Po spletu okoliščin sama skrbim za mamo kateri se počasi izteka življenje. Lahko traja teden, mesec, dva… Besede zdravnika. Zaradi tablet nima kakih hudi bolečin, tudi ni zahtevna, je pa nujna prisotnost 24/7. Najhuje je ponoči, ker slabo spi in posledično tudi jaz. Že tako imam rahel spanec in se zbudim takoj, ko zaznam, da ne spi. Vstanem, ji dam tableto, čaj, zamenjam plenico. To se zgodi min. 2x na noč in potem ne morem zaspati nazaj. To traja cca. 3 mesece in spreminjam se v zombija. Kronično sem neprespana, s težavo opravim najnujnejša gospodinjska dela. Sem v meni in imam kar precej s tem povezanih težav. Vse skupaj je ena zmešnjava, fizična in psihična. Moja mama je, imam jo neizmerno rada in zanjo bi naredila vse kar je v moji moči. Le te moči mi zadnje čase zmanjkuje. Žal nimam nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Tako ostajam ujetnik lastnega doma, in ne nazadnje sama sebe. Srečujem se z mislimi na katere nisem ponosna, odganjam jih a mi kot preblisk skačejo v glavo. Ljubezen do mame se v določenem trenutku spremeni v sovraštvo, če temu lahko tako rečem. Strašno neprijetna mešanica čustev katerih se sramujem a si ne znam pomagati. Se je mogoče kdo srečal s čim podobnim? Vsakega nasveta bom vesela.

Bila si dojenček, mama je bedela, te previjala, tolažila…. več let. Misliš, da te je zaradi tega kdaj sovražila?

Mislim da je tak odgovor zadnje kar potrebuje. Zenskanje utrujena in normalno je da se porajajo razlicna čustva tudi negativna ki niso povezana s tem da mamo sovrazi saj zelo ljubece skrbi zanjo. Tudi jaz se spomnim kot neprespana mama z bolnim otrokom sem bila jezna vcasih na ves svet …. Potem se spocijes in takoj je boljse. Ce si sam za vse je tezko . Zdrzi verjemi da bo tudi tebi posijali sonce da boš vedno kahko pomirjena ker ves da delas dobro in z ljubeznijo do mame. Nic si ne ocitaj. Super hcerka si. Ce ne bi bila si takih vprasanj ne bi niti postavljala.

Ne vem, ce lahko primerjas, saj otroka si verjetno zelis in sam ga spravis na svet.

daj mami zvečer uspavalno tableto. pomagaj si. tako delamo tudi v DSOjih. veliko jih ima uspavalne tablete, tudi na lastno željo. čez dan pa naj bo več budna.

in ne rabiš ji plenice menjat dvakrat na noč. zamenjaj ji jo zvečer, npr ob 8, potem pa zjutraj ob 7. nočne plenice zdržijo ogromno, skoraj ni šans, da ji kaj pride čez.

glej, tudi meni umirajo dragi ljudje, nekateri najdem zjutraj tik pred dopoldansko izmeni umrte ali umirajoče … mi je hudo, ampak ne morem nič za to. to je naravno. izkoristi čas z mamo, mogoče najdeš kako menjavo vsaj za nekaj ur dnevno, prosi za pomoč na domu na občini, csdju ali dsoju, kjer pač imajo to pri vas, mogoče dobiš kako prostovoljsko, da priskoci za nekaj ur … ampak za ponoči pa si pomagaj, absolutno. naspati se moraš.

Išči prave sogovornike, ne na forumu.

Mogoče povprašaj v hospicu. Če ne drugega ti lahko dajo vsaj kakšno idejo, na katero v vsej utrujenosti nisi pomislila.

Sicer pa kapo dol. Občudujem ljudi, ki imajo tako dober odnos s svojimi starši in so pripravljeni biti z njimi do konca.

Meni se je zdelo, kot da sem padla v nek drug svet. Bila je le pot služba, domov, vmes večkrat urgenca in kasneje služba, bolnica, domov. K sreči sta se mož in sin dobro sama rihtala in mi bila tudi v pomoč. Delovala sem kot robot. Na trenutke sem bila tudi jezna nanjo, ker ni hotela piti in jesti. Ne morem reči, da mi je bilo hudo zanjo, saj sem kar zamrznila, bila otopela. Bila sem utrujena, spala sem le par ur na noč, a sem vse zmogla. Včasih ko sem se zbudila, sem mislila, da so to le moraste sanje. Zjokala sem se šele na pogrebu, tisto svinčeno utrujenost začutila po sedmini. Ko sem uredila vse formalnosti potem in se sprostila, pa so udarili ven panični napadi.

Vsi se srečujemo s tem, ko imamo doma ostarele, bolne starše. Ne obsojaj se, delaš kar lahko in koliko lahko. Tudi za raznovrstne črne misli, so le del procesa, strahu, panike, nemoči.  Sodelavka je po več letni kalvariji, ker je sama, nima nikogar, le dala mamo v dom. Je rekla, da jo hodi vsak dan obiskovat in ji skuša kar se da pomagat, da pa se je končno naspala, ima kakšno uro zase,… Razmišljaj o tem, ker izgorela ji ne boš koristila. Midva z očetom prav tako planirava dom, ko in če ne bova zmogla več. On je na robu, jaz pa prav tako. In verjemi, paleta čustev in vsega se vrti v glavi ves čas. Temu se sicer da nekako izogniti, ne pa vedno.

Hvala vsem. Doma si žal ne moreva privoščiti.

Ponoči moraš nekaj več spati. Ko je bila moja babica bolna, sem dežurala zvečer in ponoči do 1.00. Spala je in nato pa sem tudi jaz šla spat, ker ne bi zmogla več tako vsako noč.

Ko je ob 3.30 ali ob 4.00 spet z zvončkom pozvonila, da kaj rabi, pa me je zamenjal oče in ji je on šel pomagat in tudi zjutraj.

Tako smo se menjavali v skladu s tem, koliko je kdo zmogel in kdaj.

Te lahko nekdo nadomesti vsaj za 4 ure?

Sama ne moreš bit za vse !

Sprejem v Hišo Ljubhospica

Morda vsaj za pogovor pokličeš.

Ne hodiš v službo? Si na bolniški? Ni provokativno vprašanje. Sem na podobnem, s tem da imam oba, mamo in očeta, službo in menopavzo. Ne vem kako naprej. 24/7 s službo in nego zanju – ne vem kako naj. Hvala za odgovor.

Ko imaš dojenčka, si običajno 20-35, zdrava, dojenček ima ponavadi tudi očeta. Dojenček nahranjen spi. Ko mu menjaš plenico, ima običajno od 3.5-10 kg. In običajno si 12 mesecev na porodniškem oz starševskem dopustu. Včasih imaš srečo, da imaš še mamo in taščo pri 50-60, ki ti ga za nekaj ur ali tudi za vikend vzameta. Enkrat ena, drugič druga. Otrok je običajno zdrav, sam se obrača, njegovi izločki so zdravi. Nima vnetij, nima ran, nima zdravil, nima preležanin, nima bolečin. Njegova življenjska pot gre navzgor. Vsak dan je nov dosežek. Shodi, sam si vzame lonček, sam ga drži, sam nosi hrano v usta, sam si počasi obuje nogavičke, sam uporablja pribor. Čez dan gre v vrtec, potem v šolo.

Obrni vse na glavo. Imaš 55-65 let. Hodiš v službo. Tam te gonijo kot da imaš 25. Zjutraj uro kolone, popoldne uro kolone. Doma imaš v plenici 80 kil težkega človeka. Kup zdravil. Rane. Ne spomni se, če je vzel tableto. Dvigni ga. Previj ga. Hemoroidi. Razpoke. Rane. Otečene noge. Bolečine. Ni jedel, čeprav je imel skuhano in spakirano pred seboj. Ne prepozna te. Kriči nate. Udari te. Brcne. Kriči od bolečin, od jeze, nemoči. Zmerja te. Pade. Dvigni ga. Previj še enkrat. Jutri ga moraš peljat na pregled. Stopnice. 90 kil. Kličeš reševalce, ne, ne pripada ti prevoz. Jemlje tablete proti strjevanju krvi. Krvavi iz dlesni, nosa. Preobleci ga. Umij. Preobleci posteljo. Danes že drugič. Operi dva kompleta posteljnine, operi spodnje perilo. Pokakano. Ni to majhen drekec. Je iz 90 kg človeka. Ne spiš. Ne ješ. Delaš cel dan in nimaš vrtca ne šole.

Ja, naši otroci so naši otroci, starši so naši starši. Ni pa in ne more biti isto.

No, zakaj se potem stari ljudje mučijo in se mučijo še njihovi otroci?

Naj se jim neha dajat vrečo zdravil, naj se jim da morfij in bo mir.

Vsi si bomo oddahnili.

Torej ni enako paziti na otroka, ki ima še celo življenje časa pred sabo, da postane suženj, starejši so pa svoje delo sužnja že opravili in sedaj jim je najboljše omogočiti lepo pot domov.

Saj še 1 mesec boš že zdržala.

Za nimaš otrok… kakšna debilna primerjava… dojenček ima par kil in z lahkoto ga dvigneš, obrneš, obrišeš in preoblečeš medtem, ko je odraslega človeka zelo težko premikati, če nisi zelo močan. Poleg tega otroci rastejo in vsak dan napredujejo. In če ga ne vzgajaš v invalida gre lahko že okli drugega leta na kahlico. Odrasel človek je pa lahko na postelji destletja in ve se, da nikoli ne bo boljše. Starši vseeno ne zaključijo z življenjem, ko imajo oroke (če so normalni in ne ti novodobni) medtem, ko skrb za starejšega nepokretnega je praktično to, da se mora svojec dobesedno odpovedati življenju. Seveda je pa najlažje s tujim k. po koprivah in najpametnejši se ponavadi s takim primerom itak niso srečali od blizu.

Težko je, verjamem. Če nimate možnosti za v dom je groza…

Imaš možnost dobiti pomoč na domu?

https://www.gov.si/teme/pomoc-na-domu/

Je pa naporno, poznam to.

Oče je zamenjal dan za noč (zdravnica na paliativi je rekla, da je to zelo pogosto), z njim sem bedela do nekje treh, pol štirih zjutraj, potem naprej mama, jaz pa šla spat za dobri dve uri in potem v službo. Po službi sem šla spat, proti večeru spet od mame “prevzela” skrb za očeta.

Štela, odmerjala zdravila, kombinirala prave kombinacije kapljic proti bolečinam in ostalega. Ni bil v plenicah oz.je imel hlačne plenice, a na vodo mu je  pomagala mama z račko. Beležila, kolikokrat je šel in koliko, kdaj je šel na veliko potrebo in štela dneve, ali potrebuje klistir in upala, da bo lekarniški za domačo uporabo zadostoval ali bo morala močnejsi (in globlji) klistir narediti patronažna sestra. Navadnega sem delala jaz.

Bolelo ga je, a z malenkost močnejšim odmerkom ali kombinacijo ni bil več pri zavesti, že tako se občasno ni zavedal ali pa je blodil v besedah.

Partner je skrbel za vse ostalo, za hišo, hrano, otroke, z mamo sva skrbeli samo zanj. Prek vikendov je prišla prevzet del še sestra.

Vem, drugačna situacija, nisem bila sama za vse.

Razmisli o pomoči na domu, da se vsaj malo spočiješ in naspiš, mogoče uspeš s sprejemom v bolnico na paliativi oddelek za kak teden in pa povprasaj v hospicu (vsaj za pomoč).

Drži se, objem!

Še to, naj ti osebni zdravnik napiše nalog za najem bolniške postelje, doplačuj za najem električne (je vredno!), moraš pa sama zagotoviti jogi.

Prevoz za bolnika, mu pripada. Osebni zdravnik izda nalog za prevoz, prav tako za spremstvo, prav tako za ležečega. Od kje vam to, da ne pripada????

utrujena

ne očitaj si te mešanice čustev, to te zna veliko bolj potolči, kakor fizična utrujenost in neprespanost. Taka zmeda je normalna, ko imaš nekoga rad. Huje bi bilo, če ne bi čutila ničesar.
Tiste, ki primerjajo skrb za dojenčka, so pozabile povedati, da so si tudi marsikatero prebedeno noč  želele, da bi malček imel gumb za utišanje.
Zgoraj je napisanega veliko tega, kar drži in je koristno, uporabno in realno.
Osebni zdravnik ti bo napisal naročilnice za patronažo, negovalno posteljo, prevoze in ti tudi dal kontakte organizacij, kjer brezplačno dobiš pomoč za nekaj ur. Takrat se naspi. Moraš se, ker je nujno zate in za mamo, da si pri močeh.

Je pa ljubezen in predanost sila, ki ti daje neslutene moči v takih situacijah. Zaupaj vase in svojim občutkom, ker so pravi.

Nekega dne bo tega konec in takrat se boš sama sebi čudila, kako si zmogla. Povsem realno je tudi, da se boš takrat naspala “za nazaj”. Pomisli tudi na to, ko se v nekem trenutku ti že blede od neprespanosti. Meni je tudi to pomagalo, ko že nisem več videla nobene druge tolažilne bilke.

Še ena misel zate: sedaj jo spremljaš v neizbežen konec, na nek način žaluješ. Pomeni, da si nikar potem ne očitaj, če boš smrt dojemala kot odrešitev. Tudi taka čustva namreč sledijo v tvoji situaciji in so pravilna.

Nič ni narobe, če se vmes počutiš tudi kot žrtev. Le ne očitaj si tega, ker si nimaš česa očitati. Človek si, ne stroj. Nisi vsemogočna, si pa izjemno močna in to je tvoj osebni kapital, s katerim boš zmogla vse, kar se ti bi postavilo na pot.
Na koncu bo ti ostal dragocen spomin na vajine zadnje skupne trenutke in zavedanje, da si brezhibno opravila fantastično nalogo.
Ponosna bodi nase in svoje moči. In očuvaj se. Srečno in vse dobro.

Mi pomagamo starešma izmenično, starejša sestra je že v pokoju, tudi jaz večina doma, brat še dela ampak vskoči kak vikend ali pa kdaj, mlajša sestra pa živi v tujini. Vesta, da bi zanju naredili vse in tako tudi je in bo. Ni slabih občutkov, utrujenost pa premagujem podobno kot takrat ko sta bila sinova mala, spim ko spijo drugi, je pa res, da imam spalno higieno, ki se je držim že 40 let, to je brez motilcev spanja kot so TV, računalniki, telefoni pred spanjem, gibanje in predvsem prilagajanje stanju in ne stanja meni. Če je telo utrujeno in ne more spati je precej verjetno krivo mentalno stanje, ki ga je treba urediti. Srečno in prevsem manj zahtevno do sebe.

Povsem normalno je, da se počutiš tidi razdražljivo, da ti je včasih vsega preveč in da ne zmoreš biti zgolj in samo na razpolago drugim. Gre za težavno, naporno situacijo, v kateri je sila težko ohranjati zbranost. Predstavljaj si, kako bi si lahko utrgala nekaj časa tudi zase, da se regeneriraš, piskrbiš za svoje potrebe, se napolniš z energijo in si nahraniš dušo. Pomisli na možnosti, ki bi ti bile na voljo in na boljše počutje, do katerega imaš vso pravico. In naredi tudi korake v tej smeri. Verjetno ne bo šlo vse naenkrat in vse kot si želiš. Pocčasi, v svojem tempu in kolikor razmere dopuščajo. Tudi tvoje potrebe so pomembne in če ne boš poskrbela zanje, kdo bo?

Čisto normalna reakcija glede na zadevo. Obrni se na CSD da ti vsaj dnevno za nekaj ur koga posljejo v pomoc, da ti kaj postori.

Oh, res ne rabiš imeti slabih občutkov. Tisti, ki česa podobnega ni skusil, ne rabi niti komentirat.

Vem, kako se počutiš, vem, kako je grozno, vem, kako si brez moči.

In ne, nimam rešitve.

Nekaj so ti predlagale, če ti kaj ustreza, potem zagrabi in poskrbi čisto malo tudi zase. Ni pa to dolgoročno vzdržno.

Pošiljam ti samo en velik  virtualno objem.

Se strinjam! Resnično je treba doživeti tako situacijo, da lahko vsaj približno razumeš. In ne, ni univerzalnega odgovora, kako preživeti. Čustva, ki prevevajo avtorico in za katera se sramuje, so dobro znana tudi meni in še leto po mamini smrti si jih le počasi odpuščam. Draga utrujena 263, saj smo le ljudje, z vsemi lastnimi tegobami in potrebami, da sami preživimo. Tudi za ceno tega, da v brezupni situaciji, pod neznosnimi obremenitvami, naš živčni sistem gre po svoje in popusti. Pride jok, drenje, preklinjanje usode. Danes vem, da je vse to normalno. Ko pregoriš, je prepozno – pomisli nase zdaj in na to, da bo tvoje telo moralo funkcionirati še nadaljnjih 20, 30 let in več. Poskrbi za svoje osnovne potrebe in drži se, utrujena 263! Velik objem!

Čisto vas razumem avtorica, nenaspanost je huda reč, takrat enostavno ne moreš funkcionirat!