Slepa pega
Sem videla in mi ni bil všeč. Moje mnenje pač: je sicer čisto soliden film, v tehnično-obrtniškem smislu, tudi zgodba stoji in ima svoj zaplet-razplet, razumemo notranja dogajanja junakov, igra je solidna itd.
Samo osnova je patološka – pač problem drog – in avtorica (H.Slak) se s tem odkrito hvali. Jaz pač vse umetniške izdelke gledam z zornega kota “kaj” in ne le “kako”. Torej mi ni vseeno, o čem pripovedujejo, kaj je vsebina, ni važno le, da je dobro narejeno, se pravi, kako je narejeno. Za res umetniški vtis mi je pomembno, kaj je bistvo filma, po domače povedano, “kaj hoče povedati”, njegova sporočilnost.
In tu je bistvo vpogled v dušo človeka, ki ima problem z drogami – s stališča odvisnika, predvsem pa človeka, ki mu stoji ob strani. Film prikaže travmo obeh ljudi, ne spusti se pa globlje od tega – zakaj človek seže po drogah, kje so globoki vzroki za to. Avtorica pravi le: to je problem naše družbe. Ja, zakaj pa je to problem? Avtorica bi najbrž odgovorila: to me pač ne zanima, raziskovala sem zgolj posameznika, ki se s tako situacijo sooča.
Kot sem rekla, meni je pomembno, da v izdelku vidim vpogled umetnika, njegov odnos do teme, ki jo obravnava; če je tako površinski, kot je tu, mi je potem cel film plitek, pa če je psihologija značajev še tako dobro izdelana.
Rekla bi, da je vidno, da je film delan za tujino – Ljubljana, kjer se stvar dogaja, je popolnoma nerazpoznavna, prikazana je kot velemesto s svojimi nevarnostmi, kjer te v vsaki ulici lahko kdo pohopsa, jedro sumljivih kafičev in čudnih tipov. Zvoki tovarn, ki naj bi ustvarjali tesnobno atmosfero – in tudi jo.
Ja,če je Hanna hotela ustvariti tesnoben film, zaprtost junaka v svoje travme, bolečino dekleta, ki se sooča s situacijo, ki je zanjo prevelika, ji je uspelo. Če je hotela raziskati najgloblje travme (mladega) človeka, ji je popolnoma spodletelo – ker se sploh ne dotakne tega, zakaj se človek sploh lahko znajde v taki situaciji oz. ne ponudi rešitve za to- zakaj ne? Ker je najbrž sama ne vidi.
Mogoče malo mimo teme: tudi intervjuji s Slakovo pričajo o tem, da je hotela ustvariti kakovosten obrtniški izdelek, da ima visoke karieristične ambicije, katere hoče doseči po precej komercialni poti; hotela je podati izpiljeno sliko možne situacije, ki jo lahko povzroči sodoben problem drog v naši družbi; slika morda je izpiljena, samo to še ne priča o njeni kvaliteti – če si je za to izbrala psihološko prizorišče, se pravi bolečino mladega dekleta, katerega ne obsoja, kot ne obsoja njenega varovanca, to še ne pomeni, da se je izognila banalnosti – ker film to je: banalen, ker je problem drog v družbi še vedno obravnavan banalno in v tem filmu to ni nič drugače.
Samo moje mnenje.
Hm…saj si ti ta prava ajda 🙂 ??
Drugače se pa strinjam s tvojim komentarjem, film je čisto solidno posnet, pri tem mislim bolj na tehnične zadeve – zanimiva kamera, medtem ko me je sama vsebina pustila čisto hladnega, nekako ne gre v globino, da bi te film popeljal na čustveni tobogan in bi se smejal in jokal skupaj z akterji filma. Niti film ne pusti nobenega vtisa, a da bi se po filmu pogovarjal o njem? Neee… Pa še ene par tipično slovenskih for je notri, ki mene precej motijo. Recimo koliko se v filmu kadi in kaže zoome od čikov in dima ipd…klasika, kao WeDontGiveAF.U.C.K., ma ne me basat in pa težka razumljivost vsebine – kao VTemJeNekajVeč, gre pa samo za nepotrebno komplikacijo!:)))
lp ajs
pejt gledat experiment! 🙂
lp ajs
P.S. Veš kje sem se od srca nasmejal, a se še spomniš oddaje Šou bo šou al neki tazga? Tam so mel vsakič en prispevek o slovenskem filmu in so obdelali en žanr, tko en kratek flick iz žanra so naredil in notr vstavili vse te slovenske filmske fore, jaz sem padal po tleh od smeha :))))))))))