Ima mogoče katera recept za slanike?Hvala.

Urša,hvala ti.Res si super.

Ni za kaj, upam, da ti bodo tile slaniki vsec. :)))

Druga varianta, ki pa je zelo dolgotrajna, zahteva kar precej dela, se pa (baje) splača (no, sama nimam rada rib, zato tega ne delam in jih ne jem)… Aja: po takem postopku jih pripravljata ata in mama.

Torej: kupiš inčune, jih očistiš (pri nas jih čistita v morski vodi, če se ne motim) in nadevaš v vedro v takem “vrstnem redu”: groba morska sol (industrijska), inčuni, sol, inčuni… itd. Na vrhu je spet sol in vse skupaj obtežiš z desko in težkim kamnom (zavitim v polivinilasto vrečko). To pustiš stati res dolgo (šest mesecev). Ko ta čas mine, so inčuni podobni nekakšnemu ribjemu pršutu (trdi, brez vode) – takrat jih še enkrat očistiš (enega za drugim – je res precej dela) in zviješ v kolobarje, ki jih polagaš v steklene kozarčke ter na koncu preliješ z olivnim oljem.

Ta zadeva je potem precej podobna tistim hudo dragim slanikom, ki se jih dobi v trgovini. No, baje da je še boljše ;). Je precej dela, ampak trud naj bi bil poplačan. Pa še lepo darilo je…

Lp, mishika

Hej,Mishika! Tetin moz(iz Barija) jih je vedno delal. To so pravi incuni,zelo dobri se zlasti z dodatkom kaper. Tudi ti so dragi v trgovini,toda imam jih zelo rada. V pikantni lecini omaki ne smejo manjkati. Lp Babi