Splav – DA ali NE

Zelim si, da bi bilo manj splavov… Vsaka naj res premisli, ce ne bi slo morda drugace… Ce res ni nobenega, ki bi lahko pomagal pri vzgoji in financah (najpogostejsi vzrok)…. In, ce res ne gre…. Ce res ni NOBENE podpore – potem, ja, tudi splav…. Kot zadnja moznost….

Ne ves (dokler ne zacutis) kako lepo je, ko mali pikec prvic pobrca v tvojem trebuscku…. Ko prvic slisi tvoj glas in se premakne… Ko ga rodis in je moker in vlazen in caka, da ga stisnes k sebi…Ko prvic raca od sobe do kuhinje…. Ko prvic rece mama, tata, papa, koko, gaga…. Ko te prvic objame… Ko te cuka… Ko odrasca…. Ko se morda tudi njemu zalomi…. Ko se krog ponovi… Bi mu stali ob strani?

A si mogla spet to temo odpreti? Ni šlo drugače? Ne, verjetno res ne. Samo da se bodo spet glodale med sabo, a ne?!

Jaz se 100% strinjam s tabo Slonček!

Srečno in lep pozdrav od Pink:))))))

Sicer se nisem mislila oglasiti a me je vaša debata za in proti prepričala. Moja zgodba je resnična, nisem se izmislila ničesar. Naredila sem splav. Tako pa sem napisala. Pri devetnjastih. Ne bom pisala o razlogih, iskala opravičil, sočutja verjetno tu ne bom deležna. Ni bilo lahko, še danes, ko imam dva sončka se vprašam kakšen bi bil ta moj otrok. Bi imel rjave laske, očkove očke, mamin nasmeh? Bi bil fantek ali punčka? Je še v meni tista bolečina je…. Nikoli ne bom pozbila.
Je pa to odločitev vsake posameznice. me pa še zdaj pretrese če se spomnim tiste komaj 13 letne punčke, ki je ležala v sobi z mano pred posegom in je jokala in rotila svojo mamico, ki je bila z njo, naj je ne sili v to, da bi rada imela tega otroka, pa jo je mama pred vsemi klofnila in ji dejala naj bo tiho….. Samo toliko. Pa ne provociram. vem kako je biti mama, za svoja otroka bi dala vse. In nekje imam še eno zvezdico…

Pa puste ženske, ki se odločjo za to, pri miru!! Kaj mislite, da jih nikoli ne peče vest?! Pa ne jim še bl oteževati življenja

Vrjetno vsaka, ki se odloči narediti splov dobro premisli…in mislim, da nobene tega ne naredi tega rada…
strinjam se z Avril : pustite tiste, ki se za to odločijo pri miru!!!!!

Prvič se oglašam in ne vem kaj je bilo pisano prej. Sem mati dveh otrok od katerih se je drugi rodil z prirojeno napako. Operacija je bila zelo, zelo tvegana in je na srečo uspela. Nikoli in nikdar ne priželim staršem obdobja,ki smo ga preživljali mi. Ali bo otrok sedel, ali bo govoril, KAKO BO GOVORIL………..
Z možem sva nekako načrtovala tri otroke. Danes bi v trenutku, ko bi izvedela za nosečnost šla delat splav. Ne iz ekonomskih ali drugih razlogov ampak zgolj iz dejstva, da samo misel, da se to ponovi je tako strašna da se ne da opisati. Ne mislim izzivati usode, da bi čutila kako se otrok premika v mojem trebuhu. To sem doživela in je mimo. Moji otroci potrebujejo mamo, moj mož ženo in ne živčno razvalino.

Resnično to ni primerna tema in marsikatero ženo in mater zelo prizadene. Kaj je res potrebno prilivati olja na ogenj. Prav vsak se sebe najbolje pozna in odloča o svojih odločitvah.

Slonček, ne strinjam se ravno s teboj.
Samo v vednost, nikoli nisem imela splava, vendar še kako razumem zakaj se nekatere ženske odločijo zanj, morda tudi zato, ker na embrio ne gledam s katoliško-romantičnega vidika oz. kot na samostojno osebo z lastno osebnostjo in čustvi, prej kot na nek skupek celic, ki ima možnost, potencial, da nekoč oseba postane, ali pa tudi ne, odvisno od vseh mogočih okoliščin; in priznam, včasih celo v kakšnih ekstremnih trenutkih pomislim, da je škoda (za otroka), da kakšna ni naredila.

In zakaj to govorim? Mislim, da je tvoje gledanje na nosečnost, rojstvo in odraščanje otroka idealistično posploševanje tvojih osebnih izkušenj na vse druge ženske in njihova življenja. Ki pa vse še zdaleč niso podobne tebi,žal. So tudi take, in ni jih malo, ki so neuravnovešene, že odkar vejo zase od nekoga zlorabljene, nevrotične, nasilne, brez kančka ljubezni, sočutja, ponižane, pokvarjene, zlobne, odvisne od mamil, alkohola, suicidne…potem take, ki jim je nagnusno, ko vidijo pravkar rojenega otroka, ki je moker in vlažen, take, ki otroka, ko prvič reče mama, papa, gogo, gaga nahrulijo in premlatijo, ker je v njih nakopičeno toliko frustracij, gneva, besa in s(r)amote, take, ki obtožujejo svojega lastnega otroka, da jim je z rojstvom uničil življenje, da se vsaj za trenutek lahko slepijo, da si ga niso same… in takim otrokom, bi bil po mojem mnenju splav njihovih mater najboljša stvar, ki bi se jim lahko zgodila. Ker menim, da samo dejstvo, da eksistiraš (dokler pač, do svoje smrti) ne odtehta življenja brez zame edine prave, starševske ljubezni. Ponavljam, to je samo moje mnenje, ki ga nikomur ne vsiljujem, raje me nikoli ni, kot pa se rodim v vednosti, da si me nikoli nihče ni srčno želel in me niti lastni starši ne prenesejo. Ljubezni pa se vsem (bodočim) staršem ne da na silo vcepiti.

Tako da, če povzamem, ne vtikujmo se v tuja življenja in v nikogaršnjo odločitev za splav (ali v karkoli v bistvu), naj se vsak odloči za kar misli, da bo prineslo srečo njemu in njegovim bližnjim, posledice nosi vsak sam.
Slonček, verjamem, da boš lahko, čustvena oseba, kot nedvomno si, premislila o tem, v drugi zorni kot postavljenem, mnenju.

Lahko noč;
cream

S tem se deloma ne strinjam. Ker vem za nekaj deklet, ki delajo splave po 3x, celo 4x! Znanka je po prvem otroku šla delati splav še 6x! Ker si ne želi več otrok! Ampak jaz mislim, da bi bilo bolje, če bi poskrbela za kontracepcijo. OK, verjamem – se zgodi, se zalomi. Ampak 3x, 4x, 6x???!!!!!

No, ja – vsak pa se odloča po svoji vesti in zase. Srečno vsem!

Sour_cream, se strinjam, da je splav v takih primerih edina rešitev, ampak splav kot kontracepcijska metoda se mi zdi pa hudo vprašljiv, da ne govorim o posledicah na zdravje žensk… pa nisem nikakršna fanatična kristjanka z romantičnim pogledom na skupek celic.

….splav … jaz pravim bolje preprečiti kakor zdraviti …

obstajajo razlogi za; definitivno … ne razumem pa žejnsk kako se lahko igtajo z lastnim zdravjem 10x in več

Seveda nikakor ne zagovarjam splava kot kontracepcijske metode, na kaj takšnega nisem niti pomislila. Govorila sem za primer, če se zanositev pač zgodi…..tudi pri jemanju tabletk se lahko katera zmoti in pozabi, če poči kondom, posilstvo…..ipd.

Poznam veliko žensk, pa malo takih, ki so sploh šle delat splav, in prav nobene, ki bi šla 5X ali 10X. Tako da, lepo prosim, ne govorit na pamet. Sem namreč prepričana, da vaše trditve nimajo nobene oprijemljive podlage.

Samo v vednost, po besedah predsednika za etiko pri zdravniški zbornici je potrebno z vsakim “splavljenim bitjem” ravnati tako kot z vsemi človeškimi trupli.
Torej pred splavom ti ni bil človek. In to “čudno bitje” je po splavu postalo človek?!?!?
To govori o imbecilnosti tistih, ki trdijo da gre v začetku za skupek celic in ne za človeka.
Ne želim se vmešavati v razloge zakaj ljudje pobijajo svoje otroke, je pa zgoraj navedeno tisto čemur pravijo s tujko “fact”!!!

Hojla punce!

Že dva tedna vas berem, kako se špikate na to grdo temo. Se strinjam, da je to odločitev vsake posameznice, prav tako je bila moja, ko sem prvič zanosila in rodila, ko mi je bilo 16 let :))))). Imela sem dobrega fanta, čeprav je prišel komaj iz vojske,imel je 20 let, je bil že zaposlen.
Takrat me je pred splavom rešil dedi, saj je mama po batinah, ki sem jih dobila, ko je izvedela za nosečnost, zahtevala, da v roku 3h dni naredim splav. Še danes, ko ima moja hčerka 14 let, zamerim mami njeno zahtevo :(((((. Ampak to je že druga tema.
Povem vam, da sama nikoli ne bi naredila splava. Sem proti, razen če ne gre za zdravstven ali res utemeljen socialni razlog.
Zato sem tako jezna na svakinjo, pa še nase. Da me je tipica prepričala, da ji pri tem stojim ob strani, čeprav je vedela, kaj mi to pomeni. Že po enem nezakonskem otroku, ki očeta ne pozna, je hote!! zanosila-po dveh mesecih poznanstva s tipčkom, ki ga je privlekla s Koroške. Potem je “ugotovila”, da tisti fant ni dober zanjo, ga poslala, šla naredit splav pod komisijo, potem pa se že po petih dneh pokesala, poklicala tipčka nazaj, se iz slabe vesti na hitro poročila, sedaj pa se mi-menda iz še bolj slabe vesti-ne upa niti pogledati v oči. Če mi verjamete, dva dni po tistem, ko mi je v bolnici jokala na rami, da si želi samo, da bi bila čimprej čista, da se čimprej reši tega otroka…., dva dni nisem spala.
Ker vem, kaj pomeni splav. Ko je imela hčerka 6 let, sem se odločila za še enega otroka, pa ni in ni hotelo “ratat”. Po dveh spontanih splavih :((((, ko sem bila od žalosti psihično čisto na dnu, sem končno zanosila. Fantek ma zdaj 5 let. In komaj čakam, da bom spet zanosila :))))) !!!!!!
Ne se kregat, bodite pridne punce!! ;))))))))

Lepo pozdravlja, DEBORAH !!!

Povedala bom samo svoje mnenje, na podlagi lastnih izkušenj.
Ko sem bila stara 4 leta je moja mamica zanosila, vsi smo bili srečni in veseli, ampak fantek, ki se je rodil je bil tako hudo pohabljen, da je čaz dva meseca umrl v Ljubljanski bolnišnici. Čez 4 leta (ko mi jih je bilo 8) sta na mojo in očetovo željo poizkusila znova. Rodila se je zdrava deklica – moja mala sestrica. Ko je mama čez 6 let zopet zanosila je načtrno splavila. Oče je bil zelo razočaran. Vendar jaz jo razumem. Mama ni nikoli prebolela smrti svojega otroka. Še zdaj se včasih zmoti in sosedovega sina pokliče z bratovim imenom, čemur sledijo solze. Ni želela še nekrat preživljati nosečnosti v strahu…
Sama ne bi po vsej verjetnosti nikoli naredila splava, ker se strinjam s tistimi, ki pravijo, da je tudi zarodek že dojenček – živo bitje. Ampak žensk, ki se odločijo za splav pa ne obtožujem, to ni moje mesto. One same vedo zakaj so se tako odločile, veliko jih trpi… Slpav ne gre jemati zlahka, zagotovo v vsaki ženski pusti globoko brazgotino.

Lep pozdrav

pixi

Opazila sem temo, ki bi ji rada dodala tudi sama nekaj vrstic, čeprav vem, da me boste spretno popljuvale, pa vseeno.

Absolutno se stinjam s sour_cream.
Rda bi pa omenila, da obstaja še druga zvrst ljudi (ne samo žensk, saj sva se midva s partnerjem skupno odločila za to zvrst življenja in poznam jih še veliko, kjer oba tako mislita), kjer se dva v skupnam življenju namerno odločita, da ne bosta imela otrok.

Midva sva se enostavno odločila, da ne bova imela otrok. Ničesar nama ne manjka, oba sva zdrava in rada imava drug drugega, rada imava tudi otroke, pa vendar. Za to odločitev naju je napeljalo veliko dejstev s katerimi se vsak dan srečujeva. Veliko bi jih lahko naštela (predvsem imava rada svoje delo, zato nama ostane malo časa še za kaj druga, rada imava svoje koničke, ki se jim nočeva odpovedati zaradi otrok, rada imava svobodo, seveda so tu še bojazni o bolnem, fizično prizadetem otroku, finance, ….sicer so pa vzroki zgolj najina stvar).

Ker sva premlada za sterilizacijo, zelo paziva pri zaščiti, toda kakor smo že brali malo višje se lahko vsakemu ponesreči in takrat ….. takrat sva 100% odločena za splav.

In tudi jaz mislim, da je otrok v svoji zgodnji razvojni fazi le embrio. Zdi se mi grozna traparija, da bi uničila življenje sebi, patnerju in konec koncev tudi otoku, ker bi dovolila, da se skupek celic razvije. Vse to pa zgolj zato, ker me morala tako prepričuje in vera silila, da tako razmišljam.

Pa lep pozdrav vsem.

Med 24. in 29. letom sem bila zatrdno odločena, da ker pač nisem še našla pravega partnerja in če ga tudi ne bom, sploh ne bom imela otrok. In če bi se mi slučajno zalomilo, bi šla delat splav brez pomislekov. Tako sem razmišljala takrat.

Danes sem “the happiest wife on Earth”, imam zame najboljšega možička na svetu in 3 otročiče. Vsi trije so planirani in presenečenje hkrati. In ko res prvič rodiš “sad ljubezni”, popolnoma spremeniš mišljenje tudi glede splava. Zame uporaba mehanske kontracepcije in KT ni možna, za sterilizacijo sem premlada. Ampak zavestnega splava pa verjetno ne bom naredila, razen izključno v primeru, če bi bilo iz zdravstvenih razlogov to potrebno. Poznam tovrstne občutke, za seboj imam abrazijo po odmrtju dveh plodov naenkrat. ato sem na tem “področju” še bolj občutljiva in razsodna.

Je pa res, da tistim staršem, ki nimajo možnosti omogočiti svojemu nerojenemu otroku urejenih življenskih razmer, ljubečega starševskega odnosa, določenega standarda ne zamerim, če se za splav odločijo. Tudi morda zaradi mladostniške “napake”. Zamerim le tistim, ki nepremišljeno zanosijo, čeprav bi se lahko zaščitile. Vem pa za kar nekaj mladih mamic, ki niso izživele svoje mladosti in to nadomeščajo sedaj, ko jih otrok najbolj potrebuje! Torej – naj ga žurajo, naj imajo svoj life, naj nezaželjene nosečnosti odpravljajo, kot pa da potem trpijo otroci in koneckoncev tudi one same! V takih primerih je bolje tako, kot pa da so kasneje otroci odrinjeni, zapostavljeni, nimajo nudene ljubezni, topline in bližine, ko to najbolj potrebujejo, kasneje pa tudi postanejo otroci ulice, in otroci razbitih družin, pritegne jih kriminal, ki ga je že tako preveč. Ahhh, nebi raje o tem!

…in fino je, da razmišljamo v vsakem življenskem obdobju drugače in da enkrat tudi življensko dozorimo…..

Sem ena od tistih,naredila sem 3 splave,en je bil spontan.Dva v enem letu tudi pod komisijo.Bila sem stara 18 let ko sem prvič zanosila hotela sem se znebit nevem oz.nočem o tem pisat.Spontanega sem imela pri 22 letih ko sem si močno želela otroka za dva meseca sem ponovno zanosila in v celi nosečnosti imela probleme (prezgodnji porod) vendar sem rodila 14 dni pred rokok s hudimi boličinami sem rodila majčkeno bitje.Vsaki dan pomislim na osate otroke ki sem jih ubila in mi je zelo žalllllllllllllllll.
Počutim se kot GNOJ

Spoštovana “sem tista”!
Ti si ena izmed tistih žensk ki se zavedajo svoje napake, ter jo tudi priznajo. Praviš da ti je zelo žal, po čemer lahko sklepam na tvojo bolečino.
In to je bistvenega pomena.
Najpomebnejša stvar v življenju je bolečina, kajti bolečina je temelj “zdravega” življenja.
Večina ljudi misli da je zdravje odsotnost bolezni. Pa temu ni tako. Zdravje ni odsotnost bolezni, ampak je prisotnost optimalnega procesa zdravljenja. Pravim da gre za proces, ki je kontinuiran in zvezen.
Gobavost je strašna bolezen, ker se bacil (Hanselov mislim da se imenuje) naseli na živčne končiče in ti ljudje potem nič ne čutijo. Zato imajo opečene roke, spahnjene ude,… Ne čutijo bolečine, to je bistvo.
Ti se svoje bolečine zavedaš in jo priznavaš. V tem si velika, to te dela veliko. Poglej malce nad to najino pisanje, koliko je tu žensk ki nič ne čutijo. So zdrave?
Ki ne razumejo preprostega dejstva, da je življenje definirano kot delitev celice! Takoj ko semenčece predre opno jajčeca in se začne ta slavni proces mitoze je to življenje!
Naredila si napako in to veliko. Ampak ti imaš osnovo po kateri se lahko orientiraš. Ti imaš bolečino, ti čutiš.
Kot moški težko razumem oz. v celoti ne morem razumeti bolečine katero nosiš v svojem srcu.
Ampak take ženske kot si ti so, naj se sliši še tako kontraverzno, so zlata vredne.
Ti lahko narediš veliko dobrega s tem da drugim ženskam ki bi te želele poslušati in upoštevati, da njim spregovoriš o svoji bolečini.
Poveš kaj o poti smrti katero si zapuščala za seboj in o tem, kako je ko si stopila na pot življenja. Ko si podarila tisto najlepše kar nosiš v sebi, ko si podarila življenje. Tvoja pot je odprta knjiga drugim, ki te bodo želeli poslušati. Če si naredila napako, verjemi da jo lahko vsaj delno popraviš s tem da boš druge obvarovala, da ne stopijo po poti destrukcije po kateri si hodila ti. Verjemi mi, veliko življenj lahko rešiš in to bo ublažilo tvojo bolečino.
To ti bo povrnilo spoštovanje do sebe. Seveda nisi gnoj, si ženska ki je storila napako. Ampak ti jo vsaj priznaš in v tem si velika.
Predvidevam, da ti tudi moški ni stal ob strani kot bi ti moral, zato krivda gotovo ni samo tvoja. Moški veliko govorijo(mo) in so veliki ko pametnujejo izza šanka, ko pa pridejo domov pa so taki pezdetarji da niso v stanju sprejeti niti najbolj preprostega življenja oz. otroka.
Hvala ker si nam spregovorila o svoji bolečini in srčno upam da boš lahko komu s tem pomagala, kati osnovo imaš. Čutiš.
Vse lepo ti želim in naj se ti uresniči v življenju vsaj ena izmed tistih želja katere nosiš najglobje v svojem srcu.
Lep pozdrav,
Klemen

kl, in meni, ki ni zal, da sem naredila splav, a to pomeni, da nisem zdrava?
Bil je zacetek studija in ce ne bi imela splava, tudi studija ne bi imela. Ni mi zal, sedaj, ko bom imela otroka, mu bom lahko zato nudila vec, boljso sluzbo, vec denarja, boljsega oceta in boljse pogoje za odrascanje in ne zivotarjenje.
Ni mi zal in mi nikoli ne bo. Na zacetku mi je bilo, ko pa sem videla ostale vzroke, sem videla, da sem se vsekakor odlocila prav.
Sem zato bolana? Zakaj ze?

Nekaj vrstic višje lahko zaseldim temu podobne stavke:

“Ki ne razumejo preprostega dejstva, da je življenje definirano kot delitev celice! Takoj ko semenčece predre opno jajčeca in se začne ta slavni proces mitoze je to življenje!”

Oja, je tako, mitoza in kamlu za njo mejoza, seveda, vse to je življenje, vse to so celice, ki živijo se delijo, spajajo v zigoto, … Vse to se dogaja v nas samih, prav sedaj, pa se zavedate tega življenja? Saj ni delitev jedra, citoplazme in celotnih celic le takrat, ko se tvori zigota, zarod. Ne, takrat je le oploditev že prej dveh obstoječih, živih celic.
Kaj pa spermiji in jajčece, to pa ni življenje? Mar tudi to niso celice? Seveda so in enako žive kakor zigota so. Pa jih zato vsaj nekajkrat na teden, mesec vržeš/vržemo v smeti, ubijemo, pokončamo. Tukaj ne razmišljate o življenju? Zakaj ne razmišljate o življenju takrat, ko utrgate rastlino, ko pohodite mravljo, ubijete nekaj živega? Tudi vse to kar sem vam naštela je življenje in nekateri gradniki vsega živega (živali) celo bolj čutijo življenje, kakor pa nek skupek celic, ki se še le pospešeni deli. Ubiti psa, mačko,…je prav tako končati življenje, celo bolj čuteče, kakor narediti splav v prvih nekaj tednih nosečnosti.
Zakaj vidite v nekaj celicah osebo, ne vidite pa življenja v vsem ostalem okoli vas, kar si prav tako želi živeti???

Lp

brez nicka, nimaš prav.zigota ni isto kot jajčece ali spermij.vsak zase ne moreta zrast v dojenčka, skupaj pa lahko.bi bla zlo vesela, če bi blo obratno in se mi ne bi blo treba borit vsake tri al pa štiri mesece, da se oba združita in iz njiju zraste zigota, morula , blastocista,…otrok.ne bi verjela, kako je včasih to težko.
pa ne mislt, da sem absolutno proti splavu.ta je včasih pač na mestu-iz različnih vzrokov ,ne samo zdravstvenih.kot metoda kontracepcije pa se mi dandanes ne zdi dopusten.iz stališča zdravja, pa tud v končni fazi praznenja državne blagajne, ob tem , da se da pazit na sto drugih načinov.

Ja, nia, prav imaš, ko praviš, da ni isto zigota in spermiji, jajčece.
Ni enako, je pa tudi to celica, ki živi.

Hotela sem le poudariti, da ni vse kar se deli človek, osebnost (kakor razlaga nekdo višje), je pa zato živo bitje. In če gledate na skupek celic, kakor na nekaj živega, zakaj potem na enak način ne gledate na živali in rastline.

Še enkrat pa bom poudarila, da se absolutno strinjam, da je splav le izhod v sili, ne pa kontracepcija.
Žalostno je, da predvsem ženske tako razmišljajo, kajti le one so tiste, ki lahko rečejo ne, se zaščitijo in naredijo vse, da do tega ne pride.
Še vedno sem mnenja, da je bolje uničiti skupek celic, kakor pa dovoliti, da se razvije v človeka, ki ni zaželjen, nima potencialov za normalni razvoj. Dovolj je sirot (psihičnih in fizičnih).

Lp

tu sem čisto s tabo ker si povedala skoraj mojo zgodbo ki bo z mano do konca življenja