Sportna, likovna, glazbena vzgoja v OS in ocenjevanje in strah in …
Zanima me, kako komentirate ocenjevanje vzgojnih predmetov, kjer je potrebna tudi nadarjenost, fizicna sposobnost in ne le um.
Moj otrok ima tezave pri sportni vzgoji. Po milijontih poskusih, ko mu dolocena vaja ne uspe, obupa in se potem tudi ne trudi vec, da bi vajo speljal kolikor toliko spodobno. Tudi za likovno in glazbeno vzgojo ni ravno talent, ampak pri teh predmetih s trudom doseze cilj, enkrat boljsi drugic slabsi, pa vseeno le nekaj doseze. Pri vzgojnih predmetih s teorijo nima tezav.
Do zdaj sem otroku vedno poskusala dopovedati, da velik sportnik verjetno ne bo, da pa lahko s trudom doseze sebi primerne cilje in rezultate in do zdaj je to nekako delovalo. Zdaj pa prihajajo pri sportni vzgoji na vrsto tudi spretnostne vaje oz za mojega otroka ze kar akrobatske (koza, greda, stoja, salte…) in otroka je tega strah. Pravi, da ga je strah, da stopi na gredo, ker je visoka, da ga je strah skociti cez kozo, ker ima v glavi sliko, kako se prevraca s kozo vred, srah ga je delati stoje in salte, da si ne zlomi vrat… Vem, da to dela tisoce otrok po Sloveniji in da nekih velikih poskodb ni (verjetno bi bilo kaj v medijih, ce bi se dogajale). Otroka poskusam prepricati, da so strahovi odvecni. Po drugi strani pa je tudi mene strah, ko si predstavljam, kako skace preko koze. Poskusila sva vaditi doma, kolikor se da seveda, in ker je otrok okoren, ga je tezko tudi prijeti in zadrzati, ne predstavljam si, kaj bi se zgodilo, ce ga uciteljica pri skoku cez kozo ne bi mogla zadrzati, da se ne prevrne vse skupaj…
Ne vem, ce ste sploh razumele, kaj zelim povedati. Sprasujem, kako ravnati v primeru, ko je otroka strah predmeta in sicer ne strah pred oceno in sprasevanjem in neuspehom, ampak ko je otroka strah fizicnih poskodb. Kaj storiti v takem primeru in kako odpraviti strah pri otroku oz kako se spopasti s predmetom sportne vzgoje. Me razumete?
Te razumem. Stara sem preko 30 let in se še zdaj močno spominjam svojega strahu pred hojo po visoki gredi. Imela sem visoko dioptrijo, ampak sem morala očala dati dol in potem nisem nič videla, kam stopam, kako visoko lahko padem,… Strah sem imela tudi pred skakajem čez kozo., ne znam opisati, kakšne muke in strah sem trpela med telovadbo :((( Učiteljem ni bilo mar za takšne. Upam, da je zdaj v šolah kaj bolje. Na srečo je moja hči pravo nasprotje mene, zato teh težav nima, kar me zelo zelo veseli!
Te čisto razumem, imam hčerko, ki je drzna ( v tem primeru sem jaz na trnih ko jo opazujem in se trudim da je ne omejujem) in hčerko ki je zelo previdna, pri njej pa moram paziti da ne povečujem njene previdnosti.
V tvojem primeru bi se pogovorila in posvetovala z učiteljem/ico telovadbe in poiskala dejavnost, v kateri bi otrok počasi pridobival zaupanje v svoje sposobnosti in jih razvijal.
Nekaj je potrebno ukrenit na tem področju, ker očitno po vsej Sloveniji ni nekaj uredu.
Mogoče tale mail, kot dopis na ministrstvo.
Pa še par drugih.
Prejšnji teden je ena govorila, da niso zmogli plezanja po drugu.
Bi zaposlene na ministrstvu pozvali, da splezajo po drogu navzgor in dobijo oceno.
Kdor ne zmore PADE!
Si se pogovorila s profesorjem športne vzgoje? Jaz bi se in bi povedala, kako se otrok počuti. Pri meni je bilo v osnovni šoli podobno. Rada sem imela telesno vzgojo, tudi dokaj dobro sem delala, a učitelj je vedno dajal prednost in pohvale le tistim, ki so bili super nadarjeni in hodili na tekmovanja, ostali pa smo kljub trudu dobili nižje ocene. Že kar določeno je bilo, da tekmovalci zu, ostalim pa je ostal u. Jaz sem se potem nehala trudit. To je opazil. Res mi je bilo že čisto “ravno” in enkrat sva se se o tem pogovorila. Pobudo je dal celo sam. Ko je videl, v čem je problem, se je malo spremenil, jaz pa tudi.
Se mi pa zdi, da bi sedaj morali učitelji vseeno ocenjevati tudi zagnanost, trud. Ne bi smel biti važen samo rezultat, ki se ga primerja z najboljšimi. Bolj bi moral biti važen napredek otroka. Pogovori se z učiteljem.
Mogoče bi otroka vpisala tudi v kakšno športno dejavnost izven šole. Pa še to. Vsako leto ima naša šola kros in ne moreš verjet. Skoraj vsi otroci imajo dan prej prebavne motnje, tečno so in iščejo izgovore, da bi ostali doma. 😉
Pogovorila sem se z uciteljico, ki je rekla, da je to pac solski program, ki ga morajo predelati in da ona na to nima vpliva. Ocenjuje tako rezultat otroka kot trud in napredek. V ocenjevanje se ne spuscam. Razumem, da ima moj otrok nizjo oceno pri telesni vzgoji, ker ne dosega ciljev in to mi ni sporno. Sporen mi je program. Koliko odraslih skoci cez kozo? Kolikoh jih naredi vajo na visoki gredi? Koliko jih naredi stojo, preval, kolo? In koliko jih spleza po drogu? Vse to zahtevamo od otrok. Pa dobro, tudi to je morda se sprejemljivo, kaj bi se pa zgodilo v primeru poskodb? Pri skoku cez kozo ali na grdi je lahko zadrzati gibcno telo, okorno telo je pa se enkrat tezje od dejanske teze in ga je tezko zadrzati in prepreciti grd padec. To mi je sporno. Ucitelji bi morali preceniti sposobnosti otroka. Imamo matematiko, slovenscino in se kaj v nivojskih skupinah, zakaj ne bi imeli se spretnostnih predmetov?
Otrok hodi na plavanje in rokomet, v vodi je gibcen in spreten, na suhem pa ne.
Še ena mamica punčke, ki ji je ŠVZ nočna mora.
Učiteljica mi je povedala, da je učitelj ŠVZ zadovoljen kako se trudi, toda v opisni oceni ni bilo razvidno, da je učitelj zadovoljen, ampak samo standardi, ki jih ne dosega. pa je pri vseh veščinah žal “leva”.
Tudi navodila učiteljice me motijo, naj doma vadi preval, pa to in ono. Se pravi, da jo naj doma učimo tudi skakanje čez skrinjo?
Preval naj bi vadila na postelji, kako? Ker pa je precej velika in tudi nekaj kg ima preveč, si ne upam, da bi to počenjala na postelji.
OK, dodatna vadba nekje v klubu, ki je plačljiv, potem še ostali predmeti dodatno plačljivi in to v 3 r./9 – mi bomo bankrotirali, še več tudi hišo bomo morali prodat, da spravimo hčer skozi osnovno šolo.
Pa le dan!
Zdaj sem pa anonimna
Mene je bilo tudi grozno strah, pa je kasneje šlo … in to kar precej dobro.
POgovorite se z učiteljem.
Morda bi konkretno pomagalo tole:
učitelj naj stoji neposredno ob telovadnem orodju in otroku pove, da ga bo tako lahko zadržal v primeru, da bi padel. Za preskok koze naj otroku dovoli, da skoči sprva le na kozo s pokrčenimi nogami (in ga pohvali za uspeh), sčasoma si bo upal skočiti čez kozo raznožko (z razprtimi nogami).
MI smo s temi vajami začeli v 4. razredu OŠ – torej, ko mi je bilo 10 let.
Vsako novo vajo naj dela postopoma, z občutkom, da se lahko na učitelja zanese. Strah je najpogostejši vzrok za neuspeh. Če ima količkaj fizične kondicije ( hodi na rokomet in plavanje) bo z izgubo strahu pridobil na samozavesti in posledično bo vesel vsakega drobnega uspeha in vsakič si bo upal več.
Pa še primer skakanja v vodo na glavo. Tudi tega me je bilo grozno strah. Nikakor nisem upala skočiti. Potem sem se pa (že ne več otrok) naučila na morju. (Ob bazenu se nisem mogla naučiti, ker mi je tudi bilo nerodno pred drugimi – torej strah in sram sta največja uničevalca – ko nam nekdo pomaga odpraviti ju, tedaj nastopi čas za skoraj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} uspeh) Najprej mi je brat pokazal skok, potem sem poskusila sama, pri tem me je držal. Skočila sem sprva iz skalce, ki je le par cm štrlela iz morja. Z vsakim skokom sem se pomikala 10 do 20 cm više po skali. Nazadnje sem (še isti popoldan) skočila v morje iz 2,5 m višine.
Vse zgoraj opisano je pomagalo meni.
Tvojemu otroku želim pri telovadbi vse najboljše.
Saj je mozno vadit tudi v naravi. Jaz sem z otrokom skakala cez klopce v parku, za preval smo dali na tla debelejso deko in blazino, met zoge v steno garaze itd. Ne da se vsega, nekaj se pa le da.
Jaz telo otroka, ko poskusa narediti stojo, zelo tezko obvladam (pa nisem svoh, imam kar nekaj moci in misic). Otrok je trd in okoren, tezko zadrzis tako telo, da ne pade in se poskoduje. In pri tem razmisljam, ce jaz kot mati tega ne zmorem, kako bo to zmogla uciteljica, ki je bolj svoh od mene.
Naj ima otrok pri predmetu primerno oceno, to me ne moti. Naj pa ta ocena ne vpliva na koncni uspeh in naj se pri tej oceni upostevajo sposobnosti. Nekdo, ki ne obvlada matematike ima moznost delati v skupini sebi enakih, nekdo ki pa ne obvlada sporta ali umetnosti, pa te moznosti nima.
Razumem strah pred ocenjevanjem, kaj pa s strahom pred sportnimi spretnostmi? Za mojega otroka je skok cez kozo ze akrobacija.
Sem bila tudi sama za telovadbo bolj leva in je nisem marala.
Ampak prevale, preskoke, pa elemente na bradlji, plezanje na drog,… smo opravljali tudi mi. Vzmika nisem nikoli naredila, na drogu nisem prišla do polovice, … pač nisem imela telovadbe zu. Nisem se še poglabljala v zdajšnje učne cilje in ocenjevanje samo, pa vseeno mislim da ne more biti ocena tako zelo slaba, če otroku ne gredo gimnastične prvine pa se drugače trudi.
Kako je šele otrokom, ki imajo težave pri predmetih, ki so dnevno na urniku.
zdaj sem pa anonimna
Tako sem se skakanja čez kozo naučila jaz. Verjemi, da me je bilo grozno strah. Pritekla sem do koze, nato sem se pa tik pred skokom ustavila. Enako kot pri tvojemu otroku – strah me je bilo možnega padca in posledično bolečine.
Zato sem pisala o postopnem delanju vaje (in spodbudi). V 4. razredu me je bilo koze groza, v 5. razredu sem pa komaj čakala, da bomo skakali čez kozo, ker sem obvladala in sem bila na to ponosna.
S skakanjem v vodo je bilo pri meni isto kot pri skakanju v vodo. Pri obeh veščinah je bil razlog za ‘ne upati si’ strah.
Glede ocen pa tole: Moj bratranec je celo OŠ in celo gimnazijo imel telovadbo oceno 3. Še trojko je komaj dobil, pa še to zaradi tega, ker je imel vse ostale ocene 5. Je pa dr. znanosti iz medicine.
Še enkrat: ne obupajte! Resnično želim tvojemu otroku vse dobro (pa naj se to sliši še tako klišejsko), še posebej zato, ker se znam postaviti v njegovo kožo, saj sem (bila) oblečena v enako.
Punce, nemogoče in predvsem zelo škodljivo je poskušati doseči, da bi otroka ubranili vseh stresov in težav, ki jih ima v šoli in drugod. Ene je strah telovadbe, drugi trepetajo pred matematiko, tretji pred čim drugim. Ampak življenje ni pravljica, kjer nikoli ne bo nobenega strahu in treme, pač pa ravno obratno. Otrok se bo moral spopadati z najrazličnejšimi strahovi in bojaznimi in moral bo biti pripravljen nanje.
Telovadba je bila tudi zame nočna mora, še danes se spominjam hoje po gredi in mojega strahu ob tem. Vendar sem stvar dala skozi, naredila vajo, sicer za komaj “uspešno”, a svoj strah sem premagala in na koncu sem bila celo ponosna na to, da mi je uspelo. Danes pa bi radi starši pred vsakim frustrirajočim doživetjem otroka ubranili, da ne bi niti poskušal tistega, česar se boji. Vendar bi jim s tem naredili ravno medvedjo uslugo. Potem lahko zelo hitro ukinemo vsa spraševanja za oceno, vse pisne preizkuse, skratka vse, česar je otroka lahko strah. Roko dam v ogenj, da bi se ob takem pristopu stiska otrok in psihosomatske težave celo povečale. Ob vsakem javnem nastopu, ob vsakem tekmovanju ipd. bi doživljali hude travme. Iz preprostega razloga, ker pritiska več ne bi bili vajeni.
Otrok se mora naučiti spopasti s svojimi strahovi in s stvarmi, ki zanj niso ravno ugodne, zanimive, vesele. Mora se naučiti premagati tremo, strah pred porazom, padcem, poškodbo in mora se naučiti, da je vse to del življenja. Tudi izkušnjo, da v nečem ni dober oz. najboljši, da nečesa ne zmore, mora pridobiti. Tako se nauči, da sprejema sebe takega kot je, s svojimi prednostmi in pomanjkljivostmi.
Avtor: ehm
Datum: 29-03-07 11:24
A pri ostalih predmetih (matematika, slovenščina, etc.) šteje trud ali rezultati ?
Ravno pri matematiki in slovenscini obstaja nivojski pouk.
Ne govorim o nepravicnih ocenah, govorim o predmetih, za katere je potrebna nadarjenost in govorim predvsem o strahu pred poskodbami. Pri likovni vzgoji se teorijo lahko nauci vsak, lep izdelek iz gline pa lahko naredi le tisti, ki je nadarjen. ce nimas posluha, ne bos nikoli tocno zapel tonovsko lestvico, ampak teorijo se pa lahko naucis. In ce nimas talenta, vzgojnih predmetov ne bos imel nikoli 5, naj bo prav tako. Ampak pri likovni vzgoji ni bojazni, da bi se poskodoval z akvarelnimi barvami ali z glino, pri sportu pa je moznost poskodb velika, ce si storast in okoren. O tem govorim.
Poskusila sem otroku odpraviti strah na tak nacin, da sva vadila doma, da vidi, da ni nic strasnega. Poskusala sem ga pridrzati ob stoji, pri skoku, pri hoji po plezalih. Pa je ob tem mene postalo strah, da ne bi otrok igral pogumneza in se polomil pri padcu z grede. Uciteljica verjetno z lahkoto zadrzi 1,2 m in 20 kg tezkega otroka, 1,6m in 50kg tezkega otroka, ki je okoren in trd, pa tezko zadrzi in ublazi padec, ce ima ona sama komaj kak cm in kg vec.
Govorim o varnosti otroka. Pri matematiki in slovenscini in drugih predmetih tezko pride do poskodb, pri sportu pa so tudi pri aktivnih sportnikih poskodbe pogoste.
mojega je likovne vzgoje, ker je tako “resna” kot pravis ti, ocenjevanje in neuspeh, če izdelek ni tak kot mora biti, povedala sme mu lepo, da vsi ne bodo pikasi, tudi on za moje pojme ni umetnik, čečkač in da en zna to bolje kot drugi in kaj zdaj, naj da vse od sebe, če ne gre ne gre in gremo dalje, sla sem pa tudi v solo in uciteljici povedala, da če otroku ne gre, naj to razume in ne dela iz tega dramo, da je nato še vse slabše, ne morejo biti vse rozice lepe in zelene, ene so pač take in druge take, tudi to je umetnost, pri športu je mal drugače, ampak debeli otroci itak nikoli skoraj nič ne zmorejo, je tvoj tak??? Če ni, naj se potrudi kolikor gre, če ne gre pač ne gre in se vsi skupaj lepo pogovorite z učiteljico telovadbe, povej ji, da ta neuspeh tvojega otroka pri telovadni močno deluje na njega samega in počasni odpor…