Slaba mama…
Imam dva že odrasla sinova. $ leta sta razlike . Povem vam, da mi je bilo najlepše , ko sta bila dojenčka. Sploh ko se rodila drugega je starejši bil vedno zraven, mi pomagal, sva šla na prehod…ampak ko je mlajši shodil, je pa bila borba za igrače in cviljenje se je začelo, potem draženje, ljubosumje in marsikaj je bilo. Je trajalo kar nekaj let. ko je šel starejši v srednjo šolo se je nekako umirilo. Sta pa zelo različnega karakterja , tako da so še zdaj včasih na vrsti kreganja in prepucavanja.
He he, je bil pred časom en dober članek na to temo – od kdaj naprej se odločimo, da otrok samo izsiljuje in do kdaj samo izraža svoje potrebe. Tudi starejši samo izraža svoje želje in potrebe. Samo za razliko od prej (in od manjšega) mu ti te potrebe ne priznavaš več. Pa nisi edina. Gre samo za dojemanje otroka.
Starejši ne joka brez veze. Ni ne prvi, ne zadnji, ki je dobil sorojenca. Če te je imel prej 100 procentno in je po rojstvu odpadel, je njegova stiska popolnoma normalna. Če si že mnenja, da mora biti dojenček stalno z materjo, bi morala starejšega odlepit od sebe, ko ni bil več dojenček, a praviš, da te je imel 100 procentno do rojstva novega. Verjetno ni tako lahko odstavit nekoga, ki je bil dobesedno prilepljen nate. Naučit dojenčka, da je samo z mamo je kruto in neodgovorno, v primeru, da mora mati kam nujno odit (zdravnik) je zanj šok, za brez veze, ker mu niste dovolile, da se navadi na lastnega očeta. Moja mama je šla v bolnico, ko sem bila stara nekaj mesecev. Kar pišeš mi je tako neverjetno, da mislim, da provociraš.
No, tole je zdaj dober primer, ko mož premalo posega v vzgojo in ne poskrbi, da bi se otrok zdravo in postopno začel ločevati od mame. Potem je pa štala.
Ampak zdaj je, kar je. Ti moraš predvsem razbiti to napeto vzdušje v vaši družini. Poskusi s čim več humorja. Vem, da je težko, ampak vsaj poskusi. Začni obračati na šalo, tudi majhni otroci to že razumejo. Bodi vesela, razposajena, pa se bo starejši nalezel tvoje dobre volje. Otroci dejansko so ogledalo staršev. Če so starši dobrovoljni, so praviloma tudi otroci. Ko so otroci majhni, je to spet naša priložnost, da za par let postanemo otročji. Izkoristi to. Če se jokata oba, vzemi oba v naročje … menda nimaš 40 kg, da bi bila predrobna za to?
Nekako zrihtaj. Ko bosta oba otroka mirna, s starejšim povadita, kako je, če se vsi trije stiskate. Samo to vam manjka, smeha in stiskanja, ko ste dobre volje.
Aja, ja, otroci z jokom izsiljujejo našo pozornost, ker jo drugače ne morejo dobit. To drži kot pribito. Poskusi enkrat obratno: ko bo starejši miren, odloži malega in se mu posveti. Tudi če dojenček zajoka, NE skoči takoj k njemu. Mirno, počasi, vzemi si minutko ali dve, da ta velikemu razložiš, zakaj moraš za hip prekiniti vajino dejavnost.
Meni so bila to najlepša leta, ko sta bila otroka majhna in nista hodila v vrtec, cel dan smo imeli drug za drugega, vse lepo na izi, nobene naglice, panike, gledanja na uro. Čisti relaks.
Imam tri enega za drugim, razlika je tako majhna, da so bili en čas vsi trije vrtčevski in eno leto vsi trije srednješolci.
Ne, nisem se dala na pol. Ko imaš majhno razliko, postaneš multitasking. Manjšega na joško, večjega na ramo. Plenice menjat obema naenkrat. Potem je bil najmanjši na joški, starejša dva pa izmenično en na rami in drugi na kolenih. Dvema naenkrat menjat plenice, istočasno najstarejši na kahli. Vse sem počela z vsemi tremi skupaj. Mož je bil večinoma službeno odsoten, ko je prišel domov, je takoj dobil vse tri naenkrat za pol ure, da sem si spucala glavo. Potem pa naprej.
Ja, je naporno in ne, ne vem, če bi še 1x tako, se pa da. Zato mi ne govorit, da se ne moreš dat na pol, ker je to en beden izgovor! Ni se ti treba dat na pol!
Niso vsi otroci isti.[/quote]
Ne, niso vsi isti, imam tri med seboj zelo različne, a tudi zelo povezane. Ker smo se od prvega dneva naprej bili pripravljeni prilagajati drug drugemu, enkrat enemu, drugič drugemu, tretjič tretjmu in vsi trije nama z možem. Avtorica svoja otroka razdvaja, ločuje, namesto da bi ju učila sožitja.
;-))))) Avtoorica o sebi si povedala več kot dovolj pa monovska pamet sploh ne vidi ali pa noče kakot ti.
Skratka: Starejši otrok sporoča, da je vajina partnerska veza v krizi, če sploh je, če ni le nateg s tvoje strani in bebavosti tvojega dedca. Dojenček ima težave ker je rojen v nestabilno partnerstvo z nalogo, da ga na silo ohrani.
Rešitev: nehajta preko otrok na silo ohranjati vajino partnersko vezo. Vsedta se, karte na mizo, pa dorečt ali bosta igrala naprej in kako, ali pa gresta narazen.
Ko bosta vidva kot partnerja imela jasna in nedvoumna dejstva, se bosta kot soroditelja umirila, in se v miru učila starševanja, posledično se bosta umirila tudi otroka.
Tako trapastega komentarja pa nisem pričakovala.
Pa se to: Pa prej sem bila več krat odsotna po teden dni, zaradi sluzbe, pa se starejsi otrok ni tako obnasal. Cudno je tudi, da je med vikendom vse ok, problem je le med tednom.[/quote]
Nič ne de, sem vajena takih odzivov. Resnica je, da resnice praktično nihče ne mara, zato je običajen odziv zanikanje, ki je le v službi zavarčanja vsakršnih možnosti odkrivanja vzrokov. Tako si samo ena izmed mnogih, ki boš v nedogled razpravljala kako blažiti posledice…
To tako je, za tiste ki, s(m)o se naučili brat nebesedno komunikacijo.
Kajti če temu ne bi tako bilo, potem bi se že v štartu pohvalila kako lepo so-delujeta kot partnerja… Tako pa poveš le, da se otroka umirita le ko sta(e) fizično skupaj, prava resnica pa se pokaže, ko to niste…
Bolj kot te berem bolj se mi zdi, da ho es prvega otroka prikazati kot slabega…in to je odgovor otrok to cuti, cuti, da delas razlike med njima, cuti pomanjkanje ljubezni s tvoje strani, poleg tega te tudi opazuje in vidi da pri malem takoj skocis ob joku, pri njem pa ne…zato pabjoka se toliko bolj ker vidi da pri malem to uzge in si zeli da bi tudi pri njem, vendar ti njega ne razumes, za njegov jok se ne zmenis, ker ga imas ze kar za odraslega…kar je napaka zelo velika ceprav je otrok starejsi id dojencka je se vefno samo otrocek, ki se se uci tako custvovati in spopadati s custvi jih izrazati vse…in ti bi mu.morala stati ob strani ga uciti, mu pomagati, ti pa nic tega ne pocnes, prav nic nimas razumevanja zanj, nic ga ne cutis, ampak samo malega…meni je prav hudo za tega tvojega fantka…daj naredi kaj na sebi in spremeni tvoj odnos do njega ker se vedno je otrok in ne odrasel in zato po otroško se vedno izraza svoja custva in se vedno ima tudi take otroske potrebe po ljubljenosti, sprejetosti in varnosti s strani starsev…daj mu to in bo vesel razigran fantek.
Če je problem samo med tednom se mu mogoče zameri, da je že tako cel dan v vrtcu, potem pa ko končno pride do mame pa spet nima časa zanj. Si poskusila ga imeti kakšen dan doma, pa ga preživite skupaj vsi trije. Povej mu, da bo danes ostal doma, ker boste kuhali/šli na sprehod/v trgovino…. karkoli…. in rabiš njegovo pomoč, ker sama ne moreš, dojenček pa ne more pomagati. Edino on ti lahko pomaga. Kaj takega, da bo pomemben. In potem to seveda večkrat poudariš, poveš tudi očijo, ko pride domov. Ne pričakuj, da bo takoj bolje, a 1 mesec je še zelo malo časa. Boste že našli ritem.
Vsem pametnjakovičkam pa: da ve niste imele nobenih težav in ste uživali seveda ni imelo nobene veze s karakterjem otrok, za vse se lahko zahvalite vašim supermama sposobnostim ne? In selektivnega spomina tudi nimate, vse je bilo super krasno na izi?
golo resnico in modrega vala pa kar preskoči, ni vredno niti tistih sekund, ki jih porabiš za branje.
Dobro, da si me spomnila. Jaz sem bila na porodniški med poletjem. Imela sem še ideje, da bi dala starejšega v vrtec. Sem ga že pripeljala, vzgojiteljica ga je čakala, potem pa se je obrnil k meni in me pogledal s tako žalostnimi očkami, da mi je paralo srce. Si predstavljate to? Mama je doma, novorojenec je doma, on mora pa vrtec. In sem ga izpisala čez poletje in je bilo super.
Itak ni bilo na izi, ampak izpadov ljubosumja in trme pa ni bilo.
Draga mamica, joška ni duda in če ima krče, prav nič ne pomaga. Je čisto vseeno, kdo ga nosi. Si pa malo kontriraš, ker si prej napisala, da je novorojenček priden. Če te otroški jok moti, stopi s starejšim ven.[/quote]
prave pošasti ste… kar ven bi šle, da vas ne bi jok motil…[/quote]
OMG, pošast, ker otroka pustiš očetu, ki ga ni videl ves dan? Reci, da se hecaš.
Draga avtorica, ti nisi slaba mama. Slabe mame se s tem vprašanjem niti ne obremenjujejo. Mislim, da mora predvsem preteči še nekaj časa, da se vsi privadijo na nove razmere. Nerealno je pričakovati, da bo po enem mesecu starejši že navajen. Če je bil prej edinček, razvajan od vaju ter zahteven, je to za njega hud šok. Ni več on glavni, mama mu ni več ves čas na razpolago, večkrat si slabe volje. In pa dojenček je novi stanovalec, ki se joka, kaka, spi, okupira starše in je spremenil vso prejšnjo rutino in navade.
Daj mu čas, še naprej mu razlagaj kako je zdaj on večji brat, kako je to pomembna in odgovorna naloga, in kako se bosta lahko igrala skupaj ko bo dojenček večji. Vztrajaj pri tem, da dobi kakšno nalogo. Ali da on izbere bodi za malega, da ga lahko počeše, prinese kakšno igračko, stekleničko, nekaj da bo čutil, da tudi on lahko pomaga in je pomemben. In tudi na dojenčka se bo prej navezal, če bo za njega pomagal skrbeti. Da greš prej potolažiti mlajšega kot starejšega se mi zdi popolnoma razumljivo in pravilno. Enomesečni otrok je še popolnoma nebogljen, starejši lahko počaka. Če starejši vse tako težko sprejema, je mogoče dobro, da si vzameš nekaj ur na teden samo za njega mu poveš, da gresta skupaj samo vidva, gresta nekam kjer bo obema lepo, dojenček pa bo za kakšno uro brez problema počakal pri očetu. Tako bo videl, da te ni zgubil, da je še vedno tvoj. Ko je le možno tudi njega pocartaj in mu povej, da ker je dojenček majhen, potrebuje več pozornosti, ampak da je on še naprej tvoj najstarejši, in da ga imaš zelo rada. Mislim, da se sedaj počuti nekoliko izključenega in zato tudi takšno vedenje. Meni in moji psihi je zelo pomagalo, če sem lahko šla kakih dvakrat na teden sama na enourni sprehod. Tak oddih ko si lahko malo sama brez zahtev, se v miru nadihaš, razmisliš in umiriš zelo pomaga, jaz sem se nazaj vedno vrnila dobre volje in potem so bili tudi moji dobre volje. Priporočam ti nakup ušesnih čepkov, če bo res skrajna sila, si jih vstaviš da se zbereš in umiriš.
Se zgodijo taki dnevi.
Morda naj večji otrok ostane kak dan doma, torej naj ima dojenčkove počitnice in se mu bo fino zdelo. Ti mu razlagaj kaj vse on lahko dela, pomaga, daj mu veljavo, nagrado …
Pocrkljaj ga…
Faza trme je običajna, je pa pri nekaterih otrocih ekstremna, poišči si pomoč, da nekdo prid ena 14 dni in malo pospravi, ti pa v miru malo zadihaš. Prve tri mesece zna biti hud tempo,.
Mislim ene ste res neverjetne, enega dojite, z drugim istočasno vadite zongliranje, s tretjim pa peceta potico. In vse to ob nasmehu do uses. Ob tem je verjetno se stanovanje popedenano 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in kosilo od a-z vsak dan pripravljeno.
Jaz, mami štirih otrok, tega ne zmorem, ne znam in tudi nocem, ker bi me pomojem prej pobralo od vse te dobre volje.
Avtorica: nisi slaba mama. Starejši sin si te zeli več kot te lahko dobi in zato joka in sitnari. Zakaj je tako (vzgoja ali karakter) je čist brezpredmetno. Dejstvo je, da dojenček mamo potrebuje 24 ur na dan. Normalno. A ugotovi, kdaj te rabi čisto zase (npr. moj 2 se ni hotel dojiti, če je bil še kdo zraven) in takrat naj te ima. Starejšemu to povej tako da bo razumel in mu povej, da takrat je z očetom. Ostali čas pa bodi z obema (malega daj v nosilko, npr štorkljo) in imaš potem tudi možnost ukvarjanja z starejšim. Občasno pa malega, ko bo le zadovoljen, krčev verjetno nima kar celo popoldne al kako, in bo podojen – doji se tudi ne kar nenehno, a ne (poznam sicer krce in vem, da če kaj, pomagajo ravno prsi, ampak vseskozi ga pa tudi nimaš gor, ker je to boleče, če drugega ne) ga daj očetu in s starejšim kaj naredita (knjiga, puding itd). Point je da starejši zdaj ugotovi, da ima vse in vsak svoj čas. Ne bo mu všeč in verjetno bo še veliko nerganja, ampak drugače ne bo šlo.
Jaz verjamem, a imaš oba rada, sploh ta starejšemu to večkrat povej in mu pokaži (cartanja), malega imaš pa itak pri sebi. Pa kot so zgoraj rekli, tudi oče naj ima kaj malega, da si tudi ti malo oddahnes.
Sčasoma bo lažje. Je pa dobro odnos s starejšim negovati (čeprav vem, da je to trenutno sitnarjenje naporno), da ne bo razvijal kake jeze ali zamere v sebi. Kot so rekli ostali, tudi on te potrebuje, torej se mu posveti (na sprehodih, ko je mali v vozičku; ko mali spi, kaj risi z njim, ko je mali podojen in pri očetu, s starejšim naredita večerjo, ko imate obiske, malega daj v naročje npr svoji sestri, ti pa imej v naročju starejšega, zvecer naj malega skopa oče, ti pa vmes Preberi starejšemu pravljico, itd).
Nobena od nas to ne dela z levo roko, se manj z večnim izrazom sreče na obrazu, je preveč naporno. Meni včasih tudi preseda pri 1 gledat pubertetniske scene, pri 2 in 3 istočasno ene brezvezne prepire poslusat in pri tem pri 4 plenice menjavati in ga dojit. A to je le faza in vsak dan je lažje. Tudi tebi bo.
Najprej se pomiri. Nisi slaba mama, daleč od tega! Še preveč skrbna si in preveč se sekiraš. Je pa pri vseh teh otrocih problem, ko edinčki dobijo bratca ali sestrico. Niso več središče sveta, svojo pozornost morajo deliti še z nekom.
Včasih, ko je bilo v družini več članov: stari starši, še kakšne tete ali strici, so bili otroci deležni pozornosti tudi od ostalih družinskih članov, zdaj pa imajo samo mamo in očeta, ki ga ponavadi ni skoraj cel dan doma.
V tolažbo naj ti povem, da se bo čez nekaj časa otrok umiril, ko bo sprejel dejstvo, da ni več sam, ko bo dozorel. Tudi pri nas (moji vnučki) je bila situacija podobna. Starejši je bil ob rojstvu drugega star manj kot tri leta. Bil je ljubosumen, zdaj pa je bratca že sprejel za svojega, se je umiril in je bistveno boljše. Smo pa situacijo reševali tako, da je včasih ena, včasih druga nona “dala eno roko” in je bil kakšno uro v varstvu pri noni. Vse bo minilo, treba je pač malo potrpeti. Otroci zahtevajo svoje, ampak kljub vsemu še prehitro zrastejo.