splav
Zmotila sem se 🙂
Prispevek bi moral biti takšen :
Nisem proti splavu na splošno. Še več, ne moti me, da lahko pri nas vsaka ženska izbere tudi to pot. Kljub temu pa se ne morem strinjati, da je bolj humano človeka vnaprej obsoditi na pogubo kot mu dati možnost življenja. Če ne drugače pa s posvojitvijo.
vem in se cisto strinjam…ampak ce bi jaz ze v nosecnosti zvedla,da je kej narobe, ga po vsej verjetnosti ne bi obrzala…pa se je tudi zakompliciralo po porodu, otrok je komajda prezivel in kalvarijo okol zdravnikov in terapevtov,ki sva jo mela prvo leto mi je pobral tolk energije in vsega, da sem se bolj sigurna,da ne bi zmogla z zavestjo rodit otroka s kaksno tezavo…
Mislim, da je prav, da obstaja možnost, a da se splav jemlje prelahko. Možnost mora obstajat, da ženske ne bodo hodile k mazačem kot nekoč, a bi se vse morale zavedat, da imajo tudi drugo možnost. Splav ni bolj HUMAN kot posvojitev, saj s splavom preprečiš življenje, ki že nastaja, medtem ko s posvojitvijo otroku daš možnost življenja v družini, ki ga z veseljem sprejme.
Pa še nekaj za razmislek: kako ste lahko tako prepričane, da slabi pogoji danes pomenijo tudi slabe pogoje jutri. Stvari se v življenju spreminjajo in velikokrat se nam niti sanja ne, kako bo čez leto ali dve……. In obratno, kako ste lahko prepričane, da bo otroku z rožicami postlano, če imate danes vse pogoje za lepo življenje. Lahko zbolite, lahko se ponesrečite, lahko zgubite službo………Stvari niso črno-bele in če pogledamo le lastno preteklost, mislim, da nas večina lahko reče, da nam je življenje prineslo marsikaj, česar si nikoli nismo predstavljali.
Ja, saj ravno ko vem, kaj vse sta preživljala… Ampak vidiš – preživela si, sta oba in danes sta oba zaradi tega močnejša. Morda mene ob vsem tem vodi tudi misel na mojega očeta… Ker je pri 24 letih udarila bolezen, na koncu je bil invalid… Pa vem, da ga njegova mama, moja babica, če bi to vedela prej, ne bi splavila… Je pač tako, da o nekaterih stvareh ne moremo odločati – če se zgodijo kasneje. Ko je otrok še na začetku razvoja, pa pač res lahko…
Še to – pri nas je področje posvojitev slabo pokrito. In prevelika anarhija je na področju rejništva. Ja, otrok za posvojiti ni, po drugi strani pa kup otrok, ki menjujejo rejniške družine kot po tekočem traku… Jaz bi tudi te, čeprav starejše – prepustila v posvojitev ljubečim družinam.
Objemček M. :))
Se z eno predhodnico povsem strinjam: lažje je teoretizirat kot pa če imaš izkušnje in lastna odločanja za in proti. Ženske se v življenju velikokrat odločamo pri vprašanju splava, že če pogledam današnje poste:
– ali sem zanosila (ob tveganem seksu oziroma brez zaščite)
– mladoletna deklica, ali se naj pove materi
– mama, ki ima mladoletno hčerko
Situacije so različne in odločitve so zato tudi različne. Nekaj kar v naprej obsojati – samo na kratek dah. Se pa vedno znova odločamo za svobodo zase oziroma za drugega. Oziroma za pravice zase in za drugega. Kje je meja, pa se vsakić znova moramo sami vprašati.
ne dolgo mi ni bilo vseeno kaj okolica govori… ampak veš kaj, ne glede na to, kaj počneš, vedno se bo našel razlog, da bo kdo kaj žužnjal o tebi. pa tudi se mi zdi, da oddaja otroka v posvojitev ni ravno taka črna pika, da ti te zaznamovala za celo življenje.
skoraj smešne sem mi pa zdijo trditve nekaterih, ki smatrajo, da je bolj HUMANO ubiti zarodek, kot pa poskrbeti zanj in ga oddati nekomu, ki si ga res želi.
dobro, ne bom debatirala več o tem. kot sem že napisala prej, je to odločitev vsake ženske za sebe, mogoče bi bilo samo dobro, da bi predstavili še kakšno alternativo splavu.
Kar sem hotela zapisati, je zapisala že ma3. Tudi mene je gin. pri vseh treh nosečnostih najprej vprašala, “če mislim obdržat”? HALOOOOOOO!
Sicer pa je o splavu težko realno soditi, dokler nisi sam v situaciji, ko se moraš odločiti. Do sedaj mi tega še ni bilo treba in lahko rečem, da sem prosti splavu, ki naj bi bil rešitev za brezbrižno spolno žvljenje.
kruto je to, da vam je bolj humano umorit otroka kot ga dat v posvojitev….groza!
in res se splav jemlje preveč zlahka:((
ko bi ve, splavarce, videle svojega otroka, kako pred posegom še veselo miga tam notri, otroka, ki ima glavo, nogice, rokice in telo, v katerem živahno bije srček
kaj pa če bi soseda izvedela za splav? tudi sramota al kaj…
jaz sem absolutno proti splavu, tudi, ko so mi ga zdravniki svetovali (otrok je imel okvare nezdružljive z življenjem) sem ga odklonila in otroka rodila, žal je kmalu po rojstvu umrl. Ampak moj otrok se je rodil in umrl kot človek.
Zelo me boli, ko nekatere tako lahkotno propragirajo splav kot, da gre pri nerojenem otroku le za napako v sistemu.
Kaj se dela reklama za splav?Tiste,ki ga toliko podpirate in zamenjujete za običajno zaščitno sredstvo,se vprašajte,kaj bi bilo,če bi vaše matere trumoma delale splave,namesto,da so vas rodile.!?
Če ste se imele ve pravico roditi,zakaj se ne bi smel vaš otrok?Ste ve kaj več vredne
od bitja,ki ga nosite pod srcem in ga na silo izpulite iz življenja.
Obstajajo primeri in to so izjemni,ko jaz odobravam takšno odločitev.So zdravstvenega značaja (tako pri mami,kot otroku).Posilstvo,zelo mlade najstnice,ki so še same na pol otrok……
Tudi posvojitev je lahko rešitev za tiste,ki sami ne morejo imeti svojih otrok.
še nekaj me zanima…na forumu, kjer starši žalujejo lahko preberete kako je ženski hudo ob spontanem splavu. svojega nerojenega otroka imajo te ženske, kjub temu da so ga zgodaj zgubile, za otroka, ki je postal njihov angelček
no, zanima me, ali ženske po umetnem splavu tudi čutite žalost, se kdaj spomnete svojega angelčka ali vam je res vse skupaj bila le neprijetnost ki ste jo odpravile oz. vam jo je odpravil nekdo drug (gin.).
in ja, če ima ženska doma vse pošlihtano, pa zato ker že ima npr. 2 otroka, tretjega brez kančka vesti splavi – zame je to totalno egoistično. ali ima taka ženksa resnično iskreno rada prva dva otroka?
Nisem strogo proti splavu, toda tako kot sem že včeraj napisala, mislim da splav ni enostavna zadeva. Vem, kako težko se je odločit zanj (tu ne štejem vseh tistih, ki to jemljete namesto zaščite), zato menim, da je potrebno naredit več na pomoči ženski, ki še vedno okleva zaradi neurejenih družinskih težav, strahom pred starši, sosedi…, finančnih težav. Kot je že zgoraj napisala Natasa, pogoji se spreminjajo. Kar je danes črno, nerešljivo… ali bo jutri tudi? Nisem zato, da se ženske sili v to, da obdržijo otroke, ampak da se jim le da možnost, da razmislijo o vseh možnostih.
Kar me pa najbolj pogreje, je pa razmišljanje današnjih mladoletnic (ne vseh), ki se v spolnost podajajo neodgovorno (zame ni odgovorna spolnost že s tem, da poskrbiš za zaščito), da če se bo pa zgodila nezaželena nosečnost, je pa tu še vedno možnost splava. Saj z nosečnostjo si bodo pa zagrenile življenje, uničile možnost za kariero… Z vsako svojo napako se je treba soočit, le tu je podana hitra rešitev… Toliko se govori o možnostih za zaščito (je čisto pravilno), da pa bi mladi kaj več zvedeli o odgovornosti, ko se odločajo za spolnost, pa je že preveč cerkveno.
Grozno je, ko pokličeš v ginekološko ambulanto in prosiš za termin za prvi pregled zaradi nosečnosti, pa te vprašajo, ali misliš obdržat. Ko ves presenečen pritrdiš, pa pravijo: “Ja, potem se pa ne mudi!” Ali pa, ko te pripeljejo v operacijsko dvorano (če temu lahko tako rečeš) zaradi spontanega splava, te vprašajo: “Ali ste prišla splav delat?”. Ne vem, mogoče sem res malo čudna, ampak kljub temu, da me je nosečnost prehitela, da sem imela neurejene odnose v službi, da mi je grozila nezaposlenost…, sem se odločila za otroka in ga tudi takoj začutila kot osebo. In ko tako bitje izgubiš…
Sorodnica je bila v težji preizkušnji, ko se je odločala za splav in se žal tudi tako odločila. Stala sem ji ob strani, vem da je bila v težkih preizkušnjah, vem pa tudi, da če bi bili pogoji nekoliko boljši, se takrat ne bi tako odločila. Ali je to ne bo vse življenje glodalo? Mene še vedno gloda….
Absulutno nisem proti splavu. Vsaka ženska ali vsak par naj se odloči
neodvisno od drugih.
Sama lahko povem le, da sem rodila že s 16. leti. Takrat so vsi mislili,
da se bo podrl svet zaradi tega, pa ni bilo tako. Tako sama sem po
težkem otroštvu (oče alkoholik), nadomestilo za očeta iskala v nekaj
starejšem fantu. Zanosila sem, rodila, se z očetom otroka poročila.
Čez nekaj let sem rodila še enega otroka. Danes je moj sin (rojen pri
mojih 16. letih) star 26 let z univerzitetno izobrazbo in zelo sem ponosna nanj. Z možem živiva umirjeno življenje. Res je bilo precej vzponov in padcev, pa vendar nikoli ga nisem prevarala, pa mislim, da tudi on mene ne. Zadnjih nekaj let, ko sta otroka že starejša, se odlično razumemo in
nikoli mi ni bilo žal, da takrat nisem splavila. Redno sem namreč dokončala
srednjo šolo, danes imam dobro službo in čudovitega moža.
magda…nekdo v moji družini je posvojen, ker je njegova mati bila mladoletna in takrat nesposobna skrbeti zase in zanj…dala ga je v posvojitev, ni ga mogla slavit…ko je ta “otrok”, ki je danes zelo uspešen tako v družini kot v karieri, dobil prvega otroka, se je dokončno odločil, da želi spoznati svojo biološko mamo in jo je poiskal…veš kaj so bile njegove prve besede njej, ko jo je našel; “Samo zahvalil bi se ti rad, da si me pustila živeti in da me nisi splavila!”
Z njegovo biološko mamo (ki imamo tudi svojo družino) so v super odnosih, seveda s tem ni zanemaril svoje krušne starše…
Ne gvorit nekaj na pamet, če stvari ne poznaš, ker ni tako črno belo, kot si misliš…
Glede splava sem pa osebno tudi zato, da vsak dela po svoji vesti in se odloči…