Sita sem družine in sita sem moža
nočem več, 22.11.2023 ob 09:28
Razmišljam o ločitvi. Ne, nič ni narobe v mojem zakonu samo enostavno se mi zdi, da bi lažje funkcionirala sama, brez moža in brez otrok.
Z možem sva poročena 17 let in imava dva otroka. Oba že v srednji šoli, tako da smo nekako vsi v puberteti in na žalost vsi streseni. Spolnost z možem je ok, prijatelji, življenjski standard, otroci so pridni in zdravi, s starši obojimi se dobro in lepo razumemo. Prišla sem do točke v zadnje pol leta, mogoče po junijskem dopustu, ki smo ga preživeli v dokaj oddaljenih krajih, da bi jaz če ne bi imela obveznosti potovala lepo trikrat, štirikrat na leto, da bi si privoščila še kaj več kot pranje, likanje in kuhanje, da bi spala v soboto do enajstih dopoldne, potem si naročila dobro kosilo in šla popoldne s kakšno kolegico v hrib.
Zgrožena sem sama nad seboj, kaj pravzaprav razmišljam in to tako močno, da si upam še ubesedit na tipke. Ob večerih pred tv razmišljam kako simpatičen je tam nek znanec in kako super bi bilo, da bi midva bila skupaj in bi lepo vzela vsak svoje otroke samo enkrat tedensko in bi šli na kakšen skupen izlet, ostalo bi šla sama v z njim v kakšno savno, na kakšno dobro vino v restavracijo. To razmišljam.
Najhuje je, ker sem vedno bolj na tem, da bi možu predlagala ločitev in da vzame otroke, jaz pa jo rinem na svoje. Če zaključim – ne morem si več predstavljati, da bom še naslednja leta žena, gospodinja, mama 24 ur na dan. Hočem v kopalke, v mini krilo in hočem živet.
Sem čudna? Še kakšna tako? Kako pa moški gledate na take ženske? Bi bilo s tako, ki je nekako tako kot jaz?
Ne kaj še čakaš?
Neprofesionalno, 22.11.2023 ob 10:33
Hahaha to bi razmišljala prej, ko še nisi imela družine. En teden, mesec takega življenja kot ga opisuješ bi imela dovolj, bi hitro nazaj k otrokom in možu prišla.
Seveda vsi kdaj pa kdaj pomislimo, da bi kar šli, sploh ko so otroci nemogoči, al ko so še majhni ali pa pol v puberteti, ko nam je težko. Ampak življenje ni samo vse lepo, je barvito, je stresno, je težko, treba se je borit in it naprej.
Zbežijo samo lenobe, razvajenci, egoisti in nikoli odrasle osebe.
15 let nazaj? Kako bi pa 15 let nazaj ona lahko vedela, kaj ji bo čez 15 let rojilo po glavi?
Glede na to, da sta otroka v srednji šoli, lahko tudi z družino vred potuješ in hodiš na izlete, Dovolj sta stara, da pomagata pri kuhanju in da mama kdaj spi do 11. Se vse izide, če želiš družino obdržati. Drugače pa mislim, da je to bolj kriza srednjih let, verjetno si stara okoli 40 in se ponovno iščeš. Ti polagam na srce, da dobro premisliš, kako se boš racionalno odločila, ker te verjetno vodijo hormoni. Tudi če zapustiš družino ne bo vse rožnato in morda ti čez čas ne bo tako všeč … vedi pa, da je treba stati za tem, kar se odločiš. Srečno na poti, ki si jo (boš) izbrala.
Naj ti povem, da si “bogata”. Zanimivo pa je, da nam rada dolgčas, če je skoraj popolno, kar to kar si na splošno opisala je popolno. Jaz vedno rečem, v sebi imamo dobrega in slabega volka, ti sedaj hraniš slabega, rineš v nesrečo. Kot kristjanka bi rekla, da imaš zelo blagoslovljeno življenje, hudič pa te skuša, ampak verjemi, nadaljuje z obtoževanjem, ki privede tudi do mentalnih težav.
Kompromise lahko sklepaš že sedaj v tem zakonu. Poveš, da si želim imeti dve soboti v mesecu zase in da naj ne računajo, da boš kuhala in pospravljala, ampak čas namenila sebi in druženju s prijateljicami. Lahko poveš tudi, da boš odšla 1 x na leto sama na dopust. Nič narobe, če gre za razumne meje, upoštevajoč družino.
Površinsko zajemanje življenja ti ne more biti v čast. Družine ustvarjamo za naše otroke, ti pa pristransko, nedoraslo. Verjetno si izoblikovala napačen vzorec življenja na osnovi zaznanih oseb in ravnanj, ki ne ustrezajo normalnim ljudem. Kakšna dodatna aktivnost bi vas morda povezala, izboljšala odnose, ampak pred tem moraš biti tudi sama ustrezno usmerjena. Butalski način spoznavanja okoliščin je lahko zelo drag in prepozen za reševanje tekočih stanj.
Bivša, 25.11.2023 ob 08:43
Ne vem, kaj je sploh narobe s to rutino. Rutina je dobra stvar. V zrelih letih imamo lahko zanimive hobije, ki ne ogrožajo varnosti naše družine. Oglaševalska industrija nam stalno servira, kaj vse je treba imeti, kupiti za srečo. Za to v nas budijo želje po stalno nečem novem, vznemirljivem, za kar vse je treba seveda trošiti. Vzgajajo nas v duhu, da je samo najboljše za nas dobro. Bog ne daj povprečno. Povprečna hiša, povprečen videz, povprečen uspeh v šoli, športu… Otrok mora biti virtuoz v glasbi, če ne se učitelj z njim ne ukvarja. Trenirat nogomet je treba petkrat na teden s tekmami vsak vikend, ali pa nič. Ženska mora izgledat top manekenka tudi še pri 50tih in biti poskončna, kot najstnica. Če ne, jo ima tip pravico podurhat k mlajši. Treba je potovati, potovati, potovati. Si širiti obzorja. Treba je brati in to samo take knjige, ki še bolj spodbujajo nenasitne želje po novem, novem, novem.
Kaj pa ustaviti se, razmisliti o tem, kar smo že zgradili, obnavljati to, dograjevati, lepšati, kakor tudi delamo z družinsko hišo. Obnovimo fasado, streho, zasadimo nov lepši vrt… Če ima hiša dobre temelje in kvalitetno grajena, se je sigurno ne izplača rušit in nadomeščat s hitro novodobno istant gradnjo.
Ali drevo z leti raste samo v višino, višino, višino, ali širi svoje deblo, svoje korenine poganja globlje, da lahko razvija na stara leta še bujnejšo krošnjo, ki je zatočišče ptičjim družinam in prijetna senca za vse popotnike?
Zazrite se malo vase, vsi hrepeneči sanjači “svinje o koruzi”, ali res rabite toliko novega. A ne bi rajši oplemenitili to, kar imate?
Jaz mislim, da je problem z rutino ravno to, da traja toliko let, čeprav v bistvu to sploh ni res, ker se ves čas nekako spreminja po malem. Ti dam prav, da se bi morali kdaj ustaviti in spoznati, kaj vse smo v življenju že dosegli, ker je točno to merilo za prihodnost. V današnjem svetu pač tendiramo k temu, da mora biti vse nekaj posebnega, nekaj več, kot … kot kaj pravzaprav? Kot to, kar objavljajo neznanci na družbenih omrežjih? Kot vsa tista nerealna pričakovanja, ki jih imamo do sebe in svojih bližnjih? Vsakdo mora biti nekaj posebnega, drugače ni nič posebnega.
Otroci so moja prihodnost in tisto kar bom pustila za seboj.
Ko bodo stari toliko kot tvoji, pa ni vrag da lahko kakšen vikend kam grem sama ali s kolegico,mogoče celo na mini dopust. Pa dobro, kako nesposobne pa imaš ti doma?
Moj najstarejši je star 9 pa si že kaj malega skuha, mož tudi če je treba poskrbi za vse, edino časovno mu ne znese. Bi se pa definitivno prilagodil v firmi če bi tako neskončno rabila oddih. V hribe v soboto popoldne ne moreš ker??? Kuhaš? Naj si naročijo pizzo ali pa naj gredo s teboj. Jaz komaj čakam da se mlajša otroka malo zrasteta da bomo več pohajkovali.
Sumim da si malo čudna, Lena, tvoji pa razvajani. Nevem.
Stabilnost je nekaj najboljšega kar se to lahko zgodi v življenju. To spoznaš takrat ko se to življenje postavi na glavo. Ni lepšega kot se poknit na kavč pa z možem in otroci kakšen film pogledat. Vmes pa pogovor in heci. Ma naj traja večno. Da te moti stabilnost in rutina pomeni samo eno. Da ti je prelepo. In tako enostavno se ločevati. Kot da bi izbrisala 20 let življenja, spominov itd. Zakaj že.