Dobro jutro, prijatleji Tjavendanovci!

Vse je še pod odejico, kajne. Zunaj pa sonček
že kliče vse živo in bujenje ptic je danes še posebej
glasno. Tudi moje bujenje je bilo še posbej glasno,
tam odspodaj je prišel glas o kavi, vonj po kavi in nato
klic gospodarja, ki že nekaj rovari po zemlji tej naši. Iti
bo treba, da, tja doli – v sadovnjak, v vrt, v rožice …. in
početi tudi še kaj drugega, kot le to, česar si močno želim
in kar bi zdaj v resnici raje počela. In vse to je med drugim

SKRIVNOST
————-
O življenju res vemo tako zelo malo; ne vemo zagotovo odkod smo prišli, ne vemo zakaj smo tu, ne vemo, kam bomo odšli in kdaj in če bo sploh še kaj potem.

Ževljenje je skrivnost, ki se vakomur razkriva po svoje in vsakomur le sproti …

Skrivnost življenja še ni razodeta. Zato pa sva tukaj ti in jaz, tukaj smo vsi, da se življenje razodeva po nas.

Vsak izmed nas lahko prispeva svoje spoznanje, četudi na videz še tako majhno in skromno, pa vendar enkratno. Spoznati ta delček resnice v sebi in ga dati drugim, to je eden izmed namenov našega bivanja tukaj in zdaj.

Tu smo drug zaradi drugega in nihče le sam zaradi sebe.

/Z.Modrej/
—————————

In sprašujem se, ali gospoda Modreja razumem, ali razumem druge ljudi? Vedno si postavljam vrapašanja, veliko je teh mojih zakaj-ev in čakam na zato-je. Iščem odgovore, veliko mi jih ponudi življenje samo, na nekatera si odgovorim sama, še vedno pa ostaja prazen in osamljen prenekateri zakaj in vem, da mi življenje na ta vprašanja sicer skuša odgovoriti ali pa tudi ne, ker je muhasto in tudi samo želi imeti še vedno svoje skrivnosti in svoje zakonitosti, ki jih ne razkrije nikomur. Zato menim, za to jutro, da mora vedno ostati še kakšen nepojasnjen ZAKAJ !

Gmajna moja draga, najbrž se bomo prebirali šele proti večeru. Do takrat bom počela tistoč stvari in tudi v zvezi s tem bo postavljen prenekateri zakaj. Ampak, proti večeru, ko bo padla na to zemljo črno črna tema, pridem k vam, zagotovo pridem.

Lep dan vam želim, lep, čudoviti, zasanjan, ljubezni poln, romantičnosti željan, hrepenenju predan sončen dan ……….

jutro Marija…jutro vsem!

Jep skrivnosti so res najlepše…Imet skrivnost pomeni imeti nekaj,kar ti je zelo dragoceno.Nekaj kar čuvaš v srčku in tega ne daš za vse na svetu!NIKOMUR……..
jep…Lepo je imeti skrivnosti…Če si isto skrivnost delite še z neko srčno osebo..je to še lepše….Jaz in ti in najina skrivnost! A ni to lepo?jupie….*

naj živijo skrivnosti………….so stkane iz tančic sanj-a so čisto prave,nežne,mehke in …..in…ah te skrivnosti…Rada jih imam…. Naj živijo skrivnosti….

Vedno te rada berem…marsikatero tvojo napisano besedo kar posrkam vase …in tudi jaz ti želim predvsem “sončno” soboto, naj te majhne stvari naredijo srečno in potešeno, naj ti droben cvetek naredi tisti lesk v očeh in drobcen metuljcek prikaže smeh na tvojem obrazu.
Preprosto zato, ker čutim tako! pa-pa

Vsi imamo skrivnosti.Nekateri jih dobimo na pukl prej,ostali kasnej.Z leti pridejo in ostanejo v nas.Kdo se je spomnil normativov,po katerih naj se kreira naše življenje?Kdo ima pravico da mi reče kaj smem in česa ne smem?Kdo mi lahko bremza hitro bitje mojega srca?Kdo mi lahko in sme prepovedat čustva,ki jih občutim ko prebiram besede neke deklice,ki se mi zdi zanjo,da mi je zelo blizu?Nihče nima te pravice,nihče,nihče.
Človek sem samo človek.Pravico nad svojimi čustvi,jazzom in telesom imam sam jaz.
Poglejte zajčka in njegovo trpljenje.Vidim,še sedaj, ne vedno bolj je out.Zakaj?Ker se je odrekel svoji pravici.Jaz ne mislim tako.Samo hitel ne bom,počasi ti bom dvoril M.ti dovolil imeti me rada.Kot imam jaz tebe, tvoje besede ki pisane odražajo dušo blizu moje.Pomlad je in samo bi rekel,to bo najina pomlad,danes ali jutri!
Lep dan vsem skupaj!

Ah ti predragi Knight rider, ne veš, kakšen
prelesten nasmeh si mi privabil na lica, da…
tisti nasmeh, za katerega mi je tudi SončeK
napisala, naj me obsije… ti pa…… si tale nasmeh!

Lep dan in lepo ……. skrivnost ti želim, Knihgt rider.
Upam, da …. ah, ne, ne bom zdaj o tem razmišljala.
Res je pomlad in pomlad je čas, ko tudi ženske v
zrelih letih postajamo to, kar praviš, Knight rider –
postajamo zgolj in le – deklice! Srca igrajo pesem,
ki nam naredi življenje in telo bolj poskočno. Deklica???
Oh, da, res, deklica! Danes sem deklica, da, včeraj sem
bila … in jutro bom to spet …. danes pa sem – deklica!

Mi boš povedal enkrat, odkod ti tako prijeten nick?

Ah, pismo, kakšna norica sem jaz. Le zakaj
bi pa jaz bila deklica, ki jo ti prebiraš? Noro!

Ampak, res pa je to, da se počtum – kot deklica,
to pa drži. Ti si me spomnil na to, kako se počutim,
samo ti!

Cmočka, Knight rider, cmočka še od zjutraj! Hvala ti zanj.

Lepo, da se zavedaš, da živimo samo eno življenje, srečna sem zate in naj se ti izpolni vse tisto kar imaš skrito še nekje v mislih! Ja tisto lepo, ki ti življenje obsije s sončkom….recimo ji kar M. Cmoka, ker si tudi upaš in to je to.

Mariči..jaz pa ti želim da si deklica , če ne njegova pa deklica nekoga drugega ali samosvoja, bodi deklica, če te to dela veselo, razigrano tako tapravo! Cmoka na lička, pa naj bodo rdeča kot pri mali deklici nagajivi.

pa-pa

Hočeš,nočeš si.Moja deklica.
Nick?
Ko sem se neko pozno noč vračal utrujen,žalosten domov,ker se nisem našel,počutil sem se kot osamljeni jezdec skozi zvezdno temno noč.Tisto noč,sem sprejel odločitev,zato sem danes sam in srečen da je tako.
Lubčka!

Lepa hvala sonček.Tebi enako lepe želje.

Iskrena, topla zahvala za zaupanje, Knight rider,
res iskrena hvala. Nisem se nadejala tako
odkritega odgovora, verjemi.

Osamljeni jezdec skozi zvezdno temno noč?!
Mar nismo v duši in nekje globoko v sebi vsi
kot osamljeni jezdeci? Ko sem šla danes k
svojim macesnom z našo psičko, mi je dušo
nekaj hudo zategnilo, srce pa me je zabolelo.
Tudi jaz sem se na poti počutila zelo zelo osamljeno. Solze so mi silile na oči, verjemi Knight rider, solze težke preizkušnje. In potem sem prišla k njim, k šumenju vetra v njihovih vejah, ki mi je zapel pesem ljubezni, me rahlo objel, razmršil lase in mi na uho zašepetal: ne joči, dekle, ne joči. Čemu in azakaj solze, čemu in zakaj trpljenje? In sem objela najbližji masecen, zaprla oči in se v duhu preselila …. tja, kjer sem začutila ljubezen, kjer sem začutila toplno rok, ki me objemajo, kjer sem začutila dih na licih in tople besede, ki so mi pripovedovale zgodbo ljubezni, zgodbo o pripadanju, o sreči …. in o žalosti… in tam, samo tam sem pustila solzam prosto pot, samo tam pri mojih macesnih sem pustila duši izjokati svojo bolečino, srcu pa prosto letenje tja, kjer je moje hrepenenje ….. Pridi, Knight rider, pridi z menoj k mojim macesnom …….

Iglavce imam zelo rad!Tudi tebe.

Iglavce imam zelo rad!Tudi tebe.

Da, iglavci so nekaj posebnega. Vedno zeleni,
vedno oblečeni, vedno …… bodeči. Razen mojih
macesnov. Ti se razgalijo in ostanejo kot brez
duše, razgaljeni, sami, otožni … A niso sami. Ne,
niso, z njmi sem vedno, pomladi, poleti, v jeseni,
pozimi. Vsak letni čas jim da nekaj posebnega,
v vsakem letnem času najdem v njih nekaj značilnega
za tisto točno določeno obdobje. Zdaj čakam, tako kot
oni sami, čakam, da dobijo novo novcato obleko, da
dobijo svoje bordo rdeče “gumbke” in da skoznje
zašelesti enkratna pesem ….. veje se bodo narahlo
zibale v jutranji sapici, meni pa bodo pripovedovale
posebno zgodbo …….. Da, tudi jaz imam rada iglavce ……
lepa mi je srebrna jelka, lepa mi je gozdna jelka,
lep in prečudovit mi je bor in njegov vonj…. spoštovanja
vredna se mi zdi mogočna smreka …… Vsakdo od njih
ve zase, kaj je in čemu je to, kar je ……