Lani sem šla. Bila sva še skupaj, ampak v resnici že dolgo ne. V hiši tišina, vsak zase, otrok edina vez.

Zdaj imam novo službo, več sebe, več miru.

Ampak včasih… ko mali pride z vikenda pa reče: “Ati mi je spekel palačinke in bil tiho vso dopoldne,” me nekaj znotraj stisne.

Nisem šla zato, da bo on trpel. Hotela sem sebe nazaj.

Ampak ne vem – a sem zlomila nekaj, kar bi lahko še popravljala?

Zdaj se slišiva samo še za ure in prevoze.

Včasih me pogleda in vidim bolečino v očeh

Ste kdaj šle? A gre to mimo? Po enem letu me boli ko ga vidim takega

Napiši svoje občutke, ji jih doživljaš ob vsem tem podrobneje na papir.

Prednosti in slabosti,

Ampak ne vračaj se nazaj. Bodi v sedanjosti in skušaj združiti očeta, kot vez s otrokom za prihodnost s omejitvami,

Vse ti je dano le osvobodi se okov

Sem samska, oba sva samska, nisva se dovolj trudila eden za drugega, vsak vlekel na svojo stran. Žal mi je tako kot njemu. Sva morala biti narazen nekaj casa narazen da vidiva svoje napake

Mogoče bosta pa oba ugotovila, da sta naredila napako. Imata skupnega otroka, ki vaju lahko ponovno združi, seveda pa morata biti popolnoma odkrita eden do drugega.

Ni prepozno, vso srečo vam vsem trem želim .

Zanima me naslednjem. Zakaj imate skoraj vsi isti ritoal. Otroka med vikendom vzame oče otroka. Zakaj ni obratno. In ima med tednom otroka oče, med vikendom pa mama.

Tako imate ženske vse vikende fraj, da hodite žurat in si iščete druge jebače

Ženske ste lahko takšne prasice hudičeve! Zakaj pa si šla in razdrla družino, če ni nič narobe naredil? Samo zato, ker na neki toči ni bilo več metuljčkov v trebuhu?

Verjamem, da boli. Zdrži. Nisi šla na vrat na nos, odločila si se, najbrž prvič zares zase. In popravljala si, a ni bilo sprememb. Ne imej zaradi tega slabe vesti, čeprav te še vedno bolj. Boli oba, tudi njega.

Čas, čas, čas.

Objem.

Mogoče pa ni prepozno. Meni se zdi, da se danes par premalo trudijo za zvezo, kar obupajo in konec. Če ga imaš rada, če ni bil vzrok za razhod odvisnost, nasilje, varanje, aroganca ali brezbrižnost, potem se mogoče spet povežeta, vendar na višji ravni, z več sodelovanja, skupnega preživljanja časa, pogovorov, dotikov, ljubezni….. Samo dajta karte na mizo takoj, vsak naj pove, kaj pričakuje in ne pričakuje od partnerja in če lahko sprejmeta kompromise, sta lahko še zelo srečna, če ne še bolj. Pač, kot da bi začela na novo, začnita z zmenki, pa bosta videla, kam pelje.

Midva sva oba okoli 50 – so bili vzponi in padci, vendar sva grizla in se trudila in borila za naju ves čas,…..trenutno pa sva tako povezana, kot še nikoli v življenju.

Bodi frajerka in ga povabi en večer ven na pijačo in čvek. Pa potem spet enkrat na večerjo, potem boš videla, kako se bo odzval on. Držim pesti za vaju.

Včasih sta distanca in tišina bistveni, da ljudje spoznajo stvari, ki jih prej niso.

Zanimivo. Zdi se, kot da se čutiš odgovorna za to, da bi se on rabil dobro počutiti po vajinem razhodu. Kako pa sicer shajš s tem, ko je kdo v tvoji bližini “slabe volje”?

Glede na opis bi tekla, da je prisko do tega kar pri vecini. Odtujitev in samo to. Hudicevo tezko je najti pot nazaj do partnerja. Bere se, kot da nista poiskusala resevati nicesar, kot da se nista pogovorila kaj je narobe, samo da si se odlocila da je to to da moras najti sebe. Ves to “najti sebe” je itak v modi. Ampak kaj pa je to jaz? Leta, otroci, druzina nas spremenijo, zagotovo in to zelo zelo. V druzini prihod otroka praviloma prinese spremembe in drug nivo. In nove obveznosti s katerimi je potrebno ziveti.

Ce imas to moc bi jaz predlagala, da gre otrok enkrat nekam za vikend, vidva pa se vsedita in zacnita pogovarjat. Povej kar vidis in kar cutis in se vprasaj koliko si sama kriva, da je prislo do tega.