Še zdaj, pa je že nekaj let od tega, kar je oče umrl, se spet s solzami spomnim, kako sem takrat sedela na tleh na hodniku in jokala.

Bil je ravno moj rojstni dan, z mamo sva ga oskrbeli, je celo nekaj povedal in sva imeli občutek, da je priseben in orientiran. Mama ga je vprašala, če ve, kateri dan je in pokazala name. Me je pogledal in rekel, da vidi, da sem prijazna, a da me vidi prvič, da me ne pozna.

Psihično me je sesulo, čeprav sem se tudi takrat zavedala, da to ni več on, ni več tista meni/nam vsem ljuba oseba, da malo po malo odhaja.

Sem samozaposlena in delo imam doma. Na srečo ga lahko opravljam kadar koli.

100 x hvala za te tople besede. Hvala tudi vsem ostalim za sočutje in obilo koristnih nasvetov.

Spoštovana,

te popolnoma razumem. Vem, da ti je hudo. Zelo je naporno skrbeti za takega bolnika, tako psihično, kot fizično.

Najprej zrihtaj za mamo bolniško posteljo in pomoč na domu, da te to malo razbremeni. Mami zamenjaj plenico pred spanjem, ponoči ji ne rabiš menjavati plenice. Mami daj pred spanjem uspavalno tableto ali tableto za pomiritev (zmeni se z osebnim zdravnikom). Mami moraš olajšati življenje, ki se ji izteka, s tem pa tudi sebi, da se boš ponoči naspala vsaj nekaj ur.

Potrebovala boš moč, zato poskrbi, da boš imela dobro, raznovrstno hrano. Pojej kaj močnega, kakšno jajce, košček mesa, sadje, zelenjavo. Bolj kot bo šlo proti koncu, bolj boš izčrpana. Pred teboj so težki dnevi, bodi pripravljena. Normalno je, da te spreletavajo mešana čustva (tudi mene so: a bo kdaj tega konec, bom kdaj sploh še normalno živela), čeprav imamo naše starše nepopisno radi.

Sem v mislih s teboj, so mi umrli že vsi iz matične družine…

utrujena263

ja veliko čustev je na enkrat. premočnih čustev.  ljubezen, sovraštvo.  to sta dva ful močna čustva.  kot si rekla, za mamo BI naredila  vse. ja očitno ne.   sedaj   pa se pač kaže problem, ki je verjetno že dolgo prisoten.   da si ločenka. to je problem. če bi bila poročea, če se  ne bi ločila za brez veze, bi pa sedaj imela denar za patronažno. ki bi ti pomagala.  saj jaz vam tukaj probam to dopovedat ampak pač, vidiš kakšna si.  sama si kriva.

Prasec pokvarjeni nagravžni. V rit si vtakni tvoje ločenke, kreten zagamani.

Grem stavit, da sta se tvoja starša ločila zato, ker sta se morala vsak dan prepirat ZARADI TEBE, pokvarjenec hudobni nevzgojeni.

Vzdrži se komentarjev v resnih temah, ker nimaš M od morale. Idi nabijat onim incelom, ki si ne morejo babe najdit, tam boš med sebi enakimi.

Gravž prekleti ogabni.

Vem, da ne utegneš veliko čvekati. Praviš, da si samozaposlena. Za nego ti pripada bolniška, ki jo boš dobila refundirano. Še bolje polna bolniška zaradi izgorelosti in stresa.
Uredi si, morda ti prihrani vsaj nekaj skrbi in časa.
Drži se! Zmoreš!

Verjetno si mislil 3469?
Saj človeku zmanjka teksta, kolikšna podlost. Nevredna človeka.
Upam, da bo šel ta njegov zapis mimo oči avtorice.

Ni težjega dela kot negovat umirajočega. Niti pod razno ne moreš primerjat z dojenčkom. Smo dali to čez in poleg tega, da je fizično in psihično težko se moraš pripravit na izgubo. Ker vse to ne zmoreš, ko umirajoči človek umre vse pride za teboj. Kdor tega ne doživi  so mu je prikrajšane isoseve muke. Sočustvujem s teboj in poišči si pomoč na csd. Ni bog ve kaj, nekaj je pa vseeno. Obvezno tudi poklicat hospic. Morda boste deležni pomoč od njih.

Koristim kolikor si lahko privoščim. Ne morem pa 100 % na bolniško, ker bom izgubila nekaj stalnih strank. Tega si pa ne morem privoščiti. Imam še nekaj let do penzije.

Klobuk dol vsem, ki skrbite za onemogle, dementne starše.

Zame bi bila največja muka – plenice!  To pa ne zmorem, žal. Se davim, bruham…. !

Sem bila v toplicah z mamo……  pokakala se je na posteljo….. ok, tam samo pokličeš če pridejo zamenjat rjuho.

Jaz sem med tem stala na balkonu in bruhnila v kozarec.  Mami se je med tem brisala z wc papirjem – niti pod razno jo ne preprosiš, da gre pod tuš.

Da ne omenim, kaj vse je delala v jedilnici – samopostrežni. ((((((  Da ne povem, da se ves čas bojiš, kaj bodo še ‘ušpičili v sobi, s tehniko, hrano……’!

Pa to ne moreš sfolgat doma, kaj šele primerjat z otrokom!  Res ste dobre.

Razumem… torej poleg vsega dela in skrbi še multitasking in organizacijski doktorat…

Punca, kapo dol pred tabo! Moj poklon!

Takrat sem zmogla. Sedaj ne bi. Na patronažno se obrni. Oz. na zdravnika.

kdaj je šel na veliko potrebo in štela dneve, ali potrebuje klistir in upala, da bo lekarniški za domačo uporabo zadostoval ali bo morala močnejsi (in globlji) klistir narediti patronažna sestra. Navadnega sem delala jaz.

Tega pa res ne bi mogla delati nikomur, še najmanj pa staršu.

Pa še kako bi lahko! Zamisli si, kako trpi njegovo dostojanstvo in spomni se, kako boli, ko si zaprta nekaj dni. Bi to bolečino pri tebi dragem človeku ignorirala in ga pustila, da se muči?
Razmisli.
Še vedno ne bi mogla? Potem tudi ne bi mogla prebrati mojega mnenja.

Tudi jaz sem enako čutila, ko sem skrbela za očeta. In bilo je grozno, to zbujanje ponoči. Pa ni bilo dolgo. Ampak me je ubijalo. Zdravnico sem prosila za močne tablete za spanje za očeta in zame.

Moj predlog je, da se pogovoriš z osebnim zdravnikom ali maminim zdravnikom in prosiš za tablete za spanje. Drugi osebi ne moreš dati, kar sama nimaš. Če ne boš spočita in umirjena, ne boš dobro skrbela za mamo čez dan. Srečno! Pa bodi hvaležna, da si lahko ob mami zadnje mesece ali dneve. Jaz sem bila, zelo.

Samohranilka z malim otrokom sem bila, ko sem skoraj eno leto skrbela za mojo nepokretno mamo. Nisem je silila v dom, ker bi tam dosti prej umrla, saj se je samo doma počutila v redu. Za pomoč dopoldan, ko sem bila v službi sem plačevala eno gospo, da jo je prišla previti, nahraniti, popoldan in ponoči pa sem bila jaz z njo, pa moj mali otrok. Sploh nisem mislila na kakršnokoli utrujenost, čeprav sem bila, ker se je mama že tako ali tako sekirala, kao, da mi je v breme. Sem jo vedno znova prepričala, da mi je v veselje, ne pa v breme. Nikoli si ne bi mogla oprostiti, če bi mi bilo odveč skrbeti zanjo. Ko je umrla si niti najmanj nisem oddahnila, kot večina ampak sem globoko žalovala in še sedaj po 15.letih jo močno pogrešam in vedno jo bom.

Mislim Da se pripravlja ali pa je že v veljavi, da za skrb starša izkoristiš nekaj dni dopusta za nego…ne vem točno…če te oa zanima pa malo pogooglaj

Probaj ji čim manj kazati čustva, ker to ona čuti…in ji je še bolj hudo. Kaj ji beri, kar je rada brala, da jo pomiri.

Drugače pa, ja je hudo. Je pa veliko huje, če umira mami otrok.

Naraven cikel. Utrujena pa si verjetno zelo. Spati pa ne moreš zaradi čustev. Poskusi še tudi ti umiriti, kot rečeno je naraven cikel življenja.

Kam smo prišli, avtorica oprosti, ampak moram.

Vsaka skrb za nekoga nas “izčrpava”, medtem ko pričakujemo, da nas oskrbijo, ko smo skrbi potrebni. Recimo v bolnišnicah, primankuje kadra , ampak ker smo zavarovani pričakujemo, da ta kader skrbi za nas kot se za nas spodobi, v DSO ni kadra, ampak spet pričakujemo, da bomo na stara leta oskrbljeni v nulo, ampak, da pa bi mi skrbeli in se temu ustrezno organizirali, to pa…..

Kam se je izgubilo potrpljenje? Ga nimate več, organiziranost, saj ni kvantna fizika? Ko sem menjala plenice ljubljeni osebi, nisem pomislila na gnus in na stud, šlo je za človeka, gnus in stud nimata prostora! Ko sem v 2 letih prespala morda kako noč v celoti, nisem razmišljala o svoji neprespanosti, jezi…. pač pa o tem, kako šele mora biti njemu hudo, kako tudi on ne spi! In, ko sem zadnjih 14 dni sledni trenutek gledala, ali bo še odpl veke, nisem čutila nič drugo, kot hvaležnost, da je bil z menoj tistih 1000 lepih trenutkov. Živi se za trenutek, ta trenutek, ki ga še imamo, naslednjega nimamo! Kaj nam pomaga, če bomo umrli v skrbi zase in le zase, če ne bo tiste človeške topline, ki bi v trenutkih razčlovečenja in odvisnosti od drugih, dala vrednost našemu življenju!

Nas verjetno tudi čaka. Sedaj še nekako zmore sama, počasi pa ne bo več mogla hodit. Vse ostale funkcije na višku, torej ko bo obležala, nas čakajo leta dela z njo.

Razmišljam, da bi počasi začela iskati nekoga v podobni situaciji, ki bi bil pripravljen priti na naš dom. Imam prostor v pritličju, ki bi ga lahko preuredili v eno večjo bolniško sobo, za dve ali celo tri oskrbovanke. Dalo bi se tudi s harmonika vrati ločiti za več zasebnosti ponoči in nego. Zraven bi bila soba za “negovalko”. V mansardi pa bi uredila apartma za sostanovalko.

Se komu zdi, da bi se videl v taki medsebojni obliki pomoči? Upam na kakšno samsko upokojenko, s stanovanjem v bloku, ki bi ga lahko celo oddajala tačas, ko bi živela pri nas, skrb bi si pa delili. Bi pa to bilo blizu večjega mesta, ne nekje daleč od vsega.

Če ima kdo kakšno idejo, prosim. Sicer še ne iščem takoj, ampak tipam, kako se bi tega lotili.

Take situacije je zelooo težko posploševati. Ljudje smo si različni, imamo različne prage potrpljenja, bolečine. Avtorica po svojih močeh skrbi za mamo, marsikdo sploh ne bi. Vse kar ta trenutek potrebuje je nasvet in prijazna beseda. Nabijanje slabe vesti niti slučajno ni primerno.

Avtorica, dobila si veliko uporabnih nasvetov in tudi prijaznih besed. Nimam kaj več dodati razen, da ti zaželim srečno.

Jaz si pa želim bit v umiranju sama!  Nočem, da me kdo gleda.  Želim si samo mir….in jasno brez bolečin ali dušenja.

Telo je včasih prekleto odporno. Vse odpoveduje, traja pa več dni, tednov, mesecev,… Teče vse od tebe pod tebe, od romantičnega umiranja v samem pa samo glava dela pune – bog daj, da umrem! Ne veš, koliko ljudi v agoniji moli cele dneve, da jih bog odreši!

Pa si spet prestrašila ljudstvo!  Če si v stanju, ko umiraš——- odpovedujejo organi, hropeš – ampak v resnici se tega umirajoč več ne zaveda.  Je pa domačim to težko gledat!

Pa tih bot!! In če so vsi umrli………. bomo pa še mi :)))  Upam (zase) na hitrco, sredi noči zaspiš….  malo dela narediš pogrebni službi……. pol pa raztros.  AJD, sam zdele je pred mano poletje na morju….

imeli smo mamo dementno 10 let v postelji

Nimate pojma