P.S.: Še nekaj bom zapisal, kar mislim, da je presneto pomembno, glede na množico komentarjev, ki neako tudi na tem slonijo. Ni nujno, da je tudi s teboj apriori kaj bistveno narobe, da se zapleteš s takšno osebo. Žal tudi psihoterapevti pogosto izhajajo iz te perspektive, da smo vsi ranjeni in potem na tem gradijo. Ampak ponavljam: tudi popolnoma zdrav posameznik se lahko zaplete v odnos s tako osebo. Povsem mogoče, kot je mogoče, da te na cesti podre, opraska,… nepreviden voznik, čeprav ti sam nisi ravnal neprevidno. Ljudje se znajdemo v trenutku nepozornosti. Nismo stalno na preži.

In na drugi strani: ne nasedajmo, da gre za ljudi, ki manipulirajo in ne vem kaj. Ne! Gre za ljudi, ki so takšni, kot so. Ljudi, ki so okvarjeni na način, da so si zgradili navzven všečne kulise, ki jih potem branijo z vsemi sredstvi, ki so jim na razpolago. Saj ne verjamejo, da je njihov pravi jaz vreden pozornosti, ljubezni. In ga povsem potlačijo. Za njih so kulise edina resničnost, ki jo poznajo. In njihovo življenje je v resnici zelo naporno. Saj nimajo “pravega selfa”, torej nimajo primerjave. Zato potrebujejo potrditev od zunaj, ali so kulise, ki so jih zgradili, dovolj všečne. Njih življenje nima tistega pravega smisla, ni gnano z vestjo. Niso v stanju izvesti notranji dialog.

Pri teh ljudeh je dialog z drugimi, predvsem na čustveni ravni, res edini način, kako sploh občutiti. Ti ljudje se ne pretvarjajo, ne igrajo neke vloge. Ti ljudje resnično verjamejo, da so ta vloga tukaj in zdaj. In zgolj skozi potrditev te vloge dobivajo potrditev (čustveno hrano).

Sociopath” is an informal term that’s often used to refer to someone who has antisocial personality disorder (ASPD). ASPD is a personality disorder that involves a lack of empathy in addition to manipulative behaviors and impulsiveness in some people.

Daleč od tega, da bi Borderline imel čustva do tebe, imajo jih zgolj do sebe! Ko ima Borderline (MOM) epizodo, je zelo podoben sociopatu, takrat tudi pride do družinskega nasilja, ko koljejo med sabo za štirimi zidovi.

Tu bi rad dodal še nekaj, ker nisem bil dovolj jasen: osebe z izraženimi borderline in/ali narcisoidnimi tendencami (obstajajo tudi takšne, ki kažejo oboje in se jih uvršča v angl. covert narcissist oz. nemško verdeckte Narzissisten) uporabljajo manipulacijo kot sredstvo za dosego cilja kot edini poznan način zadovoljevanja potreb.

Slednje ima za posledico, da tisti na drugi strani težko sprejme bridko resnico. In ta je, da je za tistega, ki kaže tendence motenj, nikoli ni bil oseba, temveč zgolj in izključno objekt, oz. sredstvo za zagotavljanje zadovoljevanja čustvenih potreb drugega. In to boli. In je dokaj težko preboleti.

Zato je veliko lažje drugemu pripisati namen, prištevnost v tem pogledu in se tako postaviti v vlogo žrtve, kakor iz te izkušnje zrasti in se naučiti, kako pomembno je znati postaviti t.i. meje, kako pomembno je upoštevati v življenju odgovore na zgornja vprašanja, ki sem jih navedel, pa še nekatera druga in kako malo je pomembna fasada in kako malo štejejo maske, ki jih nosimo v različnih vlogah.

Slepimo se, da nas je oni drugi ljubil. In nas tudi je, na nek svojstven način. Kajti, vsi tisti, ki so bili dober vir zadovoljevanja potreb takšne osebe, so doživeli najbolj intimno plat le-te. Skratka, tisto, kar imenujemo manipulacija in čustvena zloraba, je v resnici ta oseba brez mask(-e). To je ON(-A). Vse ostalo so maske, ki smo se jim dovolili zapeljati, preslepiti.

Kajti dobra primerjava je z otroci. Ti ljudje so na nek način, kakor otroci. Ki poskušajo pridobiti naklonjenost odraslega. In si nadenejo eno masko… in pogledajo, kako deluje. In sčasoma dobijo nabor tistih, ki delujejo, da se končno počutijo sprejete. In tako povsem pozabijo na tisti del sebe, ki ni bil deležen pozornosti, temveč se povsem osredotočijo na tiste maske, fasade, ki delujejo. Kajt globoko v sebi so prepričani, da si tisti dela selfa, ki so ga potlačili, upravičeno nevreden pozornosti. In da je vredno tisto, kar je bilo nagrajeno. In tako vse te maske in fasade dejansko so edino, kar njim je vredno.

In večina nas si ne zmore niti predstavljati, kako naporno je življenje nekoga, ki je za vsako situacijo opremljen z masko, s fasado, ki se tej situaciji najbolje prilega. Si lahko sploh zamislite, koliko truda in energije to zahteva? Ostane temu človeku sploh kaj časa in volje, da bi se resnično zanimal za drugega? Ne, drugega je treba zgolj in samo impresionirati, da se odzove in odda od sebe nek čustveni odziv… Ja, vampirizem je zelo na mestu prispodoba. Eliksir življenja je čustveni odziv drugega. In ko vir usahne, se začne boj za življenje in smrt. Dobesedno. Kajti stopnja samomorilnosti je med temi ljudmi kar okoli 10 odstotna.

Če želimo znati predvidevati možna vedenja, možne posledice, je zavedanje o tem zelo pomembno. Kakor je tudi pomembno vedeti, kaj se dejansko dogaja. Tu gre namreč za čustveno zlorabo. Za nasilje. In telo se temu ustrezno tudi odzove. Telo osebe, ki je v razmerju s takšno osebo, ki kaže tendence osebnostnih motenj, je v stalnem stanju “fight or flight”, torej preplavljeno s kortizolom. Kar pa sproži zanimiv proces. Kortizol (tud: stresni hormon) namreč onemogoči delovanje čelnega režnja. Kar privede do dvojega: prvo je razdražljivost, saj delujemo iz t.i. plazilskega dela možganov. Drugo pa je, da je naša zmožnost racionalnega mišljenja zelo zmanjšana. Zat si marsikdo pogosto slej ko prej začne zastavljati vprašanje: “Kdo je tu nor?”. Ampak to je dobra plat, če lahko tako rečem…

… huje je, da vse skupaj začne vplivati tudi na sposobnost pomnenja in učenja. Zato so otroci iz takšnih družin pogosto v šoli v določenem trenutku znatno popustijo, čeprav navzven ni vidnega razloga.Odrasli pa seveda popustijo v službi. Predvsem tisti, čigar delo je predvsem kognitivne narave. In ko do tega pride, se prične spirala… vihar, ki ruši vse pred seboj.

Pri tem pa je treba vedeti tudi, kako se je vse skupaj začelo. Nekdo je omenil “love bombing”. V tej fazi se v nas sprožijo določeni procesi. Za eno plat je “kriv” dopamin. To je hormon, ki v nas povzroči tisi občutek zadovoljstva ob tem, ko nekaj dokončamo (t.i. prolongirano zadovoljstvo). In je hkrati tudi hormon, ki igra največjo vlogo pri zasvojenosti. Zapomnimo si to.

Naslednja pomembna tema v vsej zadevi je oksitocin. Največ oksitocina se sprošča tik pred vrhuncem pri spolnosti (ring a bell??? Pri spolnosti!!!) Ta hormon pa igra pomembno vlogo pri občutku povezanosti. In če sedaj seštejemo, kaj se nekako zgodi… V naše življenje pride nekdo, ki nam pokaže natanko tisto masko, ki jo želimo videti. In preplavi nas dopamin. Končno smo dočakali. In sedaj je tu nagrada. In začne se najboljši seks, kar smo jih kdaj doživeli. Takšen, kakršnega si niti predstavljati nismo znali, da bi mogel obstajati. In to povzroči izločanje nam do tedaj nepredstavljivih količin oksitocina. In naši možgani pridejo do sklepa: to, kar se dogaja, ta človek tam, je za nas “darilo boga” s katerim smo tesno povezani. Je naša duša dvojčica.

In ko naši možgani sprejmejo ta sklep… ta ostane v dolgotrajnem spominu. In ko se začne tisto s kortizolom, kar sem opisal zgoraj, se začne dogajati šele tisto zanimivo… Takrat namreč začnemo iskati “tisto drugo plat, ki smo jo poznali na začetku”. In ko drugi odgovori na nek primerljiv način, nas spet preplavi dopamin. Dobili smo svoj fiks. In tako, ne da bi se dejansko zavedali, pristanemo v zasvojenosti z igro na srečo. Igro na srečo, v kateri je vložek “jaz” in dobitek trenutek naklonjenosti drugega.

Naša dobra dela, naši poskusi ustrežljivosti tako še zdaleč niso izraz altruizma, kot ga v vlogi žrtve posušamo predstaviti. Nikakor. Naša dejanja so neodgovorno kockanje z lastnim življenjem zato, da bi si povrnili naklonjenost osebe, do katere čutimo nam do sedaj najbolj poznan občutek navezanosti. Ravnamo kot dobro zdresirani psi, ki vse storijo za priboljšek. Pri čemer sami nimamo niti najmanjšega vpliva na izid. Naša uoda je v rokah osebe, ki ji sicer, v nekem normalnem stanju, ne bi zaupali varovati niti sosedovega otroka. In izročili smo mu jo sami.

Precej sem poenostavil procese, da so jasni vsakemu laiku. A pomembno je zavedanje o teh rečeh. Kajti to se dogaja precej pogosteje, kot se nam morda zdi. In kar je še bolj bomembno… prav je, da spregovorimo o teh stvareh.

Zgoraj si podala slikico, potem pa vse zmetala v en koš, ker ne razumeš, da gre za ločene osebnostne motnje, namreč antisocialna osebnostna motnja ni isto kot narcisistična, histrionična in mejna osebnostna motnja.

Razdelitev v cluster B pomeni zgolj to, da se jih zaznava kot “dramatične”, npr. zaradi izbruhov jeze, reaktivnost in konfliktnosti v medsebojnih odnosih, čustvene nestabilnosti, iskanje pozornosti in podobno.

In potem razne vrednostne sodbe, da je nekdo z mejno osebnostno motnjo hudoben, sadist, psihopat , nima prav nobene veze s to diagnozo. Malo premisli, so Pete Davidson, Robbie Williams , Jim Carrey in Amy Winehouse sinonim za neke podle, nečustvene, zle ljudi?

.https://www.youtube.com/watch?v=zOFXlhPCwZ8

Taki ljudje ne znajo imeti radi, ljubezni ne zmorejo doživeti, čeprav hrepenijo po njej. So čustvene razvaline, kao visoko čuteči in občutljivi, v bistvu pa sociopatski egoisti, ki vse življenje poskušajo najti svojo “srečo”, ki se jim seveda vedno izmakne. Mazohistične osebnosti, ki čutijo užitek v tem, da so uboge žrtve.

NE čutijo užitka. Te osebe dejansko trpijo v odnosih, zaradi prvinskega straha pred zavrnitvijo, kot so jo občutili v otroštvu. Gre za odrasle otroke matere, ki jih ni znala imeti rada.

Kar pa se tiče te teme, je že vsega nametanega noter. Ni zdej vsaka stvar MOM. Nekdo celo omenja, da je “Karen” = MOM. 🤦‍♂️

yes she is… “Karen” je motena oseba:

.https://www.quora.com/What-do-psychologists-and-psychiatrists-think-about-Karens-Also-what-is-the-proper-response-to-their-behavior-when-in-the-presence-of-one

mogoče deluješ pameten ampak si debil

(https://www.youtube.com/watch?v=I01x0o_OISE)

jebnil si gladko, ogromno jih je te je sčistila gladko

Ni nujno, da gre samo in zgolj za trpljenje. Če tako zelo trpiš v odnosih, jih boš presekal, naredil konec temu trpljenju in ostal sam. Ampak oni vedno znova iščejo vedno nove partnerje in potem igrajo žrtve in ja, v tem izkrivljeno uživajo. Ko so žrtve raznih “groznih” tipov, ko ljudem nabijajo občutek krivde, ko sami sebe pomilujejo… v tem je nek užitek. Kdor si namenoma nakoplje trpljenje vedno znova, je pač mazohist. Pusti zdaj sado mazo igrice, to nima nič pri tem. Mazohizem, o katerem govorim, je podzavesten.

 Te osebe dejansko trpijo v odnosih, zaradi prvinskega straha pred zavrnitvijo, kot so jo občutili v otroštvu. Gre za odrasle otroke matere, ki jih ni znala imeti rada.

Lahko je to vzrok, lahko pa ni. Moja babica je bila izredno ljubeča oseba, praktično sem zrasla pri njej. In ljubeča je bila tudi do moje mame, skušala ji je pomagati, trpela zaradi njenih težav. Pri psihologiji je tako, da si želijo psihologi vse popredalčkat, isto stvar so v Freudovih časih imenovali histerija, potem so ji dali neko drugo ime, zdaj je to borderline osebnost. Čez 50 let bo spet nekaj drugega. Te motnje so vedno obstajale, samo ime ves čas spreminjajo. In potem ljudje ruknejo v neko trenutno popularno poimenovanje še en kup drugih motenj ali pa sploh ne motenj, pač pa človeških značilnosti. Seveda nimajo skoraj nikoli oni sami te motnje.:)

Ne morjo bit sami, tega jih je strah. Fora mazohizma (z izjemo igric) je v tem, da v bistvu ljudem be nudi užitka, ampak dejansko trpijo, jih pa določeni mehanizmi skoz vlečejo v isti mlin. Mogoč kasnej kak link prilepim, če najdem. Skratka, potrebujejo psihiatrično pomoč. Kar pa ne gre, če tega sami ne želijo.