Spodaj je tema o srhljivih krajih po svetu. Je kdo kje v Sloveniji zaznal kakšen tak kraj, predel, stavbo? Meni brez razloga vzbuja tesnobno občutje Bohinj, sploh Ukanc.

Maribor

Kar do mojega soseda stopi. Boš dobil dovolj straha in šokov, za celo življenje.

Kar do mojega soseda stopi. Boš dobil dovolj straha in šokov, za celo življenje.

Na Škofjeloškem gradu menda zelo straši. So tudi posneli oddajo na to temo. Komunisti so tam po vojni pobili in mučili kar nekaj tisoč nedolžnih ljudi in jih nato zazidali v kletne prostore gradu. Leta 1948 naj bi jih nato prekopali, vendar še zdaleč ne vseh.

Zgodba se nato nadaljuje v smer, da so kasneje isti krvniki, v vlogi organizatorjev, namirno na grad povabili izseljenske družine na izseljenske plese in prireditve. Seveda je to še dodatno vznemirilo duše, saj izseljenci, ki so se zabavali, niso vedeli, da so eno ali dva nadstropja nižje dva ali tri desetletja pred tem, tam pobili njihove sorodnike.

Pravzaprav na vseh moriščih, ki jih ni malo. Tudi Kamniška Bistrica je med njimi.

Tole od Škofje loke je zelo zanimivo. A zato tam prirejajo satanske obrede in pahnejo kakšno punco z obzidja vsake toliko časa?

Zame osebno celoten vzhodni del Ljubljane od Tromostja naprej. Torej Moste, Štepanjsko, Fužine; vse tako čudno zgrajeno, čudno ceste speljane, sami južnaki….

To bo osebna stvar. Jaz se na mestu, ki ga ti opisuješ kot srhljivo – počutim res odlično.
Mogoče ti je povezano s hribi vseokrog?

To bo osebna stvar. Jaz se na mestu, ki ga ti opisuješ kot srhljivo – počutim res odlično.
Mogoče ti je povezano s hribi vseokrog?
[/quote]

Lahko gre za posamezne točke na nekem območju. A se povsod tam okej počutiš? A ne straši tam pri Velenju pri enem kamnolomu? Tam so baje videvali žensko v belem.
Mimogrede a klimo si nabavil?

To bo osebna stvar. Jaz se na mestu, ki ga ti opisuješ kot srhljivo – počutim res odlično.
Mogoče ti je povezano s hribi vseokrog?
[/quote]

Lahko gre za posamezne točke na nekem območju. A se povsod tam okej počutiš? A ne straši tam pri Velenju pri enem kamnolomu? Tam so baje videvali žensko v belem.
Mimogrede a klimo si nabavil?

To bo osebna stvar. Jaz se na mestu, ki ga ti opisuješ kot srhljivo – počutim res odlično.
Mogoče ti je povezano s hribi vseokrog?
[/quote]

Ne vem, če so hribi. Sama pokrajina je čudovita, bi mi morala biti všeč. V kotlinah med hribi (Idrija, Zasavje) mi sicer ni všeč, ne bi živela tam, a ne občutim tiste nedoločljive tesnobe.

Lahko gre za posamezne točke na nekem območju. A se povsod tam okej počutiš? A ne straši tam pri Velenju pri enem kamnolomu? Tam so baje videvali žensko v belem.
Mimogrede a klimo si nabavil?
[/quote]

Morda so res točke, a takole čez palec – mi je tam povsod všeč. Voda je blizu – in to veliko vode – jezero in Savica – in že to je najbrž povod za dobro počutje.

Tistega pri Velenju ne poznam.

Glede klime – Ne še. Je v planu za zimo/pomlad, ko (če) bo dosežen domači konsenz – a zdaj vem bistveno več, kaj (in kje) gledati. Hvala!

Zapuscen vrtec v spodnjem delu Hrastnika…

Žerjav v Mežiški dolini. Ko smo se ustavili tam, so imeli vsi sošolci neprijeten občutek.

Jaz se počutim tesnobno v vseh cerkvah, v nobeni ne zdržim več kot 5 minut.
Pa bi si rada ogledala notranjost, a ne gre.
Ravno prejšnji teden sva bila z možem v Radovljici, cerkev čudovita, njega zanimajo cerkve z umetniškega vidika.
Sem šla z njim noter, čez 2 minuti sem bila že zunaj in ga čakala še skoraj pol ure.
Drugi kraj v Sloveniji, kjer mi je neprijetno, je pa Osankarica.

Jaz sicer “bele dame” še nisem videla (mogoče zato, ker so ovinki v Hudi luknji malo prezahtevni za razgledovanje haha), sem pa slišala zgodbo od starejše Velenjčanke, ki pozna veliko zgodb iz teh krajev. Hlapec (ali pa pastir?) in gospodarjeva hči naj bi se zaljubila. Ker je bil gospodar proti tej ljubezni, ju je zalezoval in ko ju je videl skupaj, ustrelil proti hlapcu. Ob tem je po nesreči ubil svojo hčer. Nesrečni hlapec je od tedaj naprej živel kot puščavnik.

Slišala sem zgodbe, da naj bi vozniki med vožnjo po Hudi luknji na zadnjih sedežih opazili damo v belem.

Lahko gre za posamezne točke na nekem območju. A se povsod tam okej počutiš? A ne straši tam pri Velenju pri enem kamnolomu? Tam so baje videvali žensko v belem.
Mimogrede a klimo si nabavil?
[/quote]

Zgodba je od Valentina Vodnika, ampak kolikor vem, je on šele kasneje živel v Hudi Lukni.

O tej gospe so govorili, ne vem, če je povezana s to graščakinjo, ampak menda naj bi enkrat potem preverjali in da je bil scam. Ne vem, jaz sem se tam dosti vozila, tudi prestrašena, pa k sreči nikoli nisem našla gospe v belem v svojem avtu:)

Sem preseljena v možev kraj. Veliko sem jezdila sama in v družbi, konj je vedno na istem mestu postal živčen, predvidevala sem da zaradi vode, ker je šumelo, vode pa ni maral. Potem pa enkrat jezdimo v družbi in mi pravi kolega, tam ne bomo šli, tam so obesili nekega človeka in imamo vsi probleme s konji.
Halo, kaj? Potem mi pa tašča pove, kako so je tam stal velik hrast, na katerem so obesili mladega fanta, ki so ga po krivem obsodili na krajo, v resnici pa se je zaljubil v napačno dekle, ki jo je oče obljubil drugemu. Na tistem drevesu se je potem obesilo še dekle, na noč pred poroko, ta oče pa je tam padel s konja in dolgo časa umiral, ko so ga naposled našli je bilo vse okrog njega pomendrano in krvavo, ker se je poskušal splaziti domov, plazil pa je v krogu.
Res ali ne ne vem, moj konj nikoli ni šel mirno tam mimo.

Grozno je tudi v Cukrarni, res ne razumem, zakaj je niso porušili….toliko revežev je tam končalo svoj bedni lajf….pa en klošar Bojan je pahnil s tretjega nadstropja drugega klošarja, ker mu je bil nekaj malega dolžan….zato je bil več let v zaporu. Lani si je sodil sam s skokom v Ljubljanico in jo vdihnil.

Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni planinski raj.

Tam so prebivale bele žene.
Bile so bitja milega in usmiljenega srca, ki se jih ljudstvo spominja še danes.
Pogosto so zahajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili.
Otročnicam so bile v podporo.
Dečki, ki so jih povile z njihovo pomočjo, so bili vse žive dni v varstvu belih žen.
Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči zelišč.

Na golih gorskih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi dobivale hrano.

Ljudski zahvali so se odtezale,
in če si je kdo drznil v bližino njihove planine, so mu grozile in pretile z rokami, naj ne hodi dalje.
Če je kdo zašel ali si drznil v bližino njihovega bivališča, so ga z gosto kamnito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli z gora, nagnale nazaj.

Na gorskem grebenu, čigar stene vise strmo v Soško dolino, so se pasle njih lepe koze in stražile dohod.
Če se je kdo približal nepozvan, so te koze lomile skale z gorskega robu.
Vodil jih je zelo postaven kozel z zlatimi rogovi, Zlatorog po imenu.

Bele žene so ga bile začarale zoper vsako poškodbo.

Najsi bi ga bila zadela strelčeva krogla, kamor je kanila le ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, tam je zdajci priklila iz nje zel zdravilne moči, triglavska roža.
Ko je Zlatorog použil list te zeli, je takoj ozdravel, in najsi bi ga bila krogla zadela v srce.

Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega njegovih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatin.

Benečan, ki je stikal za zlatom, je prežal ob vhodu Bogatinove jame.
Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom dotaknil kače.
Brž je bila krotka kakor jagnje ter mu pustila, da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova.
Benečan je pozneje dobil iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog obdrgnil ob skali.
Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta.
Vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško.

Tako srečen kakor ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente.
Nehvaležnost in pohlepnost ljudi je celo dolino belih žen spremenila v kamnito puščavo.

Takrat na bovških tleh še ni bilo cest.
Samo gorska steza je držala iz Kobarida preko Bovca v Trbiž.
Tam so mule laških tovornikov prenašale bogato benečansko blago na Nemško.

Kjer se izliva Koritnica v Sočo, je stala krčma, v kateri so tovorniki radi ostajali.
Krčmarica je bila visoko v časteh.
Z dobro voljo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek.

Še bolj je ugajala vsakemu njena hčer.
Ta je bila krepostna in najlepša deklica v dolini.
Imela je mnogo snubačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki so ga imenovali za Trentarskega lovca.

Ta je bil sin slepe vdove in na njena stara leta je skrbel zanjo z zvesto otroško ljubeznijo.
Tudi so vobče govorili, da je v varstvu belih žen.
Poznal je vse steze po gorah.
Lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamnite toče.
Marsikaterega tolstega kozla, divjega petelina in dosti krasnih cvetličnih šopkov je prinesel v krčmo ter si tako pridobil dekličino ljubezen.

Toda kakor zlato in lišp marsikomu zmoti glavo, tako se je tudi z dobrikanjem in laskanjem prišlih kramarjev v deklici naselil napuh v srce.

Neko nedeljo, ko je bilo že skoraj pozimi, so prišli trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo.
Eden izmed njih, bogat, mlad gospod, je poskušal z zlatom in obljubami preslepiti deklico.
Nataknil ji je zlate obročke na prste in ji obesil niz biserov okoli vratu.
Gostom je plačeval ognjevito laško vino in velel godcem, da so igrali za ples.

Zdajci je prišel tudi Trentski lovec v družbo.

Ko je svojo deklico pozval na ples, se je jako kujala in ko ji je oponesel zlati tujčev nakit, je dejala zasmehoma, da so prišli prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel.

In kakor zasmeh ne seže dalje nego od usten do srca, tako je občutil mladenič v srcu želo teh besed.
Na zasmeh ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami:

Vem tudi,
kje se najde ključ od Bogatina,
in če ga dobim,
bom kralj proti tvojemu kramarju,
ti pa mu lahko bodeš za točajko!

Globoko užaljen je odšel iz krčme.
Na poti ga je srečal Zeleni lovec, ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost.
Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu in o lepih dekletih na Laškem.
Prikupil se jim je že marsikdo, ki je stikal po zakladih.

Še ponoči sta krenila v gore, da bi zadela Zlatoroga, saj je Trentski lovec vedel za njegovo bivališče.
Zalotila sta ga dopoldne.

Strelčeva krogla je zadela Zlatoroga.
Težko ranjen se je spustil na ozko polico, ki se je končavala ob nepristopni skalnati steni.
Zeleni lovec je zaklical:

Za menoj!
Ključi od Bogatina so najini!

Zdajci je ugledal mladenič na nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico.
To je pogostoma trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči.
Spomin na mater, njegov angel varuh, mu je klical:

Nikar dalje!
Naj ti bodo dovolj triglavske rože!
Osramočena te bo prosila tvoja ljubica, naj ji odpustiš, ker se ti je rogala!

Zeleni lovec je zaklical:

Še je čas, da ukrotiva Zlatoroga, preden se naužije rože čudotvorne.
Osrči se, bogatejši boš od vseh kramarjev, ki so tvojo ljubico zavedli v nezvestobo!

Tedaj je zmagal glas zla.
Po sledu krvavečega kozla, zaznamovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem in smrtjo.

Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo.
Na novo oživljen se je pognal proti lovcema po ozki stezi.
Rogova sta se mu bleščala v soncu krasnejše nego kdaj.
Omamljen od bleska je pogledal Trentski lovec v globel in že se je opotekel.
Zdajci še skok Zlatorogov, pa je izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezno.

Zeleni lovec se je zakrohotal za njim:

Srečno pot na Laško!

V tem je bridek kes obšel dekletu srce.
Strahoma je čakala, kdaj se vrne lovec.

Šele ko so se vrnile lastavice in je Soča narasla od raztopljenega snega v gorah, je priplavalo truplo Trentskega lovca.
V roki je držal šopek triglavskih rož.

Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino.

Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi bele koze.
O nekdanjem planinskem raju ni smela ostati niti najmanjša sled.
Zlatorog je bil razkačen razril lepe travnate pašnike.
Še danes se vidijo v skalnatih tleh vtisi njegovih zlatih rogov.

Po navadi ravno ne verjamem v vraže, ampak eni prostori res nosijo tako čudno, utesnjeno energijo, sploh tam kjer se je zgodil hud zločin, neko trpljenje, čigar odmev se je kot tobačni vonj zažrl v obleko. Npr. Krimska jama, lokalci povedo, da so ljudi še žive metali v brezno. Tam dobiš tak občutek, da tisti kriki še vedno odmevajo po prostoru. Pa je drugače lep kraj, malce nižje je Hudičeva soteska, nekaj 100 m stran od jame pa se razprosti lep panoramski razgled, tudi gozd je zdrav in raznovrsten, samo neka temna senca vztraja.

Še par lokalnih lokacij poznam – tam kjer so koga umorili ali pa se je kdo sam pokončal ali pa je bila kakšna nesreča pri hiši, ali pa so nesrečno življenje živeli. Take stvari.

Ej, zanimivo. Jaz Bohinja ze kot otrok nisem prenesla. Ne vem zakaj, preprosto se ne pocutim tam dobro…pa drugace obozujem gore…

so naše ljudi gnali leta 1946, 1947 vse do vznožja Komne in jih pobijali s krampi od zadaj.

Begunje – taborišče. Kot otrok sem bila tam, vikend smo imeli v bližini in smo se otroci igrali v bližini taborišča, zadev okoli partizanov in švabov sploh še poznala nisem…. in še danes se spomnim tesnobe in vseh negativnih občutkov, ki sem jih doživela tam v bližini.
Druga negativna točka pa je Blejski grad, ne vem zakaj, ampak tam me zmeraj obliva hladen pot.
Tretji je zid pri piranski cerkvi, tam je skočila ena punca (najbrž leta nazaj), ki je želela, da pokopljejo kot psa, ker je živela kot pes (njene zadnje misli).

Prav v tem delu sem doživela močan nedoločljiv strah. Vso pot me je oblivalo, komaj sem čakala, da pridem do hiš in na prvi avtobus.
Ali se o teh žrtvah kaj več ve? Sem včasih prebirala kaj na temo povojnih pobojev, a za Bohinj nisem slišala.

Kjer sem bila včasih doma, sem kot otrok imela grozne občutke “prisotnosti”, strahu, tudi po cele noči nisem spala, v glavi imam kot en spomin fantka, duha, v spalnici mojih staršev, pa ne vem, ali je resničen ali le domišljija. Še zdaj, ko grem na več-dnevni obisk tja, ne morem spati z mojo družino v tej sobi, me obhaja tesnoba, nelagodje.
Pred nekaj leti smo po zgodovinskih knjigah ugotovili, da je bilo na dvorišču naše hiše staro judovsko pokopališče(v 18st.?). Tako da je nekaj na teh energijah. Soseda, ki meji “na to pokopališče”, je kot otrok pripovedovala veliko groznih zgodb, enkrat se spomnim pri njih da so se vrata od omare odpirala in zapirala sama(ne vem, ali nas je kdo hecal), pa da so ji mački skakali v okno… Še danes me stiska, če se spomnim teh stvari.

Pred časom smo z družino iskali hišo. Pogledali smo jih več kot 20, starih in novih, nikjer slabe energije. Potem se je ponudila ena starejša, ugodna, simpatična. Že pred ogledom me je stiskalo, na ogledu pa sem čutila mrzel pot, stiskalo me je v prsih, glavo sem imela prazno. Sem mogla ven iz hiše. Sem potem vprašala, če je kdo umrl notri, pa so rekli, da ja, da je en star gospod samo zaspal tam. To hišo je potem kupila družina z malimi otroki in hitro po tem sem brala na tem forumu temo o čudnih občutkih ob vselitvi v staro hišo. Povezava?
Mojim občutkom zaupam.