V somraku razmišlja:
mogoče pa pride nocoj
in bova na najinem vrtu spet sama.

Nikogar ne bo,
le ona ves čas bo z menoj
in njeni ognjeni lasje in zemlja pod nama.

In v duši vzbudi se:
v tolmunu se listje zlati,
na dneve oblačne jesen se obeša …

Ves truden sem vračam:
sam hodim zdaj svoje poti,
samoten spomin le glavo še poveša.

(B.Hofman)

ojla mariči..
tudi ti nisi sama , mislim nate*

Zekec mili, če:

“Če si sklenil, da nekaj zmoreš – potem imaš zagotovo prav.”