Škofja Loka: Počastitev povojnih žrtev
Člani slovenskih in hrvaških društev za zaznamovanje grobišč povojnih pobojev so s spominsko slovesnostjo počastili žrtve pobojev v Crngrobu pri Škofji Loki.
Predsednik škofjeloške komisije za evidentiranje in urejanje povojnih grobišč Jože Peter Kranjc je ob tej priložnosti pojasnil, da je v Crngrobu več množičnih grobišč, lani maja pa naj bi ugotovili, da so v enem izmed njih ostanki vsaj 450 žrtev, domnevno predvsem Hrvatov, pa tudi Madžarov. Nekaj naj bi bilo tudi ostankov družin iz Ljubljane.
Hrvaških žrtev v Crngrobu okoli 600
Kot je tudi dodal Kranjc, so z lanskimi izkopavanji iskali podatke, koliko bi lahko bilo na tem mestu Hrvatov. Po trenutnih ocenah kaže na številko okoli 600, lahko pa bi jih bilo tudi več.
Slovesnost v Crngrobu je sicer spremljala spominska maša, ki jo je vodil starološki župnik in dekan Alojzij Snoj. Pri tem je poudaril, da je nedavno odkritje velikega množičnega grobišča v Hudi jami razkrilo “strahoto revolucionarnega nasilja po koncu druge svetovne vojne”. Dogodek je po njegovih besedah pretresel vso demokratično javnost – ne le v Sloveniji in na Hrvaškem, temveč po vsej Evropi.
Snoj: Potrebna odkrita oblika sprave
Prav zato Snoj od državnih institucij pričakuje, da bodo izpolnile svojo dolžnost, povezano s prikritimi grobišči, in popravile krivice. Prepričan je, da je potrebna odkrita oblika sprave.
Sledile so molitve ob znamenjih petih grobišč.
Spominske slovesnosti se je udeležilo okoli 200 ljudi, med njimi 130 Hrvatov. Državo je zastopal vodja sektorja za vojna grobišča pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Marko Štrovs.
M. N.
http://www.rtvslo.si/slovenija/skofja-loka-pocastitev-povojnih-zrtev/203084
Potrč bo spet rekel, da po letu 1953 v Sloveniji ni bilo komunizma. In da verjetno nihče ni nikogar ubil. Verjetno misli, da so ljudje enostavno naredili množični samomor ( iz same žalosti ker niso bili komunisti) v Crngrobu sami skočili v grob. Major Mitja in njegov šef Maček pa sta načelovala gasilskemu ali kakšnem drugemu dobrodelnemu društvu in z umori nimata nič. Tudi tako se lahko razloži zgodovino.
Komunisti so pobili veliko več domačih ljudi kot okupatorjev. Primarni cilj jim je bil nasilno prevzeti oblast in vzpostaviti totalitaren komunistični režim. Kardelj je rekel: Ni važno, koliko Slovencev bo preživelo revolucijo, pomembno je, da bodo preživeli dobri komunisti… Domobrance so praktično iztrebili, komunisti pa so šele 1990. leta sestopili z oblasti, pa ne zaradi kakšnih domobrancev, temveč zaradi vsesplošne neučinkovitosti komunističnega sistema, ki je kolapsiral sam vase kot prazna vreča… Zdaj pa neokomunisti rišejo domobranskega sovraga, ki ga nikjer ni in vsakogar, ki se ne strinja z njimi, zato ker je demokrat, obtožijo, da je dedič domobrancev. Gospodje neototalitarci, državljanska vojna je končana, nasproti vam ne stojijo domobranci, temveč demokracija, ki deluje v skladu z ustavo, na katero se pa vi kar požvižgate…
OZNA je s pomočjo slovenskega Knoja večino žrtev zbirala v večjih taboriščih in lokalnih zaporih po vsej Sloveniji.
Če nanizamo samo nekaj najbolj znanih koncentracijskih taborišč, bi ta bila v Teharjah, Šentvidu, šternalu, Studencih in Brestrnici pri Mariboru, nekaj manjših pa še v Kranju, Škofji Loki, na Perovem pri Kamniku……
V sloveniji ga skoraj ni bilo večjega kraja, kjer leta 1945 ne bi bilo zapora, nad katerim pa je imela nadzor le OZNA za Slovenijo.
Po pričevanjih so v teh prehodnih zaporih potekala intenzivna zaslišanja in nezaslišana mučenja, s katerimi skoraj ni primerljivo tudi dogajanje v nekaterih nacističnih taboriščih. Preživeli govorijo o stradanju, izpostavljanju na pekočem soncu oziroma o ležanju na kamenju, streljanju, tepežu, poniževanju, streljanju častnikov in pobijanju žensk.
Stražarji so o ujetnikih v Teharjah poizvedovali in jih tudi zasliševali, nato pa razdelili v tri skupine. V skupino A so uvrstili predvsem mladoletne, ki so bili po večini poslani na prisilno delo, nekateri pa tudi pobiti. V skupino b so spadali vojaki, ki so se domobranstvu pridružili v letu 1945. Skupina C je bila najštevilnejša in predvidena za usmrtitev brez sojenja.
Žrtve so zvezali z žico nemške vojaške telefonije po dva skupaj z rokami na hrbtih. Z žrtvami so ravnali skrajno surovo, deloma tudi izrazito maščevalno, saj so včasih morale prepevati domobranske pesmi tudi pred jamo, pri tem pa so jih pretepali s palico.
Uporabljali so rafalno ali posamično streljanje v tilnik. Pogosto so jih slekli do golega in pred strelom tudi zasliševali, z namenom ugotoviti, ali ima ujetnik zlate zobe. V primerih, da je bilo temu tako, so sledili še dodatni mučni prizori.
Čudna je tale demokracija, kjer bi se “bile bitke” in kresala mnenja med malo bolj in malo manj desnimi, na koncu pa bi vse in o vsem presodil veliki Janez, saj on le ve kaj je najbolje in najbolj prav za narod slovenski. In čudna je demokracija, v kateri bi referendumsko odločali (beri: kratili) o pravicah takih in drugačnih manjšin.
Mi “neototalitarci” si tudi nekako ne predstavljamo, da bi demokratično prepustili vse vzvode oblasti v roke velikemu Janezu. Saj bi nam pod bremenom odgovornosti in v nenehni skrbi za narod revež še podlegel.
Ime komunist, je postalo v svetu kjer vlada demokracija in svoboda, sinonim za nesvobodo in zločin, ter je umazano do te mere, da si ga več nihče ne želi. Ta politika je prinesla razdor med Slovence, kar se bo poznalo tako dolgo, dokler bodo glavni nosilci te katarze še delovali v politiki. Lahko pa jih zamenjamo na sledečih volitvah !!!
Najbolj pretresljiva so grobišča v kočevskih jamah. Deloma zato, ker leži v njih gotovo največ umorjenih Slovencev, deloma pa tudi zato, ker je bil sam postopek pobijanja izredno grozovit in nečloveški. Neizpodbitno dejstvo je, da so v kraške jame metali tudi žive in težko ranjene ljudi, da so bili mnogi zgolj lažje ranjeni in celo poškodovani in da so v jamah bili obsojeni na počasno umiranje od žeje in lakote.
Pričevanja živih, ki so se rešili iz tega pekla, povedo o bistvu komunistične ideologije veliko več kakor najbolj znanstvene analize tega sistema. Povedo, da komunisti niso imeli nobenega odnosa do ljudi. za njih so bili to živali.
V povzetku študije z naslovom Žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje (april 1941 – januar 1946), objavljenem leta 2005 raziskovalci navajajo 13.898 žrtev povojnega nasilja oz. vsaj 13.556 žrtev povojnih pobojev.
Leta 1950 naj bi Lado Kozak dal izjavo Edvardu Kocbeku, da je Boris Kidrič dal povelje za poboj 12.000 mladih belogardistov.
Javnost o radikalnih obračunih z domobranci seveda ni bila obveščena. Izvajalci likvidacij oz. jugoslovansko vodstvo je držalo zadevo v tajnosti, saj se je zavedalo, da mednarodna do neke mere pa tudi domača javnost tega ne bi odobravala.
