Preberite si odličen članek Spomenke Hribar O škofu Rožmanu v Sobotni prilogi! Mi je malo razširial obzorja o tej temi, ker kaj več kot zvezi z domobransko prisego na bežigrajskem stadionu nisem vedela. Zelo objektivna ocena škofove vloge med 2. svetovno vojno bi rekla.

Imaš kak link, ker Dela ne kupujemo.

Saj to je to. Prikrivanje celote. Te in druge plati.

Spomenke Hribar niso upali “skenslat”.

Žal ne, članek je plačljiv, sem preverila.Kupujem Delo ob sobotah,tako da ga imamm v rokah,ha, ha …, lahko pa skopiram članek in ti ga pošljem po faksu ali pa skeniranega po e-pošti, če češ.

Mene tudi zanima, kaj je Hribarjeva novega povedala o Rožmanu. Sam sem o njem največ (novega) izvedel iz knjige Rožmanov proces. Poučno!

Še en interesent. Mail je v profilu. Vsekakor pa je zanimiv tudi njen referat Ločevanje duhov v zborniku Žrtve vojne in revolucije o vzrokih za polarizacijo, katere generator je bil Mahnič, ponovnem revivalu njegove ideologije v tridesetih letih in Rožmanova vloga pri tem:

http://www.ds-rs.si/dejavnost/publikacije/Zbornik_05-1.pdf

od strani 90 dalje.

Jutri boste dobili, ker s skeniranjem ni kar tako …

Evo, Boomu sem poslala, če želi še kdo članek, naj navede e-pošto.

Zelo vredno branja. Moram reči, da članek odkriva še nekaj dejstev, ki mi do sedaj niso bila znana.

A bi ti skenirano poslala, pa damo nekaj na net? Ali je to protizakonito – kopiranje in reproduciranje cajtngov?

Ni treba preskenirati. Lahko se ga dobi v pdf, nepreskeniranega.

interna objava: http://med.over.net/index.php?full=1&id=13554
Gor bo 3 dni – do 28.11.07

res zanimivo branje, ki ti razširi obzorje.

Ne vem kako ti lahko tak skup privlečen članek razširi obzorje!!?

Nobenih dejstev in samo nakladanje, samo za kreganje kdo ima prav.

Ni enemu za vzet in ne drugemu za dati!!

Zakaj ne daste že enkrat mir s temi partizani in domobranci. Zgodovinarji naj poiščejo dokumente z obeh strani in jih končno objavijo javnosti, potem pa lahko debatiramo o naši polpretekli zgodovini.

Tisti, ki so počeli grozote so že tako ali tako v večnih loviščih, nekaj živih se pa zdaj kesa samemu sebi in iščejo usmiljenje, kdo ve kje!??

Ne mislite, da je lahko živeti s tem, trpijo ob spominih na svojo neumnost in nevednost, ob vsem tem se pa velika večina dela “francoze”, češ to pa že ni res, to se pri nas ni dogajalo…pa še kako se je in verjemite mi še danes bi bilo isto, ali pa še huje!

50 let komunizma je naredilo svoje, sam žalostno je pa to, da velika večina še danes ni spregledala.

Zdaj pa veselo v napad…včasih so menda!!! rekli NA JURIŠ…ampak to je že preteklost…

Lepo mišljeno, a je bilo že zdavnaj povedano, da je bilo ogroooooomno medvojnih in povojnih dokumentov uničeno tik pred in takoj po osamosvojitvi. Samo ugibamo lahko, komu se je tako mudilo uničiti te zgodovinske materiale, ki bi lahko osvetlili marsikateri temačni kot, zaradi katerega se sedaj prerekajo (-te).

Danes pa je prišla slučajno v roke tudi meni “Sobotna priloga” Dela, z dne 17. novembra 2007.

Kar veliko zanimivega branja je v njej, še nisem vse prebrala.
Malo vsebine, mogoče bo komu prav prišlo.

– Zgodilo se je čisto blizu nas,
– Andrej Bajuk, portret tedna,
– Pogovor s poražencem na volitvah Lojzetom Peterletom,
– Po predsedniških volitvah: Med iskrenimi ljudmi,
– Slovenska ljudska stranka na prelomnici,
– Sindikalni protest,
– Tiskarne v težavah,
– Prostor brez meja,
– Sladkoirni bolniki z novimi smernicami in brez nacionalnega programa,
– Borut Geršak, srčni kirurg,
– O rehabilitaciji škofa Gregorija Rožmana, Spomenka HRIBAR,
– Izgubljeni po službeni dolžnosti,
– Sproščanje od sproščenosti,
– pa še pa še.

Lepo mišljeno, a je bilo že zdavnaj povedano, da je bilo ogroooooomno medvojnih in povojnih dokumentov uničeno tik pred in takoj po osamosvojitvi. Samo ugibamo lahko, komu se je tako mudilo uničiti te zgodovinske materiale, ki bi lahko osvetlili marsikateri temačni kot, zaradi katerega se sedaj prerekajo (-te).[/quote]

Pišeš: Lepo mišljeno …. ogroooooomno dokumentov uničeno itd. …
verjetno res,:-))) od enih in drugih.

Ampak, vse se ne da skriti, ne od enih ne od drugih.

Se še spominjaš kako je Brejc letal s kovčkom??? Verjetno ni odnašal, prenašal tiste dokumente, ko bremenijo oblast pred osamosvojitvijo.

Le katere je odnašal, prenašal ali kaj je počel, ko so ga tolikokrat pokazali po TV, v tistih letih.:-))

Ja, z arhivi je pač tako.

Kaj pa misliš, zakaj potrebuje VATIKAN toliko let, da bo njihov ARHIV dostopen javnosti. Hm, treba ga je temeljito pregledati, prirediti, da se ne bo kaj takega videlo, kar se ne sme. Še posebno dokumenti iz II. svetovne vojne, sem takrat prebrala v enih cajtengah, ko je bilo objavljeno, da bodo ARHIV odprli.

Ja, čas je že, da bi prepustili zgodovino zgodovinarjem, žal jo ne.

Prav zato, ker se to vedno vleče in piše naprej, se je Spomenka Hribar zopet oglasila.

Kot sem že zgoraj napisala sem, SOBOTNO PRILOGO slučajno dobila šele sedaj. Tukaj na forumu nisem brala, mi je ušlo. Te zadeve so mi zelo znane, saj sem živela v tistem času in marsikaj na sebi občutila.

Sem pa o tem tukaj pred časom tudi jaz pisala in to zato, ker se piše samo kaj so delali partizani, kaj so delalai domobranci, o tem pa nič!
Če se že piše, naj se piše, o enih in drugih.

Čudim pa se, da ni bilo tukaj nič komentarjev na njeno pisanje??

SOBOTNA PRILOGA, DELO, 17. novembra 2007

O rehabilitaciji škofa Gregorija Rožmana

POLITIKA IN PIETETA

O možni politični rehabilitaciji škofa dr. Gregorija Rožmana sem pisala pred skoraj desetimi leti, ob izidu knjige “ROŽMANOV PROCES” avtorjev dr. Tamere Grisser Pačar in dr. Franca Martina Dolinarja. Ne k Rožmanovi domnevni nedolžnosti ne knjegovi domnevni krivdi ne bi imela kaj bistvenega dodati. Če tudi mene – tako kot je go. Zdenko Cerar, dr. Jožeta Pirjevca in g. Janeza Stanovnika – ne bi bil prestrelil sovražni pogled g. škofa dr. Franca Perka na nedavni televizijski oddaji Omizje. Takšnega, tako sovražnega pogleda še nisem videla. To je bil pogled, ki ubija. In tudi tako zvišeno nadutih, ponižujočih besed, v živo, namenjenih drugače mislečim, v svojem življenju še nisem slišala.

SPOMENKA HRIBAR

————————————————————————–
Tako nenehno izpostavljanje Rožmanove nedolžnosti kakor njegove krivde je nepietetno ravnanje. Še na misel mi ne bi prišlo, da bi pisala o njegovem delovanju, če se ne bi kar naprej pojavljale težnje in zahteve po njegovi rehabilitaciji, kar pa ima pomen tudi za nas, današnje.
Prepustila bi ga zgodovini, zgodovinarjem.
————————————————————————–

Kaj se dogaja z nami? Kam bo to pripeljalo? Kaj storiti, da se sprostimo, osvobodimo preteklosti?
Osvobodimo preteklosti? Ne, to ne pomeni, naj bi jo pozabili ali spet potlačili v nezavedno. Še manj, da bi komurkoli kakor koli preprečevali, da izraža svoje mišljenje, skušnje, spoznanja. Pomeni mnogo manj – in hkrati mnogo več: ne zahtevati zmage ene same resnice, Resnice, temveč nagovarja k sožitju ljudi različnih svetovnih nazorov, političnih prepričanj, duhovnih usmeritev. Skratka, predlaga spravo, ki je temelj demokracije: kjer ljudje drug drugemu oporekajo pravico do lastne individualnosti, se demokracija kot enakopravnost in enakovrednost vseh ljudi in vsekakor posebej preprosto ne more odvijati, razvijati. Kjer ni sprave, kjer ni tiste primarne tolerance, da drugemu dopustiš, da je drugi in drugačen, obstaja nestrpnost in sovražnost: sočloveka in sodržavljana ne vidiš kot odraslega človeka, kot enkratnega bitja z lastnim dostojanstvom, ampak kot neumneža, otročjega bebca, človeka z “opranimi možgani”, vsekakor neko manj vredno bitje, vredno le omaloževanja in sovraštva. Vse to nas je obremenjevalo v preteklosti, že davno pred začetkom druge svetovne vojne, med njo in po njej.
Pričakovala sem, mnogi smo pričakovali, da se bo ta vzorec naše medsebojnosti po uvedbi parlamentarne demokracije in osamosvojitvi spremenil. Pa se ni! Nasprotno – novi valovi sovraštva se valijo s strani nekdanjih domobrancev in žal tudi iz nadškofije.
________

(se nadaljuje)

PRABABI, tvoje in Spomenkino pisanje ima eno hudo lepotno napako.

Namreč, če že obe govorita o sovraštvu, bodira vsaj toliko pošteni in povejta, iz katerih logov se sliši “še premalo smo jih”!?

Mar misliš, da smo nepismeni ali kako?

Nadaljevanje –

SOBOTNA PRILOGA, DELO, 17. novembra 2007

Razveljavitev sodbe iz formalnih razlogov

Prav je, da je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo proti škofu Gregoriju Rožmanu, če je ugotovilo procesne napake pri sojenju, do katerih je zelo verjetno prišlo, saj se mu je sodilo kmalu po vojni, ko so bile sovražne strasti še žive in ideološka pristranskost tudi. Torej je šlo za razveljavitev sodbe iz foramalnih razlogov! Toda že to je bilo dovolj, da se je iz uradne Katoliške cerkve (Cerkve) slišalo zmagoslavje, kako da je z nje odpadlo desetletja trajajoče breme krivičnih obtožb. Krivičnih obtožb? Glede časa pa? Da Cerkev ni bila krivdno vpletena v naš notranji spopad med vojno?
Da škof Rožman ni sodeloval z okupatorji? Da ni priznal nelegalne italijanske aneksije Ljubljanske pokrajine? (OF jo ni priznala!) Zakaj pa je prejel komtursko odlikovanje reda italijanske krone že 4. oktobra 1941? Italijani so najbrž menili, da je dobil, kar je zaslužil. In mar ni Rožman sodeloval pri ustanavljanju MVAC (Prostovoljne protikomunistične milice), in to z osebno izrečeno ponudbo direktne pomoči okupataorju pri izkoreninjenju “prevratniških in puntaraskih elementov”?! Češ da so le oni krivi za vse probleme in težave ljudi, pa tudi samega fašističnega nasilja, ki je bilo – po škofovem mnenju – za povrh še neuspešno. Saj zato je pa ponudil pomoč! Tu, v ponujeni pomoči okupatorjem pri zatiranju sodržavljanov, se ne neha le pasivna (ki je nujna za preživetje družbe: šola, bolnišnica, preskrba…), temveč tudi “taktična” kolaboracija. Predvsem pa se taktična kolaboracija neha tedaj, ko tisti, ki naj bi ščitili prebivalstvo pred nasiljem, sami začno izvajati nasilje, sami ali ob “pomoči” okupatorja. Ko je padla prva žrtev iz naslova boja proti komunizmu, je bil sam ta boj omadeževan s krvjo in nedolžnosti ni bilo več!

Res je partizansko nasilje (t.i. druga faza revolucije, se pravi obračun s “kontrarevolucijo”, z belo gardo, ko je še ni bilo) vzbudilo strah in tudi odpor dela ljudstva do partizanstva in tako dalo povod za organiziranje vaških straž. Toda vzrok je bila primarna protikomunistična usmeritev in odločitev Cerkve. Rožman je bil pri nas soustvarjalec ali celo glavni akter, vsekakor pa simbolna stična točka vseh faz sodelovanja z okupatorji in je zato soodgovoren za medvojno katastrofo in moralno sokriv je tudi za povojni pomor vrnjenih razoroženih domobrancev in civilistov – ki ga je sicer zagrešila komunistična partija na oblasti.
Pred vojno je bilo Rožmanovo temeljno ideološko delo pridiganje (in zaklinjanje) boja proti zločinskemu, brezbožnemu komunizmu – ne pa tudi proti zločinskemu, poganskemu nacizmu, niti tedaj, ko je ta že stal pred našimi vrati, ne.
In tudi vse njegove medvojne politične in ideološke akcije so bile usmerjene proti komunizmu – kakor da okupatorja ne bi bilo! Kakor da ne bi pobijal, preseljeval, požigal, mučil ljudi na vse mogoče načine! Cerkev – in škof Rožman osebno in pred duhovnikov – je bila konkretno (“praktično”) udeležena pri ustanavljanju MVAC – ne zgolj zaradi obrambe vasi pred patizanskimi sektaši, temveč iz čisto ideološkega razloga: varovanje duhovne, politične in ekonomske prevlade Cerkve na Slovenskem pred nevarnostjo komunizma. Varovanje lastnih interesov Cerkve (klera) je bilo temeljni vzrok njenega protikomunističnega ravnanja.

Če je šlo do osnovanja MVAC le za okupatorsko in (sektaško) partizansko nasilje, je šlo za ustanovitev MVAC – in kasneje, ko je ta pod Nemci postala avtomatični sestavni del ustanovljenega domobranstva kot pomožne sile SS – le še za več nasilja!
S prisego “vodji Velike Nemčije” – prvo je škof z mašo posvetil, pri drugi pa se je zaprisežencem le pokazal, da so vedeli, da je z njimi…- je bil končan proces polne kolaboracije z okupatorji. Seveda je bila prej in po tem “požegnana” s krvjo!

Nadaljevanje –

SOBOTNA PRILOGA, DELO , 17. novembra 2007

Prisega

Okrog prisege je cela vrsta sprenevedanja; recimo tisto, da domobranci niso prisegli okupatorju, ampak Bogu. Dejansko pa je bil Bog klican za pričo prisege – kot tisti Tretji, ki obljubo, stavo, prisego… zaveže, zveže. Pri Bogu prisegam, Bog, kličem te za pričo, da bom res storil, naredil to in to… Naslovnik prisege je bil vodja Velike Nemčije: fUhrer. Druga taka izmišljija je, da so domobranci dejansko prisegli slovenski domovini in svobodni Evropi. Torej nekakšni predhodnici današnje Evrope, Evropske unije. Toda “slovensko domovino” je tedaj okupirala prav vojska vodje Velike Nemčije, “svobodna Evropa” pa je bila nemška fantazma, ki so jo na vsak način hoteli uresničiti; svobodna Evropa bi bila očiščena Židov, Ciganov, z zasužnjenimi Slovani – s prevlado čiste arijske rase nad vsemi; skratka, nacistična Evropa. Sicer pa če bi bilo res, da bi bili prisegli Bogu bi bilo to po mojem mnenju še neskončnokrat huje, namreč za vernika! Če jemlje svojo vero resno. Še posebej ker nekateri pri opravičevanju tega dejanja prav tako nonšalantno govorijo, kako tako in tako nihče ni resno jemal te prisege, da so jo pač opravili s figo v žepu… To ti pa je iskrenost pred Bogom! Pravzaprav – kaj pa naj bi storila drugega “domobranska raja”, ki so jo njeni vodniki in “pastirji” pripeljali iz zgodovine naravnost na stadion?!

Škof Rožman je vso vojno (in že pred njo!) vernike dobesedno vzgajal za boj, da ne rečem ščuval proti komunizmu, jim grozil z grožnjo smrtnega greha. Pač po papeški encikliki Divini redemptoris (1937). Toda po letu 1937 so se razmere spremenile in tudi papež je dovolil kristjanom sodelovanja s komunistično državo SSSR proti nacizmu, ker se je ta izkazal za večjo nevaranost. Tega pa Rožman ni upošteval. Kristjani v OF so nanj naslovili nekaj poslanic, pisem s prošnjo, naj bo nevtralen, naj se politično neangažira. Pa nič! Še več! Rožman je v svojem pismu Mirku Javorniku lastnoročno zapisal svoj pogovor, ki ga je imel z italijanskim generalom Vittoriom Ruggero jeseni 1942. Ta je v pogovoru opisoval, kako so preganjali partizane po Balkanu. In tedaj mu je Rožman dejal: “No, potem boste pa tudi v naši pokrajini napravili konec s partizanstvom.” To je bilo vprašanje, ki je temeljilo na strinjanju in celo pričakovanju, da bi Italijani napravili konec s partizanstvom. In Rožman takole opiše nadaljni pogovor; “Odgovoril je: “Ne, ne bomo!” Na moje začudenje je nadaljeval: Moji vojaki ne morejo iti zdaj na zimo v gozdove. Vsak ima samo po eno odejo s seboj in s tem ne more na prostem prenočevati. Sicer pa se partizanov po gozdovih sploh ne da uničiti.” Nato sem mu rekel: “Pričakoval sem, da boste s pomočjo MVAC vendarle vzpostavili popolno varnost v pokrajini.” A on; “Povedal vam bom odkrito, kaj jaz mislim o MVAC. Nisem Slovenec, a tako gledam na Slovence in njihov boj; MVAC nam Italijanom mnogo pomaga (imel sem vtis, da misli reči: “nas Italijane ščiti”), a med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.” In Rožmanov komentar te sodbe in tega strašnega predvidevanja italijanskega generala? “Izjava se mi zdi za nas prav tako porazna kot za Italijane.” Porazna v čem, zakaj? Porazna tako za Italijane kot za nas, ker da partizanov ne bodo mogli uničiti? To! Kajti Rožman je moral vedeti, kaj pomeni “napraviti konec partizanstva”! Da to pomeni krvav spopad! Da to pomeni ovajanje partizanov in njihovih sodelavcev – saj pa je tako sodelovanje tudi sam ponudil! To je bila pomoč MVAC! Ne, Rožman ni videl poraznosti okupatorjeve izjave v tem, da sovraštva, ki ga je MVAC vnesla, še petdeset let ne bomo odpravili, ampak v tem, da ne bo mogoče uničiti upornikov okupatorjem. Ja, tujec, okupator je moral Rožmanu povedati britko resnico o moči sovraštva, ki ga je ustvarila MVAC in ki nas razdvaja zdaj že 65 let (v številu let se je general uštel!), pa še ni dobro slišal”, kaj mu je povedal! Da bi se ovedel, kaj počne s svojo podporo okupatorjem. Malo kaj škofa Rožmana tako direktno in brez dvoma o avtentičnosti izjave tako jasno obremenjuje kakor prav to pismo.

Ena od tez, ki naj bi opravičile škofa Rožmana krivde aktivne kolaboracije, je tudi ta, da je storil ogromno dobrega posameznim ljudem, za katere se je zavzemal pri okupatorskih oblasteh. Celo če bi se zavzemaal za ljudi ne glede na njihovo versko in politično pripadnost, mu to ne more odvzeti odgovornosti in krivde za tisto, kar je počel kot škof, kot poglavar Cerkve kot institucije (organizator MVAC, posvetitev prisege, napotitev kuratov v domobransko vojsko itd.), Reduciranje institucionalne odgovornosti na osebno dobroto je pač sprenevedanje in ideološko opravičevanje. To je tako; najprej soustvariš razmere za množično preganjanje ljudi, potem pa jih nekaj dobrotno rešiš… Predvsem tiste, ki bodo spet soustvarjali razmere za ubijanje, zapiranje in mučenje …
In zraven naj bi bil še nedolžen?!

Ah PRABABI, bo treba še kaj prebrati. S samo prisego pa dr. Rožman nima kaj dosti. Njegova edina krivda v zvezi s tem je ta, da je maševal pred prisego. O kakšnem blagoslovu prisege pa govoriš in kaj je namen teh laži, pa veš samo ti.

ah, kaj če bi ti najprej kaj prebral. Mater me pojezi to brezglavo zagovarjanje duhovnikov. Ne razumem, da verniki ne morete spregledati. Niti zgodovinska dejstva, vam ne pridejo do živega, pa se točno ve koliko sovraštva in vojn je zakuhala ravno RKC, z svojimi podaniki na čelu.

ja seveda, vsi zgodovinarji lažejo in z njimi vsi tisti, ki stavimo le na zgodovinska dejstva.

Ninej, domnevam, da dr. Mlakarja pa nisi brala. A je na prepovedanem seznamu? VSe kaže, da si ti tista, ki je brezglavi vernik.

če misliš Borisa Mlakarja, te moram razočarat, njega večkat berem in poslušam. Je pa zanimivo, da pri njem nekateri slišite ali preberete samo to, kar vam paše.