SMETIŠČE …
Dobro jutro, gmajnaji, Tjavendanovci,
dobro jutri najmilejši prijateji!
Nekaj dni sem skozi me vleče v peteklost,
nekaj dni sem skozi sem Jekil in Hyde,
nekaj dni sem skozi se trpinčim kot črna živina. Na trenutke pristajam v nebesih, na trenutke na najglobljem podnu pekla. Na trenutke so spomini kot metuljeva krila, na trenutke bi rada videla, da bi me ne bilo.
V vseh treh trenutkih se pojavite tudi vi, Tjavendanovci, v katerih sem pred letom dni našla nekaj nepopisnega, nekaj čudovitega. Takrat sem odložila toliko svoji skrbi … na smetišče …. pozabe, toliko svojih gorja ….. na smtišče pozrabe, takrat sem začela postajati nekaj, kar si je dovolilo več dni v tednu preživeti popolnoma v času, v katerem se živi. Česar koli sem se dotaknila, karkoli sem naredila, na karkoli sem pomislila, ni bilo nujno vse povezano s časom, ki sem si ga želela izbrisati iz spomina. No, da ne bo preveč čudno povedano, saj nisem živela v preteklosti, to ne, le večkrat so se mi takrat spomini vračali tja in večkrat sem se crkljala tako neumno v času, ki ga ni bilo več. Potem je prišel forum, čas se mi je malce zapomnil, našla sem ljudi, ki so imeli še več težav, ne le v preteklosti, temveč z njimi tudi živijo, našla sem ljudi, s katerimi smo se zaštekali in se poslušali, pa več kot to: znali smo se resnično zabavati, veseliti …. ti ljudje so še danes moja zdravila, moje “arcnije”, na smetišču pa je ostalo tisto, česar se človek ne spominja rad. Ko sem zjutaj odpirala knjigo Z.M., sem si dejala: razmišljala bom o stvari, kjer se mi bo odprlo in kar bom prebrala. In kaj se mi odpre, ah, saj ste že ugovotili, tema z naslovom Smetišče, ki pripoveduje o preteklosti. Vam jo smem prenesti na tale “papir”?
“Preteklost je mimo, zato jo pozabimo. Za nazaj ne moremo nič več spremeniti. Zato tuid razmišljanje – kako drugače bi na bilo sedaj, če se v preteklosti to in to ne bi zgodilo, ali če bi se zgodilo drugače – nima nobenega smisla.
Edino, kar lahko in je tudi smiselno in koristno storiti v zvezi s pteteklostjo je to, da spremenimo svoje mišljenje in s tem dojemanje tega, kar se nam je že zgodilo v tako obliko, da bomo s to preteklostjo čim laže živeli; da nas bo pustila pri miru; da ne bomo obtoževali nikogar; da se ne bomo žrli zaradi krivde; da se ne bomo še sami kaznovali, če nas je v preteklosti kdo prizadel, ponižal.
S preteklostjo pa najbolje opravimo, če verjamemo, da smo v preteklosti tako mi kot vsi drugi ravnali in storili najbolje, kar smo zmogli v okviru svojih tedanjih zmožnosti, znanja in občutkov. Danes, ko vemo več, bi brez dvoma ravnali drugače.
Še zlasti pomembno pa je dobro spraviti in pospraviti svoje slabe izkušnje. Dokler ne bodo lepo posrpravljene na smetišče preteklosti, bodo naše videnje sveta in življenja, resničnosti in naše doživljanje.
Tisti, ki ima slabe izkušnje, ne bo več tako zaupal drugim ali kar življenju kot tisti, ki se še ni “opekel”.
Zato – proč s slabimi izkušnjami, pozabimo nanje. Saj slabe izkušnje se ne ponavljajo; ponovile se bodo le takrat, če jih bomo v svojih mislih nenenhno oživljali, namesto da bi pustili in dovolili, da jih prekrije prah, ali da strohnijo na smetišču preteklosti ….”
Tako, prijatelji, pravi Z.Modrej. Kako prav ima, a vendar, on to zmore in hoče in želi in najbrž je tako tudi naredil. Vendar, kaj nismo ljudje različni? Kaj nismo tudi takšni ljudje, ki si kdaj pa kdaj želimo trpeti? Kaj nas bolečina, ki jo zbudimo in pogrebemo iz prahu, poiščemo v vsem tem smetišču, dela tako čudovito dojemljive za trpljenja drugih? Se nam ne zgodi, da se “hranimo” kdaj pa kdaj ravno s to bolečino, ki jo tako zavestno prekrijemo? Se nam ne zdi, da se kdaj pa kdaj prav “potrudimo”, da v vsem tem smetišču spet najdemo tisto, kar smo tisočkrat že zavrgli, kot nerabljeno! In si ne upamo vreči stran, kot si ne upamo vreči otrokovega starega in zguljenega medvedka brez ene noge in brez ene učke, pa še brez ušesa, ker bo takoj, ko ga bomo vrgli, vrašal po njem! Oja, se zgodi, se! Ni moč kar pozabiti, česar se ne želimo spominjati, ni moč kar odložiti na smetišče, moramo še kdaj pa kdaj iz kdo ve iz kakšnih razlogov vse smetišče še prebrskati in iskati tisto, kar nas …….. bo bolelo, da bomo spet lahko to izjokali!
Danes ne bomo iskali po smetišču, danes odložimo na smetišče vse, česar nam ni potrebnega. Meni je noč, ki je za nami pomagala odnesti cel črn žakelj smeti na smetišče. Morda boste našli na smetišču prostor tudi za vašo navlako? Dajmo, spravimo v žaklje reči, ki jih želimo odpisati in odnesimo – smetrajem, naj odpeljejo že enkrat vse to, kar nas dela nervozne in živčne in zasmejimo se v novo jutro. In upam, da bodo smetarji prišli prej, kot si bomo premislili in šli spet po tisto vrečko in jo spravili nazaj v garažo ……….
Lep dan, prijateji, nasmejan ….. brez……. smeti !!!!
Res , kaj bi dejansko še tako lepo zapolnilo naše misli, kot besede Z. Modreja.
Če si brala Mariči revijo Ona, nekaj dni nazaj, celo okrožna državna tožilka Vlasta N. si dneve zapolni z mislimi iz te knjige. Nekako vodilo so ji…
Smetišče, ja , veliko se je nanj odložilo samo, brez mojega sodelovanja, in zatonilo v pozabo. Sreča ! Nekaj je ostalo, sčasoma bo šlo še to…
Res je najbolje pustiti preteklost za seboj, tako ali drugače, se je ne da več spremeniti . Tudi če bi hoteli tako. In zakaj se naj potem ukvarjamo z nečem, kar je bilo in je….treba si je zgraditi nov in lepši jutri !
Smetišče krvavo rabimo!!!
Da ostane tam vse gnilo in smrdeče.
In koliko smeti zmore “narediti” en sam ubogi
človeček. Auč – ni čudno da včasih po celem svetu zasmrdi…………..
Mariči se strinjam. Jst bi vse smeti pospravla na svoje mesto, tko lepo-posortirane (na en kup zlobo – za totalno uničenje, na drug nevoščljivost in reciklaža odpade…..)
Pa hodim še zmeri v višjo smetarsko. Veš to zgleda tkole, ko ravno mislim no zdejle smo pa popucal z vso navlako, se puuuuf neki zgodi, odreagiram pol – pa vidim da so smeti še…..
Ampak sem vesela, da so – da jih vidim in lepo sproti mečem stvari v kontejner – kako je z odvažanjem pa tko vemo…
Veš kooooolk sm vesela, da sem nekoč nekje v preteklosti opazila smeti,
zato pa lahko dejle svetim, enkrat bolj in drugič manj.
SVETIM pa!!! In ne dam preteklosti – brez nje me NE BI BILO.
Zato Hvala (bogu, usodi, komurkoli) za smetišče…
Ne , vsega pa ne dam !
Prvič , ni tako velikega kontejnerja …….
Drugič , ker rabim nekaj za spomine ……….. ,
Prijetna stara , zaprašena smet zna ponesti
srček v čas nazaj ……. kjer znova iščem ………
(((((((((((((( :: )))))))))))))))))) ! GMAJNICA Z ZVEZDICO !
Koruza je že prezrela , je že “pregroba” , zajček !!!!!!!
Nemam snage da se pomirim,
al’ bez tebe ja ne postojim,
želim, molim da si ti,
prvo što ču vidjeti, jedino ti ……..
Nemam snage, da te ne volim,
a bez tebe ja ne postojim,
hoču da mi budše ti zadnje što ču
vidjeti …….. /Magazin/
Ej, tistega s koruzo pa ne razumem.
Smetka, ampak samo smetka v vseh
vaših življenjih želim biti tudi jaz !