Slow Motion
Babe, babe,
počasen je dan,
maybe, maybe,
ker si daleč stran.
Ponoči ne spim, ti v mojih mislih si,
včasih zardim, v meni je tvoja kri.
In če ne moreš naprej,
kdo te bo skril pred mrakom,
prosim, vrni se tja, kjer te bom
čakal pod oblakom.
Babe, babe,
nemirna so tla (pod menoj),
maybe, maybe,
ker ti si odšla, a jaz ostal sem sam s seboj,
nič več ne slišim ptic,
nocoj čakal bom na tvoj klic.
Če ne moreš naprej
in ni nikogar, ki bi te skril pred mrakom,
prosim, vrni se tja, kjer te bom
čakal pod oblakom.
A. Vitezič / A. Vitezič / DMP
http://www.youtube.com/watch?v=kvcFTbjbaCE
pa je res en počasen dan, danes 
Prav bi bilo, že pred dnevi – pred tednom –, v spomin …
[list][list][list]
Ivan Rob
Legla je noč
Legla je noč
v moje srce,
ugasnil sem luč,
otrl solze.
V dalji obraz
vame strmi …
O davni čas,
kam vse hiti?
[/list][/list][/list]
[hr]
Z zamenjavo in prestavitvijo le dveh zlogov je mogoče v zadnjem verzu zadnjo besedo,
še pred vprašajem, hiti brati kot – tihi.
Po Igorju Grdini (Vladarji, lakaji, bohemi, 1999, str. 92), čeprav zapisano v drugačnem kontekstu: [list][list][list]Še enkrat se je bridko potrdila svetopisemska resnica:
V začetku je bila beseda …
Po logiki stvari je na kocu vselej tišina.
Molk zemlje in neba.
.
.
@nekdo ki mu ni vseeno — hvala.
Sam sem v nekakšnem (Ivan Rob bi zase rekel) robatem obdobju
[list][list][list]
Ivan Rob
Na rokah te nosil bom
Čez mrakotne vse dobrave,
čez razpaljene puščave,
skoz temnjave, skoz tokave
na rokah te nosil bom.
Čez pokrajine ledene,
čez vodé, goré meglene,
čez srebrne morske pene
na rokah te nosil bom.
Čez grmovje, meje žive
in čez barja in koprive,
skoz demonske megle sive
na rokah te nosil bom.
Čez prekope in skoz rove,
tam kjer divja zver rjove,
še ko smrt me črna zove,
na rokah te nosil bom.
.
.
@FRIEND
— Charlesa Hensona Townea (1877–1945) sploh nisem poznal.
Priznam, da z zamudo, pa vendarle – hvala za (pre)lepo darilo.
[list][list][list]
Ivan Rob
Čas prihaja
Čas prihaja in izgine,
vse je staro, vse je novo;
kaj je prav in kaj je krivo,
ti pozvedi in premeri.
Strahu daj slovo in upu,
kaj je val, kako te nese,
naj te vabi, naj te mami,
hladen ti za vsem ostani.
.
Branko Jovanović Vunjak – Brendi (1962–2011) in Korado Buzetti
Resnično besedilo, s kančkom grenkobnega humorja ali – smeh skozi solze.
[youtube]p8dJqDQqDVk[/youtube]
[list][list][list]
Korado in Brendi
Delavska [album: Pa je šel tovariš Tito • 2000]
Sreča me je zapustila,
zdaj v fabriki višek sila
sem, pa so poslali me domov.
Tu zdaj kuham in pomivam
,
iz votlega v prazno zlivam,
da le mine čas ta negotov.
Radio pa vztrajno pravi
in kar skače mi po glavi:
»Prejšnji krivi so za vse!«
Jaz pa bolj po svoje mislim:
Ne verjamem tem zdaj istim,
česar nam takrat falilo je!
Kdor je delal bil je zmešan,
kdor ga pil ni, pa neresen,
– ta je bil sovražni element!
Kradli pa smo čisto vsi po vrsti,
da so nas boleli prsti,
dokler ni umrl – dirigent.
Pa je šel tovariš Tito
v deželi tisto skrito,
mi pa vsi jokali smo za njim.
Pa se nič ni spremenilo,
še se jedlo je in pilo,
dokler padel ni režim.
Potem prišli so tisti pravi,
udarili so nas po glavi
in odprli nam oči:
»Mi ma mo zdaj druga Švica,
v kapitalu je resnica.«
Pa so vsi užitki šli!
Kdor je delal …
. . . . . . . . . . . .
Včasih na skrivaj pomislim,
ko tako solato čistim,
da mi gvišno je vse to.
Oni sebi so nabrali,
nam pa bolj slabo postlali.
Hej, kako se nam zdaj smejejo.
Kdor je delal …
. . . . . . . . . . . .
Kdor je delal …
. . . . . . . . . . . .
… dokler ni umrl – dirigent.
.
@ena normalna — a si še kje, ali nisi? 
Pred silvestrovim, 30. decembra 2010, sem po spominu napisal nekaj verzov
iz te robate* Pivske glose Ivana Roba.
*rob-ate (namesto Robove) je svoje pesmi duhovito označil sam Ivan Rob.
Takrat nisem več v celoti znal na pamet te pesmi.
Eh, to (pre)hitro pozabljanje, kljub moji počasnosti …
Morda pa kljub vsemu, kdaj spet trčiva kozarce,
brez da bi bila kakšna posebna priložnost.
Ivan Rob (1908–1943)
Pivska glosa
Nor je, kdor se ne napije.
Kranjec moj se ga ne brani,
letos pije kakor lani.
Pivcu vedno sonce sije.
Kar pri Sokratu začniva:
marsikaj je mož uganil,
vendar vina se ni branil.
Knjige modrecev odpriva,
čudo, glej, se ti odkriva:
v vinu misel drzna vzklije,
vino vir je poezije,
inspiracija priplava,
kadar pije modra glava.
Nor je kdor se ne napije.
Nismo narodič vojščakov,
»Sveta vojska« nas ne gane –
ti to veš, Kalanov Žane –.
Naših dedov in očakov,
rokomavhov in veljakov
dober zgled spomin nam hrani.
Dnevi v koledarju zbrani,
pravijo: »Le pij na svetek!«
Tudi na bridkosti petek,
Kranjec moj se ga ne brani.
»Da nebesa bi poslala
nam moža v te resne čase,
skrbnega za dom, ne zase,
da bi misel mu ostala
neomajna kakor skala …«
To so vzdihi neprestani.
Glejte pivca v uri rani!
Nesebično se napaja,
zvesto pri kozarcu vztraja,
letos pije kakor lani.
Oh in ah zemljo prepreda:
smrt vrti se v pustnih plesih,
v trojni vojni in potresih.
Pust je pepelnična sreda,
beda iz oči nam gleda,
v skrbi lačni vsak se zvije,
kar ima v zémljo skrije.
Vendar skozi smrtne spake,
skozi žalostne oblake
pivcu vedno sonce sije.
Pivcu vedno sonce sije,
letos pije kakor lani.
Kranjec moj se ga ne brani.
Nor je kdor se ne napije.
»Geslo z druge strani: posebna Robova domislica,
ki daje vedeti, da je mogoče Pivsko gloso
brati v obratnem kitičnem vrstnem redu.«
Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija (1996), str. 253–254.
— Ivan Rob: Izbrano delo (Maribor, 1965)
— Ivan Rob, življenje in delo (Nova Gorica, [1994] 1995);
spremna beseda: Ivan Rob – slikar [nečak, roj. 1956],
ki je prispeval še nekaj dodatnih ilustracij;
prijateljski spomin pripoveduje Igor Torkar.
.
@Bibita_Melita — hvala lepa.
Ne glede na vse, kar nam ustrezna v tem poletnem času, marsikaj paše bolj hladnega.
Srca pa naj bodo vroča!!!
— Toda: dobro se je zavedati cikličnosti in linearnosti časa.
O tem pa kdaj drugič, ker me čas (ne) preganja! ;)))
@Myd … nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli sem pravkar poslušala po radiu in se spomnila nate http://www.youtube.com/watch?v=ERQ_8cgi2qc
Eno pesem, rad bi napisal pesem,
enostavno, prijazno,
ki bi bila brez skrbi,
ki bi ljudi veselila,
ki bi še meni dajala moč!
Brez šoferjev, ki skozi šipe grozijo,
brez slepih, ki pametne učijo,
praznin, ki z naslovnic dol zro,
kravat, ki lepo govorijo,
a taki pesmi je danes težko.
Nekaj pa je še takih ljudi,
ki se jih človek razveseli,
nekaj pa je še takih ljudi!
Verjamem, vem, da mi nekoč bo uspela,
vem, da me takoj bo zadela,
prijazna bo legla v srce,
in bo ljudi radostila,
in bo še sebe potolažila,
in vsem nam bo dajala moč!
Nekaj pa je še takih ljudi,
ki se jih človek razveseli
nekaj pa je še takih ljudi!
[sub]Ena pesem-Vlado Kreslin (M.Tomassini/V.Kreslin/M.Tomassini-V.Kreslin-G.Gjurin)[/sub]
Biti kaplja
Dane Zajc
Biti kaplja na tvojih prsih,
biti svetla čista kaplja
na žejni koži,
biti nemirna kaplja
na vročih prsih,
biti posrkana kaplja na tvojem telesu.
Biti trska v tvojem ognju,
biti plameneč ogenj v tvojem ognju,
biti velik ogenj
v ognju tvojega življenja,
goreti, goreti, zgoreti
in biti pepel, ki ga raznaša
dih tvoje strasti,
ničesar več čutiti, ničesar več želeti.
Le v uničenju je mir in ljubezen,
le v uničenju je neskončna zvestoba,
mrtve stvari ljubijo z mirom večnosti,
o biti skala v polju
tvoje ljubezni.
@Bibita_Melita — hvala, meni je tudi v počasno veselje, ko mi kaj napišeš ali sporočiš.
[youtube]v-D8aW11jFM[/youtube]
[list][list][list]
Bojan Bajramović (1959–2008) [ – pripis, večina najboljših je že odšla ali je v odhajanju … ]
Željo moja, Podgorice (2007)
Daleko je srce moje,
još me bole grudi.
Mjesto lijeka, sad mi treba
tvoja ruka da me budi.
Mjesto lijeka, sad mi treba
tvoja ruka da me budi.
Da je meni, da me grliš
kao vjetar sa Gorice,
ja bih brže ozdravio,
željo moja, Podgorice.
Probudi me svake noći
miris tvoje kose.
Tebe nema, san me tješi
kao nekad srešćemo se
Tebe nema, san me tješi
kao nekad srešćemo se
Da je meni, da me grliš
kao vjetar sa Gorice,
ja bih brže ozdravio,
željo moja, Podgorice.
[ Instrumental … ]
Da je meni, da me grliš
kao vjetar sa Gorice,
ja bih brže ozdravio,
željo moja, Podgorice.
.
@nekdo ki mu ni vseeno — meni tudi ni vseeno, vsaj takrat ne, ko prebiram pesmi!
Še se ne morem odmakniti (pre)daleč od Janeza Menarta.
[list][list][list]
Janez Menart
Ljubezen moja je
Ljubezen moja je
kot bled, plašljiv otrok,
kakor tepen otrok
ljubezen moja je.
Nekoč pa vendar bo
vsa druga, kot je zdaj,
kot razcveteni maj
ljubezen moja bo.
In stihi bolečin
in žaljenih dobrot
tedaj utro si pot
do tujih bolečin.
In v srcih šel bom v svet
kot dobra bit ljudi,
kot dobra vest ljudi
bom v sto smeri šel v svet.
In ko bo najbolj tih
najbolj tenak dvospev,
ljubimec vanj bo vplel
moj polotožni stih.
In mehki njen poljub,
njegov mehak objem,
bo tudi moj objem,
bo tudi moj poljub.
In zmerom lep in mlad
brez konca snubil bom,
brez konca ljubljen bom,
ves svež in lep in mlad.
Pa naj ljubezen je
kot bled, plašljiv otrok,
kakor tepen otrok,
ljubezen vendar je …
.
[youtube]Q-mf7awgWTc[/youtube]
Vladimir Savčić – Čobi (1948–2009) – (Pro Arte) – Vrijeme Pošteno (Povratak)
[list][list][list]
Vrijeme pošteno
Bilo neko toplo ljeto,
koliko ih samo prođe
neko novo vrijeme dođe,
prijatelji dragi moji
šta da pričam kad sve znate,
zajedno smo prošli isto
lijepe žene i Pro Arte,
one pjesme još nas prate …
bilo neko vrijeme pošteno …
Bilo neko dobro doba
kada za nas svi su znali.
Pjevale se pjesme naše,
a mi smo samo putovali.
Iskreno se radovali,
svakoj pjesmi sebe dali
i na kredit instrumente
mi smo tada kupovali …
bilo neko vrijeme pošteno …
Ko će da mi vrati sve to,
prijatelje, jedno ljeto,
vrijeme srećom nošeno …
I najbolji da me prate,
neće biti ko Pro Arte
bilo neko vrijeme pošteno …
bilo neko vreme pošteno …
MyD počasi pa bo dovolj tvojega lenarjenja, bo treba zopet kaj delat
lepo, da me opominjaš, vendar ni problem niti v počasnosti niti v lenarjenju.
Očitno se bom v bodoče bolj poredkoma, čeprav še vedno rad in (u)počas(nje)no, oglašal.
Vendar: tudi tako se dá (pre)živeti!
[center]
[img]https://lh3.googleusercontent.com/mkx3f7l3nooE_-j3o6SKWd5wnBafjxv02-KLpvBHyJNdNWKM6V2GtOHvLOj1mQKoT7ySfXiRiAR-y9yaHbNl-BzoGzXB2vs5eqk=s512[/img]
[sup][Ilustracija: Kostja Gatnik: Magna Purga. Danes in nikdar več, 1972][/sup]
Pri meni (še) ni b´la zmatrana! ;)[/center]
[hr]
Za trohico dobre volje:
To je hudomušno napisano (kot parodija)
po Prešernovi pesmi Pod oknam (Luna sije, / kladvo bije / …)
[list][list][list]Simon Jenko
Od Janezove Neže
Lepa Neža,
to je mreža,
v k´tero srca se love;
bolečine
vse fantine,
ko jo vid´jo, v prsih skle.
Pa ni hiše, kjer dvoriše
tak´pohojeno bi b´lo;
saj do hrama, kjer spi sama,
vsako noč gre fantov sto.
Ne le samo
s´ Praš in z Jamo
truma fantov roma k nji;
saj skor´ vsaka
noč junaka
tud´ s Trboj prinese ji.
Pa je zalo
je premalo
fantov le iz treh vasi;
kar je znanih,
kar neznanih,
vse omrežiti želi.
Ni prevzetna,
je prijetna,
z vsakim rada govori;
jezik gladko
in pa sladko
teče cele ji noči.
Dolgo stika, kar jo mika,
le predolgo ne dobi;
boš imela,
kar s´ želela,
le počakaj, Než´ca ti.
[sup][Simon Jenko: Pesmi (1990), str. 111–112][/sup]
.
nekoliko zapoznela zahvala za tvoj prispevek iz preteklega leta
in lep pozdrav (vsem) po dolgem času,
vendar smo – (še vedno!) v maju.
[hr]
V ta majski čas sodi tudi zanimiv mož – častnik, pesnik in dramatik
(in ne nazadnje bohem, gentlemanskega vedenja):
[center]
[img]http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/6/6c/GoliaPavel-foto_Berthold.jpg[/img]
Pavel Golia
[sub](1887–1959)[/sub]
[/center]
In še bolj se majskemu času poda njegova pesem:
[list][list][list][list]
O, Ester, o, Renée
Utihnil je orkester,
godci so se razšli,
o, Ester.
In še drhti nekje in še nekje zveni,
o, Ester,
pesem mladih teles ter
vžiga mlado kri.
Moj bog, kak bil je pester
opoj teh kratkih dni,
o, Ester.
Končan je ples narcis in aster,
Renée,
pljusknil je čas ter
jih odnesel. Kam? Sam bog ve,
Renée.
In še nekje drhti in še zveni nekje
o, Ester,
o, Renée,
pesem mladih teles ter
vžiga mlado kri,
da vre, da se peni.
Nekje
v ljubezni srca še gorijo,
nekje, Renée.
Pod klopjo v parku mrtve sanje spijo,
za vedno spe,
o, Ester, o, Renée.
Enkrat smo bili v maju,
sedaj je vse pri kraju,
o, Ester, o, Renée,
le vaju
pozdravlja čez vode in čez gore
samoten mož, ki v negotovost gre.
[sub]»Ljubljanski zvon«, XXXV. 1915. 7.[/sub]
[/list][/list][/list][/list]
[hr]
Faksimile pesmi: [i]O, Ester, o, Renée[/i] [pdf] (Ljubljanski zvon, letnik 35, številka 5)
[hr]
Skoraj celo stoletje bo kmalu minilo odkar je pesem objavljena,
nastala oz. napisana pa naj bi nekaj let prej (zdi se mi, da 1908 ali 1909).
Kakor piše Mira Mihelič v svojih spominih (Ure mojih dni, 1985),
Pavel Golia je, v poznih ali zgodnjih urah, imel navado navado reči: »Arduš, pejmo še v bar!«
Lahko rečem v tem slogu: »Arduš, dajmo še enkrat prebrat vsaj kakšen verz!«
[list][list][list][list]
…
Enkrat smo bili v maju,
sedaj je vse pri kraju, …
[/list][/list][/list][/list]
Eh, maj, …, pa k(r)aj?…
.
Maj, lep in poln pričakovanj se nadaljuje …
@Bibita_Melita in @maj ali ne
Hvala za prijazne in počasne ;))) odzive!
Igor Grdina je na začetku spremne študije k Pavel Golia: O Ester – O Renée. Izbrane pesmi (1997) napisal nekaj, vsaj zame zanimivih, misli:
[list]
»So časi, ki umro scela v trenutku, ko se izteče njihova ura, in so časi, ki v spominih žive večno. Ne umro, le mrak jih vzame; prekrije jih patina minulosti in skoznje prej ali slej zaveje nadih neubranljive poetičnosti. Vemo za njihove sanje, strahove in solze, vendar je njihova resničnost neulovljiva v našo. Njihova neopredeljiva navzočnost se zdi kot usoda – kot nekaj, pred čemer ni mogoče ubežati, in kot nekaj, česar ni mogoče ujeti.«
[/list]
Kvečjemu lahko dodam, da ujamemo (le) trenutke, ki nas opredeljujejo ali zaznamujejo.
Zase lahko rečem, da so so bile in so moje vsakokratne sedanjosti sestavljena le iz trenutkov.
[hr]
Meseca maja, kakor v naslednji pesmi – preprosto, če nam je to všeč ali ne – ni več,
čeprav upam in se nadejam, da se bo še kdaj oglasil.
[youtube]J9Hxb_kyduY[/youtube]
[list][list][list][list]
Sezona senc [1976]
Besedilo: Dušan Bižal
Glasba: Miha Kralj
Sezona senc, poletnih sap,
zbudila je zaspani slap.
Deževen dan ima pust pust obraz,
oblakov streh, jutranji mraz.
In padam padam dež droban,
udarjam v strehe tja v en dan.
In pojem pesem, ki jo znam,
sem dež droban, sem dež zaspan.
Nad mano sonce zažari,
obleko mokro pozlati,
v nešteto mavric se topim –
letim, hitim in te lovim.
Sezona senc, snežink, ledu,
o meni ni glasu, sledu.
Stopim se na tvojem nosu se,
poljubim te, poljubiš me.
Nad mano sonce zažari,
obleko mokro pozlati,
v nešteto mavric se topim –
letim, hitim in te lovim.
Tako spoznal sem te dekle
pošepnil ti kako in kje.
Še danes ne verjameš mi,
spomin bledi, v njem pa ti.
Še danes ne verjameš mi,
da tisti dež sva jaz in ti.
Še danes ne verjameš mi,
spomin bledi, v njem pa ti.
Še danes ne verjameš mi,
da tisti dež sva jaz in ti,
da tisti dež sva jaz in ti,
da tisti dež sva jaz in ti,
da tisti dež sva jaz in ti.
[/list][/list][/list][/list]
[hr]
Pesem je izšla leta 1976 ter na albumu Prah: 30 let nezaprašenih melodij (2007).
[img]http://s4d4.turboimagehost.com/t/11341605_Prah_-_Sezona_senc_-_1976_-_Prednja.jpg[/img] 1976
[img]https://encrypted-tbn1.google.com/images?q=tbn:ANd9GcRrOWmLlipjMmetJqEDLBQrjetwGEps6aFz8c6thsKY9s_Rk1JK[/img] 2007
Skupina [b][i]Prah[/i][/b] je delovala v letih od 1975 do 1981.
Igrali so pop glasbo in njihove največje uspešnice so bile Sava šumi, Halo Nataša
in (meni osebno ena ljubših pesmi) – Sezona senc.
[hr]
Nikakor se ne morem odločiti ali gre pri meni za sezonske spremebe (vremena)
ali je bolj to odvisno od malce nestalnega in občasnega melanholičnega razpoloženja.
Ah, namesto premišljevanja, se bom raje prepustil tako cikličnemu kakor linearnemu času.
.
Melanholijo v meni budi pa tale:
http://www.youtube.com/watch?v=SvrRe65a_ak
Potlej je treba ugasniti ekran in si reči: “Najboljše šele prihaja!”
Forum je zaprt za komentiranje.