Slovenija -srhljivi kraji
Povsod kjer so se zgodili povojni poboji se čuti grozen in srhljiv občutek. Krvniki niso bili nikoli kaznovani za svoje zločine in zato so duše umrlih nemirne.
Mnogo je zgodb nekdanjih vojakov JLA, ki so sredi gozdov v trdi temi stražili njim neznane lokacije, za katere niso vedeli, da so dejansko minirana in že dolgo zaraščena množična povojna grobišča, za katera takratna oblast ni hotela, da jih obiskujejo svojci. Oče mi je tako pravil, kako so tako stražili eno osamljeno lokacijo, takoj za Slovensko mejo, v današnji hrvaški, nekje blizu Karlovca. Na straži so se zmeraj dogajale čudne stvari. To je bilo vedno točno ob treh zjutraj ali tik pred svitom, ko jih je zmrazilo iz neznanega razloga in se je od nikoder pojavil močan piš mrzlega vetra. Najhuje je bilo enega februarja, ko je nek makedonski vojak ustrelil oficirja, ker le ta ni poznal gesla.
Na straži so bili trije. Tudi moj oče. Makedonec je že večer prej kazal znake nenormalnosti. Ko se je oficir približal je Makedonec zavpil: “Lozinka!” Ne spomnim se točno, ali je oficir odgovoril včerajšnje geslo, ali pa je celo povedal pravega. V glavnem to naj bi bilo ravno ob tretji uri zjutraj, ko se je pojavil tisti hladen piš. In Makedonec je v trdi temi oficirja na mestu ustrelil. Nesrečni vojak je po nesreči potem menda za vedno popolnoma izgubil razsodnost. Za ubitega oficirja pa se je kasneje izkazalo, da je bil partizan s spomenico, ki je prav v tistih krajih sodeloval pri povojnih pobojih. Vojakom so sicer rekli da ščitijo izvir čiste vode, oz. vodovod. V resnici pa so, kot že rečeno, varovali povojno grobišče.
Pred leti sem tudi srečal človeka, ki je bil eden izmed redkih, ki je preživel povojne poboje in je nato bil tudi eden zadnjih, ki je še videl živega Dakija – Stanka Semiča. Menda je v dnevih pred smrtjo popolnoma poblaznel. Govoril je le še o neki mladi učiteljici in kaj vse so ji počeli preden so jo umorili. Umrl je nekje blizu Iga, morda celo v Iški vasi, kjer so partizani spomladi leta 1942 pobili romsko družino z več kot 50imi člani. Ukaz naj bi izdal prav Daki. Morda bo kdo vedel kaj več o tem človeku. Konec koncev je le nekaj več kot 30 let odkar je umrl. Menda je bil tako krut, da so se mu odrekli celo komunisti sami in ga parkirali v neko nepomembno službo, namesto, da bi nadaljeval vojaško kariero, kot je želel sam.
Dogajanje čudnih reči ravno ob treh zjutraj je posledica tega, da je ob treh popoldne v petek, umrl Kristus. Tako ob treh zjutraj slavi satan, oz. antikrist. Sama sem se nekaj let zaporedoma, vsako noč zbujala točno ob treh zjutraj. Naaprej grozen občutek, ki pa sem se ga z leti navadila. Piš ob svitu bi bila lahko posledica dviganja toplega zraka, ko posije sonce, ali pa zmaga dobrega nad zlem, lučjo nad temo, če tako želiš.
Okolica Iga (sploh tiste vasi na obrobju barja ki so stalno v senci Krima), pa Iški vintgar… Težki kraji, kjer me kar duši, če se peljem mimo. Me ne čudi da sem sedaj izvedela, da se je tam zgodil še povojni poboj. Sedaj je vse skupaj precej logično.
Kraj, ki je tudi zelo grozljiv tam okoli Iga je sredina Ljubljanskega barja, kjer teče Ljubljanica. Sploh v bližini reke, ali če se celo pelješ po njej. Prav čutiš in vonjaš mrtvake in gnilobo barja. Sem se malo pozanimala pri starejših tam okoli in je menda tam nekje zginila cela divizija Nemških vojakov, ki so jih po vojni, leto ali dve, kot ujetnike, uporabljali za popravilo železniške proge pri Borovnici. Razmere so bile težke in smrtnost med njimi velika. Najprej so umrle ujetnike pokopavali po pokopališčih okoliških cerkva. Nazadnje so jih napotili na popravilo železniškega mostu med Preserjem in Notranjim Goricam. Ko je bilo delo opravljeno so partizanski stražarji počakali na jesenske poplave in ker so imeli ujetniki taboriše sredi barja jih je zalila voda, pa verjetno so na njih še streljali. Grobišča še niso odkrili, čeprav se ve, da mora tam nekje biti.
Takole je končal Daki:
“Tisti, ki so poznali “heroja” Dakija, vedo povedati, da je imel po vojni blazne težave z alkoholom, pri sebi je imel vedno pištolo, nikoli ni spal pri ugasnjeni luči, saj so v temi na njegovo posteljo prihajali tisti, ki jih je pobil. Vsake toliko časa je vzel avtomatsko puško ‘šmajser’ in skozi okno streljal in kričal: “Marš, kurbe bele, nazaj v jamo ….”
Sam vrag v pravem pomenu besede, ki se je celo javno pohvalil da je zaradi ukradene škatlice cigaretov ustrelil lastnega brata.
Pri nas, na naši lokaciji je bila nekoč…….. 100 let nazaj, klavnica. Klavnica goveda.
Potem je to propadlo, ker je propadel vaški mogotec. in so dozidali našo hišo.
V bistvu niso novo sezidali…. pustili so zidove in spucali tla. Nekaj nadgradili in tam je (na videz) ljubko stanovanje.
Prva družina, ki se je naselila – je oče mlad umrl. In so se odselili.
Naselila se je druga družina – oče se je ubil v prometni nesreči. Mlad.
Potem smo se v to bajto priselili mi. Že sosedje prej so bili en sam pohlep in opazovanje!
V resnici nam je šlo vse navzdol, čeprav prideš ves naspediran. Z možem sva se ločila, sin je imel težko nesrečo in komaj preživel. V bistvu jo je še najboljše odnesla hči, ki je odšla pri 15-tih letih.
V tej hiši, nekoč klavnici je verjetno ena negativna energija. In nasrkajo nič krivi. !!?
Jaz upam, da bo zdaj mir!
Ker čez hišo so šle poplave, so nova okna, nova fasada…… čez poletje odprta okna. A to nič ne pomaga??
Ali se hude sile samo potuhnejo? Ali se navadiš? Da si bolj sam, da imaš spore, čeprav nisi nič kriv in dolžen….
Težko se odpravim od doma, da si nadenem vesel ksiht. Mi je pa vedno tesno, ko se vrnem domov. Samo potem je lažje! Verjetno mi ti duhovi iz preteklosti razumejo?
Dogajanje čudnih reči ravno ob treh zjutraj je posledica tega, da je ob treh popoldne v petek, umrl Kristus. Tako ob treh zjutraj slavi satan, oz. antikrist. Sama sem se nekaj let zaporedoma, vsako noč zbujala točno ob treh zjutraj. Naaprej grozen občutek, ki pa sem se ga z leti navadila. Piš ob svitu bi bila lahko posledica dviganja toplega zraka, ko posije sonce, ali pa zmaga dobrega nad zlem, lučjo nad temo, če tako želiš.
Okolica Iga (sploh tiste vasi na obrobju barja ki so stalno v senci Krima), pa Iški vintgar… Težki kraji, kjer me kar duši, če se peljem mimo. Me ne čudi da sem sedaj izvedela, da se je tam zgodil še povojni poboj. Sedaj je vse skupaj precej logično.
Kraj, ki je tudi zelo grozljiv tam okoli Iga je sredina Ljubljanskega barja, kjer teče Ljubljanica. Sploh v bližini reke, ali če se celo pelješ po njej. Prav čutiš in vonjaš mrtvake in gnilobo barja. Sem se malo pozanimala pri starejših tam okoli in je menda tam nekje zginila cela divizija Nemških vojakov, ki so jih po vojni, leto ali dve, kot ujetnike, uporabljali za popravilo železniške proge pri Borovnici. Razmere so bile težke in smrtnost med njimi velika. Najprej so umrle ujetnike pokopavali po pokopališčih okoliških cerkva. Nazadnje so jih napotili na popravilo železniškega mostu med Preserjem in Notranjim Goricam. Ko je bilo delo opravljeno so partizanski stražarji počakali na jesenske poplave in ker so imeli ujetniki taboriše sredi barja jih je zalila voda, pa verjetno so na njih še streljali. Grobišča še niso odkrili, čeprav se ve, da mora tam nekje biti.
[/quote]
Okolica Iga je grozljiva zato, ker so tam Črnorokci kot poblazneli pobijali vse, kar ni mislilo tako, kot oni.
Pod vodstvom Franca Fraklja/ Petra Skalarja so pobili najmanj 65 ljudi;
mojega starega očeta, pa še precej njegovih sokrajanov so pa ubili kar na njihovih domovih, v prisotnosti otrok, žena, staršev in pustili na steni odtis črne roke.
Frakelj je umrl v Kanadi, nikoli kaznovan; cerkvene oblasti so mu omogočile pobeg, medtem, ko za navadno rajo niso storili prav nič, prepustili so jih Angležem tam v Pliberku.
Kaj se je zgodilo potem, pa vemo vsi.
Tam mora tudi biti tudi srhljivo. Mimogrede je bila v Dražgošah pobita cela Frakljeva familija. Kdo jo je in zakaj se ne bom preveč spuščal v detajle…. “Uradna zgodovina” sicer govori tako, ampak po osamosvojitvi je to stvar debate. Verjetno se pa Fraklju ni odpeljalo zastonj, da je po ljudeh tolkel s palicami.
Poleg domnevno pobitih žrtev 63 žrtev v Kozlerjevem gozdu s strani Črne roke so torej na tistem koncu nedavno odkopali in evidentirali 52 romskih žrtev, ki so bili pobiti s strani partizanov. Ukaz je dal Partizan Stane Semič. Po domače povedano je šlo za etnično čiščenje.
Vem še za eno mladoletno žrtev pod 14 leti, ki so jo tam nekje pod Krimom ustrelili Partizani. Potem je vsaj ena žrtev pod puško Partizanov padla pri Ledeni jami pod Krimom in še ena na barju. Vas Planinica pod Krimom je bila nato požgana s strani Italijanov. Konec poletja 1943, ob kapitulaciji Italije so Partizani brezglavo izpod Krima napadli železniški most preko Ljubljanice, kjer jih je že pričakala Nemška postojanka in jih je tam potem kar nekaj padlo. Nato so se na železniški most do konca vojne dogajale neuspešne nočne diverzanske akcije s strani Partizanov. Pri čemer je bilo ubitih nekaj Nemških vojakov. Kot maščevanje so Nemci iz vasi Kamnik pod Krimom odvedli 20 moških in jih ustrelili sredi Barja.
Leta 1942 so Vaške straže od Krimske jame pregnale partizane in iz nje odstranilie vsaj 5 žrtev, tudi župnika. Krimsko jamo so nato spet hitro nazaj zasedli Partizani in nadaljevali s poboji. Leta 2016 so iz nje dvignili in pokopali 27 trupel (med njimi dve trupli otrok in dva najstnika) ter 32 tednov starega zarodka. V to je zajetih tudi 9 partizanov, ki so bili ustreljeni zaradi tega ker se z linčanjem niso strinjali. Poboje pri Krimski jami je izvajal 1. bataljon Notranjskega odreda in pa tretja četa. Kot je pa že nekdo omenil, verjetno nekje na barju leži zakopana celotna divizija Nemških ujetnikov, katere pripadniki so po vojni obnavljali in na novo speljali poškodovano železniško progo okoli Borovnice in bili na koncu pobiti s strani OZNE, ali pa so že prej umrli od izčrpanosti, saj razmere po pripovedovanju domačinov niso bile zaa te ljudi nič boljše kot tiste v taboriščih Dachau. Govorimo o cca. 8.000 do 30.000 navadnih vojakih, ki bi morali biti po vseh mednarodnih zakonih po opravljenem delu in odsluženi kazni izpuščeni in vrnjeni v Nemčijo.
Drug strašljiv kraj pa je Maribor oz. njegova okolica. Konkretno bližina Teznega, kjer stoji Magnina lakirnica. Cca 115.000 žrtev naj bi zakrivila 13. divizija 3. jugoslovanske armade in jih zakopala v protitankovski jarek. Del žrtev je bil prekopan ob gradnji avtoceste.
V Dražgošah nabija sonce cele dneve, celo leto.
Spomenik je res srhljiiv. Spodaj, kjer polagajo vence. Drugače so čudoviti razgledi.
Zgradili so novo cerkev…. kje točno so pobili domačine nikogar več ne zanima.
Je pa kakšna 2 km naprej proti Kropi spomenik dvema dekletoma. Na gozdni poti sta naleteli na tolpo, ki se je umikala iz teh krajev. Kaj so ju mučili, posiljevali, rezali pri živem telesu…..
Pa saj je tega na naši zemlji kolikor hočeš. Samo Primorsko poglejmo. Še danes pobirajo mine, bombe….. ja hvala bogu, da se ni vse raztreščilo.
Kakšna zver zna bit človek! Kakšen sovražnik sosed. Koliko damo za orožje, namesto da bi dobro živeli.
In vedno znova se rodi novo življenje, postavi nova hiša in upanje. …