Sovražim poletje!!!
Sovražim poletje že od nekdaj, ne zaradi vročine, ne zaradi komarjev ali gneče, ampak ker se ravno takrat vedno zgodi kaj hudega. Že kot otrok sem ga sovražila, ker je pomenilo samo še več časa doma, v našem zadušljivem socialnem stanovanju, s težko depresivno mamo in očetom, ki je vsak dan začel in končal s kozarcem. Kakšne kolonije, kakšno morje, prvič sem šla na morje šele pri osemnajstih in še to s prijatelji, ki so me dobesedno vlekli zraven.
Ko sem šla študirat, sem se od njih odcepila in končno zadihala. Mama je zdaj bojda na psihiatriji, očeta pa ni več med živimi. Vse se je nekako poklopilo, našla sem svoj mir, resnega fanta, življenje je steklo. Živela sva skupaj, planirala prihodnost, sanjala, potem pa bum, začetek poletja in me pusti brez pojasnila, brez odgovora, brez pogovora. Samo reče naj v roku enega tedna zapustim stanovanje z vsemi svojimi stvarmi, ker je konec med nama. Od takrat ga nisem videla in ne slišala.
Res sem si želela eno normalno, mirno, brezskrbno poletje, prvič v življenju. In evo ti ga spet. Kot da me nekaj noče spustit naprej. Vse velike prelomnice v mojem življenju se zgodijo poleti. In vedno so slabe. Začela sem že razmišljati, da gre za nek urok.
Poskušam vse, meditacije, šport, hoja po gozdu in kar ne gre in ne gre. Čisto sem na tleh. Se je kdo kdaj počutil tako? Da je nekaj narobe z njim, da ne zna prijet življenja, čeprav se res trudi? Je kdo šel čez kaj podobnega? Hvaležna bom za vsak odgovor, izkušnjo, idejo, karkoli. Počutim se totalno sama.
Sovražim poletje!!!, 11.07.2025 ob 14:06
Sovražim poletje že od nekdaj, ne zaradi vročine, ne zaradi komarjev ali gneče, ampak ker se ravno takrat vedno zgodi kaj hudega. Že kot otrok sem ga sovražila, ker je pomenilo samo še več časa doma, v našem zadušljivem socialnem stanovanju, s težko depresivno mamo in očetom, ki je vsak dan začel in končal s kozarcem. Kakšne kolonije, kakšno morje, prvič sem šla na morje šele pri osemnajstih in še to s prijatelji, ki so me dobesedno vlekli zraven.
Ko sem šla študirat, sem se od njih odcepila in končno zadihala. Mama je zdaj bojda na psihiatriji, očeta pa ni več med živimi. Vse se je nekako poklopilo, našla sem svoj mir, resnega fanta, življenje je steklo. Živela sva skupaj, planirala prihodnost, sanjala, potem pa bum, začetek poletja in me pusti brez pojasnila, brez odgovora, brez pogovora. Samo reče naj v roku enega tedna zapustim stanovanje z vsemi svojimi stvarmi, ker je konec med nama. Od takrat ga nisem videla in ne slišala.
Res sem si želela eno normalno, mirno, brezskrbno poletje, prvič v življenju. In evo ti ga spet. Kot da me nekaj noče spustit naprej. Vse velike prelomnice v mojem življenju se zgodijo poleti. In vedno so slabe. Začela sem že razmišljati, da gre za nek urok.
Poskušam vse, meditacije, šport, hoja po gozdu in kar ne gre in ne gre. Čisto sem na tleh. Se je kdo kdaj počutil tako? Da je nekaj narobe z njim, da ne zna prijet življenja, čeprav se res trudi? Je kdo šel čez kaj podobnega? Hvaležna bom za vsak odgovor, izkušnjo, idejo, karkoli. Počutim se totalno sama.
Škoda zate…mi smo že kot otroci komaj čakali in sanjali poletje kampiranje v kampih po dalmaciji …sicer takrat kot otroku ,mi je bilo všeč to cigansko dopustovanje. Zdej pa mora bit ravna postelja in nekaj luksuza …in morje je zdravje …
Če te prav razumem, te je pred kratkim ‘odslovil’ dolgoletni partner, kar tako, kot strela iz jasnega??? Če si tako zgledna z meditacijo, bi morala biti po defoltu tako čuječna, da te njegova odločitev ne bi smela presenetiti.
Mislim, da imaš še velike izzive z iskrenostjo in pristnostjo. Ta pa zato, ker si se s starši morala zmeraj v nekem smislu vedno pretvarjati, da si sploh lahko zdržala z njima. Tukaj na primer vzrok frustracije (broken heart) premakneš na temo o ‘krivičnih poletjih’, dejansko pa gre pri tebi za izgubljenost, ki se pojavi ob razhodu od partnerja. Vprašanje tvojega posta je tako: zakaj mi ne uspeva, kjub temu, da igram brezskrbno osebo?
Da pa si, izhajajoč iz takšnih razmer uspela priti do fakultete in jo po možnosti tudi končati, je pa izjemen uspeh. Verjamem, da boš kos tudi sedanji situaciji.
Za splošno osebno rast pa ti priporočam vse od Joea Dispenze, tudi knjige. Sicer ga je pa dosti na youtubeu. Naslovi predavanj so zelo zgovorni in bodo tudi za tvojo situacijo. Toplo priporočam. Tako na hitro je to vse, kar ti lahko iz prve navržem.
Good luck, babe!
In glavo gor!
Razumem da ti je hudo, ampak probaj ta razhod vzet kot nekaj pozitivnega. Ta fant ni bil pravi zate, prišel bo drug, ki bo bolj v skladu z energijo, ki jo imaš. Vzemi to kot priložnost za boljše življenje.
Kar se pa tiče stvari ki jih počneš, nadaljuj. Ampak pojdi globlje, sama točno veš česa se izogibaš. Priporočam ti tudi da se preko meditacij povežeš z notranjim otrokom. Pri tem dobi pomoč oz. vodstvo. Ker glede na tvoj zapis je razbrati da še nisi razčistila s preteklostjo, samo zbežala si. Ko boš razčistila s preteklostjo, boš lahko zaživela polno. In takrat ne boš razmišljala o tem da so poletja slaba. Dokler ne boš razčistila, se ti bodo pa situacije ponavljale.
Pogumno pojdi naprej. Za začetek za dvig pozitivne energije ti pa priporočam kako lahko knjigo od Louise Hay. Npr.Življenje je tvoje.
Danes je neditacija, hoja po gozdu, sportanje in podobno kot cudezna tabletka, ki bo vse resila.
Vcasih so ljudje vzeli aspirin, ki je kao resil vse.
Ja, ne, ni cudezne tabletke!
Se je treba v roke vzet in spravit k sebi.
Si v bedu, pac tako je zivljenje, zberi se, spravi se k sebi in resuj problem. Prvo kje bos zivela, potem pa naprej.
Srecno!
