Spol otroka
Tudi meni je žal da sem izvedela spol. Resnično mi je. Ko bi se rodil bi se borila dalje kako in kaj, sedaj pa se “matram”/”utrujam” z tem že več tednou in še imam pred sabo kar nekaj tednou.. jokam in jokam in se ne sprijaznim.. :/ tudi mi nimamo imena za fanta jaz ga ne želim izbrati saj nisem pripravljena na to. Tako da to bo naloga partnerja..
No naj vas razočaram sem dpl. v zdravstvenih vodah.. in sem bila vrsto let jaz tista, ki je govorila zdravje, zdravje, otroka in mamice sta na prvem mestu vse ostalo je kot nakit.. no pa smo tam. Nekako bi raje belo zlato kakor “rumeno” zlato. Če razumere. Vrjetno hormoni in vsi mešani občutki in nekakšna vizija.. in…in sam “odpor” do sina je tukaj..
[/quote]
pa kaj je s tabo ženska – otrok je živo bitje, otrok ni stvar, ki jo kupiš v trgovini in jo izbiraš po lastnih preferenca al bi moder avto, al bi bil… to ni prstan iz zlatarne, to ni stvar… kako lahko sploh pišeš take glupe primerjave.
Kaj pa pol ko se bo rodil, ti pa ne bo prav, ker ima nos take oblike, pa lase take barve in ti bi raje drugače.
Sramota, da delaš v zdravstvu,. take bi vas morali eliminirati iz takih delovnih mest. Prej bi moral biti psiho preizkus.
dej postav se v kožo otroka:
kaj če tebe lasten starš ne bi maral, ker nisi pravega spola, ker bi si želel moškega potomca.
Ne gre se tukaj (1/3) samo zaradi spola. Tu je tudi barva las in oči itd. Spol je nekaj kar najtežje preboliš. Kakor pravim veliko mamic/očetou se sprijazni z spolom. Nekateri nikoli. Pa tega nikomur ne povedo. Ljudje smo si različni. Tako pač je. Ta podatek izhaja iz analiz psihologov. Ker sem mislila da sem ena na par miljonou žensk.. no pa so mi odprli oči ter povedali, da le ni tako. Samo večina jih ne govori o tem.
Ravno zato sem se odločila sprgovoriti saj si želim odziva mamic ki so bile v podobni situaciji kakor sem jaz. Morda se sliši čudno. Vendar sem izobražena v zdravstveni smeri in vedno sem bila jaz tista, ki sem druge mirila in ponavljala pomembno je le zdravje otroka.. in doklen ni gin. rekla fant bo. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bo fant… je bilo vse super.. nihče se ni ukvarjal z spolom..
Nekako sem v neki blagi depresiji. Partnerja z tem ne želim utrujati in zato sama premlevam… o tem kako bo, ko bom rodila. Ali bo po porodu še huje ali ga bom enostavno sprejela. Po trenutnem stanju ko 3/4 dneva prejočem, ko pomislim, da bo fant in ko z souznimi očmi obračam stran glavo ko vidim mamico z punčko.. upam le na najbolše možno po porodu..
[/quote]
Mislim, da bi bilo dobro, da se o tem pogovorita s partnerjem.
Verjetno tako ali tako vidi, da trenutno nisi najbolj srečna.
Mislim, da bi bilo dobro, da se o tem pogovorita s partnerjem.
Verjetno tako ali tako vidi, da trenutno nisi najbolj srečna.
[/quote]
Seveda vidi. Tudi on si je želel punco. Tako da se vrjetno tudi on v sebi bori z dejstvom da bo sin.. nekako se je vse končalo po 27t. Euforija za nakupovanjem se je razblinila. Imava nekaj nevtralnih stvari ki sva jih kupovala pred napovedanim spolom potem pa je vse skupaj nekako zamrznilo. Vozička nimamo, ker enostavno ne govoriva o bodočem članu. Ko semo izvedeli spol in smo prišli do avta sm jasno rekla da nočm fanta. Sledilo je nekaj spodbudnih besed z njegove strani in komunikazija o naraščaju se je takrat zaključila.
Nisem si prav posebej zelela otrok, ce pa ze pa puncko, samo eno. S katero bova šivali oblekice, jedli suši, pekli piškote, gojili rožice…. S tako predstavo sem zivela dolgo casa. Ko sva se s partnerjem odlocila za otroka pa… ga ni in ni bilo. Nepojasnena neplodnost. 5 let borbe, hormoni, preiskave, IVF.. koncno noseca! Vsa srecna, A globoko v meni se vedno zelja, da bi bila puncka. Pregled nuhalne, kjer ze lahko napovejo spol se konca v solzah, saj je bil rezultat porazen, veliko tveganje za kromosomsko napako. Od šoka za spol sploh nisva vprasala. Kasnejsi test pokaze, da bomo imeli zdravega… dečka! Odvalil se mi je ogromen kamen od srca. Cisto majckeno sem bila vseeno razocarana, priznam. A vseeno, dobila sem svojo lekcijo. Danes imam krasnega, prijetnega, neznega, ljubecega fantka, ki me vedno znova spomni kako otrocja in malenkostna sem bila v svojih pricakovanjih. Ceprav si nisem nikoli predstavljala imamo hiso polno tovornjakov, bagrov in vlakov, pa tudi piskote sva ze pekla in sadila rozice. Danes vem,da sem dobila tocno to, kar mi je bilo namenjeno. Verjemi, tudi ti bos. Dovoli, da te otrok uči in jasno ti bo, zakaj si dobila tocno tega otroka.
Uf, le zakaj ljudje velikokrat, večinoma v šali, deloma pa nekateri tudi zares, rečejo: ‘Saj ni važno, kakšnega spola bo, samo da bo sin?’
Že hiter prelet tega foruma ponudi kar nekaj tem, kjer se je zgodilo ravno to – spol otroka ni bil po željah starša/staršev, kar je pogosto zelo vplivalo na njihove družinske odnose.
Prav tako staršem po rojstvu drugega ali nadaljnega otroka istega spola ljudje iz okolice velikokrat zastavijo vprašanje, ali bodo poskusili še enkrat, da bodo dobili še otroka drugega spola.
Ali po drugi strani, zakaj so se odločili še za enega otroka, če pa že imajo parček.
Tako ali drugače je otrokov spol velikokrat še vedno ljudem zelo pomemben dejavnik. Velikokrat se tega (razumsko) niti ne zavedamo.
Ženska, ki ima pospravljeno podstrešje, ne zapade v depresijo, če nosi zaželjenega in zdravega otroka, čeprav moškega spola. Eno je kratkotrajno razočaranje, če ste bili prepričani o punčki, zapis, da ga (sina) ne boste nikdar vzljubili in to veste, (mimogrede, v 1 razredu otroci obvladajo rabo v in u, kar vam dela hude težave) pa ni normalen za odraslo zrelo žensko, ki bo mati, pa hormoni gor ali dol.
Razumem,da je miselnost ljudi na psu, da je egoizem in postavljanje samo sebe v center življenja postalo že samoumevno, pa vendar je tole izjema v negativnem smislu…
Ubogi otrok, kaj ga čaka…hladna mati,ki ga bo zavračala, ker je napačnega spola, verjetno bo imel polno rit vsega, osnovne potrebe po bližini mame pa nikoli potešene…
in ne nič otroka fuj, kot si zapisala, FUJ tebe, pa tvoje bolno razmišljanje.
Zelo lep zapis, še posebej odebeljeno.
Tudi jaz, odkar sem mama, spoznavam, koliko novega in zanimivega se lahko naučimo od teh malih nadobudnih glavic, pa četudi so ‘drugačnega’ ali ‘napačnega’ spola.
A vseeno razumem avtorico v njenem trenutnem razčiščevanju njenih pričakovanj in želja.
In ji želim, da bi njihova družina kljub sedanjemu razočaranju vseeno bila srečna in zadovoljna ter da avtorica in partner spoznata, da si ju je za starša z razlogom izbral čudovit in popoln fantič, ki bo zelo obogatil njuno življenje.
Tudi meni je žal da sem izvedela spol. Resnično mi je. Ko bi se rodil bi se borila dalje kako in kaj, sedaj pa se “matram”/”utrujam” z tem že več tednou in še imam pred sabo kar nekaj tednou.. jokam in jokam in se ne sprijaznim.. :/ tudi mi nimamo imena za fanta jaz ga ne želim izbrati saj nisem pripravljena na to. Tako da to bo naloga partnerja..
[/quote]
Morda bi ti pomagalo, da bi šla v trgovino in sedaj svojemu dojenčku nekaj kupila. In veš meni se moja takratna obsedenost s spolom zdi zdaj (pravzaprav že zelo dolgo) prav trapasta. In slutim, da bo tudi pri tebi vse OK. Hormoni zdaj delajo svoje. Misli poskusi usmeriti v kaj drugega. Jaz sem po prvem porodu, nepričakovano hitro zanosila. Zaradi tega sem izgubila službo in res veliko prejokala. Spol mi ni bil pomemben, ker sem razmišljala tudi o splavu. Mož je drugega dojenčka sprejel takoj. Takoj ga je bil vesel (čeprav ni bil še v planu). In še danes imam včasih slabo vest, ko pogledam svojo veliko dekle, ki je že od svojega rojstva res nekaj posebnega v zelo pozitivnem smislu – izredno pridna, prijazna, nadarjena na večih področjih, priljubljena pri prijateljih….
Lahko posvojim vasega otroka?? Grozno mi je ko slisim kaj razmisljate.
Razumem neki zeljo, preferenco po spolu. Tudi jaz sem si za prvega zelela da vi bil sin, ker sem sama kot otrok vedno si zelela starejsega brata. Ko sem izvedela, da bo luncka sem ze na poti domou razmisljala kako lepe oblekice ji bom lahko kupila in kaksna ocijeva princeska bo!
Ampak vase obnasanje gre ze cez vse meje! Ne kupujee vec stvari za otroka, minila vas je volja, moza tudi???
Mislim da si tega otroka ne zasluzite, noben otrok si ne zasluzi takih GNILIH starsev!!!
Tudi jaz se ubijam s podobnimi vprašanji.
Zato se tudi toliko obremenjujem. Nekako upam da bo po porodu bolje. In da je to le obdobje. No upam da si sama ne zatiskam oči. Nekako sem popolnoma izgubljam med vprašanji kakšna mama bom in zakaj ravno jaz čez tako trnjavo pot rinem. Ko pa sm vedno bila jaz tista ko sm govorila le da bo otrok zdrav.. nekako je enostavno drugim pamet solit. Ko pa se ti znajdeš v takšni situaciji se vrtiš okoli svoje osi namesto da bi naredil korak naprej.
Uf, le zakaj ljudje velikokrat, večinoma v šali, deloma pa nekateri tudi zares, rečejo: ‘Saj ni važno, kakšnega spola bo, samo da bo sin?’
Že hiter prelet tega foruma ponudi kar nekaj tem, kjer se je zgodilo ravno to – spol otroka ni bil po željah starša/staršev, kar je pogosto zelo vplivalo na njihove družinske odnose.
Prav tako staršem po rojstvu drugega ali nadaljnega otroka istega spola ljudje iz okolice velikokrat zastavijo vprašanje, ali bodo poskusili še enkrat, da bodo dobili še otroka drugega spola.
Ali po drugi strani, zakaj so se odločili še za enega otroka, če pa že imajo parček.
Tako ali drugače je otrokov spol velikokrat še vedno ljudem zelo pomemben dejavnik. Velikokrat se tega (razumsko) niti ne zavedamo.
[/quote]
Dejansko se NE (!) zavedamo.
Dokler mi ni pokazala na ultrazvoku lulčka je bil spol nekako ne pomemben. Vse stvari sva kupila nevtralno. Nič roza nič modro. Otroka sva nazivala z GOSENICA. “Gosenica brca”.
In ne, nikoli si nebi mislila da se lahko to zgodi meni..
Dejansko se NE (!) zavedamo.
Dokler mi ni pokazala na ultrazvoku lulčka je bil spol nekako ne pomemben. Vse stvari sva kupila nevtralno. Nič roza nič modro. Otroka sva nazivala z GOSENICA. “Gosenica brca”.
In ne, nikoli si nebi mislila da se lahko to zgodi meni..
[/quote]
GOSENICA?!??!? HAHAHA!
Mislim, da smo nasedli eni hudi provokaciji!
Tudi jaz se ubijam s podobnimi vprašanji.
Zato se tudi toliko obremenjujem. Nekako upam da bo po porodu bolje. In da je to le obdobje. No upam da si sama ne zatiskam oči. Nekako sem popolnoma izgubljam med vprašanji kakšna mama bom in zakaj ravno jaz čez tako trnjavo pot rinem. Ko pa sm vedno bila jaz tista ko sm govorila le da bo otrok zdrav.. nekako je enostavno drugim pamet solit. Ko pa se ti znajdeš v takšni situaciji se vrtiš okoli svoje osi namesto da bi naredil korak naprej.
[/quote]
Omg, torej je možno, da otroka, ki sta ga VIDVA spočela, ne boš marala??? Namreč, to trdiš, da je pač mogoče.
In tudi si verjetno enako razočarana, ko si izvedela, da bo fant, kot če bi izvedela, da ima DS ali kako drugo nepravilnost, prirojeno napako. Ni besed……
Aja, pa drugač tvoj dec je kriv, on je fanta naredu 😉 Otrok ni nič kriv.