Imeli smo že 30 letnico konca OŠ, zdaj bo 30 let od naše mature… pa je čas za razmislek.

Kaj sem naredila iz sebe v tem času? Kako je bilo moje življenje?

Pa, žal, nisem zadovoljna. Daleč od tega. Recimo, če se primerjam od takrat do sedaj: imam 30 kg več. Služba bedna, plača za nikamor, delovni pogoji še slabši. Stanovanje žalost. Najbolj sem zagazila s študijem. Izbrala napačno smer, na tisoče poslanih vlog, brez uspeha. Nikakor nisem našla službe na željenem področju. Pač delam nekaj, da imam službo.  Nekoč odličnjakinja, polna upanja, zdaj nekje na dnu.

Po drugi strani pa recimo dva sošolca, ki sta bila zdaleč najslabša v razredu. Oba fenomenalne službe, denarja kot pečk. Enega je oče naprej spravil. S sinom itak nič ni bilo, ampak oče je vse zrihtal. Ta drugi je uspel sam.

Ostali sošolci pa ne vem. Eni zelo uspešni, večina nekaj povprečnega: povprečna služba, povprečna plača, mož/žena, hiša, otroci. To gimnazijci. Kar se pa OŠ tiče pa slabše: veliko jih je na minimalcu, ločenih, eni pa tudi uspešni.

Kako pri vas?

Mislim, da vsi delimo podobno izkušnjo in da nisi sama s takšnimi občutki. Dobri stari Gauss je to dobro pojasnil.

Zakaj bi morali mi govoriti o sebi, kaj smo naredili iz sebe v 30 letih? In kdo sploh še hodi na obletnice? Kaj naj bi se tam pogovarjala z neznanci? Kako učite svoje otroke? Jih učite, da se primerjajo med sabo, kdo je boljši v (ne)umnostih? In potem grejo vaši otroci naredit samomor, ker so se od vas naučili obnašanja. Stalno neko primerjanje: ja, slabša sem od sošolcev, nimam nič, onemu je ati podjejte prepustil. Kakšen vtis mislite, da dajete?

V srednji sem padla, zadnji letnik sem obiskovala kot slušateljica in potem delala izpite za 4.letnik. Pa nisem naredila vseh, me je imel en prfoks blazno rad in me ni spustil.

Me je pa potem čez nekaj let srečala pamet, naredila z izpiti drugo srednjo šolo, se vpisala na višjo ob delu, naredila še visoko šolo.

Pa kaj, čisto nič mi ne manjka, tudi službo imam, ne ravno samo s povprečno plačo.

Pa družino, hišo, vikend.

In na obletnice osnovne in srednje šole z veseljem vedno grem, ostalih nimamo.

Bolj gre za to, da si nezadovoljna sama s sabo in svojim življenjem in se zato primerjaš z drugimi. Nikoli ni prepozno za spremembe in nekaj jih je glede na tvoje pisanje popolnoma dosegljivih: lahko shujšaš (urediš prehrano in gibanje), lahko si omisliš kak hobi, če že s poklicno izbiro nisi  zadovoljna, začni z malimi koraki, najdi v dnevu nekaj kar ti je všeč in s čimer si zadovoljna.  Poišči tisto kar te veseli.

Prenehaj s primerjavami in obupavanjem , saj to nič ne koristi. Morda je obletnica wake up call zate, da je treba nekaj spremenit v življenju. Vedno je prostor za nekaj novega.

Marjeta, seveda nisem zadovoljna sama s sabo. Saj to sem napisala.

Res je. Shujšam lahko. Ostalo pa? Hobije seveda imam. Misliš, da mi je to v tolažbo ob bedni službi, plači, stanju, ki ga imam? Itak, da ne.

Da ne omenjam tega, da vse pogosteje poslušam, da sem prestara za novo službo, da bodo vzeli mlajše, da nimam šans pri tej starosti. Na tisoče vlog, brez uspeha. Zdaj pa še to, ko mi ves čas tumbajo, da sem prestara.

Te obletnice so eno samo hvalisanje, kaj je kdo v svojem življenju dosegel. Kje je že vse bil, koliko si privošči, kako obetavne potomce ima, in podobna sranja. Šel enkrat, zadnjič in nikoli več. Pa nisem nek luzer, čeprav je morda na začetku kazalo tako.

Prvi ki je hišo postavil, je bil sošolec, ki je samo dve leti v srednjo hodil. Je pa priden kot hudič, delal dobesedno od jutra do večera, dokler ni vse zrihtal. In ima krasno družinico. Jaz bi rekla zelo uspešen.

Potem imamo enega, ki je nonstop kao nek vodja nečesa, pa nikjer dolgo ne ostane. Na papirju zelo uspešen. V resnici….bulšit.

Sošolka frizerka, zelo uspešna. Ima dva salona.

Imamo še pravnike, ing., tajnice, prodajalke, učiteljice….zelo mešano. Razen enega, ki je imel res že začetke v življenju groteskne, smo vsi kar fajn pomoje. Pa še on se zelo trudi in mu gre na bolje. Nihče se nima kaj sramovat. Pač različne prioritete. Nekateri imajo krasne družine, nekateri več denarja….vsi smo kar fajn. Tri smo na žalost že izgubili.

Jaz nisem faksa sploh končala (obupala na sredini), tako da ti to šolo malo kot izgovor uporabljaš. Imam super šiht. V čisto drugi smeri. Plača nadpovprečna. Stanovanje super. Nov avto. Če smo že pri finančnem delu. Tudi drugače sem zelo zadovoljna z življenjem.

Vecina ljudi se zaplete pri primerjavi z drugimi, ker na drugih vidi samo tisto, v cemer so boljsi, ne vidi pa v cem so sami boljsi od drugih. In potem ste pac vsi nezadovoljni, zagrenjeni, zatezeni in zakompleksani.

Pac delas za minimalca, imas streho nad glavo in 30kg prevec.

Kaj od tega lahko spremenis? Prvo se to vprasaj.

Potem pa naprej. Kaj od tega, kar imas, zadostuje tvojim potrebam in kaj potrebujes, da bo zastilo tvojim potrebam. In gres naprej.

Nekatere stvari se ne da spremeniti ali pa ne zelimo vloziti trud in delo, da bi to spremenili, pac to vzames tako kot je in nimas kaj, se sprijaznus s temi limonami, si naredis limonado in si zadovoljna s tem, kar imas.

Nihce od nas ni popoln. Vsi imamo svoje breme, tudi tisti, ki navzven delujejo polni denarja in imajo za seboj ocete.

Moja generacija je imela lani 20. obletnico valete (končanja OŠ). Dosegli smo različno: Tisti z nižjo izobrazbo delajo v najbližjem mestu (kakšne natakarice, prodajalke, fizični delavci ipd.), nekaj naj ima službo v LJ, nekateri pa so tudi v kakšnih tujih EU državah. Par posameznikov ima svojo firmo. Je pa tako, da ljudje drugim pripišejo višje plače kot jih imajo v resnici. Sam sem s svojo plačo čisto zadovoljen, bi mi pa marsikdo pripisal 1x več kakor dejansko zaslužim.

Z družinami je danes bolj tako. Poročene ali v vezah so predvsem sošolke. Med njimi je ogromno takih, ki so si izbrale tudi po 10 let starejšega partnerja, z rešenim stanovanjskim problemom in lastnim biznisom – dejansko pa glavnino zaslužka generira prav partner (naključje ali pametna izbira sošolk?). Od sošolcev je poročenih samo par takih z nižjo izobrazbo. Ogromno je takih, ki imajo za sabo nekaj zvez. Se pa najdejo tudi taki, ki še vedno iščejo partnerko za prvo zvezo. Morda pa res niso primerni časi za družinsko življenje.

Kar se tiče reševanja stanovanjskega problema: Poročene sošolke so se preselile k partnerjem, ki so bili že prej na svojem. Nekaj je takih, ki so skupaj (v paru) kupili kakšno nepremičnino. Jaz sem šel v nakup stanovanja kar sam (no ja, z nekaj pomoči staršev). Največ pa jih stanuje v najemu ali še pri starših.

So mi pa takšni dogodki vedno zanimivi. Nikomur ničesar ne zavidam, niti se ne hvalim ali držim visoko (sem bolj preprost in z vsemi v dobrih odnosih). Z nikomer se ne primerjam, me pa zanima, kje so sošolci končali in kako jim gre.