Vseokoli poslusam, in tudi tukaj berem, kaj se bo za praznike kuhalo in jedlo.
Ali je res vse v hrani?

Saj smo pri nas tudi vcasih ogromno kuhali in pojedli taboljsih jedi ob praznikih, zdaj pa poskusam to navado spremeniti.
Zberemo se res ob kosilu ali vecerji, ampak ob obicajnih jedeh. Ves cas, ki bi ga namenili kuhanju in peki pa prezivimo skupaj, se pogovarjamo in igramo ter poskusamo nadoknaditi vse izgubljene dneve leta, ko nismo mogli biti skupaj.

Meni tako bolj ustreza. Kaj pa ve?

Jaz nikoli nič posebnega ne kuham, moja mama pa obvezno speče orehovo potico, ki jo potem razdeli med otroke. Mislim da je to vse od prazničnega menija.

Aja, pa francoska, ki itak ni tradicija, je pa dobra kot sto vragov. In redilna kot šeststo vragov. Ampak, kdaj pa kdaj pa lahko, mar ne?

Jaz pa skupaj z otroki in možem kuham, pečem. Otroci mi pomagajo pri peki piškotkov, potic…
Tudi oni imajo občutek prazničnosti in se teh opravil prav veselijo, čeprav so še dokaj majhni.
Ne vem, mislim da to spada k praznikom. Vonj po peki…tudi mene vežejo lepi spomini iz otroštva.

Ni praznikov brez vonja po pecenih piskotih ali potici… Saj zame…

Doma je bilo vedno tako lustno, ko smo skupaj pekli piskote (se tiste na “strojcek”… smo se vedno kregali, kdo bo vrtel rocico)… pa ko smo morali kuhinjo zapirat, ko je potica vzhajala… Pa ko je vse naokoli tako opojno disalo…mmm… Za tako lepe spomine ne zelim prikrajsat najinega sinka… Ni lepsega kot sijoce mladickove ucke, ko se trudi pritiskat modelcke na piskote… ko na skrivaj smukne kaksen koscek testa… ko je kuhinja vsa od moke, topla, diseca… In tisti piskoti so naaaajboljsi (pa ceprav malce trdi, pa hecnih oblik…)…

Drugace pa Venera… kakorkoli vsakemu pase… Tudi jaz si ne zelim cel predbozicni dan previseti v kuhinji… ampak tradicija pa tudi nekaj odtehta… Saj je samo za praznike… za Bozic in Nl, veliko noc, rojstni dan.. tako posebno…
Lepe disece praznike! S.

Ojla!

Saj je res, da smo že vsega preobjedeni in meni res skoraj nič več ne diši. Pa vendar imamo doma ob takšnih priložnosrih jedi, ki jih bolj redko pripravimo, ker so bolj “komplicirane”. Kuha mama, v moji domeni so pa potice in sadni kruh.

In danes pri nas takoo lepo diši po poticah! ;o)))

Ja, je……. tudi v vonjavah in okušanju praznik!

LP

Pri nas pomenijo prazniki čas, ko obstaja večja verjetnost, da bo imel eden od družinkih članov dopust, drugi dežurstvo, če pa je “sreča mila”, pa celo oba dopust.
Za praznike tudi slučajno ne kuhamo, pečemo, ipd., temveč gremo na izlet, pohod, ali pa izvajamo opravila, za katera nam je v običajnem vrvežu zmanjkalo časa. Hrani (med prazniki in tudi sicer) nikoli nismo posvečali posebne pozornosti.

Vedno znova me preseneča, kaj vse (in koliko časa) pred prazniki ljudje trpajo v nakupovalne vozičke, koliko plastične in neplastične navlake nam ponujajo v trgovinah, ipd.
LP!
Nina

ZA nas je čudež praznikov v tem, da smo vsa družina skupaj, da preživiko kakšno popoldne s svojimi starši itd. Starši so sicer obsedeni s kuho vsega mogočega, midva z možem pa ne. Tudi ne z vsem mogočim okraševanjem. Imeli bomo jaslice, ene pisane lučke da jih bo najina hčerkica z veseljem opazovala, sicer pa bova poskusila čim bolj kvalitetno preživeti praznične dni – sama ne nameravam nič drugače kuhati kot sicer, naredila bom le šunko v kruhu in sirovo solato za čez praznike.
Meni se zdi neumno ne vem kaj vse na zunaj narediti za praznike, potem se pa med sabo v družini kregajo za prazen nič, na koncu praznikov so eni utrujeni, drugi tarnajo, da so se preveč zredili…. Prazniki so najprej namenjeni družini, sploh v času, ko se vedno manj vidimo.

Nekatere pa ne kuhajo in pečejo zato, da si praznikov slučajno ne bi uničile s kakšnim packanjem, ki bi zahtevalo čiščenje – da ne rečem glancanje za sabo. Pri tem pa niti slučajno nimam v mislih tebe, venera.

Od hrane, ne. Sem pa za tradicijo in to je potica, ki pri nas ne bo manjkala. Menim, da bi morali bolj ceniti in ohranjati tradicijo, ki je del vsakega naroda. NE bom pa cele dni pekla in kuhala. Samo, da se pa delam, kot da Božič ni nič posebnega se pa tudi ne.

M

Za kakšno dobro jed ni potrebno cele dneve kuhati in peči. Je pa res, da tiste ki že med tednom komajda kaj spravijo skupaj popolnoma odpovejo med prazniki. Tudi ni treba pripravljati cele gore hrane, ki se zmeče stran.
Čez dan bedimo približno 16 ur in če od tega ne moreš porabiti dveh ur za pripravo hrane je precej nenavadno. Tudi mi delamo izlete, hodimo na predstave, se pogovarjamo – samo za boga milega ne 16 ur na dan.

Jaz pa gladko priznam, da nisem sposobna kaj dosti peči in kuhati.
Ene piškotke bomo spekli zaradi otrok in prazničnega vzdušja, več pa ne … ja – tudi to priznam, da se mi ne da pospravljati. Že tako se mi nabira gora perila, navlaka na vseh koncih …
Počakali bomo, da bo naš 18m sinko kako leto starejši. S hčerko (3,5l) super pečeva in seveda se nama pridruži sinko. In tudi on ustvarja. Rezultat: po celi kuhinji testo, čopič z jajcem poriše celo mizo in del tal, ko smo ravno sredi peke – je malemu dovolj in bi se igral kaj drugega. In seveda ga razumem, da še ne zdrži cele peke.

Zato se odločam tako, da je volk sit in koza cela – ene piškote in to je to.
In od tistih 16 ur – jih bo letos kar nekaj preživetih v službi, pa nekaj na izletih, pa nekaj ob prebiranju knjigic in igranju s kockami, žal tudi nekaj ob pranju perila, kuhanju navadnih kosil in osnovnem pospravljanju.
In večeri ob pogovorih z možem ali s knjigo v roki.

Občudujem vse, ki uspete imeti okrašeno, spečeno in se ob vsem tudi lepo imeti. Bravo, punce.

Jaz pa pečem že od Miklavža naprej, jaz pravim temu moja psihoterapija:-)))

Za sveti večer pa še sploh…ni lepšega kot praznična miza – od dekoracije pa do hrane. Pa saj ni tako težko naredit kaj res dobrega. Je pa res, da smo si različni, če ti je kuhanje in peka v veselje, zakaj pa ne? Za praznike mora dišat po smrekci, po cimetovih piškotih, orehovi potici in pa po pečenki. Ne pa po Mr. Muskolu, steleksu in cifu.

Ena Barbara, BRAVO!

Ha, če bi videle naše stanovanje, ne bi govorile o vonju po Mr.Muskolu in cifu… Ne gre za to, da bi bila obsedena s čistočo, niti približno. Pravim le, da mi ob obeh nekako ne znese.
No – sedaj bo mogoče šlo, saj bom cel teden doma s hčerko, ki ima škrlatinko in ko bo ona spala – bom lahko pripravila kakšno malenkost.
Priznam pa, da mi je lepo priti v dišečo, okrašeno hišo. Samo – nisem dovolj sposobna.