skupni račun
Ja, nama laufa. Skupen račun za tekoče stroške, hrana, položnice itd.. Za nakup avtov, za hišo, večja popravila in nakupe, družinske počitnice, potovanja, itd. skrbi mož, za drobnarije kakor kdo.
Meni je tako všeč. Nikoli me ne vpraša, kaj sem kupila, zakaj, koliko je stalo, kje je denar. Po želji bi lahko vse potrošila ali pa dala v štumf, se ne vtika. Tako se zaradi denarja ne kregava.
Za vse njegove račune sem pooblaščena.
Moja mama in oče pa sta imela skupen račun. Samo je mama kar povedala, saj je šlo, ker sta bila oba šparovna. Če bi pa ona začela preveč trošiti, pa je vprašanje, kako bi se izteklo, bi se oče verjetno takoj vtaknil v to.
Dodatnega računa nimava. VSE, kar eden od naju zasluži, je družinski denar. Od trenutka, ko sva šla nakupovat oblačila in opremo za prvega otroka, ki sva ga pričakovala.
V praksi to izgleda tako, da imava vsak svoj račun, oba pa sva pooblaščena na račune drugega. Položnice navadno plačujeva iz mojega računa, ker je internetni bančni račun odprt na mojem transkacijskem računu. Ko kaj kupujeva, navadno plačujeva vsak s svojo kartico (lažje si je zapomnit eno pin kodo kot dve), potem pa preko interneta preneseva denar, če je na katerem računu takšno stanje, da bi šla v minus.
Vsi nakupi so stvar dogovora in zaupanja, da oba z denarjem razpolagava smotrno. Frizer, hrana, položnice, nakup čevljev za naju, oblek, gospodinjskih potrebščin, daril, vikend izletov, kina, kopanja v bazenu, sproti podebatirava in te nakupe/storitve opravi tisti, ki ima za to čas. Izdatki za dva avta enako, registracijo, popravila, servise planiramo za kak mesec ali dva vnaprej. Enako zavarovanje hiše, popravila, menjava pohištva, opreme v stanovanju.
Nakupi manj potrebnih dobrin – npr. nov tv, sesalec, kuhinja, počitnice – so stvar debate, ko imamo finančni presežek. VEDNO o tem predebatirava, ko eden poda predlog. Narediva za nekaj mesecev naprej oceno stroškov in razmisliva, če si tak strošek lahko brez odrekanja privoščiva (ne zadolžujeva se za luksus, počitnice, nepotrebne stvari). Nikoli noben od naju ni brez odobravanja drugega kupil neke dražje stvari, zapravil denarja za to, kar bi se drugemu zdelo nepotrebno zapravljanje, nikoli nisva drug pred drugim skrivala prihodkov. Noben od naju nima dražjega hobija, ki bi se drugemu zdel potrata denarja.
Vsaka delitev denarja med zakonceva na moje/tvoje je za naju popolnoma nesprejemljivo. Ko bova ločila finance, bo to pomenilo, da je najinega zakona konce, da nisva več družina, ampak dva individuma, ki imata pač skupne stroške (potrebe otrok).
Ni mi jasno, kako zakonci (ali izvenzakonski partnerji), ki delijo denar na moj in njegov/njen delujejo v primerih, ko en zakonec izgubi službo ali zboli in ni sposoben služiti. Po zakonu mora človek zakonec preživljati svojega moža/ženo v takšnih primerih. Midva sva oba imela obdobja, ko nisva bila zaposlena ne po svoji volji, pa noben drugemu ni očitel, da ga/jo preživljava. Raje sem samska mama z desetimi otroci, kot da mi kvazi ˝partner˝ očita, da me mora preživljati ali da moram mesečno kriti svoj del stroškov, ne glede na to, če sem brez dohodkov brez svoje volje.
Pri nas ravno tako, le da imava en avto. Partner še malo zasluži na črno. Tisti denar jev predalu za lušte potešit obeh. Za vse se dogovoriva, predebatirava. Nihče nikogar ne kontrolira in ne viha nosu, če si kaj kupi. Ma se mi zdi, da sploh ne znava več zapravljat za frčkarije, da sva kar za bolj konkretne stvari: menjava avta, oprema za stanovanje…
Nimava skupnega računa in tudi pooblaščena nisva drug na drugega, veva pa pin kode obeh in si včasih izmenjava kartici. Pa tudi laufa. Nihče nikomur nič ne očita, v 15 letih se še enkrat nisva sporekla zaradi denarja. A jaz si drugače kot tega, da imam svoj račun in da nikomur ne polagam računov, sploh ne znam predstavljati. Pa sploh ne gre za to, da bi zdaj na veliko zapravljala – ampak bi mi šlo na živce, če bi partner en dan pogledal na klik in videl, da je od včeraj do danes zmanjkalo 100 evrov. Ker sem bila pač pri frizerju, barvanju in kaj vem kje še vse. Ne gre za to, da bi mu karkoli prikrivala, ampak bi mi šlo na živce. Pri naju je tako, da imava plači podobni, položnice imava razdeljene približno (zelo približno) na pol, svoj avto in svoje stroške pač vsak plačuje sam. V trgovino hodiva kakor kdaj, on kupuje več sproti, jaz pa več uporabne kozmetike, praškov ipd. Za otroka kupujem vglavnem jaz (ker mi je to pač fajn), edino po športne čevlje in druge zadeve pa gre z njima mož. On kupuje tudi večinoma vse, kar rabimo za hišo, kakšne manjše aparate, barve, za popravila ipd. Ko se zmenimo za počitnice, pa tako in tako prej pogledava, kako stojiva z denarjem, in potem oba postrgava svoja računa do konca. Enako tudi takrat, če kaj prenavljamo: pač postrgamo do konca ali najamemo po potrebi krajši kredit. In to je to. Načinov je več, vsak si mora najti svojega.
Ločen račun zame ne pomeni kvazi partnerstva in da bi me mož zbrcal, če bi ostala brez službe ali zbolela. Oba sva že zelo dolgo skupaj, odrasli otroci in vem, da bi on dal zame zadnji cent, če bi bilo potrebno, enako jaz zanj. To v bistvu dela že sedaj, ima večje dohodke in zato tudi financira levji delež vsega, pa tudi sama nimam majhne plače.
Meni so ločene finance všeč, da če se odločim, da bom danes zase potrošila tisočaka ali več, pa če gre še za takšno neumnost in da ne rabim nekega konzultiranja, polaganja računov ali se strinja itd.. Grem in si privoščim, brez očitkov. On isto. Če bi ta denar snela z njegovega računa, bi pa eksplodiral. Torej, ne bo mirno požrl tisočaka za plašč, bo mi pa dal vse, če bom zbolela. Torej si plašč kupim sama, pa je mir. On pa ima tudi hobije, ki precej stanejo, tu se pa jaz ne vtikam.
Midva imava skupni račun. Pa ne dodatni skupni račun ampak na skupni račun se nama nakazujejo dohodki. Tako, da nimava samo en račun, ki je skupni.
Nama laufa, ker ni prerekanja kdo bo dal za položnice, kdo za hrano in podobno. Za vse gre iz enega računa. Tudi, če si kdo želi kaj kupiti ni problemov. Dokler je na računu denar je za vse, ko ga ni, ga pač ni za nikogar.
Pri nas isto, tudi za preteklost velja.
S tem da jaz bolj skrbim za račune in hrano ter sprotne stroške, mož za hišo, avte ter večje investicije. Zapufana sva tudi cca na pol. Če je pa kdaj pri komu meja, pa kombinirava. Sva pa vsak samostojna in nihče drugemu ne čekira koliko in za kaj je porabil, niti ni komentarjev, kar pogosto vidim drugje, pa priznam, da bi me motilo. Sva pa oba ziheraša in hudo redoljubna glede financ.
