Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek sosedi

sosedi

Povejte mi forumovke, kako ste občutljive na hrup (topot otrok) nad sabo, seveda velja za tiste, ki živite v bloku.
Mi smo se pred kratkim preselili v veliko stanovanje, ki je bilo prej prazno. Pravzaprav je podstrešje, ki so ga naknadno preuredili v stanovanje. Tako smo srečni, ker smo prvič na svojem, vendar nam problem greni to srečo.
Razdalje od otroške sobe do kuhinje in dnevne sobe so velike. In moji otroci živahni. Spodnji sosedi pa zelo občutljivi na “topotanje”.
Postala sem že ena zelo tečna mama, ki mulčkoma nonstop teži, da naj hodita po prstih, saj dvoletnik hodi tako trdo, da topota tudi, ko ne teče.
Hudo pa je, če dobimo obisk, saj tujih otrok ne morem tako terorizirat, naj ne skačejo in naj hodijo po prstih. Takrat na vratih pozvoni, jaz imam pa spet slabo vest. Nikjer pri naših prijateljih v blokih še nisem opazila, da bi bili tako obremenjeni s tem, kako kdo hodi. Jaz pa že prav poslušam…
Za novo leto smo bili “glasni”, ampak to so povedali šele drug dan, ko smo
spet imeli obisk in so ob šestih popoldan zvonili, da že včeraj niso spali…
Naslenji vikend si sploh ne upam praznovati sinovega r.d.
Domov hodimo ob petih ali šestih popldan, ob osmih otroci že spijo, med vikendi smo veliko zunaj. Ne vem, kaj bi radi. Najbrž,da ni nikogar nad njimi, kot je bilo prej.
Malo sem se mogla skašljat. Me zanima a je še kje tako, ali so res te novogradnje tako slabo izolirane, da ljudje ne morejo prenašati, da otrok kdaj steče čez stanovanje.

Vse je odvisno od ljudi. Mi smo stanovali v bloku, pod nami pa starejši par brez otrok. Z bratom sva bila precej glasna, ker je on malo močnejši, je tudi hidl malo bolj “glasno”. v puberteti ne bi o glasni muziki… Nikoli se nista pritožila. Ko se je mami enkrat opravičila, sta samo pripomnila, da so to pač otroci…

Tudi moj sin je zdaj kdaj glasen in topota… In tudi sosedje nad nami so kdaj glasni in pogosto topotajo… pa mi na misel ne pride, da bi se šla pritožit. Otroci so otroci…

Jaz sem v obratni vlogi. Stanujem pod stanovanjem iz katerega se vse sliši.
Otroci so že veliki(12,14 let) , vendar se tudi očeta blazno sliši. Vsak korak, vse govorjenje, vsaka muzika, vse se sliši .Pa čeprav je on dal nekaj centimetrov betona dodatno na tla.Slišim, kdaj ponoči pride domov, kdaj seksa, kdaj gre na WC… Zvok se širi tudi po stenah, ne samo po tleh.

Prav groza me je, ker se bojim, da se bom moral spet seliti.Trenutno so sicer odsotni in je blažen mir, ko pa se vrnejo ….

Jaz se glede tega sploh ne bi obremenjevala in bi jih dobesedno nagnala, ko bi prišli zvoniti na moja vrata! Pravico imate hoditi ali ropotati po svojem stanovanju do onemoglosti, razbijati z glasno glazbo pa do desetih zvečer.
Povej tvojim sosedom, da če jim kaj ne paše, se naj kar izselijo, ker ti nameravaš tukaj živeti in uživati in tvoji otroci tudi!
Pa srečno in naredite red že v začetku, da ne bodo sosedi mislili, da so samo njihovi problemi in želje pomembne!
Mislim, svašta, no!
Lepo se imejte!

Po moje se nimaš kaj sekirati, jaz bi jih na tvojem mestu poslala v Dom za ostarele, če hočejo met mir!
Tudi zakon je na tvoji strani do 22h namreč nimajo kaj za težit. Če se ne bojo umiri bi jim jaz celo zagrozila s policijo, ker vam oni ne dajo miru.

P.S. Mogoče vse skupaj zveni zelo zlobno, vendar je imela zelo podobne probleme dobra prijateljica (2 otroka: 6 in 3 leta), ki se je na koncu raje odselila kot da bi se jim postavila po robu 🙁

Ja, žal se po teh novodobnih blokih res vse sliši. Mi smo v pritličju, nad nami pa imajo dva otroka. Sliši se tekanje, cviljenje, tolčenje zrezkov, vrtanje, opravljanje potrebe na WC-ju …. vse!

Ampak mi na misel ne pride, da bi jim težila.
Kogar pa motijo sosedje, ima pa še vedno možnost, da proda stanovanje, kupi veeeeeliko parcelo in uživa v samoti. Meni je v bloku všeč!

Veš kaj, ne morem si ravno predstavljati, da bi dvoletnika morila s tem, naj za božjo voljo pazi kako hodi… pol ga lahko zapreš v kletko. Takim sosedom bi jaz povedala, da otrok ne moreš dat na verigo. Sploh pa če že ob osmih zvečer spijo, potem pa problema sploh ne vidim.

Drugače pa lahko mogoče ublažiš hrup s kakšnimi drugačnimi talnimi preprogami, tekači… če ti to ustreza in ti je všeč.

Zivjo!Tudi mi imamo tako situacijo.Na žalost so pod nami obupni sosedje,ki se ne zavedajo tega,da zivijo v bloku…Imela sva grozne probleme,še ko nisva imela otroka.Npr. ob 22.30 je pozvonilo na vratih,če sva normalna, da se ob taki uri tuširava in da prižigava luč v stanovanju(!!!????-preglasni štekarji?!).Takrat sva poklicala policijo,češ da soseda moti nočni red in mir,ker ob 22.30 zvoni na vratih.In od takrat je bil mir…do zadnjič ko je spet prišla na mirno nedeljsko dopoldne,ko je naša dvoletnica sedela za mizo in ni bilo nobenega hrupa…
Sva vprasala odvetnika kako in kaj in je rekel,da je pač hrup otrok nekaj normalnega in da lahko povrh vsega še namesto copat začnemo po stanovanju nositi coklje…tega si še nismo omislili…
Tako da se ne sekiraj,praznujte in živite normalno….tudi če pokliče policijo vam ne more nič-otroci so pač otroci in njihove hoje in rajanja pač ne moremo omejevati…LP! ČAJA

Halooo da svojim otrokom težiš da hodita po prstih. Ma nehaj no, saj to ni normalno. Potem se tudi normalno pogovarjati ne upate itd.
Nikakor ne. Sosedom jasno in glasno povej, da je to vaš dom in da naj vam ne težijo. Saj to ni življenje če ne upate tudi dihati ne preglasno in otroka bosta ratala živčne razveline….
Vem, da se v večji hiši ali bloku moramo nekako prilagajati vendar vse v mejah normale. In je to še normalno?

Punce, ste me malo potolažile. Ker se resnično slabo počutim, v soboto sem že na prijateljičinega tamalga povzdignila glas, da naj ne teče čez stanovanje.
Ljudje pod nami so mojih let, sicer z otrokom, ki še ne hodi, ampak se ne zavedajo, da bo tudi kmalu začel tekat naokoli.
Razumem starejšo gospo, ki je pod nami na drugem delu stanovanja, da je že stara in ji gre vse na živce, ampak tega, da pri 30-ih poslušaš zgornje sosede in šteješ korake ali poskoke otrok. Resnično so mi pokvarili te dni in prav groza me je, ko bomo spet dobili obiske, jaz pa bom spet obremenjena.
Mogoče bo bolje, da si še enkrat preberem vaše odgovore :))

En lep meglen dan ljubljančankam, ostali imate pa baje sonce, a ne?

Mi smo tudi v bloku (sicer manjšem), pa vendar. Situacija sledeča:
Levo od našega stanovanja enoletnica ki joka zvečer, potem smo mi dvoletniki, ki se zbujamo ob 6.00 in se igramo, vpijemo, topotamo in se glasno pogovarjamo, zgoraj mlajši par, ki nima otrok in prihaja domov ob 00:00 ponoči se tušira, sesa in se včasih prepira in tudi pretepa. SLednje ni fajn poslušat. Vse ostalo pa me ne moti, dokler ne bo moteče za spanec mojega otroka.
P.S: imamo pa neznansko, neznansko srečo, da smo v pritličju in pod nami ni nikogar, ker potem bi najbrž tudi mi imeli na zvoncu stalno nekoga.

OTROCI so OTROCI!

Aja pa še to. Jaz nikogar ne slišim. Tudi nas ne slišijo, če govorimo, imamo glasno glasbo. Problem je samo TOPOTANJE. In ravno to je hudo. Ker glasbo lahko utišam, govorim lahko tiše, hoditi pa ne morem neslišno.

Če stanuješ v bloku se pač moraš navaditi na to, da imaš sosede. Tvoja soseda očitno mislita, da živita v samotni gorski koči kjer imata mir ves dan. Reci jima, da otroka pač tekata in, da bo tako ostalo pa amen. Malo se lahko prilagodiš tako, da jima kupiš copate, ki ne topotajo – več res ne moreš narediti.
Očitno imaš pod sabo dva tečneža, ki te mislita terorizirati za vsako figo.

Ali imate na tleh tepihe, ki bi lahko malce ublažili zvok?

Sicer pa, midva živiva nad moževimi starši in si tudi delimo vse zvoke. Ampak naučiti se je treba živeti složno, tega nam pa danes manjka. Ti srečka, pa lahko svoje otroke iz tega marsikaj naučiš, saj se bereš kot prijetna mama.

lp

Normalno je, da otroci tekajo. Raje naderi sosede, kot da gnjaviš otroke. Če se normalno igrajo, se pač igrajo. Pa 4 ure na dan bosta pa že potrpela, drugače naj gresta pa med 16 in 20 na sprehod ali pa v kino. Jaz sem v bloku spodnji sosedi, ko je težila zaradi zalivanja rož, 3 vedre vode na balkon zlila, potem je bila pa tiho.

Poskusi s pogovorom, če ne pa grobo (ne mislim pretepov :)))))). Saj tretje variante ni.

Mislim – kot da bi brala svojo zgodbo. Trije otroci, pod nami pa sosedje, ki so “srčni bolniki”, ki se jim tresejo omare in luč, ko moji “topotajo”. Sem nova v bloku in se ne bi rada kar takoj kregala, vendar pa otrok ne morem zvezati (sploh dvoletniku ne moreš dopovedati, naj hodi po prstih, naj ne vriska…). Včeraj je imela moja punčka rojstni dan, sedem otrok, jaz pa cel čas na trnih, kako ona dva spodaj trpita… 🙁

Pri nas so enkrat prišli v nedeljo, ko je mož zvrtal tri luknje za karnise – da kaj se gremo. Pa otroci, ki so plezali na drevo pred balkonom – so kar drevo požagali, samo da bodo nagajali. Kaj češ, jaz ne mislim po prstih hodit, pa tudi od drugih to ne pričakujem. Postavi se zase pa najboljše, da jih odmisliš. Če bodo prišli na vrata, jim pa nujno povej svoje.

Da človeku postane stanovanje v bloku DOM, je potrebno tudi nekaj taktike. Prava mera normalnih medsosedskih odnosov. Načeloma so zgornji nasveti formalno pravilni, le da živeti na tak način ni najbolj prijetno.
Kaj če bi najprej poskusili z ,, mehkejšo varianto ,,. Mogoče se vam bo vložen čas in trud povrnil z razumevanjem spodnjih sosedov. Lahko jim voščite za novo leto in jih povabite na krajši vljudnostni obisk. Ob tej priložnosti jim lahko date vedeti, da ste zadovoljni, da imate zdrave in živahne otroke, ki jim v tem letnem času ob tako pozni uri med tednom ne morete omogočiti sicer veliko bolj zdravega tekanja v naravi. Osebno sicer zagovarjam pred spanjem take igre z otroci, ki jih umirijo. Ugotovili boste tudi, če imajo kakšne zelo utemeljene razloge, da jih motijo zvoki iz vašega stanovanja. Dajte jim vedeti, da bi se tudi vi radi dobro počutili v bloku, tako kot oni.
Ko je znankin sin prvič praznoval v bloku svoj rojstni dan, je povabil tudi hčerko iz spodnjega stanovanja in nikoli kasneje ni bila deležna nerazumevanja ob podobnih priložnostih.
Osebno rada živim v bloku in me zlepa ne zmotijo neobičajne občasne neprijetnosti.
Zapomnila sem si tudi trditev, da v sili človek najprej potrebuje dobrega soseda.
Končno vam ostane še vedno možnost ,, trše ,, variante.

Še moja žlehtna izkušnja:
Pod sabo imam mamo o z hčero ,ki ima 12 let .Ko je bila punčka še majhna je cele 2 leti vsako noč vpila v sanjah ,pa sem potrpela ,čeprav sem se vedno prej zbudila kot njena mama.Nikoli se nisem pritoževala.. Ampak mali otroci so nekaj … veliki pa ..nekaj drugega ..

Potem je zrasla in jaz poslušam vpitje od 7 zjutraj ko se z mamo zbudita do 12 zvečer ,ko jo spravlja spat.Jasno dečva nič ne uboga mame.Otrok nori po stanovanju in se sliši kot podivjan žrebec – nabija žogo in skače da vse doni.Je zelo močna punca in nabija z nogami da je joj.TV imajo vedno tako naglas ,da svoje tv ne morem poslušati ..razen istega programa kot ga imaj oni ..
Moram reči ,da sem jim napisala pismo in ga obesila na oglasno ..pa ni nič pomagalo.

Res mi je bilo mučno zadnjih 5 let …pa samo malo bi otrok zmanjšal divjanje po stanovanju in malo bi mama znižala glas ko vpije …pa bi bilo dobro , tudi za njiju .Pa se ne znata normalno pogovarjati – pred njima so bili eni drugi z dvema otrokoma ,pa jih nisem skoraj nikoli slišala .saj so živeli precej bolj normalno.
Tako ,da vem ,da se da ..samo če se hoče.

No sedaj imam jaz dojenčka.

Pa po glejmo kaj se da/ne da:
– da lažje čistim sem pobrala v stanovanju .ker je zelo toplo . vse tepihe … posledica je ropot in škrpanje o tleh z mizo,stoli ,metanjem igrač…
… vstajanje tudi ob 6 .. radio malo bolj na glas ..tv …
..sesanje ob 10 zvečer ko gre mali spat…
…cepetanje malega …kmalu bo shodil …butanje z igračami po tleh …
… ko pridejo na obisk otroci ,mi še na misel ne pride ,da bi komu kaj prepovedovala
…vriskanje malega …juhu

Hočem povedati ,da se da z dobro voljo marsikaj narediti . tepihi so proti ropotu odlični ..če ne zadostujejo eni ..pa dvojni
Tv ,radio na sobni jakosti pomirjata …, če ima otrok težko hojo ga obuješ v ustrezne copatke..
tam kjer meče na tla ..mu podložiš npr kovter…., sesanje ob dnevu ..zvečer samo pometeš…
Jaz bi za vse poskrbela …samo zakaj ???…
Ko tudi jaz razbijam ,mi je lažje poslušati ropot od spodaj.

Na srečo mi nimamo nobenega pod sabo,ker smo v pritličju (spodaj je samo klet). Nad nami pa je gospa,ki ima večkrat na obisku vnukinje (sedaj imata 10 let) in kadar prideta jih je vedno slišat (skakanje, topot,lovljenje,itd.). Samo še nikoli mi ni padlo na pamet,da bi jim šla kaj rečt.

Sedaj ima naša hčerica skoraj 11 mesecev in ko je bila še majhen dojenček (tja do 3 meseca) je veliko jokala ali se prav drla. Slišat jo je bilo do vhodnih vrat v bloku. In jst sem se opravičila sosedom ,pa so mi vedno rekli,da ni nobenega problema ,saj je vendar otrok.

Zgleda,da ste naleteli na take ljudi,ki jih vse moti.

Srečno! Kristi*

**************************************** Prijatelji ne živijo samo v harmoniji, kot pravijo nekateri, temveč v melodiji. (Henry David Thoreau)

Želim, da se vas bodo navadili :o)
Imamo spodaj soseda, par še brez otrok, ki prav nikoli še nista potarnala, da smo glasni. Pa vem, da smo, kako le ne bi bili štirje od 2-11 let… Toliko pazim, da s poganjalcem ne dirkajo prezgodaj zjutraj, sicer pa, da bi otrokom govorila, da hodijo potiho… ne, saj je to vendar naš dom in zanj plačujemo… Morda se sliši ignorantsko, a tudi sama ne bi nikdar šla trkat sosedom zaradi glasnih otrok…
Prijeten večer!

Vladka

*********************************************************************** http://galerija.over.net/main.php/v/ustvarjanje/Vladka+K/

Čez dan si lahko”glasna”, važno je le, da je zvečer, po 21h mir.
Tudi sama sem prej stanovala ned starejšim parom, ki nista imela svojih otrok, in sta vedno nekaj težila…..ampak, jih sploh nisem poslušala….
Probajte se lepo pogovoriti in jim povedat, da so otroci pač glasni!
Pa nikar se ne pusti, da ti bodo zagrenili življenje!

Mi živimo v vrstni hiši.

Ko je naša Pikica imela krče, ali ko so rasli zobki, je seveda jokala. Tudi ponoči.

Soseda (upokojena učiteljica) mi je diplomatsko omenila “moteči” nočni jok dojenčice, ter potarnala, da ne more ponoči spati …

Jaz sem se ji nasmehnila, se opravičila in jo vprašala za njen nasvet – le kaj mi ona priporoča, za umilitev nočnega joka – ter zraven poudarila, da si najbolj na svetu želi mirnega nočnega spanca mati otroka.

Nataša

Sama sem blokovka, ki se je preselila v hišo. Prej v bloku sem se kot najstnica včasih posmehovala svojim staršem, če jih je kdaj motil hrup sosedov (smo imeli res energične sosede, ki so še vhodna vrata zapirali z loputanjem, kljuka je bila neznanka). Enostavno me ni motilo, hrup v bloku sem sprejemala kot del življenja. Po poroki sem se preselila v hišo v zares mirni soseski. Ampak, težko verjeti, ko sem rodila, me je začelo motiti marsikaj, predvsem hrup, ki so ga povzročali moževi starši, ki živijo spodaj. Vedno sem imela občutek, da najbolj ropotata, kadar se mi trudimo zaspati. In mi je paralo živce, včasih sem se penila, da sem bila sama sebi trapasta. Preprosto zato, ker je naša malčica bila silno nespeč otroček, za njeno uspavanje je šla gora energije. Nisem sicer hodila dol trkat, sem si zapomnila, kako bedasti so se mi zdeli prej v bloku ljudje, ki so to počeli, motilo me je pa zelo.
Zdaj je obdobje težavnega uspavanja že davno mimo, in spet sem stara jaz, ki me zlepa ne zmoti kak hrup (pa saj ga tu skoraj ni).
Morda so tudi tvoji ta spodnji sosedje tako mimozastega vedenja zaradi dojenčka (če sem prav razumela, da ga imajo)? Kakorkoli, nekateri ljudje nikoli ne zmorejo sprejeti običajnih zvokov (pa tudi tistih malo manj običajnih), ki jih je v bloku kolikor hočeš. Nekatere se da umiriti z nekaj taktične obzirnosti, npr. s tem, da že vnaprej poveš, da boste malo bolj glasni zaradi zabave in podobno. Da jih poskušaš razumeti, kadar se potožijo zaradi “hrupa”, da jim malo objasniš situacijo in jih celo prosiš za mnenje, kot ti je že bilo predlagano. Morda ti uspe. Včasih smo ljudje res dovzetni za razumevajoč odziv nekoga, ki nam je stopil na žulj in smo mu to tudi povedali. Nikjer ne piše, da tvoji sosedje niso taki.
Vsekakor pa velja razmisliti, če se ti splača obremenjevati sebe in otroke do mere, ki jo opisuješ. Meni se zdi namreč pretirano tako omejevati gibanje in življenje otrok. Prav je, da se otroci sčasoma naučijo tudi tega, da življenje v bloku prinaša določene omejitve, da je dobro kdaj pogledati tudi na to, kako s svojim načinom in vedenjem vplivamo na druge ljudi in njihove odzive. Ampak nenazadnje se morajo tega naučiti tudi tvoji odrasli sosedje, kajne?
Nekaj strpnosti, kak dober pogovor s sosedi, malo trde kože, pa bo.
Srečno,
A.

New Report

Close