S podobnimi nastopi so moji otroci začeli že v vrtcu. Prebrali smo knjigico, o tem je tam nekaj povedal. Tako takrat kot kasneje v šoli je povedal pač po svoje, zagotovo bolj konfuzno kot če bi mu nastop pripravila jaz. Verjetno pa primerno povprečnemu sedem-, osem- kolikorkoli že-letniku.

Po mojem mnenju osemletnik mora biti sam sposoben sestaviti plakat na nekaj tako znanega, kot je rojstni dan in o tem smiselno govoriti predpisan čas (dve minuti?) Moja komajšetriletnica je sposobna o rojstnem dnevu povedati dovolj – se že tri dni samo o tem pogovarjamo, ker se njen RD bliža.
Me pa zanima, kakšen je bil “samostojen” plakat in kakšna je bila reakcija učiteljice. Takole med vrsticami zaznavam, da ne ravno prijazna, kar je po mojem mnenju skrajno neprofesionalno.

Pri nas tega ni. Morda smo otroka na čudno šolo vpisali… 😉

To smo pa dorekli v šoli na roditeljskem sestanku. Stvari, ki niso nujno v vsakem gospodinjstvu se napove dovolj zgodaj.

Bralna značka je bila pri nas obvezna do tretjega razreda, zdaj v četrtem pa ni več. In sva jo brez problema “skenslali iz seznama”. Za našo hči je to popolnoma brezvezna obremenitev, kot tudi učenje glasbe in podobno.

no jaz se strinjam da je otrokova naloga delati naloge, se spomniti kaj mora, kaj mora naredit, kaj prinest.
Ko je naša povedala knjige za bralno značko ko še ni znala brati sem ji pač prebrala eno knjigo dvakrat. Tako ali tako beremo in ko sem ji jaz brala si je ona zapomnila in to pač povedala v šoli.
Če morajo nekaj prinest v šolo iz danes na jutri, ja včasih najdemo tudi kaj doma. Če ne pa bo prinesel čez dan dva, ko gremo pač v trgovino. Nič ni od danes na jutri!
Osemletnik lahko naredi plakat na temo rojstni dan! Brez težav, samo staršem ta plakat ponavadi ni všeč. Pomagaš mu tako, da mu daš fotografije rojstnih dni, sam nekaj nariše, napiše pod fotke kaj je kje bilo, zgoraj naslov, pa nauči se ob vsaki sliki kaj povedat. Pa kakšne revije časopise sam lahko prelista in kaj izreže. Ne vem sicer kaj bi še moral drugega, da sam ne bi zmogel. To je pač fama staršev, da je za otoke to pretežko. Preobremenjeni so samo zato, ker bi starši radi, da otroci delajo stvari, ki so za njih same pretežke. Pustite no otroku da sam kaj naredi, saj ni čudno da se potem zmeraj počuti manjvrednega, da manj zna, pa saj nič ne naredi sam, vedno mu vse naredijo starši.
Malo zdrave pameti pa bo za vse OK. Vsak pa sam zase ve, kakšnega otroka hoče vzgojiti, ga pripraviti za kasnejše čase.
Se pa tudi strinjam, če je otrok s PP potem je to vse drugače.

Huh mi takole, še so torej starši pri zdravi pameti, sem se že ustrašila. “ah, pajade”, ne vem, no, prav je izpolnjevati šolske obveznosti, ampak morajo biti pa tudi razumne – za nerazumne pa ne vem, zakaj nihče ne stegne jezika, jaz bi ga prvo sekundo, ko bi slišala, da imam kot starš “obveznost” sodelovanja pri domači nalogi. Saj verjetno je tudi zaradi tega tako, ker se kakšne učiteljice malo lovijo s kurikulumom, pa so mogoče malo bolj neizkušene ali pa tudi popolnoma slepo sledijo navodilom, morda so res tudi neprofesionalne, ampak take se ponavadi prizemlji – sploh, če znajo starši skupaj stopit.

No, jaz imam pa takšno izkušnjo s šolo:

V 5. razredu mi je razredničarka rekla, da je treba še vedno pregledovat otrokovo torbo in zvezke – ko sem ji rekla, da je šola otrokova skrb in da pomagam le takrat, ko česa ne razume ali ko se je treba kaj naučiti na pamet.
Otrok je v 4. razredu res popolnoma sam naredil plakat, od ideje dalje do risanja, pisanja, iskanja materiala. Dobil je dvojko. Okej, jaz sem seveda pristranska, ampak meni se za 9 let starega otroka (to je bilo bolj na začetku šol. leta, ko so stari še devet) ni zdelo tako katastrofalno, sploh če pomislim, da jaz v svojem 3. razredu ne bi znala narediti plakata sploh (ker tega v šoli enostavno nismo počeli). Samo ko sem videla pa ostale plakate, mi je bilo jasno, da je res samo za 2, ampak je bilo vidno že od daleč, da so to plakati staršev, ne otrok. Tako ideja kot izvedba.
Smo bili ravno pred kratkim na rojstnem dnevu in starši debatirajo o snovi in kako je zaj…. Mene je bilo skoraj sram priznati, da ne vem, o čem govorijo, ker mi otrok ni nič pojamral, jaz pa dejansko ne sledim tako natančno, da bi vedela, kaj se dogaja pri vsakem predmetu posebej.
Ja, meni se zdi, da od staršev v šoli zahtevajo veliko. Umiri se šele nekje po 5. razredu, do takrat je pa treba kar sodelovat.

Mi smo se pritožili, in so standarde “zmanjšali”. Prej so bila navodila napisana na papirju. Sedaj dobijo priporočila na papirju, ustno pa navodilo, kako mora biti narejeno. Seveda ni potrebno poudarjati, da je prezahtevno za dotično starostno stopnjo.
In ne se zanašat, da učitelj oceni otrokovo delo in ve kaj so delali starši… to so samo pobožne želje, sicer bi standarde prilagodili njihovemu znanju.

Tole je pa tako, kot bi sama napisala.

Tudi jaz sem sicer ena tistih “norih” mam, ki pravi, da je šolo že zaključila in mora otrok sam odgovorno skrbeti za to, da je vse bp. Ampak žal brez pomoči staršev pač ne gre. Hči hodi v tretji razred in nemalokrat ima nalogo, ki je ne more narediti sama. Zadnjič npr. so imeli za nalogo sestaviti govorni nastop o “starih časih” – običajih nekdaj, opravilih, praznovanjih,… In to naj bi sestavili po pogovoru s starejšo osebo. Starejšo osebo? Naši babici in dedka so stari max 65 let in v njihovih “starih časih” še ni bilo tega, kar je učiteljica pričakovala. Torej – prababice, pradedki? Dvomim, da jih vsi otroci še imajo.

Hčerko vzpodbujam, da prevzame večji del odgovornosti za vse šolske obveznosti, kar pa seveda ne pomeni, da ji ne pomagam, če pomoč potrebuje.

LP

Aja, to da je z danes na jutri treba kaj prinesti, je tudi pri nas (recimo gumbe – jaz imam samo tiste na oblačilih, ali pa navadno vrv – je nimam doma, ker ne vem, zakaj bi jo rabila).

O šit, no. Pa kaj se ti ljudje ne zavedajo, da tako cele generacije vzgajajo v prepričanju, da bodo že starši za vse poskrbeli, ker je “to za otroke pretežko” – ko pa je jasno, da je seveda pretežko, če ni prilagojeno njihovi razvojni stopnji? Pa saj to je dobosedno siljenje v kasnejše “plonkanje”.

Tole je en gordijski vozel. Prezahtevni standardi, očitno, in določeni starši, ki mislijo, da se morajo brezpogojno podrejat temu sistemu oziroma učitelji, ki ne znajo/nočejo presodit, kaj je otrokovo resnično znanje in kaj so mu naredili drugi?

Tole bo še zabavno, vidim.

Imam hčero v 9. razredu in se pod ta post 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} podpišem. Ta devetletka je skreirana za zelo brihtne otroke, ki pomoči ne potrebujejo. Komur se kjerkoli zatika, potrebije pomoč. Včasih smo v šoli snov utrjevali in ko je večina vsaj približno razumela, smo jemalo novo snov. Zdaj temu ni tako. Snovi je veliko, ur tedensko manj (MA, SLO 4 ure, mi smo imeli 5). Po predmetniku morajo snov predelati in tako zmanjka časa za utrjevanje. Razred moje hčere ponavlja vsaj 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} testov, saj pišejo več kot polovica negativnih. To se je mani zgodilo 1 x in še to v 4. letniku srednje šole. Zdaj je to popolnoma normalno.

Večinoma se strinjam s tabo. Tudi jaz svojo hčer od malega navajam odgovornosti in ona se je tudi zaveda. Ampak marsikdaj sama ne zmore, saj so stvari, ki jih ji je potrebno dodatno razložiti, da jih razume. Veš, niso vsi otroci tako intiligentni, da se zmorejo učiti sami. Matematiko recimo. Prav zato me taki posti malo razjezijo, saj otrok ni enak otroku. Predstavljaj si, da bi imela otroka, ki bi se težko učil. Ki bi za dvojko “krvavi pot potil”. Gotovo bi mu pomagala, če bi videla, da se trudi in sam ne zmore. Zato zadeve ne gre posploševati. Lenuhe izvzemam iz napisanega.

Daj ne bluzi. Kako pa potem razlagaš to, da dijaki v prvih letnikih še nikoli niso slišali za kvadratno enačbo ali da je vse, kar vedo o trikotniku, to, da ima tri stranice?

Ma ja…

meni je mama precej pomagala pri šolskih obveznostih, celo NAREDILA mi je kakšno domačo nalogo, ker se meni NI DALO. Jap, popolnoma res. Zemljevide za geografijo mi je skoraj izključno ona risala, ker je bila to meni muka, njej pa zabava.

Vprašala me je snov še v srednji šoli.

Vse te stvari so naju povezale, ker sva ob tem še klepetali in veliko podelili. Bila je moja največja zaupnica, še danes sem hvaležna za to.

Če bi ve tu videle, kako je to zgledalo, bi vas kap:))) Že kar vidim, kako bi napovedovale, da bom ratala totalna bluzatorka in da iz mene ne bo nič, ker me “mama crklja in me ne navaja na red in samostojnost”:)))

V resnici pa sem šla na faks (in to resen, ne kr en), bila med najboljšimi študenti, diplomirala z desetkami, danes popolnoma samostojno delam zelo zahtevne projekte…Tako da, “uspeh” pri otrocih je v zaupanju, v razumevanju in spoštovanju. Tega sem imela v obilju – in sem danes sposoben in pokončen čovek pa čeprav me nihče ni gonil, mi težil z nekimi reglci, me kontroliral in mi tupil, da je “šola moja skrb”. Ja, itak je bila, a pomoči in podpore sem imela, kolikor sem hotela in rabila.

V tej gonji po dresuri, nadzoru in tem, da se otroke čimprej zbrca stran od sebe, včasih morda malo falite point. Jaz sem živi dokaz za to, da predvsem delujejo zaupanje, odkritost in veliko spoštovanje do otroka kot do osebnosti, katero se ne dresira kot vojaka ampak se jo sprejema celostno – tudi s kiksi in ja, tudi s tem, da se otroku kdaj NE DA. Tudi presvete domače naloge naredit, ja, tudi to.
Samo težava je v tem, da matere še do same sebe niste sproščene in odkrite, do sebe ste zategnjene in obsedene s pravili, jasno, da potem tudi do otrok ne morete biti drugačne.

Nekatere vsaj, ne leti na vse.

Hej, pri treh šolarjih lahko začnem delati polovični delovni čas, če bi se ujela v te nove fore…..

moji delajo nalogo v podaljšanem, vsake toliko malo pogledam po zvezkih, plakate delajo sami, le na netu jim kaj pomagam najti….

pa ni nobenih problemov…… vsi trije so zelo uspešni in pohvaljeni v šoli…..

Mnja, si predstavljam … Če sklepam po zgornjih postih, če je že pri navadnem plakatu tako, da so eni “standardi” (jao kera nebuloza, standard za plakat, no, pa saj niso grafični oblikovalci), potem si predstavljam, kako je z učenci, ki ne poštekajo že takoj prvo uro. Če se prida še tisto o premalo urah za utrjevanje …

Imam dva otroka, starejši ima lažjo obliko disleksije, z njim sem delala na začetku oš ogromno, zdaj je v sedmem razredu, kar mu pomagam mu ponavadi pred testi mat, slo in ang, da sedim zraven, še kaj razložim, da povadiva, no pa včasih mu preden pišejo ali je vprašan, še jaz 1x preberem snov, pa da skupaj utrdiva znanje.
Z mlajšim v prvem razredu nimam s šolo nobenega dela, plakat je napisal sam, edini v razredu kot sem kasneje videla na steni obešene plakate, njemu se je pa zdelo oh in sploh, ker je bil še ekstra pohvaljen, čeprav dejansko v poplavi starševskih plakatov ni bil niti opazen. Se mi zdi prav, da če je zmožen narediti in napisati tistih par besed, da je škoda, da mu odvzameš možnost, da se dokaže, četudi estetsko ni ne vem kaj, saj se s tem uči za naprej. ostale naloge pa naredi že v šoli, tako da sploh ne vem, da hodi že v šolo.
Sama mislim, da se otroku pomaga, če ima težave, drugače se ga pa lahko brez problema pusti.

Ma malo si falila :). Preberi svoj boldan tekst – sama praviš enako kot me: šola je bila tvoja skrb, itak. Pomoči si imela pa kolikor hočeš. In o čem drugem se pogovarjamo? Točno o tem. Skrb učenca je to, mi smo pa za pomoč, če ne znese. Parkrat pomežiknit otroku za hec in naredit nalogo namesto njega, z razumevanjem, da se mu trenutno ne da, in z zavedanjem tako otroka kot starša da je to izjema, ne pa pravilo, je čisto nekaj drugega kot vsakodnevno delo namesto otroka.

Mogoče se vprašaj še to, če si morda edinka. Pri treh otrocih grem lahko delat polovični čas tudi jaz.

Hm ja, vidiš, točno tako so tudi meni predstavili zadevo.

Ampak: ampak! Kaj se ne da nič na šoli zaropotati? Predvsem ta je dobra, da “zahtevajo” sodelovanje staršev. In da od otroka pri petih letih???? zahtevajo bračno značko???? In zakaj vraga postavljajo določene zahteve osemletnikom glede plakata, če pa jih ti ne morejo izpolniti? Pa naj znižajo zahteve na raven osemtletnikom, jebela? Saj od enoletnika tudi ne moreš “zahtevati”,. da bo hodil, če še ni zrel za to – bo, ko bo. Kaj pa tisti, ki ne morejo na vrat na nos v mesto po kakšno stvar? Majko mila, me to pogreje.

Pa kaj se nihče od vas staršev ne pritoži? Saj zgoraj ena točno to pravi: da bi zaropotala prvič, ko bi se zdelo, da so tisti, ki so jim starši nareidli plakat, ocenjeni bolje kot tisti, ki jim ga niso. In še enak druga tudi pravi, da so razčistili z učiteljem, kaj je delo staršev in kaj ni.[/quote]

Smo starši prve generacije devetletke na hčerini šoli. Ropotamo že od 3. razreda dalje, ko smo sprevideli kako ta nov sistem zgleda. Pomaga ne NIČ. Šola mora delati po navodilih višjih inštanc in to, dase tudi učitelji “križajo” ne pomeni kaj dosti. Kakp dolgotrajne so spremembe v sistemu, pa tudi vemo. lahko gre cela generacija skozi, preden se kaj spremeni. Žal.

Hm ja, vidiš, točno tako so tudi meni predstavili zadevo.

Ampak: ampak! Kaj se ne da nič na šoli zaropotati? Predvsem ta je dobra, da “zahtevajo” sodelovanje staršev. In da od otroka pri petih letih???? zahtevajo bračno značko???? In zakaj vraga postavljajo določene zahteve osemletnikom glede plakata, če pa jih ti ne morejo izpolniti? Pa naj znižajo zahteve na raven osemtletnikom, jebela? Saj od enoletnika tudi ne moreš “zahtevati”,. da bo hodil, če še ni zrel za to – bo, ko bo. Kaj pa tisti, ki ne morejo na vrat na nos v mesto po kakšno stvar? Majko mila, me to pogreje.

Pa kaj se nihče od vas staršev ne pritoži? Saj zgoraj ena točno to pravi: da bi zaropotala prvič, ko bi se zdelo, da so tisti, ki so jim starši nareidli plakat, ocenjeni bolje kot tisti, ki jim ga niso. In še enak druga tudi pravi, da so razčistili z učiteljem, kaj je delo staršev in kaj ni.[/quote]

Smo starši prve generacije devetletke na hčerini šoli. Ropotamo že od 3. razreda dalje, ko smo sprevideli kako ta nov sistem zgleda. Pomaga ne NIČ. Šola mora delati po navodilih višjih inštanc in to, dase tudi učitelji “križajo” ne pomeni kaj dosti. Kakp dolgotrajne so spremembe v sistemu, pa tudi vemo. lahko gre cela generacija skozi, preden se kaj spremeni. Žal.[/quote]

Šit. To pa je šit.

Sicer jaz sem spraševala glede ropotanja bolj za take stvari, recimo da moraš za domačo nalogo na vrat na nos po stvari, ki niso nujno v običajnem gospodinjstvu. Ker take reči pa niso nujno neuzvedljive zaradi višjih inštanc, mislim, da se da čisto lepo zmeniti. Ali pa pomoč staršev pri plakatih.

Ti verjetno pa bolj meriš na zahtevnost oziroma na to, da ni utrjevanja ali ponavljanja za tiste, ki slabše razumejo.

Pa saj, to je v bistvu povezano. Če cajt res zagonijo za ocenjevanje, kateri starš je naredil lepši plakat, je jasno, da ga mora potem nekje za učence zmanjkati.

ohja.

Daj ne bluzi. Kako pa potem razlagaš to, da dijaki v prvih letnikih še nikoli niso slišali za kvadratno enačbo ali da je vse, kar vedo o trikotniku, to, da ima tri stranice?[/quote]

Jaz si to razlagam tako, da snov v šoli obravnavajo a je žal ne utrdijo, kot smo to počeli mi. Posledično se snov ne “usede” in od tod tako nizek nivo znanja.

No, plakat je bil tak kot ga pač od osemletnika lahko pričakuješ: definicija rojstnega dne, da se proslavlja, da so ponavadi darila, lahko zabava,….

Punčka je slišala, da “se ni potrudila, da to itak vsak ve”, pa še ena malo bolj sočna pripomba v tem smislu. Dovolj jasno sporočilo, bi rekla.

Tisti, ki so imeli besedila na plakatu natisnjena, so bili posebej pohvaljeni. Hm, le kdo jih je natisnil? Moj otrok se je s pisanjem tekstov zafrkaval dosti bolj kot tisti starši, ki so to prepustili tiskalniku, ker je celo višina črk tudi predpisana. Po tem sodeč je sporočilo staršem pač lahko samo to, da je nabolje, da vsaj sodelujejo pri plakatu in tudi natisnejo tekste zanj, če ne še kaj več.

Otroci so točno vedeli, kdo je kaj delal sam in kdo ne, ne nazadnje so nekateri sošolcem prostodušno razlagali, da so jim starši še lepili tiste natisnjene tekste,… Se pa sprašujem, kaj je huje, ali to, da učiteljica tega ni vedela (ne verjamem) ali to, da je kljub temu bolj cenjen lep izdelek starša kot malo manj lep samostojen izdelek otroka.

Misliš, da se meni ne dvigne pritisk, ko slišim ali preberem, da se pri določeni nalogi zahteva sodelovanje staršev? Da se mi ne fržmaga, ko mi je jasno, da bo treba v mesto po xz stvar in to točno ta dan? Neko tako stvar sem enkrat izpostavila na roditeljskem, pa ni bilo želene reakcije, tako da tega ne nameravam več početi.

Moj z ocenami nima težav, ampak me pa stisne, ko se spomnim na ono punčko, ki je dobila dvojko, ker je pač sama delala plakat. Stisne ne samo zaradi nje, ampak tudi zato, ker me šola neposredno in posredno sili v nekaj, kaj je zame v principu sicer nespejemljivo.

Tako potem nekako krmarimo med navajanjem na samostojnost in sodelovanjem staršev, ki se pričakuje eksplicitno (z izrecnim navodilom, da morajo starši sodelovati pri tem ali onem) in implicitno (grajanje zaradi napak, ki jih imajo v domačih nalogah tisti, ki jim jih starši niso pregledali, hvaljenje straševskih izdelkov,…). In se mi upira tak sistem. Zelo.

No, plakat je bil tak kot ga pač od osemletnika lahko pričakuješ: definicija rojstnega dne, da se proslavlja, da so ponavadi darila, lahko zabava,….

Punčka je slišala, da “se ni potrudila, da to itak vsak ve”, pa še ena malo bolj sočna pripomba v tem smislu. Dovolj jasno sporočilo, bi rekla.

Tisti, ki so imeli besedila na plakatu natisnjena, so bili posebej pohvaljeni. Hm, le kdo jih je natisnil? Moj otrok se je s pisanjem tekstov zafrkaval dosti bolj kot tisti starši, ki so to prepustili tiskalniku, ker je celo višina črk tudi predpisana. Po tem sodeč je sporočilo staršem pač lahko samo to, da je nabolje, da vsaj sodelujejo pri plakatu in tudi natisnejo tekste zanj, če ne še kaj več.

Otroci so točno vedeli, kdo je kaj delal sam in kdo ne, ne nazadnje so nekateri sošolcem prostodušno razlagali, da so jim starši še lepili tiste natisnjene tekste,… Se pa sprašujem, kaj je huje, ali to, da učiteljica tega ni vedela (ne verjamem) ali to, da je kljub temu bolj cenjen lep izdelek starša kot malo manj lep samostojen izdelek otroka.

Misliš, da se meni ne dvigne pritisk, ko slišim ali preberem, da se pri določeni nalogi zahteva sodelovanje staršev? Da se mi ne fržmaga, ko mi je jasno, da bo treba v mesto po xz stvar in to točno ta dan? Neko tako stvar sem enkrat izpostavila na roditeljskem, pa ni bilo želene reakcije, tako da tega ne nameravam več početi.

Moj z ocenami nima težav, ampak me pa stisne, ko se spomnim na ono punčko, ki je dobila dvojko, ker je pač sama delala plakat. Stisne ne samo zaradi nje, ampak tudi zato, ker me šola neposredno in posredno sili v nekaj, kaj je zame v principu sicer nespejemljivo.

Tako potem nekako krmarimo med navajanjem na samostojnost in sodelovanjem staršev, ki se pričakuje eksplicitno (z izrecnim navodilom, da morajo starši sodelovati pri tem ali onem) in implicitno (grajanje zaradi napak, ki jih imajo v domačih nalogah tisti, ki jim jih starši niso pregledali, hvaljenje straševskih izdelkov,…). In se mi upira tak sistem. Zelo.[/quote]

Za bruhat … Verjamem, da se ti upira. Prav zato, iz točno istega razloga – ker se mi zdi, da me bo ta šola silila v nekaj, kar mi bo v principu nesprejemljivo, in ker se mi to do fundamenta upira – me že zdaj črviči. Pa sem sama šolo delala odlično, z levo roko, predvsem pa z veseljem. Zdaj imam pa čisto zmešane informacije, to, kar eni pripovedujete, je živ obup.

Daj ne bluzi. Kako pa potem razlagaš to, da dijaki v prvih letnikih še nikoli niso slišali za kvadratno enačbo ali da je vse, kar vedo o trikotniku, to, da ima tri stranice?[/quote]

Jaz si to razlagam tako, da snov v šoli obravnavajo a je žal ne utrdijo, kot smo to počeli mi. Posledično se snov ne “usede” in od tod tako nizek nivo znanja.[/quote]

Dvomim, ker tudi v srednji šoli ni nič drugače. Integrali in odvodi so za današnjo generacijo gimnazijcev (pazite, GIMNAZIJCEV!) “pretežki” in jih niti ne obravnavajo. O vektorjih slišijo nekaj zelo na hitro. Zdaj pa ne vem, ali so nove generacije toliko bolj neumne od naše ali pa samo bolj razvajene. Ali pa gre za to, da je v zraku premalo kisika in so možgani neprekrvavljeni …

[/quote][/quote]

Kaj? Resno? Gimnazije ne obravnavajo odvodov in integralov, vektorje pa na hitro? Kako pa je to mogoče? Saj pa za strojni, elektro faks, fizika, matematika, farmacija, kemija – vse to rabiš že v prvem letniku faksa. Pa to lahko univerzitetni prof. začnejo samo še predavat matematiko našega tretjega letnika SŠ in potem dalje, da do konca faksa ne bojo skoz prišli? Hodila sem na tehnično šolo, kjer smo imeli toliko matematike, da nam ves prvi letnik na faksu ni bilo treba s prstom mignit. Integrali so bili še najmanj, odvode smo jemali v drugem! letniku SŠ. Pa en gimnazijec ne bi zmogel? Razen, če so se po novem gimnazijci nehali vpisovati na tehniko in naravoslovje. Pa saj tudi pri družboslovju, statistika in to, hm, rabiš, če ne drugega, kakšne vrste … Čudno.

Resno, žal. Tudi jaz tega nisem mogla verjeti, ko so mi o tem pravile znanke, ki učijo ali na srednjih šolah ali na fakulteti (namreč to, s kakšnim neznanjem pridejo iz srednjih šol).