Sem brala tudi njeno knjigo in poslušala več njenih pričevanj, v Slo se žal nobenega dogodka nisem mogla udeležiti… a vsa ta pričevanja na mojo vero ne vplivajo… oz. lahko verjamem tudi brez tega.

Taka pričevanja so v opomin, da se moramo zamisliti nad svojimi ravnanji, da moramo predelati svoje življenje, razčistiti odnose in vsak dan znova, čeprav je težko, truditi se da smo dobri in da delamo prav.
To pa ne pomeni, da kljub trudu ne bomo padali, grešili ali delali napak… a te napake bodo na tak način obvladljivejše…

Tista o električni energiji in veri pa je odlična primerjava….

V nekaj kar vidim ne morem verjeti… tisto kar vidim mi morda pričuje, da je moja vera utemeljena in smiselna.
Tako je podobno z ljubeznijo: moj najdražji pravi da me ljubi in jaz mu verjamem, verjamem mu lažje, ker mi to vsak dan pokaže z dejanji, čeprav ljubezni same ni mogoče videti.
Tudi Bog se nam kaže v mnogih plateh življenja, daje smisel trpljenju in življenju.

Zanimivo, kako nekateri vernike označijo za neizobražene, butaste in iluzorne sanjače…. pa se je pokazalo skozi dolga tisočletja, da so bili najbolj izobraženi, najbolj razgledani ljudje hkrati tudi najbolj goreči verniki.

Naše vere ne smejo omajati človeške napake, tudi če so še tako hude. Človek s svojo svobodno voljo dela lahko slabe ali dobre stvari, Bog dela le dobro.
Primer: Vojne ne povzroča Bog, vojna nastane, ker ljudje v svojih svobodnih odločitvah vero in Boga razlagajo po človeško in postanejo prevzetni, požrešni…

Slebe stvari, ki se v življenju dogajajo pomenijo, da v takšnem obdobju pozabljamo na Boga, na vrednote, da se prepuščamo predvsem človeškim nagonom.

No, pa smo znova prišli do istega zaključka. Ljudje največkrat ne ločijo med vero in cerkvijo. Cerkev je institucija (multinacionalka), vera pa naj bi bila vsebina na katero se institucija opira.

Če spremljaš, kaj o tem mislijo fiziki, vključno Einstein je imel o tem teorije, potem je dejstvo, da je človek energija in dokazano je, da energija ne izgine. Enostavno ne izgine, nikoli. To je Einsteina najbolj begalo, kam gre ta energija? Znanstveniki tudi opazujejo delce materije, ki izginjajo in se spet pojavljajo. Kam izginejo in od kod ter zakaj pridejo nazaj, nam še ni jasno.

Einstein je bil prepričan, da fizika lahko dokaže obstoj Boga. Seveda pa je drugo vprašanje, kaj je Bog. Tudi ti ko pišeš, da ljudje, ki so bili klinično mrtvi, govorijo o Bogu… bogsigavedi, kaj so videli in si razlagali, pač nekaj, kar mi, ki smo precej preprosti, lahko razložimo sami sebi v fazi razumevanja sveta, v katerem smo.

Jaz mislim, da mi nismo sami v vesolju, kaj in kako ter zakaj, s tem se ne obremenjujem. Verjamem, da molitev, dobre želje, pozitvno razmišljanje, dejansko vpliva na materijo, ki se prilagaja tem pozitivnim vibracijam. Pred tisočletji so si to razlagali kot obstoj božanstev, zanimivo je, da imajo različne civilizacije popolnoma podobne zgodbe. Meni so te teme zanimive, veliko berem o tem.[/quote]

joj, na kaj se ljudje obešate. Gre za fizikalno energijo, ne za biološko energijo v telesu živega bitja. kaj se pa konec koncev zgodi z energijo mladega človeka, ki jo ima toliko, da prekipeva, ko pa ta isti človek dočaka starost, je pa čisto brez energije na smrtni postelji. Kaj se je torej zgodilo z njegovo energijo, nekam je morala iti ali ne, če verjameš v to, kar govoriš? Torej nekje lebdi sama zase in se zaveda svoje prisotnosti ali kaj? Ali pa energija morskega konjička ali amebe, ko umre, kam gre? V živalska nebesa? Dajte nehat, no.

Impulzi v možganih, ki pokažejo sliko podobno sanjam, oz. tisto, kar si človek želi, da bi videl. Moj stric je bil tudi klinično mrtev in so ga obudili, pa se ne spomni ničesar, samo teme. Niti sanjal ni nič. In takih je večina. Kaj torej z mojim stricem? Nihče ga ni k sebi poklical? Je mogoče, da zato, ker je bil ateist in v boga ni verjel? A potem če si ateist, pa ne greš ne v pekel ne v nebesa, pač pa samo umreš? Bog pa pokliče samo vernike? No, fajn da vem, da me ne bo nihče gnjavil.:))

Jaz pa sem verna. Rimokatoličanka, da ne bo pomete.
Boga sem že večkrat doživela čisto od blizu. Nikoli me nihče več ne bo prepričal, da ga ni.
Moja trdna vera nima nilčesar skupnega s pedofilijo, denarjem, bankami, Rodetom………
Moja vera sloni na odnosu jaz-Bog.
Seveda nisem popolna. Saj nisem Bog. Se pa trudim živeti v skladu z zapovedmi kolikor se le da.

Zakaj sem verna, ko pa se ne da dokazati Boga? To so meni najbolj omejena vprašanja civilizacije, ki si je višek vsega postavila pač znanost.
Konec koncev – saj vas je večina babnic tukaj – a ste recimo že slišale za instinkt? Dokažite miga, če ga znate, pa vendar se nas večina odloča pogosto prav na osnovi tega kaj o neki stvari čutimo, pa ne znamo dokazat, včasih še ubesedit ne.

Aja, pa še nekaj: mene osebno zelo boli, ker se na podlagi nekaj razvpitih primerov vse duhovnike meče v isti koš. Jaz sem imela priliko srečat take in onake. Ampak več je bilo pa odličnih ljudi. zame so naredili nekaj odločilnih reči v mojem odraščanju in potem v odraslem življenju. In sem jim še danes iz srca hvaležna!!!

Saj instinkt je itak mešanica nedefiniranih občutkov, ki temeljijo na naših preteklih čustvenih izkušnjah, ki se v nas ustalijo kot nek spomin občutkov. Zato se jih ne da racionalno opredeliti, kot se ne da racionalno opredeliti, zakaj sanjamo to, kar sanjamo. Kar pa ne pomeni, da nimajo instinkti in sanje neke realne konkretne podlage v naših življenjih. To, da sanjaš, je dejstvo, zlahka dokazljivo, instinkt prav tako imaš o nečem ali o nekomu, ki te vara ali pa ne. Ampak vse to nima veze z neko objektivnostjo, saj ne trdiš, da ker je tvoj instinkt o nekem človeku z brado bil, da se moraš izogibati ga, pa se je to v resnici potrdilo, da je ta objektivnost tudi del splošne resnice. To pa želite eni povedati o bogu. da namreč obstaja neodvisno od vaše vere. Kar pa ni in ne more biti res.

ja in? tvoj instinkt je zate resničen, ni pa to neka splošna resnica, ki jo želi za boga in za posrmtno življenje uveljaviti katolištvo. V redu, zate obstaja posmrtno življenje, ampak kaj ima to skupnega z učenjem, da v resnici po smrti obstaja življenje v nebesih ali v peklu.zakaj morate s tem strašiti otroke, še preden lahko dojamejo, da gre za pravljice? In še preden se lahko odločajo, ali bi sploh verjeli temu ali ne.

Ste že kdaj klicali duhove? Svojih pokojnih sorodnikov recimo. In jih vprašali nekaj, na kar nihče od zbranih ni vedel odgovora, “duh” pa je odgovoril. In potem ste preverili in je bil odgovor pravilen.

Kako si to razlagate? Lahko odgovorite ateisti in verniki, nimam predsodkov.

ja in? tvoj instinkt je zate resničen, ni pa to neka splošna resnica, ki jo želi za boga in za posrmtno življenje uveljaviti katolištvo. V redu, zate obstaja posmrtno življenje, ampak kaj ima to skupnega z učenjem, da v resnici po smrti obstaja življenje v nebesih ali v peklu.zakaj morate s tem strašiti otroke, še preden lahko dojamejo, da gre za pravljice? In še preden se lahko odločajo, ali bi sploh verjeli temu ali ne.[/quote]

Jaz otrok s tem ne strašim in tudi mene niso strašili. Meni so govorili, da Bog je Ljubezen in tako učim tudi jaz svoje otroke! konec koncev – če jaz ne težim tebi, ker svoje otroke puščaš cel dan pred risankami in grozljivlkami, še preden so sploh od daleč sposobni ločiti fikcijo od resničnosti (pa ne mislim osebno, ampak bralca MON na splošno), pusti, da tudi jaz poskušam oblikovati notranji svet mojega otroka po svoje. Tako, kot osrečuje mene. Svojim otrokom namreč privoščim samo najboljše. Moj instinkt je resničen. Po njem se z možem že 25 let ravnava v zvezi z vsemi pomembnejšimi in manj pomembnimi vprašanji življenja. K sreči je toliko pameten, da ne trmari v svoje smeri, če jaz nekaj čutim, da ni OK. Še vedno se je izkazalo, da sem imela prav in se mi je že neštetokrat zahvalil, ker sem nas česa obvarovala…
Življenje po smrti? Imam mamo, ki je že 18 let mrtva za ta svet, pa se še vedno redno pogovarjava. Imam dva otroka v nebesih in sta dnevno prisotna v naši družini. Če ne verjameš, ti pač ne morem pomagat! Nekoč boš tudi ti dorasel. Morda šele ob smrti!