Sneg
Sneži…
Že cel dan sneži… Debeli kosmi padajo z neba in velikokrat se zalotim, kako iz svoje pisarne skozi okno zasanjano zrem proti nebu. Dolg bo danes moj delovni dan… okoli šeste bom komaj zaprla vrata za sabo.
Ampak nikakor nisem mirna… nenehno se mi dozdeva, da nekaj pričakujem… skoraj kot bi verjela v horoskop, ki mi za nocoj napoveduje presenečenje…
Komaj se uspem spet zbrati in dokončati svoje delo.
Zunaj se je že stemnilo, sneži pa še kar naprej…
Nič, zdaj pa bo treba ven. V pravljico, ki obljublja tudi nemalo težav na cesti… Prva težava je ta, da je moj avto popolnoma zakopan pod snegom. Metlica pa je seveda v prtljažniku… in če odprem vrata prtljažnika, se mi bo sneg vsul v avto… Kaj zdaj? Stojim pred avtom, za katerega se mi dozdeva, da bi lahko bil moj… in gruntam, kaj naj. Kar z rokami se lotim snega na vratih prtljažnika. Veliko ga je. Zelo veliko… v prste me že zebe… kup pa je še vedno velik…
Pristopiš. Nisem te opazila. Rečeš, da mi boš pomagal. Tedaj komaj opazim, da si čistil svoj avto tri parkirna mesta desno…
“Joooooj, hvala, saj ni treba…. imam svojo metlico, ampak je tam…” nerodno zajecljam in pokažem proti kupu snega na riti mojega avta.
“Ko jo spraviva od tam, boš pa zmogla sama, kajne?”
“Seveda, seveda!” hitro prikimam in se mi prav fajn zdi, da sem srečala kavalirja, ki mi je tako hitro priskočil na pomoč…
Kot bi trenil, so vratca odkopana. Odprem jih in privlečem na dan metlico in debele smučarske rokavice. Nasmehneš se in se premakneš tri parkirna mesta desno – reševat svoje vozilo.
“Hvala za prijaznost,” se nasmehnem tudi jaz in se zarijem v kup, ki pokriva moj plehec.
Kar dolgo sva molče razmetavala puhast sneg. In naenkrat sem opazila, da si pravzaprav že končal, a si še kar naprej najdeš delo okoli avta… če bi bil moj toliko očiščen kot tvoj, bi že davno odpeljala! In tedaj mi prestreli možgane misel, da si mi všeč in bleknem brez premisleka:
“Si za kakav?”
“Prosim?”
Presenetila sem te. Popolnoma sem te presenetila.
“Greš z mano na kakav?” nedolžno ponovim vprašanje. In se sama sebi zdim smešna… Mater, kar tako neznanca vabim na pijačo, noooo….
“Ravno sem razmišljal, kako te naj spravim nekam na toplo… da kakšno rečeva… “
“Ampak ker tako silno sneži, se mi ne ljubi potem še enkrat čistit avta. Greva k meni?”
JOOOOJ, PA KAJ SEM NORA?!?!?!?!?!?!?!? Povabila sem ga k sebi domov!!!!!!
“Prav. Bom peljal za tabo.”
In sem odpeljala. Malo desno, malo levo, malo naravnost.
Ustavila sem pred blokom. Zapeljal je mimo mene in parkiral kakih 50 m naprej. Ko je lezel iz avta, sem videla, da se smeji na vsa usta.
“Tudi jaz sem tu doma, tu, glej, vhod 17.”
“Ma ne! Jaz pa tu, vhod 13.”
Zdaj sva se smejala oba.
Ko sva stopila v dvigalo, mi je podal roko.
“Niko.”
“Zarja.”
Tako romantičnega in prijetnega človeka nisem srečala še nikoli. Klepetala sva dobre 4 ure, ko je pogledal na uro in se zdrznil.
“Poglej to, ura bo skoraj enajst. Spat bo treba. Hvala za kakav in klepet. Prijetna sogovornica si. Zelo prijetna celo!”
Pospremila sem ga na hodnik. Podala sva si roki v slovo in tedaj me je potegnil k sebi. Stisnil me je v svoj objem in šepnil:
“Kje si se skrivala ves ta čas, princeska, ko sem te iskal???? Zdaj pa te ne izpustim več…”
In njegove dlani so objele moj obraz… bile so tople… in rahlo vlažne od nervoze… zaprla sem oči in čakala še na ustnice… Ni mi bilo treba dolgo čakati. Neskončno nežne ustnice so se dotaknile mojih. Pa še enkrat… pa še in še… Objela sem ga čez ramena, on mene čez hrbet… in dolgo, dolgo sva tako stala v moji predsobi, združena v neskončnem poljubu.
In namesto, da bi se oblekel in šel…. se je slekel in ostal….
Se opravičujem vsem, ki ste čakali na seks. Danes je zunaj čista romantika. In v srčku prav tako!