Po spletu okoliščin sem si delo uredila tako, da delam od doma. Prej sem hodila v službo, zdaj isto delo opravljam doma v svojem kabinetu. Že prej sem občasno kakšno stvar dokončala doma, zato sem bila prepričana, da bo stvar funkcionirala.
Na žalost ugotavljam, da je bila to zelo slaba poteza in najslabša možna odločitev, saj sem nenehno v zaostanku z delom. V bistvu efektivno delam samo v času, ko so ostali družinski člani zdoma, tisti hip, ko pa se vrnejo, pa zaradi motenj nikakor ne morem delati normalno. Imam dva otroka, ki se v šolo odpravljata ob 8. uri zjutraj, mož odhaja ob 6. uri in otroka zbujam jaz. Dokler se fizično ne odpravita od doma enostavno ni miru. V tem času tudi jaz spijem kavo, pojem, potem delam do 12.ure, skuham in malicam, zelo pazim, da se s tem zamujam največ 30 minut, vendar je kmalu po 14. uri že spet galama, saj se otroka vrneta iz šole. V bistvu mi mankajo kar tri ure, to skušam nadoknaditi zvečer, zjutraj, ponoči, vendar enostavno ne gre. Po šestih mesecih jutranjega vstajanja, nočnega bedenja in popoldnevov, ko kao delam, vendar zaradi vpadov družine, nič ne naredim si moram priznati, da sem se fino zaj…… Delodajalec je jasno navdušen, saj so mu odpadli stroški prevoza in niti slučajno ne razmišlja o tem, da bi se vrnila v pisarno, pa tudi ne morem se, ker je zaradi adaptacije trenutno nefunkcionalna. Mož in otroci so ravno tako navdušeni, da sem doma, jaz pa se spreminjam v živčno razvalino. Družine ne morem izseliti, ne morem se delati, da me ni, če sedim doma, ne morem pa se tudi koncentrirati, če me moti glasna glasba, prepiranje, tekanje, govorjenje in še kaj bi se našlo. Prosti vikendi so samo še sanje, občutek imam, da sem cele dneve v službi, efekta pa nobenega.

Prevajalci, lektorji in ostali, ki delate od doma in imate družino lepo prosim za koristne nasvete, ostali pa se prosim vzdržite monovskih brezveznih pripomb. Hvala.

Je možno, da otroka ostaneta še kako uro v šoli – npr. podaljšano bivanje, kake dejavnosti?

Morala boš bolj aktivirati moža.

Usedite se, povej jim, kot si nam tu.

Koliko pa so stari otroci? Če so že malo večji in naredijo sami nalogo ipd., potem ti po moje manjka samo dobra organizacija. Poveš otrokom, da mame do 15.30 enostavno ni, ker dela in da ne smejo motiti. Ti si daš v ušesa slušalke in kakšno ful mirno meditativno glasbo al pa kaj podobnega če ti to paše in delaš delaš delaš do tiste ure kot si delala v službi.
Ali pa mogoče, da se dogovoriš z mamo, taščo, teto…(če imaš to možnost), da gresta otroka po šoli tja, naredita nalogo, nekaj pomalicata in prideta potem domov, ko ti končaš. Ali pa mogoče ostaneta v podaljšanem bivanju v šoli…
Kje sta bila pa otroka prej, ko si ti delala?
Mogoče imaš občutek, da moraš zdaj hkrati delat in skrbet za dom, ampak če si dopoveš, da je to služba in pika in da moraš delat, se boš počasi sigurno lahko zorganizirala. Je pa res da je doma veliko več motečih faktorjev, ampak verjetno si tehtala pluse in minuse in so pač plusi pretehtali…
Srečno!

Svetujem, da vstajaš prej in s tem pridobiš kakšno urco.
Kosila ne kuhaj, saj ga tudi prej nisi, ko si bila v službi. S tem pridobiš urico. Kuhaj, ko pridejo domov, vključi jih v skupno pripravljanje hrane, medtem pa se še kaj pomenite…
Eno urico oddelaj, ko gredo otroci spat.
Predvsem pa ne živčkaj, ker s tem delaš škodo sebi! Lepo mirno …

Ta forum je namenjen vsem, zato taka vzvišena opozorila totalno ignoriram, oziroma me ravno taka vzpodbudijo da dodam kakšno pripombo! KO in če bodo pravila igre taka, da nihče ne sme pisat tle gor, razen če ima res preverjeno pravilen odgovor, mnenje, takrat bom pač premislila dvakrat….

SIcer pa glede naštetega, bi rekla tako, otroci gredo pred 8 uro v šolo, torej, navadi se jih ignorirati oz. če sta šoloobvezna jim komot poveš, da mami začenja s službo ob recimo 7.30 in da takrat ne smeta motiti, naj zakleneta za sabo in odideta v tišini. Potem si narediš pavzo za malico ko si lačna, okrog 10, 11 ure, in ker si doma, imaš za to povsem dovolj 15 minut, (pripravi si jo zjutraj ko ustaneš) in delaš naprej do 14.30 ure z istimi navodili za otroka – mamica se ne moti, ker dela. Ali pa še celo dlje, do 15.30 in oddelaš praktično vse. Skuhaš pa lahko popoldne za naslednji dan, ali pa (kot počnem jaz) kuhaš reči, za katere ne potrebuješ več kot 30-45 minut. (je tudi bolj zdravo)

Zvečer pa po 8 uri, ravno tako, se lahko zapreš v kabinet in delaš uro ali dve, ko in če ti pač zmanjka časa.

Čemu nehaš že ob 12? čemu začneš šele ob 8?

TO je vse, je pa treba res bit vztrajen! Mislim da je treba nekajkrat jasno in glasno poudariti, da se pač mamico NE moti ko dela, da se glasba do 15.30 NE posluša, da se NE dere in ne moti. Če boš mislila zares ko to govoriš, prej ali slej bodo odnehali s tem…

Moj mož dela doma in vse klapa. Je pa res, da se je z otrokoma 7 in 9, pogovoril, kaj to pomeni, da to ni hec, da ko dela, telefonira, …. ga pač ni in ga lahko zmotita le v primeru, da gre za življenje. Sta razumela in v 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} upoštevata.

Midva z možem vstanema 15 do 6h skupaj, se urediva, spijeva skupaj kavo in potem jaz ob 6.30 šibam, on pa prične z delom.

Tamala vstaneta ob 7.15, se umijeta, uredita, prideta dol in ateka samo pozdravita in gresta na zajtrk. Pojeta, pospravita za sabo, si pripravita vse za šolo in potem jih ati pospremi do šole in takrat malo poklepetajo. Potem se mož vrne na delo in dela do 15h, ko prideta tamala iz šole. Vmes ne kuha, ne dela nič za dom, temveč za službo. Pravi, da mu časovno vse steče, včasih že celo prej zaključi in gre tamalima nasproti.

Od 8- 14 je pa res malo časa, še posebej, če vmes delaš za dom ali kuhaš. To bi po moje morala odmislit.

Tipični problem učiteljev. Ne doma, niti v šoli ni miru za delo. Ves čas imam v glavi, kaj vse me še čaka. Vstajam redno ob 4:30. Mir je do 6.15, potem pa se ves čas koncentriram na 3 stvari hkrati, kar je utrujajoče in neefektivno.

Kot prvo, mora tvoja družina razumeti, da ti delaš službo od doma! Da je čas, v katerem delaš nedotakljiv! Da nimajo kaj rjovet, skakat, noret, da v tem času ne kuhaš, pereš, pospravljaš in NISI na razpolago! Če družina tega ne razume, je delo doma utopija in slej ko prej pripelje do razkola. Ti se moraš naučiti svoje delo opravljati skoncentrirano in učinkovito, za vsak dan posebej določiti, koliko moraš narediti in potem to tudi uresničiti. Brez visoke stopnje samodisscipline to ne gre! Delo doma ni za nedisciplinirane ljudi! Jaz prevajam doma in moji vedo, da ko delam, DELAM! In me ni – razen če kdo zboli ali se zgodi ka popolnoma nepredvidenega. Normo imam vedno postavljeno 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} višje, kot je nujno. Če se zgodijo nepredvideni dogodki, mi zato ni treba takoj prosjačiti za premike rokov ipd.

Ne moreš kuhat, malicat, pit kave in ne vem kaj še vse vmes! Ko delaš – DELAŠ! Pri meni je še prvošolček, ga mora vozit v šolo, kar pomeni, da ni teorije, da začnem resno delat pred 8,30. Ob 12h ga že spet poberem. Vstajam z možem, ob 6.10. Zajtrk, kava, potem gre on v službo, jaz delat. Od 6,30 do 7,30, ko zbudim otroka, običajno pregledam delo od včeraj, redko kaj na novo začnem. Ob 7,30 vržem pokonci otroka, oba zajtrkujeta, ob 8h furam v šolo. Kadar večji začeja prej ali kasneje, si vse spedena sam, jaz niti vem ne, kdaj točno gre iz hiše. Do 11.30 delam neprekinjeno, skoncentrirano, to je treba natrenirat! Ta čas ni telefonov, mobijev, ni e-pošte – odklop! Ob 11.40 grem po tamauga in nato skuhava kosilo ali greva po potrebi še prej v trgovino, če je nujno. SIcer se uskladiva z možem, kdo kdaj kaj nakupuje, pogosto gredo v shopping z otrokoma ali kaj nujnega skoči iskat večji, kakor kdaj. Večji pride iz šole sam, kosilo ga čaka doma. Potem je odvisno od rokov, kolikor me stvari priganjajo. Če je kriza, se znata brez problema sama zaigrat (6 in skoraj 11 let) oz. se zaposlit. Če ni krize, gremo vsi skupaj za 2 uri popoldan kam ven, nato pa ima večji itak nalogo, pa glasbeno, mlajši pa je bodisi pri večjem ali pa pri meni. Če se le izide, ne delam, dokler ne pride domov mož, če pa je hud pressing, se dogovorimo, kako bomo to izvedli. Ali je večji z manjšim, ali je manjši pri meni in kaj bere, gleda kako risanko, se tiho igra z legicami, vsekakor pa v času, ko delam, ni galame in šundra. Z večjim itak ni problemov. Če sta lačna, žejna, če jima kaj fali, to v 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zrihtata sama, mene izredno redko motita. Zvečer delam izredno nerada, ker je nočno delo zame neučinkovito in zelo naporno, rada imam zvečer rutino, da se v miru večerja, da vsaj 1 x v dnevu jemo skupaj, preberemo kaj, kaj podebatiramo in potem gresta otroka spat. Če je res nujno, sam še delam tja do 23. ure, dlje pa ne, raje zjutraj prej vstanem. So tudi faze, ko je s prevodi norija, takrat se skušam dogovorit s kako mamo sošolcev, če sta lahko mojadva pri njih, pa kdaj drugič, sploh čez razne počitnice jaz vrnem in vzamem njihove otroke na izlete, kopanja, potepanja.

Z možem imaa tudi razdeljena domača opravila, saj to, da jaz delam od doma ne pomeni, da sem služkinja. Najmlajši ima na skrbi zlaganje posode iz pomivalca, večlji obeša oprano perilo. Mož nalaga v oba stroja, jaz likam in pobiram perilo. Nakupujemo po spsiskih in dogovoru. Pospravljamo isto po dogovori, vsaks krbi za svoj red. Sesamo vsi 4, vsak druga dan drug, tudi tamau. Tak režim velja že 3 leta in nam znese. Zahteva pa res strogo samodisciplino in sodelavnje cele družine.

Malo odvisno, koliko sta otroka stara. Če sta še majhna, potem pač podaljšano bivanje do pol štirih. Če sta prevelika za podaljšano bivanje, jima pa razložiš, da te, recimo do pol štirih ni in konec. Naj naredita naloge, si vzameta za jest, karkoli, ampak brez tvoje pomoči in prisotnosti. Ko delaš, samo delaš. Ne daješ prat, ne obešaš perila, ne zlagaš v pomivalni stroj, ne postiljš postelj. Nič od tega. Enako pomembno: ko nehaš delat, nehaš. Tako boš ti laže ločevala med delom in domom in tvoja familija tudi. Ker če nekdo čistovces svoj budni čas preživi za računalnikom, potem ne moreš vedeti, kdaj v resnici dela, pa tudi, včasih se je treba kaj tudi zmenit in potem se navadiš, da tisti računalnik pred človekom pač zignoriraš in potem se meje med delom in domom spet zabrišejo, oz. tvojim sploh nikoli ne bodo jasne. Pa še ena stvar: ko delaš, delaj intenzivno. Nič kofetov, nič sprehodov do tiskalnika, minimalno visenja na internetu, ker veš, da imaš v bistvu za delo na razpolago manj časa kot prej. Pa bo šlo.

ma to ena provocira, no, saj vidite, da sploh ne odgovarja.

Če bi šlo zares in ženska res ne bi opravila vsega, kar bi morala, bi se že znala sama znajti in ne bi kuhala v času, ko dela za službo, saj če bi bila zares v službi tega tudi ne bi mogla početi. Poleg tega se otrokom, ki niso več v podaljšanem bivanju, menda da dopovedati,da dajo mir in pustijo mamo pri miru do pol štirih ali štriih, recimo. Skuha se pozno popoldan ali zvečer za naslednji dan, ne pa ob 12. Skratka, kr neki ta sestavek.

Babbcaa, vprašanje je postavila dobre pol ure pred tvojim postom, ti jo maš pa že za provokatorko? Verjetno je šla spat, kaj praviš.

No skratka “delo delo”. Ali prej nisi poskusila nič podobnega? Ker morda si se res zaletela s svojo odločitvijo, ni vsak za delo od doma, ali je tu dekoncentracija, ali pomanjkanje discipline… Recimo, nikoli nisem razumela sošolcev, ki so se za izpite učili v čitalnicah ali študijskih sobah, ampak za svojo disciplino so rabili to. Jaz pa nasprotno – udobje postelje ali kavča, muzika, domača živalca za stiskat.

Prva dela od doma so bila pri meni občasna prevajanja. Zaslužki so se mi zdeli bajni. Vendar sem seveda delala kampanjsko, uro do dve zvečer kakšen teden skupaj. Popolnoma jasno mi je bilo, da enako skoncentrirano ne moreš delati vsak dan 8 ur skupaj, vmes morajo biti odmori, poleg tega se pojavi kaka ustvarjalna kriza – torej bi bil učinek in zaslužek pri takšni edini zaposlitvi čisto povprečen.
Sicer pa (redna) služba ne pri meni ne pri partnerju nikoli ni bila taka, da bi, ko zapustiš stavbo, lahko odklopil. Ogromno je nekega razmišljanja, če vse štima, kake priprave, preštudirat material za naslednji problem. Tudi na dopustu dvigniti telefon, ker se je v službi pojavil problem in slučajno edino ti veš odgovor nama ni noben tabu. Če imaš svoje delo kolikor toliko rad in ga obvladaš, te taka malenkost res ne more spraviti iz tira. Če te hoče nekdo izkoriščati, ga pa pač odpikaš.

Pri zadnjem delodajalcu smo dekleta vsa imela možnost dela od doma, kadar ni bilo sestankov in terena. Torej smo to izmenično koristile 1-3 dni na teden. Tisti, ki je imela 3 otroke, pa hkrati stanovala v istem kraju (torej je lahko skočila v pisarno, če je bilo treba), je bilo “odrejeno” stalno delo od doma. Ki pa se ni obneslo. Ne zaradi otrok, te je imela čez babica do večera, ampak ker je bila punca nagnjena k lenobi in rabi “normalno” delovno okolje. Pa reči temu vzpodbuda ali nadzor…

Jaz pri delu od doma uživam. Ker se ne vozim imam na dan imam dve uri življenja več. Delovni kotiček je točno tak, kot želim (pa ni popolnoma ločen od ostalih prostorov). Vmes DAM prat, kuham, se sprehodim po vrtu, se pocukam s psom za igračo, stisnem otroka ali parnerja – če sta že doma, spijemo čaj in jima sugeriram, česa naj se lotita, če se mi že zdi, da bi me motila. Ob vsem tem tem se ali sprostim ali razmišljam, če sem vse zajela v zadnjem pisanju…ali kako naj se lotim naslednje naloge. To je enako kot malica ali kofetkanje v službi, da ne govorim kolikokrat sem (in večina drugih sodelavcev tudi) brezveze brkljala po internetu, ker sem imela prazno glavo, treba bi pa bilo naresti kaj kreativnega.

V “tapravi” pisarni me pa prekinjajo sodelavci, poštar, zgubljene stranke, en bi imel skoz klimo prižgano, drugi odprto okno, da se sliši vreščanje otrok iz sosednjega vrtca, eden muzko, potem nabijajo po sosednjih pisarnah, renovirajo nadstropje nad tabo, eden vse popredalčkano, drugi se vedno pizdi, da nič ne najde in razmetava… In ker smo si tako različni, moraš ful več potrpet, kot pač z domačimi, ki so ti verjetno podobni. Si imela pri delodajalcu popolnoma izolirano sobico?
Ena gori piše, da odklopi tudi telefone in e-pošto. No, to je meni delo, tako da take motnje niso motnje. Se pa pozna, da te sodelavec “na dom” pokliče, če te res rabi, ne pa poblebeta s tabo, če si že itak “tam”. In jaz delam enako njim. Tako da, na vse kriplje se bom trudila imeti podobno službo še naprej.

Prepiranje, tekanje, glasna glasba praviš? No, tega jaz ne trpim, pa če delam ali ne. Sploh, ker naša hiška nima nobene zvočne izolacije. Tako da tu res ni kaj filozofirati. Če so tvoji otroci po naravi divjaki in ne morejo biti večino dni še dve uri kje drugje (igrišče, prijatelji, krožki?) odredi disciplino, tudi na kakem drugem področju jo itak moraš. Glasbo naj poslušajo na slušalke. Če te moti še normalno govorjenje pa si ti kupi zvočno izolirane slušalke.

Praviš, da je delodajalec nadušen, da ni več stroška prevoza. Kaj pa najemnine? Ker če si imela svojo pisarno, je prišparal tudi na tem. Če je nisi imela, te morda brezveze zdeluje psiha, da te sodelvaci niso motili, domači pa te. Rabiš se torej skulirat. No, in če še vedno ne gre, ali lahko najdeš v bližini svojega doma luknjico, za katero bo najemnina nič večja kot je bila v tistem oddaljenem kraju, pa naj ta strošek vzame nazaj. Saj po zakonu bi ti moral plačevati tudi kaj za domačo uporabo (telefon, internet, mal elektrike, kupiti primeren stol blabla).

Otroka naj ostaneta v šoli do 16.00 ure, pa je rešen problem. Če si discipliniramn, je delo od doma fantastično, saj lahko vmes tudi daš v pranje perilo itd. in imaš manj gospodinjskega dela za zvečer.Tako da bi moralo biti zate še boljše.

S tabo se pa totalno strinjam. Super odgovor.

Zakaj delaš samo do 12h? Zvečer si pripravi malico, ki jo boš pojedla enkrat med delom, potem pa delaj do 14h. Tudi kosilo pripravi zvečer, kot če bi hodila v službo drugam in ko pridejo otroci, pogrej in pojejte skupaj. Pa si že za 2 uri na boljšem, kot prej.