Tu bi rad dodal še nekaj, ker nisem bil dovolj jasen: osebe z izraženimi borderline in/ali narcisoidnimi tendencami (obstajajo tudi takšne, ki kažejo oboje in se jih uvršča v angl. covert narcissist oz. nemško verdeckte Narzissisten) uporabljajo manipulacijo kot sredstvo za dosego cilja kot edini poznan način zadovoljevanja potreb.

Slednje ima za posledico, da tisti na drugi strani težko sprejme bridko resnico. In ta je, da je za tistega, ki kaže tendence motenj, nikoli ni bil oseba, temveč zgolj in izključno objekt, oz. sredstvo za zagotavljanje zadovoljevanja čustvenih potreb drugega. In to boli. In je dokaj težko preboleti.

Zato je veliko lažje drugemu pripisati namen, prištevnost v tem pogledu in se tako postaviti v vlogo žrtve, kakor iz te izkušnje zrasti in se naučiti, kako pomembno je znati postaviti t.i. meje, kako pomembno je upoštevati v življenju odgovore na zgornja vprašanja, ki sem jih navedel, pa še nekatera druga in kako malo je pomembna fasada in kako malo štejejo maske, ki jih nosimo v različnih vlogah.

Slepimo se, da nas je oni drugi ljubil. In nas tudi je, na nek svojstven način. Kajti, vsi tisti, ki so bili dober vir zadovoljevanja potreb takšne osebe, so doživeli najbolj intimno plat le-te. Skratka, tisto, kar imenujemo manipulacija in čustvena zloraba, je v resnici ta oseba brez mask(-e). To je ON(-A). Vse ostalo so maske, ki smo se jim dovolili zapeljati, preslepiti.

Kajti dobra primerjava je z otroci. Ti ljudje so na nek način, kakor otroci. Ki poskušajo pridobiti naklonjenost odraslega. In si nadenejo eno masko… in pogledajo, kako deluje. In sčasoma dobijo nabor tistih, ki delujejo, da se končno počutijo sprejete. In tako povsem pozabijo na tisti del sebe, ki ni bil deležen pozornosti, temveč se povsem osredotočijo na tiste maske, fasade, ki delujejo. Kajt globoko v sebi so prepričani, da si tisti dela selfa, ki so ga potlačili, upravičeno nevreden pozornosti. In da je vredno tisto, kar je bilo nagrajeno. In tako vse te maske in fasade dejansko so edino, kar njim je vredno.

In večina nas si ne zmore niti predstavljati, kako naporno je življenje nekoga, ki je za vsako situacijo opremljen z masko, s fasado, ki se tej situaciji najbolje prilega. Si lahko sploh zamislite, koliko truda in energije to zahteva? Ostane temu človeku sploh kaj časa in volje, da bi se resnično zanimal za drugega? Ne, drugega je treba zgolj in samo impresionirati, da se odzove in odda od sebe nek čustveni odziv… Ja, vampirizem je zelo na mestu prispodoba. Eliksir življenja je čustveni odziv drugega. In ko vir usahne, se začne boj za življenje in smrt. Dobesedno. Kajti stopnja samomorilnosti je med temi ljudmi kar okoli 10 odstotna.

Če želimo znati predvidevati možna vedenja, možne posledice, je zavedanje o tem zelo pomembno. Kakor je tudi pomembno vedeti, kaj se dejansko dogaja. Tu gre namreč za čustveno zlorabo. Za nasilje. In telo se temu ustrezno tudi odzove. Telo osebe, ki je v razmerju s takšno osebo, ki kaže tendence osebnostnih motenj, je v stalnem stanju “fight or flight”, torej preplavljeno s kortizolom. Kar pa sproži zanimiv proces. Kortizol (tud: stresni hormon) namreč onemogoči delovanje čelnega režnja. Kar privede do dvojega: prvo je razdražljivost, saj delujemo iz t.i. plazilskega dela možganov. Drugo pa je, da je naša zmožnost racionalnega mišljenja zelo zmanjšana. Zat si marsikdo pogosto slej ko prej začne zastavljati vprašanje: “Kdo je tu nor?”. Ampak to je dobra plat, če lahko tako rečem…

… huje je, da vse skupaj začne vplivati tudi na sposobnost pomnenja in učenja. Zato so otroci iz takšnih družin pogosto v šoli v določenem trenutku znatno popustijo, čeprav navzven ni vidnega razloga.Odrasli pa seveda popustijo v službi. Predvsem tisti, čigar delo je predvsem kognitivne narave. In ko do tega pride, se prične spirala… vihar, ki ruši vse pred seboj.

Pri tem pa je treba vedeti tudi, kako se je vse skupaj začelo. Nekdo je omenil “love bombing”. V tej fazi se v nas sprožijo določeni procesi. Za eno plat je “kriv” dopamin. To je hormon, ki v nas povzroči tisi občutek zadovoljstva ob tem, ko nekaj dokončamo (t.i. prolongirano zadovoljstvo). In je hkrati tudi hormon, ki igra največjo vlogo pri zasvojenosti. Zapomnimo si to.

Naslednja pomembna tema v vsej zadevi je oksitocin. Največ oksitocina se sprošča tik pred vrhuncem pri spolnosti (ring a bell??? Pri spolnosti!!!) Ta hormon pa igra pomembno vlogo pri občutku povezanosti. In če sedaj seštejemo, kaj se nekako zgodi… V naše življenje pride nekdo, ki nam pokaže natanko tisto masko, ki jo želimo videti. In preplavi nas dopamin. Končno smo dočakali. In sedaj je tu nagrada. In začne se najboljši seks, kar smo jih kdaj doživeli. Takšen, kakršnega si niti predstavljati nismo znali, da bi mogel obstajati. In to povzroči izločanje nam do tedaj nepredstavljivih količin oksitocina. In naši možgani pridejo do sklepa: to, kar se dogaja, ta človek tam, je za nas “darilo boga” s katerim smo tesno povezani. Je naša duša dvojčica.

In ko naši možgani sprejmejo ta sklep… ta ostane v dolgotrajnem spominu. In ko se začne tisto s kortizolom, kar sem opisal zgoraj, se začne dogajati šele tisto zanimivo… Takrat namreč začnemo iskati “tisto drugo plat, ki smo jo poznali na začetku”. In ko drugi odgovori na nek primerljiv način, nas spet preplavi dopamin. Dobili smo svoj fiks. In tako, ne da bi se dejansko zavedali, pristanemo v zasvojenosti z igro na srečo. Igro na srečo, v kateri je vložek “jaz” in dobitek trenutek naklonjenosti drugega.

Naša dobra dela, naši poskusi ustrežljivosti tako še zdaleč niso izraz altruizma, kot ga v vlogi žrtve posušamo predstaviti. Nikakor. Naša dejanja so neodgovorno kockanje z lastnim življenjem zato, da bi si povrnili naklonjenost osebe, do katere čutimo nam do sedaj najbolj poznan občutek navezanosti. Ravnamo kot dobro zdresirani psi, ki vse storijo za priboljšek. Pri čemer sami nimamo niti najmanjšega vpliva na izid. Naša uoda je v rokah osebe, ki ji sicer, v nekem normalnem stanju, ne bi zaupali varovati niti sosedovega otroka. In izročili smo mu jo sami.

Precej sem poenostavil procese, da so jasni vsakemu laiku. A pomembno je zavedanje o teh rečeh. Kajti to se dogaja precej pogosteje, kot se nam morda zdi. In kar je še bolj bomembno… prav je, da spregovorimo o teh stvareh.

Točno tako! In kar je najbolj strašljivo, da je MOMovcev okrog 6%, narcisov pa 10%!! in potem še druge motnje… si predstavljate, samo v Sloveniji je 200.000+ totalno zblojenih oseb. No, pa saj skoraj vsak pozna koga “utrganega” v družini.

Edino zdravilo je, da z osebo ki ima borderline odločno prekineš stike. Ne glede na vse grožnje, izsiljevanja itd.

Čez čas si oseba z borderline najde nove žrtve.

Tocno tako,ujames se nenormalno kot se z nikomur prej spiritualno,emocionalno ter sexualno,seveda saj si v vezi s svojo zrcalno sliko.Ceprav sex s tako osebo je dober nikakor se pa ne more primerjati v kvaliteti s sexom z ljubljeno osebo (prava obojestranska ljubezen) vsaj ne na dolgi rok.Ce ta oseba dobi se informacije o tvojem zivljenju prej in jih bo dobila je zrcalna slika popolna. A zal lazna in zlagana kot vse in ti si v pasti.Ne mores verjet kako hitro se to zgodi.Pa se covid je in vse se tezje vsaj kar se tice odnosov in sklepanja.

Je pa res da ko koncas taksno “vezo” te preplavi neverjeten vir svobode in radosti,ko ti telo in nezavedno povedo da si se prav odlocil.

Avtor ali moderator pomoje imas kar veliko napisanega predlagam ti da odlocis z glavo In ce je block mora bit v neskoncnost…

Sem imel podobno. Sicer ona ne ve da jo ima, ampak enkrat sem po nakljucju bral o tem in jo prepoznal v opisu.

Je kar naporno, jaz nisem zdrzal. Ljubosumje 300 na uro, ze ce sem kaksni frendici lajkal sliko na fb/ig je bil takoj kreg v hisi, povsod je hotela da hodiva skupaj, tud ce sem imel kje kaksno delo ali pa da bi se dobil s kaksnim prijateljem (katerih nobenega ni marala)…

Priznam, nisem zdrzal, sploh ko sem zacel razmisljat kako bo celo zivljenje to trajalo…

Enkrat sem od enega strokovnjaka slišala, da MOM sploh ni bolezen ampak hudobija. Zato se tega tudi ne da pozdravit, ker MOM osebe se sploh nočejo zdravit. Kot že napisano – z njimi ni nič narobe, narobe je z vsemi ostalimi. Jaz pa poznam osebo pri kateri je ravno obratno na nek način. Še vedno je sicer vse narobe z vsemi okoli nje, ampak tudi po njenem mnenju z njo, pač izkorišča to “bolezen”, da se lahko marsičemu izogne.

Namreč osebe z MOM zelo dobro vedo kaj delajo. Vse v naprej načrtujejo – od tega kaj bodo nekomu naredile, do tega kako bodo potem zgodbo obrnile, da je kriv nekdo drug.

Ti pa si gnoj od človeka.

Podpis

Samo zato, ker nekdo z MOM pove partnerju takoj na začetku, da ima MOM, to še ne pomeni, da bo v prihodnje vse lepo in super. Na začetku je vse super, če pove ali pa ne. Teror se začne po več mesecih oziroma takrat, ko momovcu nekaj ne paše. Dokler je po njegovo je lahko vse super. Samo mala stvarca ga zmoti pa postane prava pošast. Me zanima, če bi potem še tako mislila.

Samo bežiiiiiiiiiiii.

To ti je edina rešitev.

Treba je razlikovati nekaj reči. Zelo dobro je tu zadeve primerjati z otrokom. Predstavljajte si petletnika. Bi zanj tudi rekli, da zadeve počne namenoma. Če smo iskreni, ja in ne. Vemo, da trmari sicer resda impulzivno, a kljub temu zavestno. Vemo tudi, da prepozna posledice, ko jih vidi. Tisto bistveno pa je, da je gnan z impulzi in v trenutku, ko meče stvari naokoli ni v stanju dojeti posledic tega početja. In zato gre tudi pri teh motnjah.

Pomembno je vedeti tudi to, da gre za motnjo šele takrat, ko je intenzivnost in pogostost nekega početja preveč izrazita. Vsi mi kdaj zamegljujemo situacijo (gaslighting). Vsi mi kdaj na koga prenesemo kak občutek (projekcija). Vsi mi… Razlika je v intenzivnosti, pogostosti in sposobnosti soočanja s posledicami. Kakor tudi rezilienca, torej sposobnost vrnitve v kultivirano bitje, sposobno jasne slike o tem, kaj se je dejansko zgodilo in kako je (bi bilo) prav.

Nekdo zgoraj piše o občutku svobode, ko nekdo zapusti takšno zvezo. Sam še nisem slišal za tak primer. Večina poroča o tem, da se s prekinitvijo pravi pekel šele začne. Poleg samih težav z drugo stranjo se pojavijo tudi odtegnitveni simptomi, saj človek preprosto ni navajen realnosti.

Na splošno velja, da rehabilitacija traja nekako en mesec za vsako leto zveze. In na splošno velja “no contact” in kadar to iz objektivnih razlogov ni mogoče “gray stone” pristop.

Lepo napisano. Sama sem “imela” mom. Več kot 7 let psihoterapije mi je rešilo življenje. V svoji prvi zvezi, šestletni, je bilo mnogo, mnogo stvari, ki jih obžalujem. Za kar sem se bivšemu iskreno opravičila in če bi lahko, bi marsikaj storila (ali nestorila) drugače. Bila sem zelo dolgo časa samska, saj mi je bilo jasno kje oz. v kom je največji problem. Danes sem v zdravi zvezi, sem pa v zvezo vstopila zelo previdno in počasi in seveda z iskrenostjo. Je pa res, da sem že pred tem predelala večino travm in posledično tudi funkcionirala popolnoma drugače. Partner pravi, da če mu ne bi povedala, kako je bilo z mano, sploh ne bi vedel:) Je pa stigma še zelo živa (tudi mnenje večine, da se tega ne da “pozdraviti”), zato tudi tega ne izpostavljam. Živim normalno – delo, dom, partner, prijatelji, uživam v majhnih in včasih večjih radosti življenja… Vsi imamo takšne ali drugačne rane – borderline pač zelo globoke (ki pa se jih da zaceliti). Ni pa to opravičilo, da je kdorkoli v odnosu podvržen takšnim ali drugačnim zlorabam partnerja. Avtor – v prvi vrsti pazi nase. Če partnerka ne vidi nobenega problema v sebi… težka bo. Meni brez orng večletne psihoterapije ne bi uspelo, pa še to je šlo na nož. Ampak je bilo vredno:) Aja, pa ni mi žal, da sem bila v tem času samska. Vso srečo! Pa če želiš zaključiti, daj čim prej.

MOMOVCI ti naredijo zrcalo. V resnici se zaljubiš sam vase (kdo pa ne bi želel nekoga, ki se v vsem ujame s tabo). To so dejanski beli princi in princese, ki si jih lahko predstavljaš samo v sanjah. Dokler niso. Slej ali prej se bo začela drama in devaluacija in na koncu ne boš prepoznal več osebe, v katero si se zaljubil.

Super, da se tudi o takih temah govori, izraža stiske in občutke. A nekateri greste v obsojanju oz kar postavljanju diagnoz kar konkretno čez mejo vaših pristojnosti in sposobnosti. V marsičem si niti stroka ni enotna zaradi kompleksnosti takšnih primerov, kaj šele pri svetovanju oz pri reševanju le-teh. Tukaj se pa prikazuje nom, mom, na podlagi par prebranih knjig ali mnenj strokovnjakov z yt, podcastov.. meša vse povprek in pametuje. S tem se po mojem dela velika škoda. Vsak primer je namreč zelo specifičen in unikaten, ravno zaradi ozadja in poti, ki pripelje človeka do določenih vzorcev obnašanja, torej je različnih situacij toliko, kolikor je ljudi. Poenostavljanje, posploševanje in metanje vsega v isti koš nikakor ni na mestu.

Za konec morda še to, vsi smo mi na nek način ranjeni, poškodovani, izkušnje so nas spremenile in lahko za čisto vsakega najdemo kakšno diagnozo, na hitro. V resnici je pa ravno to tisto, kar nas razlikuje od drugih in dela tako posebne. Če bi gledali več s srcem, bi videli mimo diagnoz in če ne bi secirali vsake situacije, bi ugotovili da je vse kar taka oseba potrebuje ljubezen, sočutje in sprejemanje. Tako kot vsi. Torej smo na koncu enaki. Zazrite se raje vase in svojo ‘diagnozo’ in se trudite izražati tako, da drugih ne poškodujete ali s svojim obnašanjem povzročite bolečino. Edino tako se lahko kolektivno zaceli svet, ustvari boljšega…z vsako malenkostjo, ki jo oddamo vanj. Naj bo iz srca.

Pa še za avtorja: spoznaj jo. Ljubi jo. Čas bo pokazal, ali sta za skupaj, ali ne. Ampak vsak si zasluži vsaj eno možnost. V kolikor opaziš, da je to zate preveč, imaš vedno možnost in vso pravico oditi. V nobenem trenutku ne dopusti, da se do tebe in vaju kot para obnaša ne spoštljivo. Svojo mejo povej, jo opozori, da čez ne dovoliš in v kolikor se tega ne drži, jasno poveš kaj sledi in to tudi nepreklicno narediš. Tako boš tudi ti imel čisto vest, da si naredil vse kar je bilo v tvoji moči, a so razlike med vama bile preprosto nepremostljive. Hkrati se pa ne boš večno spraševal kaj bi bilo, če… Tako bi naredila jaz.

V tujih publikacijah je zapisano, da za ozdravitev od MOMa moraš najti svoj jaz, ki ga MOMovci nimate. In zato naj bi bilo potrebno okrog 15 let intenzivne terapije. Le redki primeri so, ki so bili pripravljeni dati vse to čez.

By 16-year follow-up, 36% of borderline patients had achieved this important outcome—a 3% difference with the 39% who achieved an excellent recovery by 20-year follow-up. This suggests, as with good recovery, that substantial growth in a clinically meaningful overall outcome seems possible but unlikely.

Si se mal izmislila, kajne?

Ljudje, ki niste izkusili bivanja z MOMovcem se ne zavedate, kako težko je oditi od njih. Veza z MOMovcem je podobna kot odvisnost od heroina. Ravno to je njihov namen, da postaneš odvisen od njih. To ni normalna zveza. To je patološka motnja.

A ja, osebi z mom je potrebno dati ljubezen in oh in sploh on se pa lahko izživlja kolikor hoče oziroma on lahko povzroča bolečino drugim? Se pravi podrediti svoje življenje nekomu, da se ta lahko izživlja kolikor hoče? Ne bo šlo. Se strinjam s tisto, ki je napisala, da je sama imela/ima mom. Toliko in toliko let terapije, trdega dela na sebi itd. Ja takemu se potem da ljubezen. Ampak takih je malo. Večina se noče zdravit.

Je ja splosno znano da po toxicni vezi,po konstantnem boju pride obdobje miru in svobode,spokoja,kot tudi post trevmatski stres ali podobno kot obcutijo vojaki po vojni…In si razbremenjen,srecen svoboden v trenutku ko zapustis tak kao odnos.Vendar se pa moras zavedati in 110%upostevati no contact rule,block povsod in ne odgovarjas na nic na noben ampak res na noben hoover,tudi ce pride na vrata.In jih bo veliko vsakic ko bo NoM cutil malo fuela ali obcudovanja od svojih sekundarnih obcudovalskih virov ki ga nujno potrebuje za svoj vedno prazen emocionalen kos.

Res rabis cas po cemu takemu da se sestavis da res stvari of dalec pogledas in vidis taksne kot so.Pa da nehas bit jezen nase kaksna budala si bil in kaksna lahka tarca zeljna samo ljubezni.

Kar se pa tice ene od komentatorjev poimenovanih “anonimno”,ki lika svoje komentarje,vsi ti zapisi niso misljeni kot napad na vas ali da bi se vsaj na nek nacin zeleli znasati nad vami.Vsak ima svojo zgodbo in svoj prav,zelim vam res lepo z valentinovimi cari obarvan vecer.Vse bo dobro.

Če ne znate postaviti meje drugemu imate problem vi, ne on/a, se vam ne zdi? Če ste odvisniki, imate problem spet vi.. se vam ne zdi? Brez zamere, a glede na opisano, bi vsakemu zdravemu kliknilo zelo hitro, da s takim ni več za biti in bi po kakšnem poskusu reševanja odnosa tudi odšel, v kolikor ne bi prišlo hitro do spremembe. Zakaj ostajate z nekom, ki vas ne ljubi/osrečuje/da to kar iščete v zvezi, je pravo vprašanje. Poiščite si partnerja/ico, ki vam leži in katero/ega ljubite in je problem rešen. Nekoga, s katerim se ujameš v vseh pogledih. Biti v zvezi, ki je toksična na kakršenkoli način, ostajati s tako osebo, kljub temu, da vam ne paše, osvetljuje vaše težave in ne iščite krivde v drugem. Najprej se vprašajte zakaj si sploh dovolite, da je nekdo nespoštljiv do vas, nekdo ki bi vas moral ljubiti ..? Najlažje je iskati napake drugemu, etikete, diagnoze celo kot vidimo v tej temi. A to kazanje s prstom b

..ne reši problema v osnovi. Vašega nizkega samospoštovanja in samozavesti. Nom mom in nom vem kaj vse ste našteli obstaja, tako kot tudi duševne motnje, stravmatizirani ljudje, avtisti, depresivni, ni da ni.. a na koncu je izbira vaša.

No saj, v tem je stvar – da razviješ, “pridobiš” občutek sebe skozi proces psihoterapije. In ja, dobro vem o čem govorim. 7 let individualne in potem še kar nekaj časa skupinske. Zdaj kaj pravijo tuje publikacije mi je v bistvu vseeno – meni je važno da jaz živim z mirom v srcu in imam dobre in pristne odnose z drugimi. Kar pa je itak želja večine ljudi. Nisem pa tu, da bi kogarkoli prepričevala.

Skorajda grem stavit da ne pišeš iz izkušenj 😉

Verjamem da je na internetu sila enostavno trosit hipijevske puhlice.

Dolgoročno ne bo šlo, ker boš vedno kriv za vse.