Žal ti iz izkušenj lahko povem, da se zeloooo motiš, ampak ne bom nobenega prepričeval. Je pa zelo narobe, da nekateri tu pišete nepreverjene stvari. MOM JE ozdravljiva in to popolnoma!! Pa tudi niso pri vsakemu te motje enako izrazite, so blažje in bolj konkretne…pa še veliko bi lahko napisal, ampak brezveze…

daj napiši, me zanima tvoje mnenje.

Po tem opisu se ne da sklepat, ali je oseba borderline ali ne. In ne gre se za to, da bi te ona zdej z največjim veseljem manipulirala. V resnici gre za hudo pomanjkanje občutka varnosti. Bolj, kot boš kazal dvome, bolj se te bo oklepala. Bolj, kot ji boš dal vedet, da si tam zanjo, bolj se bo počutila varno.

V resnici smo vsi mal bornerline, vsak na svoj način. Eni to pokažemo direkt, eni ne, nihče pa ni popolnoma duševno zdrav. Najhujše oblike so take, da ti bo z želetko na žili grozila, da se bo ubila, če narediš to in to, da se bo vrgla čez okno itd. Če se gre samo za nestabilne odnose, je še ok. Ampak oseba z borderlime se bo tako dejansko počutila. Medtem ko te bo narciska do nule izigrala, izkoristila, se delala žrtev in do borderline stanja pripeljala tebe. Medtem ko bo ona ok. Ni 2x za rečt da ni bila tvoja sama žrtev narcisa v preteklosti in je posledično popopnoma nezaupljiva.

Če ostaneš in je res borderline bo težko, ves čas bo dvomila vate, videla situacije črno-belo, po drugi strani pa se da s predanostjo in potrpežljivostjo razvit odnos. Ne pozabi, da te noče prizadeti, deluje namreč iz strahu. Njej je lažje, da te prizadane prva, da te zapusti prva, da je potem ne boš mogel ti. Strah pred zapuščenostjo.

Odločitev je seveda tvoja in ne od kogarkoli na tem forumu, ampak če se ob strani stoji ljudem s sladkorno, rakom itd, zakaj imamo še vedno tako stigmo do osebnostnih motenj. Se pa tudi da zdravit a psihoterapijo, antidepresivi, pomirjevali itd.

Kakorkoli se odločiš, srečno!

Treba je priznati, da tako v je že tej temi videti, je celotna slovenska družba malo borderline nastrojena. V praksi to pomeni, da se postavimo na okope in stvari gledamo črno-belo (rdeče-črno, naši in vaši, itd.). Res pa je, da so tudi te motnje pri posameznikih različno intenzivno izražene.

Nekdo je zapisal, mislim da @soft nekaj o tem, kar napeljuje na t.i. dramaturški trikotnik. Ljudje nastopamo v naših življenjih v različnih vlogah in smo skozi te vloge tudi navajeni neke vrste odnosov. Recimo medicinska sestra je navajena vedenjskih vzorcev skrbeti za druge. In preden se zave, da je ta njena lastnost izrabljena, da ne rečem zlorabljena, lahko preteče precej časa, preden se sama tega zave. Kakor je duhovnik navajen širiti nek nauk v imenu neke verske inštitucije… in lahko traja kar nekaj časa, preden se sploh zave, da je v bistvu marioneta za razširjanje nekih fundamentalnih idej, ki so proti njegovim lastnim prepričanjem. In še bi lahko naštevali.

Tudi triangulacija je v t.i. middle managementu povsem običajna. V praksi to pomeni, da večina komunikacije v njih vsakdanu s CEO ipd. poteka preko tajnice (torej nekoga tretjega). In tako niti ne opazijo, kako partner to izrablja na ravni komunikacije preko otrok, ali še pogosteje, svojo voljo napram otrokom udejanja preko partnerja (ki opravi umazano delo in postane prinašalec slabih novic otrokom, če se tako izrazim).

Tako da govoriti o tem, da je vsak enako odgovoren je zamegljevanje (t.i. gas lighting), torej metoda, ki se je posamezniki z izraženimi tendencami gruče B radi poslužujejo. Tu gre za zlorabo čustvenega stanja oz. potez drugega za doseganje lastnih ciljev. In to je treba glasno in jasno poudariti. V spominu mi je ostalo, da nekaj več kot polovica partnerjev oseb z izraženimi lastnostmi gruče B je povsem običajnih ljudi, slaba tretjina naj bi jih bilo empatov in zgolj preostanek naj bi bil t.i. soodvisnikov (torej oseb z izraženimi komplementarnimi tendencami iz gruče B).

Tu gre pač za podoben koncept, kot ga poznajo tudi lovci, vojaki, policisti,… Iskanje šibke točke oz. trenutka/obdobja šibkosti. Lovci na srnjake se bodo npr. namestili v prežo zgodaj zjutraj in čakali, da se divjad pride napojiti. Lovec torej uporabi navado/potrebo srnjakov, da se v čredi pridejo zgodaj zjutraj pred svitom napojiti. In takrat so srnjaki ranljivi. In se jih da izrabiti za trofejni lov (torej odstreliti alfa samca z največjimi rogovi) ali pa pač poskrbeti za odstrel bolnih. In tu je razlika med lovcem, ki skrbi za ravnotežje v naravi in odstreljuje bolne in šibke živali in trofejnim lovcem. In o podobni razliki govorimo tu… Sploh posamezniki z izraženimi narcisističnimi tendencami se bodo v trenutku ranljivosti lotili “trofejnih posameznikov”, torej ljudi s statusom, denarjem, ipd.

Mislim, da je @matjazko pripomnil nekaj o racionalizaciji. Tudi tu je potrebno poudariti, da je ravno v primeru čustvenih zlorab izrednega pomena, da je človek zmožen tudi razumsko prepoznati in ovrednotiti, kaj se pravzaprav dogaja. T.i. kontrola (manipulacija) se nareč dogaja ravno preko srca (oz. čustev), kot se je izrazil. Gre za pritisk na sicer moralno povsem sprejemljive in zaželene standarde, ki pa gredo preko vseh meja sprejemljivega (t.i. čustveni vampirizem). Pogosto je posredi še izolacija, tako da zlorabljena oseba niti nima več primerjave, koliko nekega čustvenega (ali kakega drugega) vložka je sploh še sprejemljivo. Tak posameznik drvi v izčrpanost, postavljen pred previsoke standarde pričakovanj drugega, ki jih ne more (več) dosegati in je tako izpostavljen še posmehu, sramu, razvrednotenju,… in ves čas polni preluknjano vedro, ne glede na vodostaj zunaj. Pogosto, kot sem zapisal, že bolj ali manj izoliran, tako da je povsem brez primerjave, kaj je običajno, kje so meje sprejemljivega.

To so resnične okoliščine posameznika. Ne gre nujno vedno za partnerske odnose. Bolni starši izčrpavajo svoje odrasle potomce. Otroci izrabljajo svoje starše. V službi se dogajajo šikaniranja in mobing, neplačane nadure in še vse mogoče. In partnerski odnosi so zgolj en spekter teh odnosov in ravno ta spekter je tisti, iz katerega se jih največ tudi uspe izviti na podlagi lastne odločitve in lastnih dejavnosti.

Z vidika zlorabljenega je zelo pomembno povsem razumsko dojemanje, kaj se dogaja z njim. Kajti zloraba telo spravi v “fight or flight” modus. In v dolgotrajen, bbolj ali manj neprekinjen stres. In sprožijo se preživetveni mehanizmi, medtem ko je razumski del dojemanja stvarnosti (vedno bolj) na stranskem tiru. Zlorabljeni posamezniki so še preveč “s srcem pri stvari”. Ne manjka jim srčnosti, temveč zdravorazumske distance do situacije, v kateri se nahajajo.

Tako da bi moj odgovor za @matjazko bil: ko partner(-ica) ni več v stanju ponovne rezilience, torej po odklonu v smeri impulzivnega vedenja tudi vrnitve v stanje zavestnega posameznika, zmožnega ovrednotiti in prevzeti del odgovornosti za nastalo situacijo in njene posledice, je to znak za alarm.

To, kar si napisala ne drži.

“Tako da govoriti o tem, da je vsak enako odgovoren je zamegljevanje (t.i. gas lighting)”

Koliko si star? Si opravilno sposoben? Si psihično zdrav? Si svoboden in imaš možnost svobodne izbire o svojem telesu in življenju? Če je odgovor da, si odgovoren in dolžen poskrbeti zase tudi, če se znajdeš v rokah nom mom zom.. karkoli že. Če ne zmoreš sam, pa obvezno poiščeš pomoč strokovnjaka. Moje stališče je, da vsi se na eni točki zavemo, da nam nekaj ni v redu in takrat bodisi ukrepamo ali ostanemo. Verjamem, da je v tako specifičnih situacijah težje, a to je more biti izgovor. Tudi ženskam, žrtvam nasilja je težko, pa marsikatera zbere pogum, odide in tako reši življenje sebi in otrokom. Kar želim povedati je, da imaš izbiro. Ne drži te nihče zaklenjenega v kleti. Je težko? Verjamem, da je obupno, kot vsako nasilje, zloraba, itd. Ampak dokler imaš možnost in je ne izkoristiš, je nekaj narobe tudi s tabo in prav je, da ugotoviš kaj in to rešiš.

To kar se dogaja danes z vsemi nami na svetu in to covidno situacijo je gaslighting. Ljudem se meša. Ampak…imaš izbiro. Vsak izmed nas jo ima. Lahko greš po poti, kamor so šli vsi, lahko pa obrneš v nasprotno smer od množice, ker se tebi to ne zdi prav.

To je moje mnenje. Komentar. Jaz izkušenj nimam, mi je žal vsakega, ki je žrtev kogarkoli in česarkoli. A nihče ne more nikogar rešiti, temveč mora vsak pri sebi zbrati pogum in narediti prvi korak proti svobodi. Takšni ali drugačni.

Precej si se poglobil v temo, upam da si v redu in če rabiš pomoč… Jo poišči. Če rabiš brco v rit da poiščeš pomoč, znam bit precej prepričljiva.. vsiljevala se pa ne bom. Vse dobro

Mislim, da razumem, kaj želiš povedati. Zato sem tudi mnenja, da je o tej temi pomembno govoriti/pisati na način, ki osvetli obe stvarnosti. Kajti dejansko gre v resnici za dvoje različnih stvarnosti. In odtod izvira težava “normalnih” ljudi sploh razumeti situacijo. In odtod potem posledično tudi kruta realnost posameznikov, ki se poskušajo izviti iz primeža zlorab in naletijo na (kar je značilno za neke zdrave odnose) veliko stopnjo nejevere.

Dejstvo je, da se da morda vse skupaj nekemu normalnemu posamezniku zadevo predstaviti skozi film “matrica”. Oseba, ki je bila (ponavadi dlje časa) zlorabljana, je v bistvu na nek način ponotranjila stvarnost druge strani. Njeno delovanje poteka torej povsem po matrici nezdravih vzorcev druge strani. Ki se ponavadi dogajajo za štirimi stenami, kot temu radi rečemo.

Ta posameznik je potem kot Neo. Odloči se pogoltniti pravo tabletko, kar pa ga prestavi iz matrice nezdravih odnosov v drugo matrico, v kateri pa se ni več zmožen več prav obnašati/vesti. Ko izstopi iz ene matrice nezdravih navad, vstopi v drugo matrico nekih bolj zdravih, a je socialno dokaj nekompetenten. Zavedati se je treba, da če govorimo o partnerskih zvezah, vse skupaja traja tam od 5 do 15 let, da zlorabljeni končno začne biti boj za življenje in smrt. Dobesedno. Ker takrat so povišane ravni kortizola že načele kognitivne sposobnosti, okrnjena je jetrna funkcija, morda se je že pojavil tudi diabetes… Kajti ta proces “zastrupljanja” se ne odvije iz danes na jutri. Ne gre za enkraten šok, temveč za vrtiljak epizod neke znosnosti, zmerne neznosnosti in izčrpavanja.

In ko tak posameznik izstopi, je navadno psihično izžet, okrnjenega zdravja, finančno slabo stoječ… In kot takšen predstavljen pred izziv “zadnjega boja” (no-contact, gray stone, itd.), priučevanja na novo matrico in “začetka iz ničle”, pri čemer je, kot rečeno, pogosto tudi psihično, zdravstveno, funančno, itd. precej oslabljen, da ne rečem celo obremenjen.

Vsak, ki se uspe izviti iz primeža zlorab posameznikov s tendencami iz gruče B, gre skozi proces, v katerem bi mnogo tistih, ki te izkušnje nima, klonilo. Se neki “mali osebni heroji”, če se jim uspe pobrati. In zato se mi zdi tako pomembno osvetljevati te stvari. Izstopna strategija ni nekaj, kar se zgodi, ampak so nadčloveški napori ponavadi vsestransko izčrpanega človeka.

Seveda je, sicer bi jih kar pustili in jih ne bi zdravili, za kar pa potem tudi psihoterapevtov ne bi rabili.  Najpogosteje je posledica zlorabe ali čustvenega zapostavljanja v otroštvu, ker za MOM ljudi je najhujši strah pred zapuščanjem, čeprav s svojimi akcijami in posesivnostjo najpogosteje ravno dosežejo uresničitev svojih največjih strahov.  Torej gre za osnovne čustvene potrebe,  ki niso bile izpolnjene ali zadovoljene v fazi zgodnjega odraščanja predvsem v odnosu mati – otrok.

Povsod je čislana vloge matere, čeprav so tudi najpogosteje one tiste, ki imajo izjemen vpliv na otrokov duševni razvoj in kasnejšo čustveno (ne)stabilnost v odrasli dobi. Večina teh psihopatov in serijskih morilcev (Jeffrey Dahmer ali Ted Bundy) so “proizvodi” hudih zlorab iz otroštva, kjer je ključno vlogo odigrala njihova mati.

Ufff..to boli že brati. Objem. Sem ostala brez besed…

@Kokodak

Z dežuranjem na forumih in s tem sumičavim prežanjem na ljudi s stalno preganjavico, kako te nekdo “zasleduje” pod anonimnimi niki in zamenjevanje ljudi, ter najstniško nezrelo zaletavostjo brez premislekov ali filtra, ne boš nič bližje temu, kar bi dejansko rabil, da bi se “v glavi malo porihtal” in si našel službo ter bil sposoben obdržati ali živeti v partnerstvu z nekom, kot pa s tole blesavostjo, ko vsakega dojemaš kot za sumljivega, ki ti hoče slabo.

Če se obnašaš kot bumbar, hkrati pa tako občutljiv na vsako izrečeno besedo kot kraljična na zrnu graha, če ti nekdo kaj nazaj pove, nikar ne pričakuj, da bo nekdo z rokavičkami delal s tabo. 😉

Super je “avtor” ali moderator zastavil temo,veliko klikov,upam da smo vsi z odgovori nekomu sedaj ali v prihodnje pomagali,da ko najdete zapise dobi: Bodisi verifikacijo upravicenosti svoji domnev ali zacetni vir za raziskovanje,mogoce obcutek da ni sam v temu ali pa samo potrditev in neke vrste zakljucek,da se je prav odlocil…

Kljub osamitvi in situaciji s covid 19,pa vsem nam ki smo tako ali drugace posebni in unikatni (kdaj milo receno),v vseh nivojih odnosov ne glede na stanje duha in telesa zelim lep dan poln ljubezni,veselja in srece.Zivljenje je lepo treba ga je samo po “pameti” zivet in ne delat nekomu nekaj kar ne bi zeleli biti sami delezni (Karma pa to … )

Srecno vsem!

Samo na kratko. Kdor se bo srečal z borderline osebo naj si ne ustvarja fiksno idejo kako bo to osebo spravil v red, ker bo borderline oseba prej njega spravila na psihiatrijo.

Ali je ozdravljivo? Ne. Motnja ostaja, psihoze se ponavljajo. Lahko se omili motnjo do neke mere, ampak to pomeni stalno obiskovanje psihoterapevta. Verjetno do konca življenja.

P.S.: Bom dodal še eno pomembno misel, ki se mi je izmuznila v zgornjem zapisu. Rekel sem, da je to podobno življenju na vrtiljaku ponavljajočih se epizod… in praviloma je tako, da posameznik začne razmišljati o izstopu iz igre dejansko šele takrat, ko mu evforična faza (ki sem jo nehote izpustil) ne napolni baterij več niti na “stopnjo rezerve”. Takrat se šele praviloma sproži “preživetveni nagon”.

Ti bi moral pisati knjige iDesi. Mislim, da bi lahko mnogim pomagal. Zelo slikovito pišeš, rada prebiram tvoje zapise, mi dajo vedno misliti.

Če bi bil bližje, bi ti spekla kaj sladkega. Tako jaz rada izvabim nasmeh na ustnicah, ker ne vem drugače kako biti obliž. Sploh v tako težkih zadevah. Drži se.

Kako živeti s človekom z mejno osebnostno motnjo?

Torej odpirate lažne teme, da pišete članke? Kako patetično.

Nek psihiater je rekel, da so pri zivljenju z osebo samo tri moznost.

1 Pobegnes dalec, dalec stran od te osebe.

2 Zivljenje prezivis na antidepresivih in pomirjevalih.

3 Sprijaznis se, da je tvoje zivljenje od zdaj pekel.

Naredi kakor hoces, a kar je dobrega bo vedno manj in manj, sploh ce punca ne prizna da ima problem. Tako ne bo se niti trudila brzati obnasanja in poskusila razumeti samo sebe.

Moj fotr je MOM.

Mama je zaradi tega alkoholik.

Jaz pa na antidepresivih zaradi obeh.

Njemu pa še ni dovolj. On je žrtev, on je tisti kateremu se godi krivica. Ampak ko vsak dan pove 10x da je žoga rdeča, vsi ga slišimo, čeprav je žoga zelena. Rečemo ok, žoga je rdeča sam da bo mir. Ma ko nas sliši, pride vpit da je žoga modra, in če smo vsi pr**kneni.

so, ..don’t. Roko na srce. Če pa se nekdo zaplete z osebo z MOM – pa naredi uslugo sebi in nikdar ne imej otroka. Niti psa. Ker te oseba z MOM kaznuje za to ljubezen do otroka ali psa. Uživo te udre. Pobere ti vse..

In potem sta dva dni totalne ljubezni, in oh in sploh, skor te že nategne da bo zdaj pa drugače.

Na-a, nikdar ni. Lepši ko so dnevi, dražje boš plačal.

Osebe z MOM, ki so si diagnozo priznale in jo zdravijo (uspešna je pri tem denimo t.i. dialectical behaviour therapy oz. DBT s kakšnimi dodatnimi poudarki na tehnike namenjene PTSD-ju, ker MOM skoraj vedno izhaja iz travme) lahko sklepajo polnovredne in izpolnjujoce odnose, glede tega ni nobenega vprašanja.

Ampak je res zelo pomembno, da si diagnozo prizna, oz. gre magari še enkrat h klin. psihologu, da diagnosticira.

Zelo je pomembno, da imata dobro razvito komunikacijo, da vidita kaj so lahko potencialni problemi, ki privedejo do t.i. splittinga ipd. Potem je lažje manevrirat.

Črnobela karakterizacija je lahko značilna za MOM, ampak je pa res tudi, da osebe z MOM pogosto pristanejo v odnosih z narcisi ali celo psihopati in sociopati, tako da so te sodbe o bivših lahko morda celo malo na mestu.

Se pa načeloma zadeva diagnosticira na podlagi devetih kazalcev, pri katerih moraš zadostiti vsaj štirim, tule jih imaš recimo: https://govorise.metropolitan.si/zanimivosti/9-glavnih-znakov-mejne-osebnostne-motnje/

Skratka, seveda se da, ampak potrebujeta to, da vsakdo sprejme svoje stanje, da imata dobro komunikacijo in da razumeta kako razmišljata. To pa itak velja za vsak odnos.

Ne preveč brat neumnosti, ki jih pišejo  nekateri v tej temi, ker je MOM pretirano demoniziran. Seveda, porajajo se mnoge težave, zveze so lahko tudi zelo zelo težavne, če se problemov ne naslovi, ampak ne rabi bit tako če se dela na tem in ta diagnoza ni obsodba na propad.

Tole meni zveni dosti dosti bolj kot narcisticna osebnostna motnja …

Takšno ocenjevanje čez prst in dajanje subjektivnih vrednostnih etiket, tako kot tukaj večina zaradi osebnih negativnih in bolečih izkušenj z bivšimi partnerji, je neumestno. Klinični psiholog lahko poda diagnozo. In tudi, če se je kdo od vas dejansko zapletel z osebo z MOM, verjetno sam ni nič bolj “zdrav” in bi ravno tako moral “delati na sebi”, kakor pa da projecira in krivi za vse bivše partnerje, sam pa se tudi ni nič spremenil.

Se strinjam s teboj. Tudi mene je enkrat že primitivno obravnaval. In to popolnoma brez razloga. Ne bom se spuščala v podrobnosti, ker je bilo to kar mi je napisal neprimerno.

Za Kokoši

Ob vseh poplavah novodobnih skovank, niti nisem vedela, da obstaja tovrstni izraz. Navsezadnje je mnogo takih, ki za svoje počutje prebirajo dr. Gugl in s tem znanjem celo prepričujejo zdravnike, da imajo to, kar dr. Gugl pravi. Če bi SČ prebiral kak strokovnjak in opredeljeval osebnosti, bi pri vsakem našel kakšno motnjo ali kompleks, izraženo manj ali več. Nekje bi našel manvrednostni ali večvrednosti, pa Ojdipov in Ekektrin, Othelow, Don Juan, Božji kmpeks. Včasih so pa neprilike v večini pripisovali kompleksu ‘polne lune”. Tudi to je neke vrste kompleks, da si človek ustvarja mnenje na podlagi mnenjih drugih, ni pa sposoben priti sam do svojega lastnega.

waw