Če katera obvlada:-))) bi jo lepo prosila za razlago smisla partnerstva. Partnerja si naj ne bi lastili. OK. Približno si predstavljam, kaj to pomeni. Ne gre mi pa v glavo, da nekateri razlagajo to tako, da se niti navezati ne smeta en na drugega. Kaj je potem z bližino? Z izmenjavo notranjih občutkov, jih je smiselno razlagati nekomu, s katerim nista zbližana, navezana?

Partnerstvo bi naj bilo nekaj, kjer dva živita skupaj, ker pač rada živita skupaj, ker se imata rada in se spoštujeta. Tudi do sem mi je vse jasno. Za ljubezen vemo, da je minljiva. Zakaj se potem poročati?

Ravno včeraj sva se s partnerjem (nisva poročena) pogovarjala o tem. Skupaj sva že 15 let in nama se zdi izredno fino da imava povsem enake interese, želje in mišljenje. Eden drugega si ne lastiva, drug drugemu puščava svobodo a je ne potrebujeva, ker sva svobodna ko sva skupaj.
V kolikor pa gre eden od naju na kakšen službeni izlet to vsekakor ne predstavlja nobenega problema, ker nisva ljubosumne sorte.

Nihče nikogar ne omejuje, nima na “ketni” a vseeno vedno ko sva prosta tičiva skupaj in ne čutiva prav nobene potrebe da bi to spreminjala.

Ne vem zakaj je nekaterim to tako težko razumljivo in nesprejemljivo.
Vsak naj si ustvari tako partnerstvo kot mu paše.

lep pozdrav……………in prosim, ne me napadati

Pa bi rekla, da sta si blizu, navezana en na drugega? Koliko si zaupata? Te je kdaj strah, da bo odšel z drugo? Če te je, mu to poveš? Po tej teoriji, da ne smeta biti navezana, te tudi tega ne bi smelo biti strah. Ne bi smelo biti nobenega ljubosumja. A ljubosumnost je zdrava, če se ne motim.:-)))) Smejim se, ker mi ni nič več jasno.

Se zadnje čase kar sama sprašujem???!!! Eh, ma naj gre vse v ……. sem razkurjena že en teden skupaj…grrrrr….

Tudi poroka ni garancija, da je partnerstvo dobro ali celo, da bo trajalo:)
Zato če kdo dvomi v to, zakaj se poročati, če ne čuti v sebi, če ne najde razloga, zakaj bi nekomu dal obljubo, v dobrem in slabem…dokler naju smrt ne loči…etc…..naj tega pač ne stori! Če obstaja dvom, zakaj, potem jaz tega nebi počela.

Partnerstvo pa je po moje vez med dvema, ki je ne moremo opredeliti z zakonom, s pravili, papirji. Ne moremo reči, da je nekdo naš partner, ker sva se poročila in naju zakon zavezuje, da me bo imel rad, da me bo spoštoval in da mi bo vse zaupal. Tega ti ne da noben papir, nobena obljuba. To morata dva čutiti. Tudi ljubezen ne mine, to je zmotno mišlenje. Mine zaljubljenost, napetost, adrenalin ob spoznavanju novega. Tako kot mine tista prva trema, ki jo imaš, ko greš prvi dan v službo. Po 10 letih gotovo ne čutiš istega, čutiš pa drugače. Ali pozitivno, da rad opravljaš delo, imaš rad svoje delovno mesto, sodelovce…rad zjutraj greš…ali pa si se vseh naveličal, te obremenjuje že misel, da moraš tja….si odtujen, skregan, v stresu….Čas ljudi spreminja pač.
In dva, ki čutita neko povezanist, zaljubljenost, strast, navezanost….gradita na zaupanju, se pogovarjata o načrtih, o željah…se spoštujeta, se ne omajujeta, si ne postavljata nekih omejitev, ampak enostavno živita kot eno….se tudi spreminjata, rasteta, razvijata skupaj. To je pravo partnerstvo, zame…da rasteta skupaj!

Prepogosto se dogaja, da postanejo po nekaj letih skupne samo še skrbi, materialne dobrine in najhuje, otroci….med zakoncema pa praznina….vsak je šel v svojo smer, ne zaupata si več, čutita napetost, skrivata svoa hrepenenja, želje..iščeta pozornost pri drugih. Samo še zunanji videz jima je pomenben, samo še kako izgledata pred drugimi, se začneta pretvarjati, biti v družbi vedno boljša, višje….med njima pa….odtujenost!

To je tisto, kar se dogaja parom, da po nekaj letih ni več ljubezni! Ne ljubezen sama….ta je nekje skrita, potlačena…..zasenčila jo je odtujenost, katere posledice so…prepiri, očitanja, iskanja napak pri drugem, nezaupanje, sumničenje v drugega….iskanje napak pri partnerju, omejevanje partnerja ( puščaš me samo, več so ti prijatelji, več ti je služba kot družina….nimaš me rad, ne razumeš me….) …..na koncu odtujenosti pa je sovraštvo……tanka je meja, ko ljubezen preide v sovraštvo.

Predvsem je pa posledica vsega tega…slaba komunikacija.

Opažam tudi, da mladi, ko sklepajo kako novo poznanostvo, prvo pomišljajo na sex, zelo jim je pomenbno, da čimprej začnejo….skrbi me, ko 14 letnice pišejo, kaj je z njimi narobe, da so še device….Preveč se enači spolnost z ljubeznijo.
Na splošno velja, da moški pač stremi k telesni ljubezni in se na podlagi te zaljubi, ženska pa naj bi se zaljubila na podlagi čustev in občutka varnosti ob moškem…..vendar ženske so pozabile na svoje prvinske nagone….pa prehitro podležejo komercialni miselnosti, ko velja, da če ne pokažeš telesa, če ne daš fantu takoj, ko si on želi…te ne bo maral, te bo pustil, bo mislil da si zafrustrirana, mu bo dala druga…in najlažje ga pridobiš s tem, da ga počasi….prepričaš v poroko…..prevzgojila ga boš že kasneje, si misli povprečna deklica…..pa se opečejo.

Ženske imamo odličen naravni instinkt, kateri je pravi moški za nas, samo očitno so večini žensk ti čuti zakrneli in jih ne uporabljajo…. škoda:)

Nikar pa si ne partnerja lastiti:) Moški, ki gre v partnerstvo (ali ženska) je polnoleten, naj bi vedel zase, kaj lahko počne, kaj si lahko dovoli…zato ne rabijo nekoga, ki bi jim govoril, to lahko, tja lahko greš, tja ne smeš, imaš otroke, imaš ženo….ali….sama ne boš hodila, ker si poročena…..to bi moral vsak sam vedeti, čutiti…..se čemu tudi odopvedati, skleniti tudi kak kompromis…kar je v partnerstvu nujno! Ne da te drugi opozarja….sam moraš čutiti, kaj in kako vi2 funkcionirata. Kaj si lahko dovolita in kaj drug pri drugem ne sprejemata, kaj koga prizadene, kaj razveseli…

Ljubezen je srcna dobrota, predajanje, dajanje, spostovanje in zaupanje. Kdor nima v prvi vrsti ciste ljubezni do sebe, je ne more imeti niti do kogarkoli drugega.
Torej si v partnerstvu nekoga, do katerega cutis ljubezen in si mu predan, ga spostujes in mu zaupas ter te radosti moc dajanja tej osebi in ne prejemanja od nje, ne lastis in nisi ljubosumen, predvsem pa ne gre za navezanost v kolikor je v igri ljubezen.

Zaenkrat še ni bilo razloga za ljubosumje. Zaupanje je obojestransko in 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Strah da bi odšel z drugo? Ne.
V kolikor bi se to zgodilo – sva se pogovarjala – je bolje da se takoj razjasni in vsak ubere svojo pot, kot pa mučenje do konca, oziroma da izveš od tretje osebe.

Ljubosumje je zdravo v zelo majhnih dozah.
Pri ljubosumju se kaže zaupanje v partnerja.
Ljubosumni smo lahko tudi na sorodnike, sodelavce in celo živali ali otroke….tudi na njegove hobije ali službo…..pa ne mislimo, da nam bo z njimi kdo ušel…..samo pomanjkanje njegove pozornosti čutimo.

Ko pa se brez podlage bojimo, da nam bo ušel s kom drugim (ali ušla), naprimer,…gre na službeno pot in partner si doma riše, kdo vse in kaj vse se njegovi ljubezni lahko zgodi……to so samo njegove (njene) slutnje, ker partnerju ne zaupa….zaupa mu pa ne zato, ker ne zaupa sebi, ker dvomi vase, ker ni prepričan(a) vase…..navadno so to enostranske zadeve, ko drugi partner pojma nima, kaj vse se plete po glavi prvega:)

Ljubosumje je znak nezaupanja torej in je za odnos zelo škodljivo, ko začne eden od pratnerjev iskati razloge in podlage za ljubosumje. Nekateri dvomijo v svoje partnerje celo življenje, brez vsake podlage. Nevarnost vidijo v službi, na športu, na izletu celo ko gre sam v trgovino….Ampak to je bolezen, to ni tisto malo ljubosumja, ki je zdravo.

To je že neko omejevanje partnerja, ljubosumje!
Ker kaj bi pa lahko naredil človek, če ga drugi ne ljubi več, če drugi misli na nekoga tretjega? Če gre srce drugam? Boš privezal partnerja, zato ker ti je nekoč nekaj obljubil? Ker je “uradno” tvoj partner….še nimaš pravice dvomiti vanj.
Bi bilo pa pošteno, da če se nekdo ne počuti v partnerstvu dobro, o tem spregovori iskreno najprej s svojim partnerjem, šele potem išče druge potemcialne ljubezni!

Ker pa tega ni, ker manjka zaupanja in komunikacije med partnerji, se pa dogaja to kar se in toliko ljudi dvomi…..preži nad svojimi partnerji….v imenu ljubezni??? Je potem ljubosumje ljubezen??? Je strah za partnerja ljubezen? Po moje ne, ker ko nas je strah, pomeni da si ga že lastimo, da mu ne zaupamo…..

beba, to pomeni da imata zdrav odnos!

Več takih, pa bo lepo na svetu:)

Res je. Točno tako. Hvala.