Slabo nam gre od rok redna rubrika tegale foruma, slabo!
Ampak nekateri se ne damo. Še vedno pa se sprašujem, zakaj so nekateri redni člani, avtorji odličnih prispevkov, enostavno zviznili. Toro, Oja, Katja in še kdo. Tudi Hermiona je vse redkeje tu. Dajte no, a je FB (ali lasten blog) res VSE? Tu se vendarle tudi družimo!
Ajde, gremo.

Skrivni dnevnik Hendrika Gruena, starega 85 let. Dobra fora – nikjer na naslovki ni avtorja (tudi na notranji ne), ker je avtor kar Hendrik Gruen. Seveda v slovenščini zaradi sklanjanja to deluje še bolj skrivnostno in zamotano. :))
Fino branje. Ni presežek, je pa čisto prijetno za razvedrilo in tudi za malce resnejše premisleke. Vsekakor me nizozemska politika (in gospodarstvo …) niti malo ne zanima, vsaj v leposlovju ne, zato sem tiste dele bolj diagonalno prebrala – in ugotovila (nič novega!), da je povsod isti šmorn in da “mali ljudje” povsod dajemo enake pripombe.
Kaj posebno humorno se mi ni zdelo, malo tu in tam pa le.
Jezikovno solidno. Zato me je tem bolj presenetilo, da bi stara gospa rada igrala “rummy”. Težko si je predstavljati, da kdo ne pozna igre s kartami, imenovane remi. Celo v pravopisu je.
Zmerno priporočam.

Penelope Fitzgerald: Knjigarna
V knjigi se nič posebnega ne zgodi, vseeno pa branje vleče dalje. In za to čestitam (posthumno) avtorici. Vendar me je pustila “nepotešeno”. Ne zaradi kakih nerazdelanih koncev ali kaj podobnega. Ampak enostavno … nekaj bi se moralo “zgoditi”. Pa čeprav čisto majčkenega. Tako zaman se zdi vse skupaj. Kot bi jedla neslan pomfri 🙂 in z vsakim novim kosom upala, da tale pa bo … pa ni … Je pa fino umirjeno branje – ni dolgočasno niti razvlečeno.
Zmerno priporočam.

Agatha Christie: Zlovešča plima
S tole knjigo zaključujem svoj že tako in tako ohlapen odnos z Agatho. 🙂 Nikoli mi ni bila preveč všeč, tu in tam pa sem prebrala kaj njenega, malo za razvedrilo, malo zato, ker običajno ni bilo ravno pocukrano s holivudskim hepi endom, ki ga pes na repu prinese. Pri tej knjigi pa je glede tega totalno “popušila”. Avtorica, ki gradi svojega junaka Poirota kot – med drugim – odličnega poznavalca človeške psih(ologij)e in ki se v konkretni knjigi med vrsticami ves čas grandiozno norčuje iz lika tete Kathie, ker ta verjame v duhove (in jih kliče s tablo), znese tako gnilo jajce odnosa med moškim in žensko, da ji lahko samo “ploskamo”.
Pozor, spojlerji!
Dolgoletna zaroka, on dolgočasen kmet, ona med vojno kot letalka “videla svet” – zato se po vojni nekako ne najde in znajde več niti v starem kraju niti v svojem domu niti kot njegova zaročenka. Nemudoma pade na šarm sociopata, v sekundi dvajset je pripravljena z njim iti na konec sveta (in se seveda poročiti z njim); ko se izkaže, da je tip prevarant, in ne le to – potem ko jo lastni zaročenec (kmet) poskuša zadaviti (reši jo le pravočasni prihod Poirota), pa ona ugotovi, da ji je tale divji kmet všeč, da je zanimiv, da noče varnosti in ga v resnici ljubi (pred par dnevi je “ljubila” sociopata), ker je spoznala, kako je v resnici čudovit – izkazal je namreč načelo: Če te ne bom imel jaz, te ne bo imel nobeden! (Ko jo je davil.) Na žalost v tovrstno “ljubezen” verjame še danes vse preveč žensk po vsem svetu, posledice pa beremo na raznih forumih in prepogosto tudi v črni kroniki.

Še nekaj me je zmotilo: pri nekem truplu najprej piše, da je sedelo z glavo naprej, nato pa drugi vir pove, da ga je našel z glavo nazaj. Tu sem si rekla – aha, to je namig – iz tega bo Poirot izpeljal marsikaj, če ne ravno pogruntal storilca. Jok! To gre povsem mimo. Je to avtoričina napaka, prevajalski škrat ali pa namerno zavajanje bralca (s strani avtorice)? Tega ne maram. Zgodba se da speljati tako, da ne zavajaš z lažmi, ampak z dvoumnostmi, perspektivo itd.

Motil me je tudi precej okoren prevod. Verjetno ni avtorski, ampak prevajalski kiks, da teto Frances ljubkovalno kličeta teta Kathie (v nadaljevanju seveda tako kličeta teto Katherine); gostišče Stag je nekaj časa Stag, nato Jelen pa spet Stag. Celo na isti strani. Obiskovalec bi pil “kanček” viskija, še hujši je dobesedni prevod dialoga, ki sledi: “Povejte, kdaj.” – “Zdaj.” (Gre seveda za to, da naj gost pove, kdaj bo imel dovolj oz. koliko bo popil.) Stara dama pozneje postane stari srboritež. Ko storilec opisuje zločin, razbito steklo na uri pojasni tako, da je “nastavil kazalce ure /…/ in jo zgrabil.” Pa zaključni (verjetno Poirotov, a so narekovaji postavljeni “po angleško”, tako da ni jasno, čigav je) stavek: “Plima prinese, toda ko se umakne, te lahko odnese s seboj /…/” Plima prinese? Koga/kaj? 🙁 Podobnega je še kar nekaj. Škoda. Dober lektor bi vse to zlahka polovil, saj močno izstopa, ne gre za kakšne posebne lektorske finese tipa “kako zapisati desetodstotni popust s številko in znakom”.

Ne priporočam, razen če ste oboževalec Agathe Christie.

John Green: Katherine, Katherine

Gre za v svetu in tudi pri nas kar priznanega avtorja mladinske literature. Za tole knjigo obljubljajo, da je humorna. Žal – le enkrat sem se zasmejala. Sicer pa kakšnega humorja nisem opazila. Nekaj zbadanja, ironije, to ja. Ampak ne tako, da bi bilo smešno. Vsaj meni ne. Tudi sicer se mi je zdela čisto povprečna. Lepo berljiva, najbrž ji tudi plažnosti ne smemo očitati, čeprav se sprehaja blizu. Je bera v mladinski književnosti res tako uborna, da smemo tole uvrstiti med najboljše? Potem se mladinski književnosti res slabo piše. Knjiga mi ni pustila trajnejših vtisov in premislekov; vem, da mi bo hitro zbledela iz spomina.

Malo pa tudi zamerim avtorju zaradi vseh teh opomb. Je res treba razložiti, kaj pomeni “Eureka!”? In ne le to – opombe uporablja tudi (ali celo predvsem) za čudaška, odvečna pojasnila, v slogu “To se je res enkrat zgodilo, razloženo bo v nadaljevanju”. Za boga milega, to bralec vendar ve! Ali vsaj sklepa. Tudi če je še najstnik. Poleg tega v eni od opomb v prvi polovici knjige “obljubi”, da se matematika v besedilu ne bo več pojavljala – namreč grafi in formule – kar je čista laž, ker se pozneje pojavi še kar nekaj grafov in grozljivo dolga formula.

In zadnji del, v katerem junak na dolgo opisuje vseh svojih 19 ali pravilneje 18 Katherin, je predolg in dolgočasen.

Skratka, povprečje. Ne morem reči, da knjigo priporočam.

September in še malo oktobra:

Chimamanda Ngozi Adichie: Škrlatni hibiskus

Zelo lep roman (prvenec) nigerijske pisateljice, ki govori o odnosih v družini, kjer s trdo roko vlada patriarhalni in “versko blazni” oče. Govori o otroštvu sina in hčere, ki šele pri liberalnejši teti v mesti najdeta pravo svobodo, ljubezen in širši pogled na življenje.
Krasen vpogled v drugo kulturo in miselnost. Toplo priporočam.

Katerina Diamond: Učitelj

Psihološki triler, ki se zelo dobro začne in ne tako dobro konča. Vse žrtve vedo, da morajo umreti. Preiskovalca sta v mreži korupcije, laži in izkoriščanja z vsakim korakom bliže grozljivi skrivnosti, ki povezuje vse žrtve. Na začetku skrbno grajena pripoved, se na koncu malo preveč na hitro zaključi. Škoda.
Sicer pa dokaj dobo branje, če seveda odmislim razlog umorov, ob katerem ti je kar slabo.

Emma Garcia: Ne guglaj strtega srca

No, tale knjiga je v avtu čakala na razlog, da jo vzamem v roke. In res je prišla prav, ko sem se nepričakovano znašla v raznih čakalnicah.
Lahkotna ljubezenska zgodba o nesrečnih ljubezenskih zvezah, razhajanjih, morebitnih ponovnih začetkih ali pa dokončnih koncih. Kako preboleti propadlo zvezo? Tu je malo morje namigov 🙂
Dokaj humorna pripoved, ki me začuda ni odbila. Tekoče branje, nič težkega. Ravno prav za namen, ki sem ji ga namenila že ob nakupu. Brez težav bereš na obroke – kolikor imaš pač vsakič časa med čakanjem.

Ian McEwan: V imenu otroka

To je edina knjiga tega avtorja, ki sem jo prebrala. Pred časom sem sicer poskušala s Pokoro, ker sem predtem gledala film, ki mi je bil precej všeč; a knjiga se mi je hudo vlekla, močno sem preskakovala strani in naposled obupala.
Tudi v tej se tu in tam malo vleče (npr. opisi Fionine pešpoti v službo), a ne prehudo, konec koncev je knjiga tanka. 🙂 Vmes so nametani sodni primeri, ki pa, razen treh, nimajo povezave z glavno zgodbo in so torej odveč, kot nekakšne neizdelane zastranitve, kot bi avtorju manjkalo mesa za zgodbo. Glavna junakinja mi je tako neverjetno zoprna, da moram to šteti avtorju v plus – najbrž ni ravno preprosto ustvariti tako zoprnega lika, ne da bi mu pripisal nasilje, primitivnost, hudobijo idr. “preproste slabe” lastnosti. Nič od tega namreč za Fiono ne velja, pa vseeno je …. uffff! Ledena kraljica. Deloholik v svoji najhujši podobi. Človeška lupina. Ki neizogibno prizadeva druge. Brez vsakih sposobnosti razumevanja čustvenih, psiholoških in medosebnih procesov. Niti lastnih, kaj šele od drugih. Skratka, z mojega vidika oduren patološki karakter s kupom DOBRIH lastnosti – in v tem vidim avtorjevo spretnost.
Me prav zanima, kakšen se mi bo zdel film.

Zmerno priporočam. Prebere se hitro.

George Saunders: Deseti december

Zbirka kratkih zgodb. Izvrstnih! Knjiga, ki bo vsekakor ostala v domači knjižnici, saj jo bom zagotovo še kdaj prebrala.
Bere se lahko(tno), a NI lahkotna. Čeprav je “navadna”. Torej: teme niso lahkotne, daleč od tega. A so upovedane tako, da kar zdrsnejo v bralca. Ne tolažijo, ne spravljajo v smeh, ne razvedrijo – ampak bralca stresejo za ovratnik: Strezni se! Poglej, kje živimo! Poglej, kaj smo! – In to brez moraliziranja in žuganja. Samo s situacijskim pripovedovanjem. Bralec je vržen v situacijo. Vržen je recimo na vrt, kjer v zraku lebdijo semplike. Ne ve, kaj je to, razen da gre za vrtni okras, in avtor mu ne pove. Pozneje opazi – iz okoliščin – da so očitno živa bitja. In še pozneje, da so ženske, in še pozneje … Avtor čudovito izriše tudi notranji svet junakov, njihova razmišljanja, polna patologije – bega pred realnostjo, neverjetno močnega sanjarjenja, racionaliziranja, starih zamer, nove zmedenosti, krikov vesti … Briljantno!
Všeč so mi odprti konci. Saj drugačni v tem kontekstu ne morejo biti. Saunders ni za “zaspane” bralce, ki bi radi, da jim je vse servirano na pladnju, ampak za tiste, ki med branjem v zgodbo vlagajo tudi sebe (t. i. angažma bralca, bralčev angažma).
Zagotovo me je tako pritegnil tudi zato, ker vidim vzporednice s svojim Prehajalcem, ta pa ravno tako kroži po tisti (meni najljubši) orbiti literature, kjer se fizika preliva v metafiziko, in tudi v njem se zgodbe (po dve in dve) spajajo in pomagajo bralcu, da lažje razume, kar se na prvi pogled zdi nerazumljivo …

Nadvse priporočam!

Stanisłav Lem: Solaris

Glede na to, da je knjiga izšla leta 1961 (mimogrede: pri založniku MON!! :)), je neverjetno sodobna. Lahko bi bila napisana lani, letos, danes. Pa poljski pisatelj, ne kak Američan ali Rus! 😉 Res osupljivo. Določene stvari, ki so bile v času nastanka knjige v domeni ZF, so danes realnost. Določene bodo kmalu. Seveda pa se knjiga osredotoča na psihološko plat vsega skupaj, in v tem je njen glavni čar. Prava poslastica tako za ljubitelje ZF kot za bralske sladokusce! Tudi če tega žanra ne marate, vam bo knjiga zelo verjetno všeč.
Črna pika (če že ne luknja 🙂 oblikovalcu. Take vrstice je ustvaril:
…”

Skratka – priporočam!