov.
Celokupno gledano je pač 11 letnik ujet v igro odraslih akterjev.[/quote]
nisem psihoterapevt
po izobrazbi sem hard core naravoslovec, vendar imam s psihoterapevti službeno pač veliko opravka
Za nekoga, ki šteje resno psihologlogijo (oziroma resno psihoterapevtiko) za psevdoznanost, sploh pa za nekoga, ki je naravoslovec, je sila nenavadno, da se tako zelo rad v debati poslužuje argumentov pop psihologije in new agea, skratka nečesa kar je še manj kot psevdo znanost.
p.s. Celokupno gledano, si je 11 letnik odvisnost od igric nakopal pri mami, ker jih pri očetu ne dobi več kot kakšno uro na mesec. Kakšna naj bi bila v tem igra odraslih (množina) namesto odrasle a nezrele mame (ednina), pa verjetno najbolje veš kar ti.
Glede na to, da se zadnjih nekaj odgovorov ukvarjam predvsem s tem, da nekaterih stvari ne prebereš, oziroma se ukvarjam z nekimi obtožbami na račun moje hladnosti do otroka, ki ima kakšno vezo? (tudi če je resnično) sploh glede problema odvisnosti, in/ali njegove potrebe po neposesivni starševski ljubezni (ki pa je resnična otrokova potreba) bi si upala stavit, da se ukvarjam s tvojo družinsko patologijo (evo, to pa je nekaj kar je blizu ad hominem)
nenazadnje je uvodna tema iz tega razloga mene pritegnila v debato, tebe pa šele moj odgovor
Malo spremljam to temo, ne bom se vtikala v temo kot tako, pač pa me je zmotilo nekaj.
11-letnik je zasvojen z igricami. Oče pa se zanj ne bori več.
Oče se more začet boriti zanj! A se sploh zavedate kako huda je odvisnost od teh igric? To je kot bi se šus dajal v žilo. Sem odrasla in sem se s tem sama spopadla kot sem vedela in znala. Ampak otrok se pa ne bo. Oče mora nekaj narediti. Pod nujno. Reči, da se ne da je najlažje. Naredite to za otroka, jaz vas lepo prosim.
A sedaj pa kar na enkrat nisi ekspert, ker čudno glede na napisano, naj citiram:
Razjasi si kaj hočeš biti ali narovoslovka ali pa profesionalno iz vod, ki so povezane s psihoterapijo. Razjasni si pojeme draga dama, potem pa se bova pričeli pogovarjati kaj se smatra pod koncept psevdoznanosti, kaj je pop znanost in kaj je ad hominem in kateri so druge zmote v logičnem sklepanju, kajti pri tebi jih mrlgoli malo morje. Rajše ne tipaj, ker ti lahko grem čisto vsak post razčleniti in argumentirati. (tudi sama se kdaj zmotim, a mi to ni težko priznati)
Ti še enkrat napišem, razjasni si kaj si po stroki, torej ali naravoslovka ali pshiologinja. Glej če ne poznaš kdo je Karel Poper, če ne poznaš utemeljenih polemik, ki že več kot pol stoletja razdeluje stroko prav o psevdoznanosti, ki se dotika psihoterapije, ti pa jaz ne morem pomagati.
Mimogrede kje točno sem zapisala, da jaz kaj štejem stvari pod psevdoznanost? Daj razjasni si pojme prosim, napisala sem “da pravijo”, ne pa da jaz trdim, da je nekaj psevdoznanost.
On je star 11 let, ti si verjetno 35-40, on je otrok, ti si odrasla oseba, ti si vsiljivka, ti si mačeha, ti si tista, ki je otroku vzela očeta (na takšen ali drugačen način), ti si tista, ki na njega gledaš poniževalno, ti si tista, ki ga podcenuješ, ti si tista, ki ga obravnavaš hladno in posredno si ti tista, ki si razdrla družino. To je sicer moje mnenje.
Obtožba? Prosim, jaz sem napisala svoje mnenje. Če je pa to tebe udarilo na čustveni ravni je pa to izključno in samo tvoj problem. Družinsko patologijo? Ne, ne nisem imela te časti, da bi naletela na mačeho ali pa na razdrje družine.
Če, hočeš imeti zadnjo besedo, me ne zanima, zame je tukaj debata končana.
kako huda odvisnost je to … ali lahko probam povedat iz lastne izkušnje (kot do otroka hladne in neprizadete mačehe?)
– otroka na lepem nič ne zanima razen njegov comp in igrica
– za vsako stvar, ko ga zmotiš se zdere
– preneha se družit s prijatelji
– sploh neha hodit ven, vsak izlet z družino in telesna aktivnost postane hud napor
– nehajo ga zanimat hobiji
– nima časa normalno pojesti hrane za mizo, ampak bi samo še nekaj grickal za računalnikom
– šolski uspeh gre itak v maloro (neha se učit, delat naloge, v mnašem primeru celo pisat v zvezke)
– telesno se zanemari (neha se preoblačit, umivat …)
– družinskim članom, ki mu “težijo” se začne izogibat, v primeru ločenosti na lepem noče več hodit na “stike” brez pojasnila
Žal je moj mož že dal ločitveno bitko za otroka čez in je izgubil. Institucioanlna klinična psihologinja je pač ugotovila, da je mama krasna in odlična mama. Če bi moj mož hotel karkoli doseči, bi moral dobiti zdravstveno dokumentacijio z diagnozo odvisnoti, vendar do te dokumentacije ne more.
Tožit se na suho pa nima smisla.
Sploh pa, če bi se ljudje zavedali, kako bizarna, bolana in totalitarna je ideja, da se MORA starš boriti ZA svojega otroka, torej nekaj kar naj bi staršu in otroku pripadalo po naravi zadeve …
Oče nima nikakršnih šans, če mati hoče zasvojenega otroka. Žal. Povem iz prve roke, po prehojeni 10 letni poti, z postajami na vseh možnih inštitucijah pravne države in civilne družbe, z zapravljenem denarju, živcih, ugledu,čustvih……………….. Z nenazadnje, priznanjem sorojencev…
V državi ne obstoji zakon, ki bi staršem prepovedal razumsko, čustveno in duhovno unčiti otroka. Z tem se resno ukvarjajo le kot posledico fizične pedofilije.
Država take zgodbe dobesedno rabi, saj z zaposlenimi nesposobnimi družboslovci ohranja socialni mir.
A si ti prestavljaš da se na npr. družinska sodišča uvede neposredna strokovna in laična porota? Ali pa npr, enako število varnih hiš za očete? ali pa npr. obvezno deljeno skrbništvo?, ali pa npr, moške kvote v operativi socialnega ministrstva…..
Ni da ni, kaj je feminicacija državnikh inštitucij naredila…
A sedaj pa kar na enkrat nisi ekspert, ker čudno glede na napisano, naj citiram:
Razjasi si kaj hočeš biti ali narovoslovka ali pa profesionalno iz vod, ki so povezane s psihoterapijo. Razjasni si pojeme draga dama, potem pa se bova pričeli pogovarjati kaj se smatra pod koncept psevdoznanosti, kaj je pop znanost in kaj je ad hominem in kateri so druge zmote v logičnem sklepanju, kajti pri tebi jih mrlgoli malo morje. Rajše ne tipaj, ker ti lahko grem čisto vsak post razčleniti in argumentirati. (tudi sama se kdaj zmotim, a mi to ni težko priznati) [/quote]
mešaš (tako kot mnogi družboslovci) formalno izobrazbo in dejavnost, ki človeku prinaša dohodek (profesijo)
[/quote]
.
Ti še enkrat napišem, razjasni si kaj si po stroki, torej ali naravoslovka ali pshiologinja. Glej če ne poznaš kdo je Karel Poper, če ne poznaš utemeljenih polemik, ki že več kot pol stoletja razdeluje stroko prav o psevdoznanosti, ki se dotika psihoterapije, ti pa jaz ne morem pomagati.
Mimogrede kje točno sem zapisala, da jaz kaj štejem stvari pod psevdoznanost? Daj razjasni si pojme prosim, napisala sem “da pravijo”, ne pa da jaz trdim, da je nekaj psevdoznanost.
[/quote]
torej si Karla Popperja uporabila zaradi lepšega?
On je star 11 let, ti si verjetno 35-40, on je otrok, ti si odrasla oseba, ti si vsiljivka, ti si mačeha, ti si tista, ki je otroku vzela očeta (na takšen ali drugačen način), ti si tista, ki na njega gledaš poniževalno, ti si tista, ki ga podcenuješ, ti si tista, ki ga obravnavaš hladno in posredno si ti tista, ki si razdrla družino. To je sicer moje mnenje.[/quote]
[/quote]
podlaga za tako mnenje o razdiralki družine (razen predsodki, ki naj bi po tvojem mnenju nastali na podlagi realnosti)
[/quote]
Obtožba? Prosim, jaz sem napisala svoje mnenje. Če je pa to tebe udarilo na čustveni ravni je pa to izključno in samo tvoj problem. Družinsko patologijo? Ne, ne nisem imela te časti, da bi naletela na mačeho ali pa na razdrje družine.
Če, hočeš imeti zadnjo besedo, me ne zanima, zame je tukaj debata končana.[/quote]
Nekaj drži. Obtožbe, četudi nerelane o moji soodgovornosti za otrokove težave, so nekaj kar sem se naposlušala zadnje 4 leta. Otrokov psihiater je stavri postavil na svoje mesto.
Aja, pa očitek razdiralke družine je prihajal iz istih ust, čeprav je bila ta oseba v času, ko sem spoznala današnjega moža, že drugič (po mojem možu) srečno ločena. :))
Globoko sočustvujem s teboj! Hkrati pa te podpiram v tvojem stavu do partnerja in njegovega otroka.
Kakor pa so mi otroci in mladostniki pripovedovali, ter sem imel priliko sam izkusiti tak odpor, gre le za konkreten preizkus. V tem primeru tebe.
Nek najstnik mi je pripovedoval: ja, nej mat kar ima dedca vsaj meni ne bo težila. Sam naj bo dedec, ne pa bedak kakor moj foter! Čez 10 dnevno druženje se je izkazalo da fant obupno išče odrastlega moškega ki mu bo nastavil meje, hkrati pa se ne postavljal v vlogo njegovega očeta.
A štekaš kaj ti hočem povedat?
Lahko izpade tudi, da tvoj dedec pravzaprav želi razturan odnos z svojim sinom, ker te tako lažje izkorišča…. Ker tale obupanost je meni malo sumljva….
Jaz sem se bolnim odnosom zavestno odpovedal, in dal to možnost tudi otrokom. Ko pa so bili stari 18 let, sem jih poiskal, ter vspostavil direkten odnos. z enim je ratalo, z enim ne, ampak nič ne de, pride tudi njegov čas. Ampak dobr, to je naša zgodba.
Pazi le, da te tvoj dedec daje na prvo mesto! Pred njegovega otroka. Ti pa se ne postavljaj na mesto otrokove mame, temveč samo njegove občasne skrbnice. Če temu ni tako, pejta narazen, ker ni prihodnosti.
Mulc bo naredil popolnoma vse, da boš (bosta) naredila napako, saj vaju bo le tako lahko izsiljeval…
Če boš (bosta) preizkusno dobo vzdržala, in nastavila nove meje, ti bo jedel iz roke. Preverjeno!!!
( Jutri grem obiskat fanta, katerga mati je po meni zamenjala vsaj 2 dedca, sin(ni moj) pa se še zmeraj rad druži z menoj…)
Zato kar pogumno!
Mogoče je res že malo pozno, ampak ko je moja 19-letnica nekaj pizdakala in mi hotela biti mama, sem ji dala rok, do kdaj naj pobere stvari in da je več ne vidim. Po tistem je bila kot ovčka, postala spoštljiva in “normalna” in danes pri 25-ih s fantom stanujeta na svojem. Nisem ji dovolila, da bi me prerastla in mi določala kaj naj počnem, kaj lahko jem, kako glasno lahko imam radio in tv itd. Mnenja sem, da takoj ko vidiš zametke, je treba narediti red in povedat in pokazat, da brez spoštovanja ne bo šlo.
Jasno sem ji povedala, da ali upošteva pravila in je spoštljiva ali pa tam so vrata. Tu nimaš kaj, pa otrok gor ali pa dol. Zato pa je potem vedno huje in na koncu lahko v enem kotu sediš in čakaš, kdaj jih boš dobil po grbi.
Na tvojem mestu res ne vem kaj bi naredila, ker tudi nevem kaj je tvoj mulc sposoben. Upam, da ne vnaša vase še kaka mamila, ker potem je pa tako situacija obrnjena na glavo. Če ne bi mogla vzdržat, bi verjetno raje odšla v varno hišo ali pa se vrnila domov, kakorkoli, ker dejstvo je, da nasilje se vedno samo stopnjuje in na koncu lahko res pripelje do katastrofe.
Verjamem, da ti je težko in sočustvujem s tabo, vendar ti pametnega nasveta ne znam dati.
Kje pa je njegov oče? Ali pa kaka druga avtoriteta v družini, ki bi jo morda upošteval?
@druga žena – sem napisala, da se ne vtikam, ker se ne spoznam in da me je to pretreslo ker vem kaj odvisnost od igric pomeni. Nobenega ne obtožujem, da je slab starš ali mačeha. Nič od tega. Videla sem le odvisnega otroka. 
Hvala vama (brklc) za pojasnila in priznam, da sem se zgrozila ob tem. Prestresena sem. Ostala sem brez besed.
