snaha – dekla (kmetije)
Zakaj je skoraj vedno tako, da se do “tamladih” na kmetijah obnašajo kot to dekel? Za mojo taščo sem bila prvo leto, ko sem prišla na kmetijo k njim, zelo pridna, delovna … takrat sem bila absolventka, imela tri izpite za naredit in diplomo. Dokler se nisem lotila pisanja diplome in še neke prekvalifikacije, sem imela kar veliko časa za opravila. Delala sem vse, čeprav sem mestna:) V hlev res ne hodim, ne jaz, ne moj, razen če tašča in tast nista doma, pač tako smo se domenili. Ostalo pa ni bilo problema. Delam drva, bašem gnoj, delam na njivi, vrtu, vinogradu, skratka veliko stvari. Je pa dejstvo, da dela ona več kot jaz, saj več ne hodi v službo. Jaz pa si denar služim z delom preko avtorske pogodbe, skoraj vsak dan grem v mesto in me ni med 10. in 16.uro. Vedno je bil ogenj v strehi, odkar sem začela tako hoditi od doma, češ kam spet gre, dolgo je ni itd … moj ji je potem povedal, da naj me pusti na miru, ker bom šla. Ona zelo rada komandira, rada bi da bi jaz pustila moje delo in delala vse kar si zamisli ona in takrat, ko si zamisli. Ne zdi se mi fer. Za nameček me še obrekuje svoji hčerki in sosedi. Hčerka in njen nam nikoli pri nobenem delu ne prideta pomagat, vedno moramo najemati ljudi. Saj ne rečem, da je to njuna obveznost, ampak lahko bi kdaj pa kdaj, sploh glede na to, da pa mi njima včasih pomagamo pri kakih drvah. V tem času (4 leta sem pri njih), sem diplomirala, naredila še eno izobraževanje, delala na kmetiji, delala svoje delo, vmes še bila zaposlena. Res ne vem kaj bi še rada ta tašča. Imama pa svoje stanovanje z lastnim vhodom, hvalabogu:) Odkar me je pred tremi leti napadla, se enostavno z njo več ne želim pretirano pogovarjat ampak samo vljudnostno. Tudi letos me je napadla (verbalno) in celo pred svojo hčerko in njenim partnerjem. V glavnem odločila sem se, da se sploh več ne prikažem doli pri njih, razen če je kak rojstni dan ali pač kaj ali če kuham za vse, če imajo kako delo. Odločila sem se, da se raje umaknem, da je ne vidim, ker vedno nekaj najde in me to nervira in se potem sekiram. Je pa noro živeti na kmetiji, v zgornjem nadstropju NJENE hiše in imeti take odnose.
Ja so take in drugačne zgodbe. Se boš pa resnično utrdila. Pa ena velika pohvala, si zelo pridna in delovna.
No pri nas doma, jaz sem že odseljena je pa taka zgodba. Brat je pripeljal domov gospodično, ki je zdaj postala gospa. Ta mlada dva živita zgoraj, moja mama pa spodaj. In “boh ne daj” da bi žena od brata kaj delala. Vse naredi moja mati 84 let ali pa moj brat. Ker ženska sploh ne ve ali bi bila še pri nas ali ne? Tako, da jo oba nosita po rokah, samo da bi se ona počutila dobro …. ker dobro vesta če bo morala žena od brata poprijeti za delo….. bo brat kmalu samski! To pa si ne želi ne moja mati, ne brat.
Ja kaj naj rečem po eni strani kap dol pred tako žensko ona ima vse v glavi in nič v rokah. Je “prefrigana 100 na uro. Pa od kar je poročena z bratom , nima ne dela ne zaposlitve…. ker ona je mnenja: “če je moški res kaj vreden, mora poskrbeti za žensko, njeno udobje in dobro počutje, pa tudi za njenega ostarelega očeta….”!
In brat se s tem strinja (čeprav potem špara na sebi) , mama ga pri tem podpira …. jaz pa sem tudi zadovoljna…. ker vse tako dobro funkcionira in so vsi” srečni” kot v pravljici”
Happy the end!�
Nekaj let si pri njih, imaš svoj vhod, nekoliko si pomagala z delom in odplačala boš z živci. Najbrž sta s fantom preračunala, da se vama splača. Prav vsi, ki jamrate imate namreč vedno možnost najeti kredit in začeti na svojem.
Veš koliko nas je, ki kredit s težavo odplačujemo in niti pomisliti ne upamo, za koliko ga bomo preplačali?
To je stran vržen denar, medtem, ko se razni priseljenci v mansarde radi hvalijo, koliko so vlagali v tujo hišo. Pa so zamenjali samo okna v svojem nadstropju ali pa naredili prizidek, v katerem živijo sami.
Pa hipoteka na nepremičnino tudi ni pesem, prej breme nad glavo, vendar za mnoge edina možnost. Luštno a ne, sploh danes, ko ni več sigurnih služb in rednih plač. Če ti ostaneš brez službe boš pač doma, meni lahko rubijo hišo v kateri živita še dva mladoletna otroka!
Pa da ne omenjam vrtca, ki ni zastonj in požre še tiste zadnje evre, ki ostanejo za kak priboljšek. Pa babi servisi tudi odpadejo, ker nismo več v isti hiši. Vse bolezni, svoje in od otrok moramo pregurati brez ene tople juhice, ki bi jo nekdo skuhal en štuk niže. Solata na vrtu zraste samo, če jo posadimo, domača jabolka še čakajo v drevesnici… pa še en kup ugodnosti skupnega bivanja pod isto streho bi se našlo. Tudi nesoglasja s sorodniki se pojavljajo, prav gotovo. Imamo pa svoj mir in ravno zato se nam ni treba skrivati v stanovanju v tuji hiši.
To je pač cena samostojnosti in neodvisnosti. Pa naj si vsak sam preračuna, kaj se mu splača.
Tudi sam imam zelo podobno situacijo. V mojem primeru je glavnino besede prevzel moj mož in se v primeru kakršnih koli nesoglasij on pogovoril z mamo in očetom. Včasih tudi zelo ostro, vendar vedno jasno in glasno na moji strani. Tako je tudi tašča dobila pred mano nek rešpekt, tudi zato, ker mož ne dovoli, da mi kdo ukazuje in podobno. Sama svoje pozicije v teh družinskih odnosih ne izkoriščam ampak se trudim in delam vse, da nisem povod za kakšna nesoglasja. Zavedam se, da sem k hiši priženjena in zavedam se, da je mož dedič vsega imetja – s tem pa tudi jaz, in to imetja ki sta ga ustvarila tast in tašča. Zavedam se, da mi je bilo nekaj dano in zato se ne obnašam kot dekla pri hiši ampak kot vse dekle in hlapci skupaj. Delam vse in delam veliko, ker vem, da dolgoročno delam zase in svoje otroke in ne za taščo. Moja beseda pri hiši dobiva veljavo, ker sem si jo prislužila. Je pa res da mož stoji 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} za mano, me nikoli ne postavlja v kot in tudi staršema je jasno povedal, da nista več vsako leto mlajša, da se njun čas počasi izteka prav tako tudi njuna komanda.
