Skregala sve na smrt…vse gre narobe
Kot pravi tt, se je tudi pri meni najprej pojavilo vprašanje, če ima drugo. Ker šele potem mu je lahko tako zelo vseeno in samo išče izgovore za to, da se lahko skrega.
Ali pa je v vajinem odnosu nekaj že dolgo narobe, česar nisi napisala.
To, da nimaš kam it, se da hitro uredit z malo več volje. Če je le tako zelo grozno, da moraš it. Svetujem ti pa, da kljub temu, da danes prepir izgleda grozen in da bi najraje kar takoj šla, še nekaj časa počakaš, da se pomiriš in proučiš vse možnosti in posledice tvojega odhoda. Morda se bosta celo pobotala. Če pa ne, si v miru poišči nekaj, kar ti bo odgovarjalo (in otrokoma), prispeva naj pa tudi on!!!
Lp, L.
Lp, L.
Maša35, ločit in oditi je težji korak v življenju. Kakorkoli obrneš, življenje se postavi na glavo, otroci so pa še najbolj prizadeti. V vsakem primeru sem zato, da se najprej v zvezo in družino vloži vse atome svoje moči, šele če se zares ugotovi, da ne gre, se razmišlja o naslednjem koraku.
Mislim, da je v vajini zvezi mariskaj narobe, pa tega niti ne zaznata, ker ni prave komunikacije. Že samo dejstvo, da partner ponori zaradi zrezka, kaže na izrazito nezadovoljstvo v vajini skupnosti. Prav zanimivo bi bilo slišati moževo plat zgodbe, kaj konkretno je bil sprožilec besa v tej situaciji. Mislim, da sta v situaciji, ko bi morala stopiti na nulto točko. Torej, čisto od začetka in počasi ugotoviti, kaj vaju veže, kaj čutita, kaj koga moti, kje se lahko kateri od vaju prilagodi, kaj pričakujeta v bodoče od skupnega življenja, kakšne potrebe imata vsak zase. Ko to ugotovita, se morata vprašati, če je toliko združljiva vsaka plat posebej, da lahko štartata na novo. Seveda s polno kompromisi, kar v bistvu je pogoj za uspeh v vsaki skupnosti, ne samo zakonski. Potem nadalje, ugotovita kakšno seksualno življenje živita. Dosti žensk slišim, da seks ni vse. Seveda ni, ampak (večini)moških pa predstavlja bistveni del zakona.
Če pa misliš, da nikakor ne bo šlo, pa seveda ni konec sveta. Prijateljica je leta požirala od nezvestobe, do verbalnega, na koncu tudi fizičnega nasilja, ko pa je prišlo do definitivnega konca zveze, se je pobirala kar nekaj časa. Sama reče, da je morala najprej umreti, da je lahko zaživel znova. Kljub negotovi situaciji, takrat nerešenim stanovanjskim problemom, dvema osnovnošolcema, ji danes ni hudo.
Pred leti sem dobila v roke enkratno knjigo, žal se ne spomnim naslova – morda je brala katera forumovka??, ki dokaj nazorno opisuje moško razmišljanje, vzgibe in nagone. Pomagala mi je razumeti, kaj je primarni moški “teritorij”, naučila sem se vsaj nekoliko spoštovati “vgrajene” potrebe moških po dokazovanju sebi, družini in širši skupnosti, in seveda s tem tudi mojega moža. Pa to ne pomeni, da živim po načelih in navodilih svojega moža. Še zdaleč ne. Ženske imamo za ravnosvesje prav tako “primarno” vgrajeno intuicijo in premetost, da našim moškim neopazno podtaknemo naše razmišljanje, in po večini ga bodo sprejeli, če bodo le imeli možnost, da ga plasirajo kot svojega. Seveda pričakujem, da kakšna zakoreninjena feministka na tem mestu naredi salto ogorčenja, toda v najinem zakonu ne škripa. Ne samo to, z leti se razvija v vedno boljšega, z bistveno manj očitki, manj nesoglasji in vedno več ljubezni. S tem, da so nama na račun zelo različnih osebnostnih lastnosti pripisovali zelo malo možnosti za uspeh. Značajsko različnost, ki prinaša pestrost v zakon izdatno uravnovešava s kompromisi.
Predvsem ti želim, da zaživita srečno harmonično zakonsko življenje.
Tole je prepir zaradi traparije (ali pa le pika na i – ti boš vedela). Solze v nobenem primeru ne pašejo zraven, da si pa razočarana, ker zaradi njih ni bilo učinka, pa še toliko bolj.
Vsekakor to ni odnos, kjer bi si človek želel vztrajati, otroci gor ali dol.
Malo se pomiri, pošteno razmisli, potem ga posedi za mizo in mu povej, da boš šla, ampak ga bo to stalo toliko in toliko, kar ti pač po zakonu pripada, prav tako je dolžen plačevati za otroke. Službo imaš, nekaj dobiš od njega, pa ti ne bo dosti manjkalo. Naredi računico, razpored, kdaj bo kdo imel otroke, pa čau. Potem pa boš itak videla, kako se bo obrnilo.
Če je to mislil resno, potem boš spokala in začela drugje in drugače. Takega deca itak ne potrebuješ.
Če pa bo uvidel, da ti z odhodom misliš resno in se bo “usral”, se bosta pa itak začela (končno) pogovarjati, dorekla par stvari in morda še rešila, če se kaj da rešiti.
Manana, to, kar opisuješ v zadnjem odstavku, je čisto osnovno spoštovanje do različnosti med moškimi in ženskami. Če upoštevamo partnerjev drugačen način razmišljanja, mu pokažemo tudi pred drugimi, da ga spoštujemo in cenimo, bo klasičen moški popolnoma raznežen in odprt za vse partneričine ideje in njena razmišljanja. Filozofija dobrega partnerskega odnosa je gotovo v tem, da se oba počutita sprejeta in cenjena s strani partnerja. Če povem čisto po domače: Moški se bo strinjal v vsaki pomembni stvari s svojo partnerico, če bo imel občutek, da je sprejet in ljubljen. Potem bo znal to ljubezen tudi vračati. Glava družine je pravzaprav žena, saj se v družini večina stvari dogaja tako, kot hoče ona, vendar pa mora vse izgledati tako, kot da je vse zraslo na moževem zelniku.:))) To je stara ljudska modrost.
Maša, pri vas pa res nekaj hudo škriplje. Prepir pri kosilu zaradi malenkosti pravzaprav ne kaže toliko na to, pač pa predvsem moževa kasnejša hladnokrvna reakcija in neobčutljivost ter to, da te je hladno postavil “pred prag”. Če bi šlo za reakcijo v afektu, bi še razumela, ampak če ti je čisto hladnokrvno izjavil (že nekaj časa po prepiru), da se spakiraš in greš ter ga niso ganile tvoje solze (predvidevam, da ne jokaš za vsako figo), močno dvomim, da do tebe zares kaj čuti.
Svetujem ti, da se ohladiš, obrišeš solze in trezno in preudarno zahtevaš pogovor z možem (naj se te ne reši s “teženjem”). Naj ti jasno in glasno pove, ali res želi, da odideš in ali se mu vajina zveza ne zdi več konstruktivna. Če je tako in če se mu ne ljubi za vajino zvezo več truditi (takrat tudi prihaja pogosto do navidez brezveznih prepirov), nima smisla vztrajati v njej samo zaradi otrok. Otroci bodo prvi, ki bodo videli, da nekaj ni v redu in da se njihova mama ne spoštuje toliko, da bi naredila konec brezplodni zvezi. Od tod že majhne deklice vidijo, da se v zakonu mora potrpeti, da se oče na mamo dere in kriči, mama pa joka, in da to ni nič takega in bo kot odrasla ravno tako privlačila točno take moške. Ločitev za otroke še zdaleč ni tako huda (če je seveda korektno izpeljana) kot življenje s materjo in očetom, ki se ne marata več.
Na žalost imam jaz take izkušnje, da človeka nič ne gane takrat, kadar je že ves kje drugje, samo še truplo mu gnije v istem prostoru s tabo. Potem pa tebe obtožuje za smrad in vse slabo.
Pri meni je že bilo tako in jaz butara nisem mogla verjet da je nekdo lahko tako grob, trd, hudoben in neusmiljeno nesramen. Ampak to je bilo vse, kar je še hranil zame. Upam, da je pri tebi drugače.
Mislim, da kreg ni bil brez veze in je bil le posledica daljsega nezadovoljstva.
Ne vem kaj, koliko in predvsem kako se pogovarjata. Zenske marsikdaj zacnemo pogovor na nacin, ki ga moski ne sprejemajo. Tudi ce poskusamo na nek normalen nacin zaceti pogovor, se nekje v ozadju skriva obtozevanje ali tezenje. Moski niso majhni otroci in ni nam jih potrebno vzgajat (zdaj se marsikatera ne bo strinjala z mano, ampak tako pac je).
Ko sem dojela, da s tem, ko mozu samo tezim, sem se vprasala, kako bi se jaz pocutila, ce bi meni nekdo kar naprej tezil. Mi ne bi bilo vsec, sigurno. In ko bi me nekdo obtozeval za stvari, za katere sem prepricana, da sem jih naredila popolnoma prav, mi tudi ne bi bilo vseeno. Mislila bi si, da me ne ljubi, me ne mara in bi se sprasevala, kaj sploh pocne z mano.
Obrnila sem plosco, ne tezim vec (no, vcasih malo moram, ampak res redko), poskusam se postaviti v njegovo kozo preden karkoli komentiram, moz se bolje pocuti in oba sva bolj zadovoljna.
Vse skupaj je malo predolgo in ne da se mi zdaj vse razlagat, bistvo pa je, da najprej moras biti zadovoljen sam s sabo in potem v odnosu do drugega ne naredi nicesar, kar si ne zelis, da bi kdo naredil tebi. Vedno se poskusaj postaviti v kozo drugega. Pa gre veliko boljse in lazje.
Pa kaksno psiho literaturo vzemi v roke, ne bo skodila. Lahko prebereta skupaj.
ne bom te tolažila, ker tega ne potrebuješ, dala ti bom nasvet in če si pametna, ga boš upoštevala, očitno pri vama šrkipa, zakaj veš le ti, torej poglobi se vase, nehaj delat napake, popravi se in v bodoče ne teži več možu, to nikoli ni rešitev, bodi diplomat in na prefinjen način drugič povej kaj te muči, ne pa ukazi in igranje kot v vrtcih, neka opravičevanja brez veze…le zakaj sta se skregala, če je šlo za čisto brezvezno stavr, haloooo, nimaš drugega dela in na smrt se skregat za brez veze, to se ne DELA!!!
Upam, da se sploh še ljubita, imata rada in ima smisel, da živita skupaj! Uredi svoje življenje, sebe in pogovori se z možem, da ne boš drugič pisala, vara me…ponavadi se zgodi to ja, doma sitna baba in ima dovolj vsega in gre. ne rečem, da je to prav, pišem ti, kaj se dogaja, zdaj pa premisli o svoje zakonu, kajti le ti si tista, ki veš kako in kaj in srečno!
xxy napisal:
> Manana, to, kar opisuješ v zadnjem odstavku, je čisto osnovno
> spoštovanje do različnosti med moškimi in ženskami….
XXY, popolnoma se strinjam s teboj, lepše si zapisala to kar mislim. Vendar pa to še zdaleč ni samo po sebi umevno. Super za tiste, ki so tak odnos odnesli od svojih staršev in ga avtomatsko prenesli v odnos s svojim partnerjem. To, kar mislim, da opisuje maša, sem živela vse svoje otroštvo. Mama je vedno vedela za očeta, kaj je najboljše za njega, tudi kateri kos šnicla (karikiram). Danes se mama čudi, da je oče strupen (tudi z besedami – pol pa idi!), da je ne razume itd… Da sem se naučila razumeti skupnost še drugače, pa sem se morala kar sama potruditi in dosti naučiti.
Če bo maša pogledala med vrstice svojega pisanja – (jaz) sem želela lepo družinsko nedeljo, (morda tudi jaz določila Volčji potok), jaz bom naročila hrano…, ne vem no, ampak tale banalni zrezek meni nakazuje napačen odnos do moža. Če mu je vrglo jermen dol in se ne počuti toliko krivega, da bi se opravičil samo zato, ker je do izbruha jeze tako ali tako podrejal “lep nedeljski dan” ženinemu jaz, ga sicer ne podpiram, ampak razumem. Ne podpiram pa zato, ker nakazuje odsotnost lastne volje, da bi s pogovorom poskusil izraziti trenutno in tudi recimo da siceršnje nezadovoljstvo. Prav lahko, da se v svojem razmišljanju popolnoma motim, morda samo zaključujem po vzorcih, ki sem jim bila priča.
Prav tako se strinjam, da v zveni ne kaže vztrajati za vsako ceno. Sigurno otroci trpijo bolj v slabem odnosu poročenih kot v znosnem ločenih staršev. Vendar pa mislim, da je maša trenutno na tisti točki (koneckoncev so pred prepirom želeli skupaj preživeti lep nedeljski izlet), ki bi morala biti izhodišče, da s partnerjem temeljito pretehtata vse možnosti, ki sem jih zapisala zgoraj. Z dosti truda se da marsikaj zgladiti, veza se lahko tudi okrepi in nadaljuje, lahko se na novo zaljubita,… Vsekakor pa, če vendarle ugotovi, da to ni to, da so njena prizadevanja enostranska, da so kljub vloženemu naporu prisotne žaljivke in prepiri, neupravičena nestrpnost z moževe strani, odsotnost volje enega ali drugega po sprejemanju kompromisov, potem je bolje energijo preusmeriti v ustvarjanje novega kot popravljanje starega.
Morda še to: Ni težko najti napak pri partnerju, če jih začneš iskati. Vendar je veliko bolj važno in pomembno, da se osredotočiš na pozitivne lastnosti, ker to je umetnost vzdrževanja zakona. Napake tako ali tako imamo vsi.