Skupno skrbništvo
Iz prve roke vem za Nizozemsko in skandinavkse države, da se skupno skrbništvo ukinja. Razen, če se selijo starši in ne otroci.
Drugače pa ga podelijo močno, močno odsvetujejo. Za razliko od pred 10 let, ko so ga množično propagirali.[/quote]
Kjer skupno skrbništvo ukinjajo, ga ukinjajo zato, ker je moteč za sistem, ne pa za otroke ali starše. Ugotovili so, da se da sistem na ta način lepo izkoriščati, ker če preživnina ni določena, je niti ne morejo šteti med dohodke, in posledično da država višje otroške dodatke. Medtem ko otroci, za katere starša nimata skupnega skrbništva in kjer preživnina ni urejena, niso upravičeni do nikakršnega otroškega dodatka. Druge razlage, kot te, jaz ne vidim, saj nisem še nikjer zasledila, da bi imeli starši ali otroci kakršenkoli problem zaradi skupnega skrbništva.[/quote]
Skupno skrbništvo – v maso gresta oba dohodka, tako da tvoj argument odpade.
Očitno ti je pa tudi empatija popolnoma tuja, ne vem. Poskušaj se postaviti v kožo nekaj let starega otroka, ki se tedensko seli iz bivališča v bivališče. Če je tebi to tako super, naj ti bo. trokm pač ni. In ja, posledice so se začele kazati po desetletju, ko so generacije teg otrok zblojene, imajo psihične težave, nimajo lastne identitete, ne morejo se navezati na dom, ker ne vejo, kateri je njihov dom + nobene garancije ni, da čez leto, dve lai več ne bo prišlo do razdrtja skupnega skrbništva, s čimer se otroka šokira že drugič – selitev enega od staršev npr. povzroči avtomatično sesutje tega sistema.
Jaz sem ločena, nimamo skupnega skrbništva, ker sem bila jaz absolutno proti (on je bil za), pa grejo otroci zelo zelo radi k njemu in nobenih konflikotv ni med nama ali zle besede, vendar iz leta v leto težje penašajo to bekslanje sem in tja. Včasih tega niso omenjali, zdaj so pa že kar kritični dnevi in se v njih prav kolje ta konflikt – iti k očiju, ki ga imajo radi, in ostati doma, ki je pač njihov dom. Otrok si želi stabilnosti, doma, miru.
Brez zamere, očitno sem danes tečna (pa drugače si zelo fajn napisala), ampak meni gre strašno na živce, ko se hvali “tujino”. Si imela v mislih Laponsko, Kamerun, Ukrajino, Antarktiko? Kje točno?[/quote]
V mislih imam EU, aja pa saj to ni tujina, to je sedaj domača država :))) No pa ZDA ima tudi obsežno prakso, pa o tem v Avstraliji sem tudi brala. Seveda pa je predvsem v ZDA veliko odvisno od sloja in etnične skupine ločitve – ampak pri srednje in dobrosituiranih belcih to v redu funkcionira.
Od EU pa gre za Skandinavijo, Nemčijo, Benelux – tam imam največ osebnih kontaktov tako da so mi zadeve tudi osebno poznane. Je pa res da marsikje ugotavljajo krivdo, predvsem tam kjer je treba poskrbet še za ženo, če je ta prevarantka pol ne dobi nič, tud otrok ne, če pa je varalica dedec pa obdrži vse.
Kjer skupno skrbništvo ukinjajo, ga ukinjajo zato, ker je moteč za sistem, ne pa za otroke ali starše. Ugotovili so, da se da sistem na ta način lepo izkoriščati, ker če preživnina ni določena, je niti ne morejo šteti med dohodke, in posledično da država višje otroške dodatke. Medtem ko otroci, za katere starša nimata skupnega skrbništva in kjer preživnina ni urejena, niso upravičeni do nikakršnega otroškega dodatka. Druge razlage, kot te, jaz ne vidim, saj nisem še nikjer zasledila, da bi imeli starši ali otroci kakršenkoli problem zaradi skupnega skrbništva.[/quote]
Skupno skrbništvo – v maso gresta oba dohodka, tako da tvoj argument odpade.
Očitno ti je pa tudi empatija popolnoma tuja, ne vem. Poskušaj se postaviti v kožo nekaj let starega otroka, ki se tedensko seli iz bivališča v bivališče. Če je tebi to tako super, naj ti bo. trokm pač ni. In ja, posledice so se začele kazati po desetletju, ko so generacije teg otrok zblojene, imajo psihične težave, nimajo lastne identitete, ne morejo se navezati na dom, ker ne vejo, kateri je njihov dom + nobene garancije ni, da čez leto, dve lai več ne bo prišlo do razdrtja skupnega skrbništva, s čimer se otroka šokira že drugič – selitev enega od staršev npr. povzroči avtomatično sesutje tega sistema.
Jaz sem ločena, nimamo skupnega skrbništva, ker sem bila jaz absolutno proti (on je bil za), pa grejo otroci zelo zelo radi k njemu in nobenih konflikotv ni med nama ali zle besede, vendar iz leta v leto težje penašajo to bekslanje sem in tja. Včasih tega niso omenjali, zdaj so pa že kar kritični dnevi in se v njih prav kolje ta konflikt – iti k očiju, ki ga imajo radi, in ostati doma, ki je pač njihov dom. Otrok si želi stabilnosti, doma, miru.[/quote]
Če tako togo gledaš na skupno skrbništvo – da to pomeni tedenske selitve -, je res lahko naporno (glej zgoraj, ko mi ena razlaga, da nimam skupnega skrbništva, ker otroci pač večinoma spijo pri meni, medtem ko je to, da so tako rekoč VSAK DAN z obema staršema, ni dejavnik sploh – svašta, res).
Tole pojmovanje doma in domačega gnezda je pa v današnjih časih zelo mimo, ker smo pač postali homo migrarus – pomisli samo na babice, vikende, prikolice. Otrokom ni prav nič težko imeti dveh domov, če jim mi ne vcepljamo te preživete svetinje. Sitnarijo pa čisto iz drugih razlogov in v vašem primeru ne izključujem, da jim nisi ravno ti vcepila te slabe volje.
Mi imamo za nameček še vikend, torej so razcepljeni na tri konce, pa sitnarijo edino zaradi tega, ker se pač ne morejo vedno zmenit s prijatelji po svoje – ampak tudi drugi otroci se ne morejo, če se jim križa z drugimi načrti.
Ne vem kako je z ukinjanjem in razlogi, ampak raziskave so ponavadi pokazale, da imajo otroci ločenih staršev, ki so v skupnem skrbništvu zelo podobno nizko stopnjo deviantnosti (učne težave, kriminaliteta, prezgodnja spolnost, najstniške nosečnosti, zloraba drog,…) kot otroci v dvostarševskih družinah, medtem ko so ti kazalci za ločene družine v ZDA, zahodni Evropi in Avstraliji signifikantno višji od tistih, ki veljajo za dvostarševske družine. Statistično najmanj problematična je kombinacija ločena mama-hčerka, vse ostale 3 kombinacije pa imajo nekajkrat višjo stopnjo deviantnosti kot pri dvostarševskih družinah. Je pa vse odvisno od posamičnega primera, lahko je otrok neprizadet tudi v kombinaciji z očetom, in statistika seveda beleži tudi omenjene težave v {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dvostarševskih družin…
Kolikor pa poznam Slovenijo pa večina skupnih skrbništev propade zaradi novih zvez enega od staršev, selitve ali psihiranja mame in posesivnosti ter posledično popuščanja očeta..otroci imajo počasi pol kufr prepirov med starši, selitve jim niso večji problem. Poznam polno družin kjer se vsak vikend selijo na vikendice pa jih to nič ne nervira, tko da selitve otrokom ne predstavljajo težav.
Zadnji primer skupnega skrbništva, ki je propadel sem videla pri znancu (ki je ravnokar umrl), ko je bivša potem, ko je šla narazen z loverjem, ki je bil vzrok ločitve, v svoji finančni stiski (se je pač morala odselit od loverja nazaj v flat, ki ji ga je podaril bivši mož in ni več mogla tega flata oddajat in tako dodatno služit, pa v službi so jo mal “deložirali” s pozicije – morda je tudi status cipice kaj pripomogel k temu) začela najedat bivšemu možu (ki je bil mimogrede na smrt bolan) in ga vlačit po CSDjih in grozit s sodiščem, da hoče preživnino….2 tedna pred smrtjo je popustil in popustil tudi v borbi z boleznijo… Toliko o “neuspešnosti” skupnih skrbništev! (problem je vedno keš, …)
Popolnoma se strinjam s skupno skrbnico, da ureditev ni nujno 50-50 in selitve, vse je odvisno od zrelosti vključenih in prilagajanjnu potreb otrok in obveznosti staršev. Npr. kaj v poklicih, kjer en dela vedno zjutraj, drug pa morda vedno popoldne, ker je npr frizer, gostinec ipd??? A otok z mamo, ki opravlja tak poklic naj bo pa skoz pri tetah, babicah itn, če bi pa morda lahko bil vsak popoldan z očetom????
Saj pravim, ni nujno da se obnese v vseh primerih ampak skupno skrbništvo je edinole nesporno v korist otrok! Tam kjer se ne obnese sta vsega kriva starša in v tujini se institucije, ki jim je res za koristi otrok potem ukvarjajo s starši, jim nudijo psihoterapijo in jih podučujejo kako starševat in kako minimizirat konflikte. Vse to pa se seveda lahko kakovostno aplicira le na ustrezno materialno podlago…pri nas pa vsi problemi ponavadi izvirajo iz tega zadnjega in se potem samo še multiplicirajo. Sodišča in institucije pa delajo počasi in ne v skorist otrok – culokafrija smo bili in še bomo naprej…očitno.