Hčerka (2. razred) v zadnjih tednih hodi večkrat žalostna iz šole, ker ena njenih sošolk (zelo sposobna in vplivna deklica) ščuva ostale sošolke, naj se ne družijo z našo deklico. Sicer so bile do sedaj dobre prijateljice. Na svojo stran tako dobi tudi hčerkino najboljšo prijateljico. Sicer se največ družijo prav te tri ( hči, njena najboljša prijateljica in ta, ki zdaj dela zdrahe, zato sumim, da je to le ljubosumje.) Hči zatrjuje, da ji ona ni nič naredila, da ji ni dala nobenega povoda za kreganje in da sploh ne ve, zakaj se “ne druži z njo”. Sprva sem jo mirila, da bo že minilo in naj jo pusti pri miru. A temu ni konca. Na lastne oči sem videla, kako jo je isti popoldan, ko je v šoli vse obrnila proti njej, na popoldanski dejavnosti klicala skozi okno: “Nina, pridi, se gremo lovit”. Naslednji dan v šoli pa je bilo isto (vsem njenim prijateljicam je govorila, naj se ne družijo z njo). Potem je bila vmes bolna in vse je bilo O.K., ko se je vrnila, pa vse znova. V začetku tega tedna so bile končno spet prijateljice, a ni trajalo dolgo. Danes je spet prišla vsa žalostna – spet isto. Hči ne dojame, zakaj ji to dela. Ko mi je govorila o šolskih zadevah, pa je mimogrede omenila, da je hči danes pri teku v zadnjih metrih prehitela to “sošolko” in jaz si mislim, da je mogoče bil to zadosten vzrok za ponovne zdrahe.
Ne vem, kaj naj. Ali naj pustim vse pri miru, ali naj le kaj storim.
Poznam in videvam tudi sošolkino mamo, a ne vem, ali naj kaj rečem mami, ali naj se raje pogovorim z učiteljico v šoli… ali naj raje pustim, da to hči uredi sama.
Kaj mi svetujejte?

Pusti vse pri miru, se bodo punce že same zmenile, predvsem se mi pa zdi, da se ti s tem preveč obremenjuješ.

Se ne strinjam. Če tvoja hči trpi, bi se verjetno morala pogovoriti, s sošolkino mamo.

To je zelo pogost pojav, zlasti pri deklicah Fantje se hitreje zmenijo in zgladijo prepire, deklice pa to malo bolj intenzivno doživljajo. Največ kar po moje lahko narediš, da deklico opremiš z dovolj veliko količino samozavesti, da se bo znala ubraniti v takih in podobnih situacijah, ki bodo zagotovo še prišle.

Pri nas je bilo enako, meni se je trgalo srce, ampak kaj sploh lahko rečeš mami – vaša hči se pa avšasto obnaša? Takšna pač je. No, še zdaj je ena deklica pač takšna, da zna druge sesuti zaradi brezveznih stvari, glavna pobudnica takšnih zdrah pa se je na srečo umirila.
Tako bo vedno v življenju in treba se je naučiti, da ne zapravljaš dragocene energije in čustev za ljudi, ki si ne zaslužijo tvoje pozornosti. Na srečo je v razredu najbrž dovolj v redu punčk, s katerimi lahko naveže prijateljske stike. Naj to sošolko pusti pri miru, če ji očitno ni dovolj mar za tvojo hčerko, da bi ji bila kaj več kot zgolj oportunistična prijateljica (ko v bližini ni nobene druge).

če se ti zdi mama razumna, mogoče ne bi bilo slabo previdno omeniti mami, kaj se dogaja. Moja hči je imela takšno družbo – in se je tudi začela tako obnašati. pa sem se z njo pogovarjala, kar nekajkrat – v smislu: – če si jezen na nekoga ali ti ta ni všeč, obdrži to zase. Nihče nima pravice drugim postavljati pogojev, s kom naj bodo prijatelji… najbrž mama te sošolke sploh ne ve, kaj se dogaja.
če pa mame ne poznaš preveč, pa mogoče bolje, da zaupaš to učiteljici – in se bo morda ona v razredu pogovorila z njimi. morda ti bo tudi povedala kaj, česar ti ne veš o svoji hčerki…
Hčerki pa daj vedeti, da naj se igra z drugimi, dokler ta sošolka ne pride k pameti.
tikica

Jaz bi pa prijazno topila do deklice in jo vprašala, zakaj se noče igrati z našo ” Maričko “. Rekla bi ji, da bi bilo lepo, da se igrajo vse skupaj in da tudi njej ne bi bilo všeč, če se z njo ne bi igrale. In potem bi jo povabila z nami na sladoled.
Drugače pa naj tvoja nese v šolo kaj zanimivega – kakšne nalepke… ostale bo hitro zgrabila radovednost in se ji bodo pridružile.
Naj se same zmenijo govorijo starši, katerih otrokom se take krivice niso godile, kvečjemu so jih širili.
To je moje mnenje, mogoče se pa motim.

No zdaj si pa predstavljaj to; ona bo pristopila k deklici jih težila, zakaj se noče igrati z njeno hčero ipd., punca bo kasneje doma svoji mami povedala, da jo je ena mama “nadlegovala” in bo s tega cel kažin.
Hči se moram sama postaviti zase, prej ali slej, in prej ko se bo, bolj bo samozavestna in bolj jo bodo ostale punce upoštevale.

Tu ni kaj za tožarit mami (kateri se bo samo fajn zdelo), učiteljici itd…

Moj nasvet: STOJ HČERKI OB STRANI

To kar dozivlja, je zanjo mucno in posebej ce je obcutljiva. Na muhe otrok ne mores vplivat, lahko pa na hcerkino samozavest.

Jaz bi šla na govorilne in problem tako, mimogrede, omenila učiteljici.
Ne bi pa šla niti do mame, niti do punce.
Svojo pripravi na kruti svet, stoj ji ob strani in jo nauči, kako naj opravi oz. kaj naj reče nazaj. Lahko igrata vloge.

Sem imela tudi podoben primer.

Zaradi mojega predolgega odlašanja je prišlo do izbruha dveh mam, ki nista vedele za težave svojih otrok.

Smo se pa potem družinsko vsi vsedli, predebatirali z otroci in dobili zaključke, ki veljajo še danes.

Z mamo sva še danes v stalnem kontaktu, čeprav ne obiskujeta več istega razreda.

Jaz sem dozivljala isti primer v 1. razredu taktratne osemletke. Bila sem z znanjem veliko pred vsemi, znala sem tekoce brat, pisat, racunat, nisem pa nikogar motila. Vendar je to morda bilo povod za zdrahe. Zelo sem bila psihicno obremenjena in sem se zalostila dan za dne, poleg tega pa me je bilo ves cas teh zdrah strah.

Ko je Mama uvidela, da temu ne bo konca, je zaprosila za premestitev v drug oddelek, takrat je bil pouk se dvoizmenski, tudi v drug turnus. V novem oddelku tovrstnih deklic ni bilo in smo se zelo lepo ujeli. Od takrat dalje ni bilo nobenih tezav vec – tudi kasneje ne z mojim socialnim vedenjem in odnosom do ljudi.

Nejka–

>Drugače pa naj tvoja nese v šolo kaj zanimivega – kakšne nalepke… ostale >bo hitro zgrabila radovednost in se ji bodo pridružile.

To je “kupovanje” prijateljic. Moja Mama je to strogo zavracala in mi to tudi skusala pojasniti. Pogovor z uciteljico je dal zakljucek, da sem pri 7h letih psihicno motena oseba?!?!? A me lahko kap? 🙂

Otrok zelo tezko razume, zakaj se nekdo tako obnasa do njega, ce mu on sam ni nic storil. Zase vem, da sem bila zaradi nenehnih zdrah 3 punc okrog mene, ves cas napeta, strah me je bilo, kdaj se bodo spet skregale z mano brez vzroka, ali bom ostala brez prijateljic, ali je kaj narobe z mano, etc…

Po menjavi oddelka se je pred mano odprl drug svet, vendar pa sem na zacetku zaradi pretekle izkusnje tezko zaupala novim prijateljicam. Ko sta cas in okolje opravila svoje, je bilo vse v redu. Razvila sem se v zelo samozavestno zensko, ki je dosegla svoj cilj v poklicu, financnem stanju, druzini in prostem casu (ja, pri svojih 34. letih sem postala celo drzavna prvakinja v redki sportni panogi :))

Predlagam Ti, da opravis razgovor z uciteljico, ce pa ne bo prislo do izboljsanja razmer, pa zaprosis za menjavo oddelka. Res bo deklica izbugila s tem dosedanje sosolce, ampak otrok se zelo hitro prilagodi, se posebej pa lepsemu in prijaznejsemu okolju.

Nejka-