sistematski psihološki pregled pri 3 letih
Se spomnim, da je hčerka na pregledu bila tako zgovorna, da psihologinja sploh ni prišla do besede.
Je bila radovedna in zvedava in hčerka, ki je postavila kar nekaj ZAKAJ-ev. Ko jo je vprašala, če ve kakšno pesmico ji je naštela cel repetoar, katero želi slišati. Tako, da imam jaz osebno lepo in prijetno izkušnjo in vem, da sem bila ponosna mamica, ko sem odhajala.
Konkretno pri temu ne, pa sem imela dvojčka tako zelo “zadaj” … Sem pa imela podobno izkušnjo s starejšim otrokom. Ker je bil hipotoničen ob rojstvu, je bil do 3 leta avtomatično voden v RA vsake pol leta ali podobno. No, in pri starosti se mi zdi 2 leti je bil en pregled, zdravnica v razvojni vidno slabe volje, živčna (sestra na sprejemni je bila na dopustu in je bila čisto out), moj otrok pa tako ali tako najbolj mogoče zadržane narave z nula sodelovanja, ampak res nula. Je čisto ponorela ob testiranju, resnično. Na izvid napisala, po domače … prizadet otrok, daleč pod najnižjo mejo, potreben nadaljne obravnave ipd. No, čez 5 dni sem imela pa sistematski pregled s tem otrokom, ki pa ga je tam opravil bp. Zdravnica tudi vidi izvid iz RA in samo “zavije z očmi”. tako da … nič bat, tudi svojeglavost nanese nekaj točk …
Ne hodimo na sistematske preglede.
Otroci so zdravi, lepo se razvijajo tako fizično kot psihično in kognitivno, v vrtcu normalno funkcionirajo, stimulusov (dejavnosti, dvojezičnostitd.) imajo dovolj in se z njimi uspešno spoprijemajo, vedenjih problemov nimamo.
Za to, da sem ponosna na njih, ne rabim zdravniške kljukice. Tako da je za nas to stran metanje časa
Če kdo čuti, da bi ga sistematski pomiril, pa ok, naj si privošči.
Mesec dni nazaj smo imeli sistematski za našo ZELO sramežljivo triletnico.
Bila je boječa, še posebej pred eno sestro, ki je bila skoraj agresivna A VESTE KAJ GOSPA, ČE NE BO POVEDALA KAKO JI JE IME BOSTE MORALI PRIT ŠE ENKRAT!!!!!!!!!!!!
S nagovarjanjem in predvsem z malce potrpljenja je naša mala le vse povedala / izvedla naloge. Sestra jo je potem kljub vsemu pohvalila pri pediatrinji JA ONA VSE POVE, AMPAK RABI SVOJ ČAS, ANE.
Nas še čaka jeseni. Po pravici povedano me nič ne skrbi. Saj je svojeglava, a je prava baba – nič ne more biti tiho. Že ko gremo k pediatrinji včasih govori kot dež. V zadnjo je mogla naredit kup dodatnih preiskav (kot se je izkazalo je imela le virozo), ker je na vsako stvar, k jo je zdravnica vprašala če boli rekla ja in se delala kot da jo boli.
Moj starejši je bil – je sicer bolj zadržan, ampak je le nekako potem sodeloval. Pri mlajšem smo dobili datum zelo pozno – skoraj pri 4. letih. Smo imeli namen, samo je potem prišlo nekaj vmes, pa smo potem odpovedali. Glede na to, da je pa mlajši precej bolj zadržan do tujcev, dvomim, da bi kaj hotel povedati. Pa je v bistvu precej bolj napreden v primerjavi s starejšim – tako za ene pol leta večino stvari opravi, zmore… Skratka – itak to ni obvezno, je samo pravica, ki jo je dobro izkoristiti, ampak če je psihologinja res slabe volje in nepotrpežliva – hvala lepa, bi ji mirno povedala svoje (da npr. mogoče njena izbira poklica ni ravno prava) in odšla.
Seveda spremljaš svojega otroka, vprašaš tudi vzgojiteljice v vrtcu, če so kakšne posebnosti in večinoma to čisto zadostuje. Če pa se pojavijo kakšne težave, pa prosiš pediatra za napotnico, pa je.
Jaz nisem nobenega svojih štirih otrok peljala na ta pregled. Tudi pediatrinja vse otroke pozna in je rekla, da so itak OK in naj jih pokličem in povem, da je vse OK. So me dvakrat sicer nekaj hoteli učiti, a ko sem povedala, da sem tudi sama svetovalna delavka in natančno vem, kaj mora nek otrok znati pri določeni starosti, kakšen je njegov kognitivni, čustveni itd. razvoj, so me pustili pri miru. Če se prav spomnim, je bil en tak pregled tudi pri petem ali šestem letu. Sem tudi zavrnila. Saj imajo dosti takih, ki naj se jim resnično posvetijo, ker njihovo pomoč potrebujejo.
Jaz pa mislim, da ni s tem, da se na ta pregled gre, nič narobe. Sem tudi sama iz teh vod, in so mi poznane razne zadeve okrog kognitvnega, psihosocialnega, čustvenega, motoričnega in drugih razvojev. Zakaj ne bi šli? Pa da na sistematske ne hodite? Meni to zveni neodgovorno. Z našim enoletnikom je tudi na videz vse ok, pa je analiza krvi pokazala, da je slabokrven, kako bi to vedeli brez odvzema krvi, pojma nimam, ker nima nobenih “znakov”. To da vam ni za psihologu jaz bolj razumem kot strah, da z vešim otorokm ni nekaj v redu. Saj to je presejalno, da če kaj ne štima, da pravočasno pomagajo. Čisto mimo: v šoli so mamo otroka, ki je bil v 3. razredu seznanili s tem, da ima njen sin disleksijo. To je bila visoko izobražena mama, ki tega nikakor ni hotela priznati. z njenim sinom je vse ok. Ko je ta otrok potem v 7. r imel težave, ki so izvirale iz disleksije, pa je zahtevala, da se to upošteva.
In še to: verjetno je tudi vožnja na razne dejavnosti (t.i. helikoper starši) , na veliko dejavnosti v predšoslkem obdoju večja potrata časa, energije, ki bi jo lahko vložili v odnose, kot pa en polurni obisk za sistematiko.