slovenska poezija?
To ni priporočilo, ker ne poznam vseh, le naštevanje nekaterih imen, ki so “kao” “in”.
Lucija Stupica
Gal Gjurin
Primož Čučnik
Uroš Zupan
Milan Dekleva
Iztok Osojnik
Alojz Ihan
Milan Vincetič
Vinko Moderndorfer
Nekateri so popolnoma sveži, nekateri pa že malce starejši letniki, a še vsi biološko živi. Nekatere sploh nisem mogel brati, nekateri so berljivi, a bolj kot ne mlačni, nekateri pa so tu in tam napisali kakšno dobro pesem.
Lucija, lahko bi ti priporočal pesnike, ki so všeč meni. To pa še zdaleč ne pomeni, da bi bili všeč tudi tebi. Zato sem raje naštel le nekaj imen. Sicer pa je Moderndorfer napisal dve, tri (morda celo kakšno več) dobre pesmi. Milan Vincetič ima nekaj hudo močnih. V bistvu bi skoraj pri vseh našel nekaj pesmi, ki jih je bilo vredno prebrati. Jaz ne berem rad o čivkajočih ptičkih ob kristalnem potoku, ki se blešči ko njene oči, medtem ko ona drhti sama- na hribu večnosti. Bljak! To me na smrt dolgočasi in jemlje apetit. Tebi pa je morda ravno to všeč. Kdo bi vedel.
Iri, prej sem te spregledal. Gala sem “spoznal” še pred Mestom. Mesto pa je bilo lani nominirano (hkrati z Lucijo Stupico, če se ne motim) za najboljši prvenec. Nagrado je dobila ena druga za prozno delo (če se spet ne motim), a se imena ta trenutek nikakor ne morem spomniti, a niti ni pomembno. Njegov projekt Mesto pa je bil dokaj odmeven, se mi zdi. Gjurin napoveduje novo izdajo. Tokrat roman (če se ne motim, vsekakor pa proza). Zdi se mu, da imamo vsi občutek, da nekaj zamujamo. Nekaj v zvezi s tem, seveda, če se spet ne motim.
Zdenka, nihče mi gre na živce, nekateri mi pač niso všeč. Moj literarni okus pa bi bralcem in bralkam moral biti že zdavnaj znan, vsaj tistim, ki jih, kdo ve zakaj, zanima.
Ja, Buk, saj takih pa verjetno nihče ne bere, opisal si nek stereotip. Tako kot da bi rekel, da so vsi bralci knjig z debelo dioptrijo, bledi in nekomunikativni.
Forum sem odprla zato, ker se mi zdi, da že dolga leta ni bilo res dobre zbirke, pesnikov pa cel kup. Tisti, ki so medijsko najbolj hvaljeni, so najbolj prazni.
Breda, kje si našla ta dva avtorja, ne poznam jih, bi rada preverila.
Buk, kot najbolj redni dopisnik si res znan, brez skrbi, moje vprašanje je veljalo Luciji “Tudi sama imam tak občutek, da nekateri pišejo kar nekaj v tri dni.” (citat) se mi zdi malo pavšalna ocena, kakršnih je itak preveč, zato me res zanima, kateri (še zlasti kateri od pri tebi naštetih) se ji zdijo takšni.
Da se odkupim: nagrada za najboljši prvenec 2002: Lili Potpara, Zgodbe na dušek. Lucija Stupica pa si je leto poprej nagrado delila s Petrom Svetino. Več na
http://www.gzs.si/DRNivo2.asp?ID=9681&IDpm=323
Lucija, hvala za pojasnila, saj se moram z oznakami kar strinjati, ampak bi rekla, da je vse to (egotrip, narcisizem…) nekako v njih in da so pač zares taki, iz tvojega citiranega stavka sem pa sklepala, da jih imaš za bleferje, kot se pesnikom (pre)pogosto očita. No, sem narobe razumela.
Kaj pa tvoja soimenjakinja Lucija Stupica? Pa razvpiti Aleš Šteger?
Si kaj brala?
Ad razumevanje: ni pomembno, če so res taki, ali so bleferji, pomembno je kakšen je izdelek za bralca. Jaz ga vidim takega, kot sem napisala, osebno pa nobenega teh gospodov ne poznam.
Soimenjakinje pa žal še nisem uspela brati, Aleš Šteger pa je po moji zaznavi bolj v tistem prvem košu.
Da ne bom samo kritizirala, obožujem knjigo Debeljak: Slovar tišine. Osebno pa mi človek ni simpatičen, ko se pojavlja v medijih, ampak, kot sem napisala, to me ne zanima.
Ko že govorimo o Hrovatu: ‘Sombrero’, njegovo pred kratkim izdano knjigo sonetov lahko ‘poskusite’ tudi v e-knjigarni http://www.knjiga.org na naslovu: http://www.knjiga.org/mall/detajl.asp?KnjigaID=2113
V isti knjigarni se najdejo tudi različne izdaje slo-pesnikov mlajše generacije, objavljene pri neodvisnih založbah KUD France Prešeren in Subkulturni azil…
Ne vem, ne vem, bleferstvo lahko začneš očitati (če je to sploh smiselno) šele, ko pesnika spoznaš osebno. In sam sem imel včasih podobne misli, a šele, ko so se v gostilniškem pogovoru izluščile misli, ki niso bile namenjene zapisu. Kljub temu, razlika je biti sam v sebi in sam z drugimi. Zatorej si upam očitati bleferstvo le v redkih primerih. Egotrip, narcisoidnost, če vprašate mene (ki pa ne trdi, da ima prav), prihaja do tega pri popolnoma vseh pisunih. Kar se mi zdi povsem razumljivo. Pri poeziji še toliko bolj kot pri prozi. Prihaja pa tudi do ravno obratnih pojavov. Lahko si, kar si, kar nočeš biti, kar želiš biti. Je pa stvar posameznika, koliko boš razparal lastno meso pred tujimi očmi. Tu se pojavljajo razlike. Bistvene pa šele, kako dobro boš to ubesedičil.
Upam, da te nisem usebno prizadela, draga Hroščevka. Tri Zupanu se spominjam kako piše o tem, kako pesem ne pride itd., zdelalo se mi je strašno prežvečena tema in obenem nepoetsko.
Se ti pa seveda pridružujem glede Zajca.Klasika v najboljšem pomenu besede, koliko naboja ima njegova zbirka Dol, dol, pa jo je napisal v zelo poznih letih.
Je pa “škodljiv” za slovensko poezijo, ker je po njem vsakkdo mislil, da lahko piše nerimane verze :). Le da pri njem pesmi še kako pojejo.