jutra, popolnoma se strinjam s teboj.

Težko je sam vzgajati otroka, moji mami pri meni ni spodletelo, ampak to samo zato, ker sem taka po karakterju, čisto z lahkoto pa bi skrenila na neprava pota. Z menoj se ni nikoli dosti pogovarjala ali me morebiti celo vzgajala, saj reva ni imela časa, če je želela nahraniti sama 4 lačna usta. nekaj me je gnalo in ne zagovarjam otrok ločenih staršev, da so ubogi in da jim ni bilo postalo z rožicam. Tudi meni ni bilo, pa sem se zato vseeno učila, bila pridna in poštena do sebe in do soljudi.

Moram pa priznati, da sama pri svojih otrocih (2 in 8) večkrat popustim, ker ne zmorem in to si upam priznat javno. V veliko pomoč pri vzgoji pa mi je partner, ki mu to mnogo mnogo bolje uspeva. On je malo bolj strog, pa sta fanta vseeno bolj pripadna njemu. mene izigravata kjer se da. Pa poskušam biti trdna in običajno popustim v situacijah, ko vem da posledice ne bodo hude, če pa gre za bolj pomembno stvar, pa tudi pri meni ni “ata mata”. V prvi vrsti je to pri starejšem šola, pri mlajšem pa predvsem ko gre za njegovo varnost.

Stolca, samo ne obupat nad njim, morda pa je za kakšen uspeh potrebno samo dalj časa pri tvojem sinu. Mislim da je najpomembneje, da mu daš vedeti da si tam zanj in da mu želiš pomagati, pa naj bo to včasih še tako prekleto težko.

kar sejemo to žanjemo!

Meni se zdi, da bo to kar držalo.
Če dobro vzgajaš, se trudiš, vzameš čas za vzgojo- sem sodi doslednost, kaznovanje, omejevanje, pohvala, …itd….potem lahko pričakuješ, da bo s tvojega fanta kaj nastalo, drugače..

Ja tudi jaz se strinjam..tista ki ne vzgaja in celo ve, kako je treba je slaba mama. ŽAl.

Iz napisanega naj se ne sklepa da sem jaz dobra. Napake bom videla ko bom žela:) Imam 4 letnika, trudim se, kaj bo, bom videla.

Če bo otrok takšen kot je od tolce, sem očitno zavozila in upam, da bom to priznala:(

Vidim ene starše, ki vzgojo zanemarjajo ali celo mislijo, da vzgajajo, pa temu ni tako-

-za vsako figo so v šoli in rešujejo otrokove težave
-ko otrok ne pozdravlja, ne opazijo
-ko se ne zahvalijo, samo zamahnejo z roko
-ko udari drugega otroka, išče svoje mesto, se postavlja zase itd..sranje
– pa še in še

Starši smo vzgojitelji in jaz tega pojma ne bi ločevala. Sicer pa tudi sama trdiš oz. ne omeniš, da bi nekdo lahko bil slab starš in dober vzgojitelj. Če sta to dva popolnoma različna pojma, potem bi lahko obstajal tudi takšen primer. Jaz mislim, da starši nismo le za zagotavljanje otrokovih osnovnih življenskih potreb in za izkazovanje ljubezni, pač pa hkrati tudi vzgojitelji. in ravno zato se meni zdi, da lahko nekoga oceniš kot starša glede na vse skupaj. Npr. ni najboljši straš, je ljubeč, vendar preveč popustljiv. Ali obratno, njegovi otroci so lepo vzgojeni, vendar s trdo roko. Kaj je zame dobro? Vse, kar je na vseh področjih v mejah normale ali dobro. Če je neka stvar ekstremno zanič oz. slaba, ne morem reči, da je nek starš dober.

Stolica, vpiši otroka v kak šport (rokomet, nogomet, košarka, kar pač je blizu doma oziroma kar mu je všeč), kjer lahko otrok izraža agresivnost na pozitiven način in se hkrati nauči discipline, reda, sodelovanja in pripadnost ekipi.

Moja nečakinja je stara 7 let in ji tudi vse pustijo, potem pa je trije ne morejo obvladati. Ko sem pa jaz sama z njo, je pa čist pridna, ker ve, da če nekaj rečem, to tudi uresničim, pa naj gre za nagrado ali sankcijo. Je trmasta, ampak jaz sem še pa bolj. 🙂

Sami mamici je blazno težko vzgajati otroka, posebno fanta. Fant brez očetovske figure … težka. Po moje si pač ena od mnogih, ki jim na žalost ni uspelo. Samo da ti priznaš.

Ne, ne mislim, da sta to dva popolnoma različna pojma, kdor je starš in ima otroka pri sebi, ta tudi vzgaja, to drži kot pribito (celo če noče vzgajati). Ampak vseeno sem mnenja, da se starš, ki mu ne uspeva vzgoja, pa se trudi, razlikuje od tistega, ki mu je vzgoja zadnja stvar in ki ga lastni otrok sploh ne zanima. Nikoli ne moremo reči, da bo zaradi te in te vzgoje določen otrok tak in tak. Vedno lahko ostanemo presenečeni. Otroci kriminalcev in pijancev so lahko krasni ljudje, otroci ljudi, ki mislijo, da niso nikoli ničesar zgrešili v vzgoji pa zakompleksani in težki posamezniki. Ravno to je tisto, kar je pri vzgoji tako posebnega in kar jo naredi nepredvidljivo.

Seveda pa imaš prav, da (če gledamo na splošno) obstajajo samo starši, ki so tudi vzgojitelji, pa svoje naloge ne opravljajo dobro in taki, ki jo opravljajo v redu. Toda jaz prvim vseeno ne bi rekla, da so slabi starši, če se trudijo to biti. Samo če jim je vseeno, bi to zanje rekla. Mogoče gre samo za posledico tega, da staršem, ki se zelo trudijo, ne moremo reči, da so slabi starši – enostavno zato, ker nimamo srca, da bi jim to povedali. In ker konec koncev sploh ni nujno, da bodo starši, ki pa se sploh ne trudijo, imeli slabo vzgojene otroke. Poznam otroka matere in očeta pijanca (živijo v LJ), otrok pa je krasna oseba (sedaj ima že 20 let), odgovorna za svoje starše in zase, že kot 13-letnik je kuhal za oba, hkrati pa je bil v šoli odličnjak. Ali lahko rečemo, da sta njegova starša dobra starša, ker sta vzgojila tako dobrega otroka? Bi rekla da ne. Morda pa je to primer slabih staršev in dobrih vzgojiteljev, kdo ve.

Ne, jaz pa nikakor nisem slaba mama. Dobra pa tudi ne. :-)))

Hm, to, da vzgajaš otroka sama, je že itak zelo težko. Zato se toliko bolj pozna na tvoja “lastnost” popustljivosti. No, jaz vem, da sem premehka, vem pa, da ne bom tako mehka, kot je bila moja mama.

Ne vem, stolca, praviš, da si poiskala pomoč – po mojem je nisi na prevam naslovu. Resno!!!!
Sploh če poslušaš Žorža, ki govori o otrocih, ki jim starši ne postavijo mej…. da se da vse spremeniti. Je pa res, da te čaka korenita sprememba.

Enostavno moraš spoznati kaj je tisto, ar te dela popustljivo…

Mogoče si si kdaj rekla… “mojemu otroku pa ne bo nič manjkalo, kot je meni”… ali “smili se mi”… ali kaj vem kaj… Gre za vzorec… poskusi ga spremeniti.

Hja, jaz pa na to gledam tako…. če otroku ne znaš pomagati, da se postavi na lastne noge… če ga ne znaš pripraviti na življenje, pomeni, da rabiš pomoč najprej ti, kot starš.

Učinkovitost je merilo.

Samo, stolca, to ko praviš da si zavozila, pomeni, da se ne misliš več spremeniti…

Ne da se ne mislim več spremeniti, ampak da se ne morem in da se ne mislim več pretvarjati, da sem nekaj kar nisem. Ne veš, koliko časa sem se poskušala spremeniti in delovati bolj trdno, nepopustljivo, pa je otrok takoj videl, da nekaj blefiram. Enostavno mi ne znese, ali sem zato zanič oseba?

Bojiš se, da ga boš izgubila, če boš prestroga?

Moj bivši je vse dobil od staršev, bili so najpremožnejši daleč naokoli, edini je smučal, pa še to z najboljšo opremo, imel je najboljša oblačila, dopuste, vse kar mu je srce poželelo. V šoli pa enkrat šest graj. Vedno sem govorila, da jaz kaj takega svojemu otroku ne bi dovolila. Če bi hotel iti smučat, v disko s prijatelji, whatever, ima da naredi svoj del gospodinskih opravil doma, se nauči za šolo in spremeni obnašanje. Take samovšečneže lahko ukrotiš s tem, da jim ne daš denarja, da jih ne pustiš ven in še kaj bi se našlo. Taka sem jaz. A ti ne zmoreš tega?

Ne, ne zmorem. Glede materialnih stvari sicer ni težav, ker pač nimava veliko. Kakšno smučanje mu sploh ne diši, čeprav bi mu lahko privoščila, tudi za draga oblačila mu ni. Izsilil pa je motor (no, obljubila sem mu ga, če bo pozitiven in je bil), tako da je kar naprej na njem. Seveda ima izpit in čelado. Ampak na primer da bi vztrajala pri tem, da ne sme ven, ker je dobil slabo oceno…enostavno ne morem, me tako psihično uniči, da bi mu tisti trenutek vse dovolila, samo da neha tečnariti. Ne znam in ne morem vztrajati, ne vem zakaj. Enostavno v meni začne vse vreti. Ko je bil majhen pa ga nisem mogla poslušati jokati. Srce se mi je trgalo, če je jokal, tudi če samo zato, ker je na vsak način hotel nekaj imeti, kar ne bi smel. Na koncu sem vedno jaz popustila. Vem, da ni prav. Pa si ne morem pomagati.

Saj pravim, poišči ta pravo pomoč. Sama se ne boš mogla spremeniti.

Poznaš Žorža? Po mojem bi ti prav prišel kak njegov nasvet, ne vem pa ali ima kake skupine za starše.

Preberita si knjigo Gimnazijec. Ti se boš verjetno našla not kot popustljiva mati, sin pa kot glavni akter knjige. Kruta usoda je fanta pripeljala v zavod v Celje. Čeprav njegovi niso videli, da vseskozi išče starše, da potrebuje njihovo toplino, jim tega ni znal pokazati. Res vama jo priporočam. Mogoče ti bo odprla oči. In ne, nisi slaba mama. Slabi mami bi bilo vseeno.

Samo ena osebna izkušnja: sama nočem biti premehka s svojo hčerkico ravno zato, ker vem, da ji bo v življenju veliko težje, če ji ne bo nihče postavil mej.

Mene je moja mama zelo razvajala in popuščala in potem mi je bilo kasneje, ko sem se morala sama znajti, večkraz zelo hudo, ker resnično življenje pač ni takšno. Še vedno imam totalen problem v službi, ker se nisem sposobna postaviti zase in mi vsi po nepotrebnem hodijo po glavi.

Pa še za stolco: niti slučajno nisi slaba mati, če preveč popuščaš sinu. Samo očitno je nek problem v tebi, ki ga nočeš razrešiti. Strah te je soočenja s sinovo jezo, zato mu raje popustiš. Enkrat boš v sebi morala zbrati moč, da vztrajaš pri svojem in mu ne popustiš, niti če bo sladek niti če bo grozil. Samo vztrajati moraš. In niti slučajno še ni prepozno, če je star 14 let. Še vedno te zelo potrebuje.

Srečno.

Mislim, da se vama obema pozna odsotnost očeta oz. nekega moškega vzora znotraj vajine družine, tako kot pravi Spliš (še enkrat si preberi tisti odgovor).
Če lahko, potem ukreni nekaj v to smer.

Če se prav spominjam, ima Žorž tudi skupine otrok, ki jim pomaga. Morda bi mu zaupala za nekaj časa svojega sina?

Upam, da ti bo uspelo. Puške pa nikar v koruzo, nikoli! Saj je vendar le otrok in to tvoj!

Ma daj daj! Slabe matere ni! Še tista, katera se nam zdi, da je slaba, v resnici potrebuje pomoč ona. Pač nisi in ne moreš biti popolna oseba, saj si na poklicnem področju uspešna.

Na srce ti polagam: Največ šteje, da ste vsi zdravi in da si med seboj zaupate – slabe in dobre stvari! In, da se imate radi. Vse ostalo pride, ko pride:-))

Strelca!

Tisto o odsotnosti moškega lika je malo s trte zvita. Že od nekdaj mame več ali manj same vzgajamo, moški so veliko odsotni. Pri samohranilkah imajo otroci ponavadi več od očeta, ker ga vidijo vsak drugi vikend cel vikend in se je oče primoran ukvarjat z otrokom brez, da mati vse porihta in je on tam samo kot neka pojava za strah.

Tista mama, ki si ne upa brez moža uveljaviti svoje volje, tista je pa bogica, tudi ko je mož doma.

Ena pač*, se delno strinjam s tabo. Z veseljem se enkrat priklopim v debato o tem, ampak ne morem danes. Nekaj me zvija, čez 2 dni imam rok in upam, da čim prej odjadram v porodnišnico.

Samo o tistem – oče kot pojava za strah – definitivno ne more funkcionirati. Oče = trdnost, konsistenca, red, stabilnost, kar daje občutek varnosti in ustvarja kohezijo znotraj družine…

Oče = trdnost, konsistenca, red, stabilnost, kar daje občutek varnosti in ustvarja kohezijo znotraj družine…

praviš

Saj te ne bi gnjavila, samo vseeno, govoriš o teoriji, praksa pa je nekaj drugega, še o teoriji bi se dalo razpravljati.

Srečno pot v Rim!:-)

Stolca,
kje pa, sploh nisi slaba mati. Po moje si zelo dobra, preveč.

Jaz se vedno spomnim, ko mi je pred veliko leti nekdo dejal: “Če boste tako delali z njim, kot z božjim volekom, potem………”

In res se je pokazalo, da je imel prav.

Vendar kaj hočemo. Mama, ki ima svojega otroka najrajši na svetu, je slepa in gluha za vsa opozorila. In potem včasih naši otroci to s pridom izkoriščajo.
Upam, da bo tudi pri tebi vse o.k.
Lep pozdrav

stolca- ne opravičuj sebe,da nisi bila dobra mati. Če nisi vedela,kako se otrok vzgaja bi koga vprašala. Taka je bila moja mati in jo ne maram.žal

Lipa, saj vem, kako se otrok vzgaja – literature sem prebrala na tone, bila sem na vseh možnih predavanjih, pogovorih s psihologi…. Pravim, da ga ne zmorem pravilno vzgajati in ne da ne vem, kako je treba vzgajati. Vso teorijo poznam, vem kje delam in kje sem delala napake, ampak si ne morem pomagati, čeprav sem poskušala tisočkrat. In sploh ne opravičujem sebe, saj pravim, da sem slaba mati in da sem samo jaz kriva. Taka sem po naravi in ne vem kolikokrat sem se poskušala spremeniti, pa ne gre.

Hvala za vaša mnenja.