Ne bom brala, kaj so ti druge pisale …

se mi pa zdi, da bi bilo fino za obedve, da bi si za začetek vzeli “babji dan” in bi ti kot mati pokazala svoji hčeri kako se kakšna stvar naredi (in jo potem ona za tabo ponavlja).
Brez visokega glasu, prijazno in kot dve kolegici si “izmenjajta” mnenja, videnja in izkušnje …
…. za prilogo pa priporočam še glasbo po njenem (ali izmenično od obeh – opazovanje generacij?) okusu.

Ali ti hči že pomaga pri gospodinjskih opravilih? Če ne, je res skrajni čas, da ti (oziroma vam, ker berem, da vas je v družini za množino, ne za dvojino …)

m 1234 vse to sva že počeli. Vzeli sva vreče za smeti, škatle za igrače, ki bi jih začasno pospravili, tudi glasba je bila zraven. Vreče so bile polne, škatle tudi. Nikoli se nisem drla. Soba je bila o.k.
No, čez nekaj časa je želela določene igrače nazaj, malo po malem, potem pa je spet soba postala polna. Again, again, again……………

Sama si kriva, če v lastnem domu ne znaš vzpostaviti reda. Tvoja hči ima tako razmetano sobo zato, ker jo pač lahko ima. To tvoje moledovanje, pregovarjanje in toleriranje očitno ne pelje nikamor. Zakaj pa bi bilo treba 9-letnico prositi, naj pospravi svojo sobo? To brez slabe vesti zahtevaj od nje. Ti si mama in ti določaš pravila. Preveč demokracije med starši in otroci naredi več škode kot koristi.

Iz prebranega sem dobila predvsem občutek, da ne ve, kako naj se stvari loti – ker je že preveč razmetano. In da jo moraš naučiti nekega reda:
-najprej skupaj genralno pospravita (poskrbi, da je dovolj praktičnega prostora za odlaganje, česar se ne da pospraviti, mora stran)
-potem naj enkrat na teden malo bolj temeljito pospravi (+odnašanje smeti, sesanje)
–vsak večer pa mora soba vsaj za silo skupaj stati (nič naj ne leži potleh, stvari približno na svojem mestu – razen kakšnih “večdnevnih projektov”)

Verjetno se tudi ona ne počuti čisto dobro v kaosu, samo res se ne zna lotiti in rabi malo tvojega potrpežljivega usmerjanja. Če pa ti stvar uspe obrniti vsaj približno v zabavno smer, si zmagala!!

Majdka, tebe sem pa res vesela.:((

Ja, kaj čmo, resnica včasih boli 🙂

Se strinjam z levinjo – punčka tudi če bi hotela, najverjetneje ne zmore sama pospraviti, ker so ji zadeve ušle iz rok. Pomagaj ji, skupaj pospravita, pomagaj ji vzpostaviti red, ki ga bo lažje vzdrževati. Odvečno kramo skupaj izločita in odvrzita. Predvsem pa potem, ko bo pospravljeno, ne dovoli, da sobo spet tako zanemari. Malo pogosteje jo opozori, pa magari ukini kakšno “nagrado”, če te ne upošteva. Ampak v takem kaosu, kakršnega si opisala zgoraj, sama ne bo zmogla, zato je pomoč nujna. Pa če te kaj tolaži – pri moji 14 letnici zna biti občasno podobno. Potem si pa včasih vzameva kako sobotno dopoldne in greva v akcijo. In je takšno skupno pospravljanje tudi odlična priložnost za druženje, klepet in dostikrat obujanje spominov ob kakšni risbici ali igrački, ki je obležala pod posteljo ali pod omaro

Pri devetih je za kakršno koli pospravljalsko vzgajanje že malo pozno…
Mi smo začeli takoj, ko so bili otroci dovolj stari, da so vedeli, kaj pomeni “kocke v škatlo”. In pri nas ni bilo večerje, dokler soba ni bila pospravljena. Kar ne pomeni, da je sterilna, ampak pomeni, da so stvari približno na svojih mestih (imamo police, zabojčke, omare…), dovolj je toliko, da se vidi, kakšne barve je miza in kakšne barve je tepih. Pa nikdar nihče ni šel lačen spat zaradi tega, so se pa včasih že cedile sline po pravkar skuhanem gresu, ki je čakal na mizi… To velja še zdaj, čeprav je še vedno, kljub temu da tale naša rutina traja že debela štiri leta, treba kdaj pošteno zarohneti. In, če hočem, da je res pospravljeno in čisto, se sama sprehodim s sesalcem in cunjo. Občasno pa sedim zraven in sortiramo – kaj je za stran, kaj pa je še uporabno in bomo podarili mlajšim ali bolj potrebnim.
Vi ste zdaj malo zamudili vlak, se mi zdi. Najprej se spravita skupaj in temeljito pospravita vse, dogovorita se, kje imajo stvari svoje mesto, kupita (ali izdelajta) škatle, zabojčke ali kaj podobnega za določene stvari, da so na kupu in skupaj. Sploh ker igrače postajajo čedalje bolj drobne, ko otroci rastejo. Naj bodo ustvarjalne reči skupaj, ostale reči pa tudi nekako logično urejene. Strvari, ki so polomljene, uničene, nekompletne (recimo karte, družabne igre), brez milosti pomečite stran. Z nepopolno igro se ne da igrati, če je igrače škoda za v smeti bi jo moralo biti škoda že prej, ko se je ni lepo čuvalo in pospravilo.
Določite redni razpored čiščenja – takrat in takrat bomo sesali, torej mora biti po tleh prazno. Takrat in takrat bomo brisali prah, torej pospravimo tudi mimo svojega mesta odložene reči po policah.
Lahko za prvo silo uvedete tudi ogromno “odlagalno” škatlo. Tja se odlaga stvari, ki se nam jih ne ljubi pospraviti, vendar samo do robu. Ko je do robu polna, jo je treba popolnoma izprazniti in pospraviti reči na svoja mesta.
Poiščita skupno pot, vendar bo potrebnega tudi nekaj sodelovanja in nagažiranja s tvoje strani.

Aja, prehitro stisnila…
Ko boste določili redne zadolžitve, se jih je potrebno striktno držati, pa četudi pomeni, da otrok kdaj ne gre ven, ne vidi risanke, serije, ne igra igric… Oziroma na licu mesta prejeti dogovor: OK, danes bi morali posesati, ampak je tako lepo vreme, da gremo raje ven, sesamo pa jutri – brez pardona. Ali enostavno ne pride iz sobe, dokler ni gotov. Ko otrok pogrunta, da misliš zares, te tudi jemlje zares. Če pa pogrunta, da te lahko obrača, te bo pa obračal.