Sneguljčica
Travestija pravljice s posebnim ozirom na palčke

V stekleni krsti na gozdni jasi je v globokem spancu ležala Sneguljčica. Po njenem miselnem odru so se sprehajale podobe bitij iz rosne mladosti, pa seveda vseh sedem palčkov, s katerimi je imela opravka. Lepo po vrsti si je v miru obnovila svojo zgodbo.

V rodnem gradu je skozi sobane vel duh brezbrižnosti, nezadovoljstva in nepotešenosti, zato je zbežala iz rodne hiše v naročje gozda. Iskala je prijetnejše zatočišče – tako, ki bi jo ščitilo, ne pa ogrožalo. Natančne predstave o tem, kaj išče, ni imela. Želela si je le varnosti in kaj boljšega kot hladno domače okolje.

Na jasi sredi gozda je srečala Prvega palčka. Oklenila se ga je z mislijo, da bo njen rešitelj. Bila je tako prepričljiva, da palček ni imel izbire – hočeš nočeš je zaigral vlogo v njeni predstavi. Najprej je bila režiserka Sneguljčica, palček pa statist, a že čez kratek čas sta vlogi zamenjala. Sneguljčica je živela v idealnem fantazijskem svetu, in če se v razmerju do palčka njeni dejanski občutki namišljenim niso prilegali, jih je pač z razumom prilagodila. Neskladje jo je motilo, pa je morala vzeti vse le na svoj rovaš in se truditi, da bi nekako preživela. Čeprav je bil Prvi palček dejansko ujet v past, je kmalu spoznal ugodnosti novega položaja in se kar prijetno ugnezdil – uspelo mu je postati nedotakljiv in se z ignoranco izogniti vsaki dilemi in težavi, s katerimi se je spopadala Sneguljčica v tej zvezi.

Drugega palčka so pripeljali Sneguljčici na pot hormoni. Nekega večera je iz na pogled nedolžne, prijateljske igre začelo rasti nekaj povsem novega – razvijalo se je spontano in naravno. Ko je v nekem dotičnem trenutku stopnja alkohola v njeni krvi zmanjšala trezno presojo in olajšala strogi moralni čut, je dopustila, da se je odnos logično izpeljal in poželenje opredmetilo. Vgrajena varovalka, čutna togost in palčkova hlastnost so ji preprečili, da bi jo dogajanje popolnoma omamilo, a je vzela vse skupaj kot koristno in zanimivo izkušnjo, ne da bi se obremenjevala z globjim pomenom dejanja.

Odnos s Tretjim palčkom pa ni bil stvar enega večera, temveč enega tedna – dovolj, da je v idealnih okoliščinah občutje uspelo rasti po naravni poti od čiste nevtralnosti do iskrene naklonjenosti. Drobne, bežne vsakodnevne pozornosti so topile led okoli njenega srca in vse, kar je sledilo, je bila le pika na i. Pa ni šlo za novo trofejo v zbirki ťskalpovŤ Tretjega palčka. Oba sta bila vezana in ko sta prvič legla, je bila slaba vest in fizična samoobramba obeh tako močna, da sta odnehala že na začetku in se potuljeno zavlekla vsak na svoj konec. Popravni izpit na zadnji večer skupnega bivanja pa je v celoti uspel. Kako je Tretji palček znal ravnati z njenim telesom! Sama sploh ni vedela, da je zmožna tako intenzivnega odziva. Prvič je začutila slast predajanja; več ko je dajala, več je dobivala nazaj. Od popolnosti v najkristalnejši obliki se je vrnila v hlevček k priviligiranemu Prvemu palčku, ki mu je ostala zvesta, ker je bil pač prvi.

Minilo je precej pustih let. Globoko v njenih sladkih fantazijskih sanjah, ki so jo tolažile v nezadovoljujoči resničnost, je nastopal Četrti palček. Že pred desetimi leti je vstopil v njeno srce, ne pa tudi kam drugam. To je bila zveza, ki je ne ona ne on nista bila zrežirala – kar določena je bila z vrhovne instance. Nedorečen odnos je vstal iz ilegale, se opredmetil, za trenutek zaiskril, nato pa ga je moralni in častni Četrti palček zadušil z zdravo pametjo, slabo vestjo in morda intuicijo.

Sneguljčica je bila prizadeta, saj se ji je vstop v obljubljeno deželo izmaknil, pa že imela ga je na dosegu roke. Zato je spontano neusmiljeno izkoristila nemočnega Petega palčka, ki ji ga je prinesla usoda na pot. Ne da bi oba vedela, da ji služi le za nadomestek, s katerim si liže rane, sta se vnela za nekaj mesecev, potem pa je goriva zmanjkalo. Zlahka in brez najmanjšega občutka krivde je prepustila zvezo pozabi, mu obrnila hrbet in se zazrla naprej.

Odnos s Šestim palčkom je zorel počasi, prekinjeno in prehajal skozi različne faze. Sprva sta si bila všeč, občasno sta se bežno spogledovala. Šele čez leta ju je zvezal pomenljiv dogodek. Medtem ko sta sedela drug poleg drugega v večji družbi, se je zazrla v njuni roki, si zaželela, da bi se je dotaknil, in on je isti trenutek to storil. Naslajala se je nad lastnimi čustvi in nad prijetnim privijanjem obenj, laskalo ji je, kako so jo vsi ti palčki venomer postavljali v svoje miselne oltarčke in to ji je bilo kar dovolj – saj ji ni kazalo drugega – vlogo, ki so ji jo dodelili, je morala igrati. To je bilo tudi najbolj varno, čeprav je včasih pogrešala kaj več konkretnega maševanja.

Sama pri sebi pa je vedela, da ni Devica Marija, temveč lovec, ki se žal neusmiljeno odvrne od plena, ko ga enkrat ulovi. Tako je s kančkom slabe vesti zaznavala, kako hitro se je pričela čustveno ohlajati, če je njen uplenjeni pokazal preveč zagretosti. Zanimivi so ji bili le težko dosegljivi cilji; tipi, za katere se je bilo treba potruditi. In tudi zanimali so jo le toliko časa, dokler se je bilo zanje treba truditi.

Za zbližanje s Sedmim palčkom se je trudila enaindvajset let. Vsa ta leta je ob zvoku njegovega glasu dobivala mehka kolena, njegove oči so jo srkale vase, skoznje se je potapljala s slutnjo bližine božanskih razsežnosti. A ta svet, ki ga gledamo okrog sebe, nikoli ni bil njegov svet. Občasno je sestopil vanj, a se tudi vedno neprilagojen umaknil. Nje v njegovih svetovih ni bilo. Lahko se je le veselila, da obstaja nekdo, ki lahko vzbuja v njej tako čudovita občutja in jo ustvarjalno mobilizira za izjemna dejanja. Že za to dejstvo mu je bila hvaležna. Od njega ni ničesar zahtevala, ničesar pričakovala. Sprijaznila se je že, da bo bistvo tega odnosa pač nedorečenost. Na tihem jo je bilo strah realizacije njenih sanj – kaj, če bi se izkazal za klopotca in pokvarile bi se vse tiste slastne predstave, ki si jih je nasanjala v fantaziji. Po drugi strani pa se je bala, da bo kar umrla, če se ji bo vroča želja uresničila. Čakala je in čakala brez upa zmage. In ko je že vrgla puško v koruzo in se trudila ohladiti, se je v njem nekaj za hip premaknilo in prižgal je zeleno luč. Ujela je trenutek tržne niše; trenutek, ko je Bog sestopil na zemljo. Pričakovanja so se uresničila v vsej barvitosti, sevanje božanskega ťpas-de-deuxŤ enega samega večera je obvladovalo še mesece kasneje, ko sta se njuni bitji fizično spet oddaljili.

In zdaj ji je prijetno v stekleni škatli, ko lahko spi in podoživlja. Kar lep in pester šopek so, tile palčki. Mirno vest ima, da ni samo jemala, temveč tudi dajala. Do nikogar se nikoli ni vedla posestniško; najbolj vesela je bila, ko so se tudi sami umestili v družinska življenja. Vse ima še vedno rada, pa čeprav so stiki z njimi na zunaj največkrat samo formalni. A ko se zazrejo drug drugemu v oči, lahko zasledijo v neizgovorjenem plemenito čustvo, ki lebdi med besedami. Nič hudega ji ni.

Mar res čaka princa? Kaj pa, če bo prišel namesto njega osmi palček?